Pogled (Ludvik) IV.

Še vedno ga je držalo. Bil je slabovoljen, apatičen, brez teka. Ni bilo znaka, ki ga ne bi imel in kazal na očitno, kot lovski pes na sklateno raco s prestreljeno perutjo. Vseeno pa mu kljub prigovarjanju prijatelja niti na misel ni prišlo, da bi šel k psihiatru.
Prej bi si moral urediti obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav je redno plačeval dodatno zavarovanje. Ena redkih stvari, ki jih je počel redno. Poleg spanja. In drkanja. Brez kakršnegakoli zadovoljstva. Kot bi si stisnil nadležen mozolj.
Ni redno jedel, ni se redno bril, tuširal, menjal posteljnine, niti zob si ni umival redno. Če se pa že je spravil pod tuš in se oprhal, je to storil z vročo vodo. Da je zmil svinjarijo s sebe. Tiste v sebi ni mogel. Kopalnico je napolnila para, ogledalo se je zameglilo. Ovil si je brisačo okrog pasu in opazoval meglico na steklu skozi katero so se kazali le obrisi njegovega ksihta. Nagonsko je stegnil roko, da bi obrisal ogledalo, vendar je skrčil dlan v pest in skoraj treščil z njo v površino po kateri so že polzele kaplje. Ni se hotel niti pogledati, tako na živce si je šel.
Pofukan psihiater. Spet vprašanja, na katera ne bo mogel odgovoriti.
Sploh pa imajo tudi ti preveč polne roke dela z reševanjem težav petičnežev, ki na seansah zleknjeni v naslanjač tarnajo o ceni priveza za jahto, o razdvojenosti med ljubico in ženo ter podobnih prestrašnih tegobah, ki tarejo ljudi njihove baže.
Kimal mu bo in mu na koncu rekel, da se mora s tem spopasti sam. Kar je tako ali tako že počel. Sprejel je svoje stanje in skušal živeti z njim. Iz njega izvleči kar največ.
Ni mu šlo v račun zakaj depresija je bolezen, evforija pa ne?
Tisti prekleti pozitivci, ki v vsaki stvari vidijo žarek upanja, se veselijo slehernega sončnega vzhoda, luči v hladilniku, pojedenih kosmičev pred iztekom roka in mačjega prdca, so se mu zdeli bolj bolni od njega. On nima realne slike?
On, ki gleda svet, držeč se za rob brezna, hudič pa mu liže jajca in ga vabi v globel garjavih gnusob, ki pa so še vedno manj groteskne od angelčkov, vilinskih metuljčic in samorogov, ki jih vidijo ti sanjači navdahnjeni s čarobno energijo kozmosa in privlačnosti, prepričani, da se jim ne more zgoditi nič slabega, so bili s svojim videnjem sveta bližje realnosti kot on?
So svet in družba in to malomarno mestece, v katerem je životaril in dneve prebijal v knjižnici, da mu ne bi bilo treba gledati mame, ki vsa vzhičena bulji v bedaste bolivijske telenovele, infantilne indijske nadaljevanke in plete pasji puloverček, res tako prekrasni in čudoviti, kot majhna modra perlica na vrhu prikupne poslastice iz rahlega biskvita oblita s stepeno sladko smetano ali pa je masten, smrdljiv in sluzast kot kitajske kroglice v pizdi paragvajske prostitutke, ki se zaveda, da bo tisti dan, tako kot dan poprej in vse dneve pred njim zopet pretepena, vprašanje je le ali jo bo premikastila sadistična stranka ali pa ji bo kakšno vzgojno pripeljal njen zvodnik.
Bi moral tudi on, tako kot vedno večja množica bebcev, začeti gledati na svet skozi rožnata očala, čutiti to milino in lepoto in čarobnost trenutkov, si zvečer napisati sladkobno sporočilce na z rožicami in  z metuljčki in s srčki prepreden dišeč listič ter zjutraj hliniti presenečenje nad prebrano modrostjo prepisano iz kake bukle polne motivacijskih citatov, ki so jih izrekli slavni in manj slavni, vendar bolj uspešni?
Iti na travnik, leči med cvetoče travne bilke, se posuti s sončničnimi semeni in upati, da bo nanj sedla sinička in zobala z njegove betice?
Si na gozdni jasi zgraditi bivak iz vej in mahovja, sesti predenj po turško s prekrižanimi nogami, vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta ter med ponavljanjem tega prisluhniti spevom škratov, ki se skrivajo v podrasti gozda?
Svet je postajal vedno bolj črno – bel. Na oni strani le angeli, metuljčki in dobre vile, na njegovi strani pa demoni, strahovi, krokarji.
Popolnoma porušeno ravnovesje. Enim zgolj dobro, drugim le slabo …
Če bi srečal enega od teh samooklicanih gurujev; ki ob govoričenju o zakonitostih vesolja, da kar oddajaš tudi sprejemaš, da tvoje osredotočanje na določene stvari ravno te tudi prinese in obenem prodaja ubogim param še motivacijske cdje in knjige in karte, in trdi, da si za vse kar se ti zgodi kriv sam in nihče drug; bi mu pred vsemi tistimi bedaki z opranimi možgani iztrgal drobovje in ga zadavil z njegovimi lastnimi črevi.
Plamen v očeh bi mu ugasnil, ko bi prek usten izdihnil še zadnjo sapo iz svojih čistih, s tobakom neomadeževanih pljuč, njegov vedno bister in radosten pogled bi postal zmeden, vprašujoč.
“Očitno nisi oddajal pravih vibracij …”

Spremembe (Ludvik) VI.

»Nauči se delati dobro, prenehaj delati slabo,obvladuj duha in pomagaj drugim …«

V dobri veri, da to drži, da imajo najbrž res prav in da ga bo to izpolnilo, da bo ob tem le začutil, da ni ničvreden, sovražen in zadržan, v želji po koristnosti, je stopil do bližnjega društva, ki se je ukvarjalo s pomočjo duševno prizadetim in se pozanimal o morebitnem sodelovanju. Nekakšni vključitvi v sistem. Upal je celo na zaposlitev.
Njegova sogovornica, vodja društva, je zaznala, da je tudi sam v nekakšni stiski.

»Imate s tovrstnim delom kakšne izkušnje?«
»Poznam način dela. Sem bil tudi sam skoraj mesec udeležen raznih delavnic, psihoterapij, likovnih terapij in psihodram.«
»Zakaj pa, če smem vprašat?«
»Smete. Je to pomembno?«
»Nočete govoriti o tem?«
»Niti ne.«
»Tukaj vam bom dala seznam naših aktivnosti čez teden«, in mu pomolila list, » pa si boste pogledali, kje bi se znali videti. Velja?«

Na hitro je preletel tabelo in ji kar takoj povedal.
» Torki ob desetih bi mi povsem ustrezali.«
»Aha, angleščina. Govorite angleško? Dobro?«
»Si upam trditi da.«
»Ampak tukaj gre za osnove veste, to ni neko blazno …«
»Se bom že prilagodil.«
»Zmenjeno. Se vidimo v torek.«

Prihajal je ob torkih, tistim šestim, sedmim je razlagal pomen besed, ki so jih v nekem smiselnem sklopu jemali. O jeseni, o hrani, abecedo pa so se učili s pomočjo vislic.
»Joj, oprosti, pozabila sem ti reči prejšnjič, da danes pride en predavatelj. Bo pa zanimivo, lahko ostaneš, če hočeš.«
» O čem pa bo govoril?«
»O spremembah v življenju, o rasti. Pastor je.«

Čeprav mu ni bilo do poslušanja nekega religiozneža, a ker je bil pač že tam, se je odločil ostati.
Posedli so po stolih v sobi. Med pastorjevim govorom, je opazoval svoje ‘učence’. Še manj jim je bilo jasno kot pri angleščini, pa je ta govoril slovensko.

»Če hočemo evolvirati … postati boljši … do sebe in do drugih … se moramo naučiti sprejemati. Najprej … moramo sprejeti –  sebe. Takšne kot smo. Se imeti radi.«

Govoril je počasi, z zanosom in preusmerjal pogled od enega do drugega, ves čas z nasmehom. Takim … blaženim. Njegovemu sladkobnemu glasu je vodja društva ves čas prikimavala.
Ludvik je imel občutek, da ga je Tamara povabila bolj zase, kot za varovance.
»Veste… le na ta način … boste postali … sre – čni.« Oba sta kimala.
»Ja, ja … Ko ljudje …« z odprto dlanjo je pokazal po zbranih, »sprejmejo sebe …« in si jo položil na prsa, » z vsemi svojimi napakami …resnično! … šele takra t… lahko začnejo … preoblikovati sami sebe.«

On je kimal, Tamara je prikimavala, obe mentorici sta le poslušali, ali pa dajali vtis, da poslušata, varovanci  prav tako. Ludvik, je bil edini, ki je zastrigel z ušesi.
»Čemu pa bi … jaz recimo … potem … ko sem samega sebe … sprejel,«  je nehote ali pa povsem nalašč nadaljeval v isti maniri kot pastor, » se s samim seboj sprijaznil …, da sem pač tak kot sem…, sploh hotel spreminjati?«
Prav nič ga ni zmedel. Odgovoril mu je z isto sladkobo, tonom in istim nasmehom.
»Ker drugače obstanemo. To pa ni dobro. Treba se je premikati!«
»Sem mar morski pes? Zakaj pa se ne bi ustavil? Kaj pa je še treba doseči poleg tega, da se sprejmeš? Se sprejmem, se imam rad in potem bi se spreminjal? Zakaj?«

»Da dosežemo največ kar lahko, da izkoristimo svoje potenciale. Da ne zavržemo daru, ki nam ga je  …«
»Že, že, saj vas razumem, ampak vseeno – ni potem ta vrstni red sprejetja sebe kot takega in rasti, malo vprašljiv? Kajti če se sprejmem, potem potrebe po doseganju nekih reči, ki smo jih zmožni doseči ni! Kako veš, kdaj je čas za eno in kdaj čas za drugo?
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Sedaj se niti ne bi spustil v to debato. Vstal bi, odšel. Kurca, sploh ne bi bil tam. Spremembe, ha!
»Super si tak kot si, ničesar na tebi ne bi spreminjala!« Tako trdijo na začetku.Kasneje jih začne motiti, ravno tisto, kar jim je bilo všeč. Način govora, slog oblačenja, da rad ližeš pičko …
In stvari, ki jih niso nikoli motile in jih tudi ne bi smele; kako si umivaš obraz, glasba, ki jo poslušaš, ženske, ki si jih fukal pred njimi.
Tista banalna fraza, da moški želijo, da se ženska ne bi nikoli spremenila, one pa vidijo stvari, ki bi jih lahko spremenile, očitno drži.

Ni moškega, ki bi želel, da bi se ženska nehala urejati, da bi si nehala briti noge, da bi imela namesto gladke vabljive muce, med nogami košat grm, namesto počesanih in umitih las, pa mastne in spete v čop, da bi nehala fafat, da bi začela med nežnim ljubimkanjem brezsramno in glasno prdeti. Tega na začetku ne naredi prav nobena. Če ji slušajno uide kak majhen, droban perdec, sramežljivo zardi in se milo opraviči. Če jo na začetku nasadiš od zadaj, jim je tvoja spontanost in ‘perverznost’ ljuba, kasneje se počutijo kot da jih ponižuješ.
»Nočem, da me šeškaš. Nisem cipa.«
»Včasih ti je bilo všeč, nisi bila tako zadrta in kosmata, tudi kak lep kos perila imaš še nekje v omari, pa si zdaj vedno v gatah in moji stegnjeni in sprani majici!«
»Ne maraš me!«
Moški je tisti, ki je ne mara, čeprav je ona tista, ki se zanj ne potrudi več in s tem kaže, da ga – če že kdo koga – ona ne mara več! Manj pa prav gotovo.
Zakaj bi bil pripravljen se zadovoljiti z enim izprošenim fukom na teden, zakaj bi moral na skrivaj drkati, potem, ko gre ona spat in se ob tem počutiti kot manijak, sprijenec, ki misli, da ga bo morda – tako kot ‘nekoč’ zjutraj presenetila z vročo (kakšno kavo nekaj!?) gladko pičko na eni strani in s tičem v ustih na drugi?

Nis(m)o moški tisti, ki bi se morali spremeniti; ženske so tiste, ki se ne bi smele. Ali pa naj bodo take, kot postanejo kasneje, ves čas.
Naj pridejo na prvi zmenek z navijalkami v laseh in nepopuljenimi obrvmi ter rigajo ob konzervi tunine. Ne, kajneda?
Ne bi bilo lažje, če bi vedeli na začetku, kaj bi ona ali on rad in kakšna sta v resnici?
A noben moški ne bo rekel, da če mu kaj ne ustreza ali pa mu ljubosumnost zamegli razum, užge z dlanjo, pestjo ali pasom ali pa da gleda sleherno tekmo, vsake lige, kriči na sodnika in zmerja vsakogar, ki pride mimo, ter da naj prav nikoli ne pričakuje, da bo šel z njo po nakupih ali pa ji morda celo namignil katera bluza bolj pristoji njenim očem.
In da so četrtki rezervirani za fantovski večer. In ne glede na to koliko kuharskih tečajev obišče, nikoli ne bo kuhala tako dobro kot njegova mama!

Prav tako bi bilo nerazumno misliti, da bo ona dala vedeti, da je očkova ljubljenka, da njena mama še ni srečala moškega, ki bi bil zadosti dober za njeno hčer, da ima sicer polno glavo predsodkov, da je maščevalna porogljiva prasica, ki nikoli ne pozabi ničesar slabega ter ima povrh vsega še krepak večvrednostni kompleks.

SAMSUNG DIGITAL CAMERA

Bujenje (Ludvik) II.

 

bleed

Naenkrat je na široko odprl oči in begal z njimi po prostoru. Kot bi izgubil spomin, je tuhtal kje pravzaprav je. Ko se je zavedel oguljenega radiatorja in nogavic pod njim, je spoznal, da je na tleh svoje sobe. Pod oknom. Strjena kri mu je zategovala kožo. pobral se je s tal, stopil do kopalnice in si izmil obraz. Dober centimeter dolga brazgotina ga ni posebej težila. Fizične rane se mu hitro zacelijo. Na njegovem telesu jih je bilo precej.
Pogledal je na uro. Dvajset čez šest.
Zjuraj ali zvečer? Koliko časa je ležal tam? Je sploh pomembno? Nikamor ni imel iti, nikjer ni moral biti, z nikomer ni bil dogovorjen. Prav vseeno bi bilo, če bi se ta trenutek razblinil in izginil z obličja zemlje. A evaporizacija človeka ni mogoča. Nekaj bi moral ukreniti. A kaj? Na kakšen način? Koliko časa bi tisti, ki ga ‘imajo radi’ potrebovali, da se jim življenja vrnejo nazaj na običajne tirnice in se z njegovim strahopetnim odhodom ne bi več obremenjevali?
Teden, morda dva.
Zakaj bi bilo dvigniti roko nadse pravzaprav strahopetno dejanje? Zato ker je tisti, ki v neki nesmiselni vojni potolče zavidanja vredno število sovražnih vojakov, označen za heroja? Je za obračunati z neznancem potrebno več jajc, kot pa obračunati s samim s seboj?
Ni to na nek način pomiritev z dejstvom, da ne zmoreš in ne znaš živeti v tem svetu in da bi bilo najbolj smotrno oditi? Da bi ne bil več v napoto, da ne bi visel kot zelen smrkelj iz nosu lepotice, ki ji pravijo sla po življenju in ji ne da užiti vsakega dneva posebej, onemogoča vdihniti ta … ta onesnažen zrak poln izpušnih plinov in kovin.
Tako kot oditi z zabave, kjer vsi poplesujejo, kramljajo, se hihitajo, pari si zaljubljeno grulijo nežnosti na uho in si obljubljajo večno zvestobo, si zagotavljajo znova in spet, da so končno našli tistega pravega človeka s katerim želijo biti in živeti, smeh in veselje poleg glasbe polnita prizorišče, on pa sključeno ždi v nekem kotu, zre predse in s povešenim pogledom šteje ogorke po tleh, prevrnjene kozarce in opaža pobruhane čevlje. Ni mu ne do plesa, ne do pogovarjanja ne do ničesar in tam le JE ter vsem kvari prijetno druženje. Tam nima kaj iskati.

Tako vidijo življenje ostali. Kot zabavo.
Prav nič zabavno se mu ni zdelo. Ne več.
Tudi prej se je počutil kot postrežček na tej zabavi, kot nekdo, ki je prisoten, vendar ne zato, da se zabava, temveč zato, da drži pladenj, pospravi kozarce, jim dotaka nove pijače, tudi sam srkne dve, tri ali sedem in se opit smehlja, saj je konec koncev zabava, presneto. Nasmeh se mu je obrabil, iztrošil in ne nadene si ga več. Za nikogar.
Predolgo časa se je pretvarjal in skrival svojo slabo voljo, tlačil samega sebe, zato, da je okolica ostajala neprizadeta in se je smehljala. Da ne bi vedela kaj ga teži.
To je počenjal skoraj nagonsko. Samoumevno se mu je zdelo, da je stresal šale, dovtipe in da je bil oh in sploh zanimiv ter zabaven. V zameno ali pa ravno zaradi tega je bil zaželjen v družbi, z lahkoto je spoznaval ljudi, imeli so ga radi. Grenkobo, za katero so bržkone domnevali, da gre pač za nek specifičen humor, je bilo sicer zaznati, a ker jo je le po malem odmerjal mu jo je ostalo precej.
In sedaj stresa njo.
Ljudje ne marajo otožnežev, grenkobnih cinikov, ki jim na njihove pisane slike družbe in okolice z debelim čopičem nanašajo odtenke sive barve. Ne marajo pezdetov, ki jim v njihovih najbolj človeških in ranljivih trenutkih kažejo na njihovo nečlovečnost.
»Še na pogrebih se obnašajo kot bi šlo za kak družaben dogodek. Srečanje. Število pogrebcev je pomembno. Kaže koliko jih je prišlo pospremiti rajnkega na oni svet. Koliko in kaj je ostalo za njim. Materialnega, otipljivega. Vrednega.
”Na oni svet odhajamo sami. Nihče ne gre z nami.”, si je s studom mislil sam pri sebi.
Jezilo ga je da take stvari sploh vidi.
Da o njih razmišlja.
A si ni mogel kaj, da ne bi.
Isti ljudje, ki najamejo organizatorja porok, da poskrbi, da bodo dahnili usodni da, v kar najširšem družinskem krogu, med prijatelji in znanci, katerih imen niti ne poznajo, da bo ženin kar se da čeden, in da bo se bo nevestina brezmadežna bela obleka bleščala na soncu, medtem ko njun triletni otrok meče vrtnične lističe iz košare, pustijo komunali, da odpelje kadavre njihovih svojcev.
Komunali.
Kot bi šlo za biološki odpadek.
Pomarančni olupek.
Se jim ni zdelo bizarno že prej, ko so takrat še živemu in slavljencu, a prav tako osrednjemu liku zaradi katerega so se zbrali, namestili na vrh droga ob njegovem okroglem jubileju, okrogel prometni znak za omejitev, s številko njegove obletnice rojstva? Kot bi mu hoteli reči: ”V redu, ta svoje si dal skoz’, zdaj pa počas’ ustav’ kojne, pa za sedmino začni šparat …”
A ker ne eni ne drugi niso v tem videli nič slabega, je bilo vse v najlepšem redu. Zadovoljni so bili s tistimi okrog sebe. Zadovoljni so bili sami s seboj.
On ni bil zadovoljen z ničemer več. Vse zadovoljstvo je izginilo.
Bil je prazen, bil je otopel in odklonilen. Kadarkoli je komu pustil blizu, mu razgalil sebe takega kot je, se je izkazalo, da je on – ljudomrznež, bolj človeški.
Da mu za to raso, ni vseeno.
Čeprav je bil nestrpen. Do zamorcev, židov, slovenceljnov, malomeščanov, pedofilov, …

%d bloggers like this: