Dimna zavesa

dim

Kadilnica je bila tako zakajena, da niti tega nisem razločil kdo sedi nasproti čez mizo. Šnops in kuhano vino sem odločno zavračal, ker mi niti na misel ni prišlo, da bi vase vlival alkohol že pred sedmo zjutraj, kot so to počeli ostali sodelavci, ki so bili naravnost navdušeni, da so v službi, da ne počnejo nič, da se iz radia razlegajo domače viže, da se je dan komaj začel in vse kar morajo storiti je oditi na malico, do nje ne biti videti povsem opiti, po njej pa zopet po starem tja do pol dveh, ko se bodo šli preobleč in bodo lahko odšli domov.
Čemu so se sploh preoblačili v delovna oblačila mi ostaja neznanka, saj so na celotnem oddelku delali morda trije ali štirje, pa še tisti z zategnjeno zavoro, saj so imeli dela komaj za kako uro ali dve.
Pokadil sem cigareto, se spustil po stopnicah v proizvodnjo in opazoval samevajoče stroje, na katerih so se vse leto točile barve v najrazličnejšo embalažo od dveh in pol decilitrov do petih litrov, poslušal zvonki odmev trkanja po praznih rezervoarjih v katerih so v zgornjem nadstropju običajno mešali odtenke premazov, spodaj pa je nekdo na kovinske hoboke lepil samolepilne etikete in jih polnil z barvo, drugi jih je zapiral s pokrovi in vsakega posebej vstavljal v kartonaste škatle, jih zapakiral in zlagal na paleto.
Včasih, če se je točilo kako redko barvo, ki je lepo tekla in se filtrirna vrečka ni prepogosto zabasala, se je pridružil tretji, ki je le zlagal škatle. Takrat mu je kak šaljivec podtaknil prazno škatlo brez hoboka, da je skladatelj ( tisti, ki sklada na paleto), ko je dvignil paket brez dvajset kilogramskega bremena, skoraj poletel čez paleto, onadva pa sta se krohotala kot bi sam Podokničar razdrl kako žaltavo.Nenavadno je bilo opazovati mrtvilo proizvodne hale, pomita tla brez barvnih madežev in zloščene stroje, ki so šele zdaj, očiščeni, namazani in spolirani kazali svojo pravo barvo. Bolj so mi bili všeč, kadar so bili mavrični, hreščeči, cvileči in se je okoli njih trlo delavcev, kakor pa takole molčeči, sivi in pozabljeni.

Šel sem do konca oddelka, kjer je ravno tako pozabljena stala ‘moja’ mašina. Še enkrat sem trak našprical z wdejem, poravnal že tako zložene kartone, spod palete z ruskimi dozami izvlekel ročni paletni viličar, ki sem ga prejšnji dan zdrgnil s cunjo namočeno v topilo, in se postavil nanj kot na skiro. Odrival sem se z desno nogo, da sem dobil hitrost in drvel proti zunanjim vratom, kjer so bile ob steni zložene prazne palete, jih kakega pol ducata zmetal na drug kup, ostale pa odvlekel na delovno mesto.
Spet sem zajahal paletarja in brzel še po ostale, da bi jih peljal k sosednjemu stroju, da bodo imeli pripravljene za takrat, ko bo spet delo. Slišal sem kako so se odprla avtomatska vrata iz trde plastike, skoznje pa mi je na pot stopil preddelavec. Zavrl sem, tako, da sem naglo zasukal balanco in se ustavil tik ob njem. Odmajal je z glavo in se pritajeno nasmehnil.
‘Kaj pa se ti greš? Skor si me podrl!’, se je razkoračil predme in če bi ne bil za dve glavi manjši, bi nedvomno zviška zrl name in se trudil biti strog.
‘Po palete sem šel. Če bo kak dew slučajn. Maš kkšen nalog?’, sem mu pojasnil igraje se z ročko paletarja.
Na glas se je zarežal in odkimal.
‘Hefe, daj ti men listek napiši, grem kar domov.’
‘Daj nekaj delaj, pa je.’
‘Kaj pa ‘nekaj’?’
‘Ne vem, delaj se, da delaš!’
‘Hefe … Če se delam, da delam mam dvakrat dew. A bom tud dve plače dubu? Daj mi kaj za delat al pa me dam spust.’
‘Ne bod trapast. Gor pejt, used se pa gmh daj. Dela ni in ga rajtam tud ne bo.’
‘Nobenga dela ne bo dons?’
Bolščal je vame, kot bi mu ne bilo nič jasno, v resnici pa ni bilo nič jasno meni.
‘Kaj, a cel teden ne bo nbenga dela?’
‘Ta mesec! Cel mesec ne bo nbenga dela! Daj Kosta, ne me jebat pa sprav se gor! Če češ pa res kaj delat pa loh pometeš, pomiješ po tleh al pa greš mašino sp…’
‘Ni več kaj pomest hefe! Jest se da s tal, če grem pa mašino še enkrat pucat, se pa bojim, da bom predrgnil pleh.’
‘Pejva pogledat.’
‘Listek mi napiši.’
‘Pej …’
‘Listek!’
‘Parkiraj tega hudiča ke pa prid k men v pisarno.’
Zapeljal sem se k paletam, parkiral hudiča in stopil za njim. Dovolilnico mi je molel že od daleč.
‘Hvala lepa Franci.’, sem se z rahlim pretiravanjem zahvalil. ‘Daj mi povej, kolk mam jaz še kaj dopusta?’
Odprl je v mapo, iz nje izvlekel nek seznam in kratko izdavil: ‘Zadost.’
‘Piši mi torej dopust.’
Spotoma sem s police s tesnili vzel za moško podlaket široko okroglo dihtngo(okrogla so vsa tesnila, ja, vendar je bilo to tesnilo tudi drugače okroglo – cevasto in ne ploščato), mu jo pokazal, da ne bo mislil, da sem jo izmaknil in odšel v garderobo. Preoblekel sem se, stopil do kadilnice, odprl vrata in v napev: ‘če bi bila ti kobila, ti kobila jaz pa konj, bi midva na naše njive vkup vozila gnoj…’,  ki je hrumel iz radijskih zvočnikov, dodal:’Fantje po pamet, da vas ne bo ciroza zjebala! Se vid’mo drug let!’
Zaprl sem vrata, še zadnjič tisto leto vrgel pogled na prazen obrat in na kot banana rumenega paletarja, dihtngo uporabil namesto gumice za lase, si na glavo poveznil kapo, na vhodu v fabriko vratarju izročil dovolilnico za predčasni izhod in jo mahnil proti glavni cesti.

paletar

Sneg je rahlo naletaval medtem, ko sem štopal proti Kamniku, a sem vseeno dokaj kmalu dobil prevoz. Doma sem bil še pred deseto zjutraj. Nekaj sem pojedel – mar bi šel na šihtu na malico, toda kaj, ko sem bil ironično vsega sit in sem se raje čimprej spokal – potem pa sem jo mahnil v Bazo in naročil svoje prvo dopoldansko pivo v tistem decembru. Tako sem potem nadaljeval ves teden, le da sem šel včasih vmes tudi domov in se vrnil spet zvečer, včasih sem šel šele pozno popoldan od doma, saj sem se domov primajal ob zgodnjih jutranjih urah in sem večji del dneva prespal. Svarilo, ki sem ga navrgel sodelavcem bi lahko veljalo tudi meni.

Nek večer smo Rafl, Siso, Borza in jaz zatem, ko nam je gazda odklenil, da smo lokal sploh lahko zapustili, saj smo ostali tam še krepko čez obratovalni čas in popivali za šankom, oštir pa je na računalniku igral šah, drsaje po sveže zapadlem snegu ugledali, da so prav vsi koši na Šutni prevrnjeni, smeti pa raztresene po tleh. Kaj prida vzorni državljani,  vsaj kar se pretiranega pitja, občasnega uživanja prepovedanih substanc, ali pa onegavljenja s srednješolkami tiče, resda nismo bili, ni bil pa nihče med nami nagnjen k vandalizmu. Vsaj tako sem mislil do trenutka, ko je Siso kar na lepem edini smetnjak, ki mu je uspelo obdržati svoje mesto na drogu, brcnil, ta pa je zgrmel po tleh. Najbrž sem zaradi mešanice alkoholnega opoja in hašišarskega mirovništva pričel bentiti čezenj, češ, da mu tega res ne bi bilo treba storiti, da sedaj zaradi njegove objestnosti tudi mi trije nismo nič boljši od njega, on pa ni v biti nič boljši od tistih, ki so zasmetili celo mesto. Mahali smo jo nizdol po Ljubljanski, ko se iznenada pred nami ob pločniku ustavi kibla.
Še preden sem dobro dojel, se odpro drsna vrata, iz notranjosti pa proti meni plane policist in me z gumijevko pripali čez hrbet, ki sem ga avtomatsko obrnil proti njemu, da jih ne bi dobil po ksihtu.
Ne vem, ali mi je rima ‘o gospod policist, lepo vas pros’m sam ne po fris’, švignila skozi možgane že takrat, ko me je zvrnil po tleh in kričal name, naj se ne obračam, naj gledam v tla in suval vame z  nogo, naj mu dam dokument, ali šele kasneje, ko zaradi bolečine nisem mogel spati na hrbtu in sem v postelji ležal na desnem boku ali pa na trebuhu, tako kot takrat, ko sem bil popisan leže v snegu.
Prihod domov je bil sila klavrn, saj sem besen klical na postajo, da smo bili napadeni, da so nas pretepli. V bistvu sem podal prijavo na policijo zoper policijo. Šel pa sem tudi k zdravniku, čez kak dan pa je prijatelj še poslikal podplutbe, ki jih je pustil pendrek.
Ob prihodu domov sta se prebudila tudi starša, za nameček pa sem dobil še opazko od očeta, da kaj mamo pa za iskat zunaj ob pol treh ponoči. Kar niti ni bilo tako zelo šokantno, vsaj ne v primerjavi s tem, da sem to isto kasneje slišal od sodnice h kateri sem bil primoran priti zaradi – pazi zdaj to – kršenja javnega reda in miru!
Ne spomnim pa se več ali zaradi tiste presnete kante, ki jo je moj pivski drug vrgel po tleh zaradi česar so sklepali, da smo bili mi tisti, ki so razdejali mesto ali pa sem bil nemara preglasen, ko je Skok udrihal po meni s svojo gumijevko, ki jo je baje, kakor sem izvedel pozneje, sila rad vihtel.
Gospe sodnici sem ob tem njenem vprašanju zabrusil, če smo mogoče policijska država, če obstaja ura po kateri se moramo držati doma in nas imajo policaji pravico mlatiti, nas lasati, pri grabljenju za lase prek kape, mu je uspelo izpuliti en tanjši, pa vendar cel dred iz mojega takrat bujnega lasišča, obenem pa sem ji na njeno mizo – čeprav me je prepričevala naj sedem in se umirim, polagal fotografije mojega marogastega hrbta, rame, in leve nadlakti.

pooblastila

Kazni sicer nisem dobil, niti je ni dobil kdo drug, je pa ostal nek grenak priokus, sploh ker sem za incident krivil Sisota, ki je prevrnil tisto kanto in bi le s težavo lahko vztrajal pri trditvi, da nihče od nas ni naredil ničesar napačnega, ker kurc, eno kanto pa je eden od nas vendarle vrgel po tleh.
A razlog za tepež sploh ni bil v tem, temveč je služil kot izgovor tistemu poniglavemu policaju, ki je imel že prej precej putra na glavi. O njem so pisali tudi časopisi, da je precej bolj brutalno obračunal s fantom svojega bivšega dekleta, tokrat pa je vzrok izživljanja tičal v tem, da so imeli ostali kolegi kolektivno zabavo, on in še dva pa so imeli pač dežurstvo. Ko so prejeli klic, da nekdo razbija vzdolž cele Šutne se je bilo treba spraviti ven v hlad in oditi v mrzlo noč in ker smo bili mi edini, ki so jih srečali, najbrž pa smo se tudi opotekali in šli iz smeri dogodka, smo bili deležni obravnave in lekcije, ki je še lep čas nismo pozabili. Nekaj dni sem sicer malo slabše spal, goltal tablete proti bolečinam, potem pa sem jih zabrisal v predal in šel zvečer na pivo. Vrnil sem se (spet) proti jutru, legel in zaspal kot angelček. Pijan, zadet in podplut angelček z zadahom po alkoholu in marihuani. Dandanes takega večdnevnega, da ne rečem štirinajst dnevnega pijančevanja gotovo ne bi preživel.

angelce

Jebemti kakšni časi so bili to. Venomer na glavo. Direkt!
Imeli smo šihte, plača je bila petnajstega, sploh ni bilo vprašanje ali bo nakazana ali ne, ker je vedno bila, brez pomislekov si kupil kar si potreboval … in česar nisi potreboval. Imeli smo denar za alkohole – veliko alkoholov. Imeli smo denar za mamile, travo si kupil od frenda ali znanca, ne pa od kakega nevarnega tipa, sicer pa ne vem kako je s tem danes.Vem pa kako je z drugimi stvarmi.
Danes nas na prijateljev rojstni dan opomni cukerberg, takrat je nanj spomnil kar slavljenec sam, ker te je povabil na pijačo in je dal za rundo, dve, tri, ali pa se jih je zbralo nekaj, ki so imeli rojstni dan v istem mesecu in se je najelo kočo na Vel’ki in smo se postavljali na glavo ves vikend, ali pa smo za nekaj dni okupirali jaso malce ven iz mesta in se že za prvega maja metali v poldrugi meter globoko Nevljico. Kakopak – na glavo.
Takrat smo točno vedeli, kje je bil kdo na počitnicah, ker smo bili po vsej verjetnosti skupaj. Najpogosteje v Fiesi s spalko ali pa celo brez nje, v Umagu v prikolici od prijateljevih staršev ali pa na Nadiži s šotorom v katerega se nas je nagnetlo tudi pet, če je bilo treba.
Nismo merili (internetnih) tičev z instagram objavami fotografij iz Berlina, Toronta, Dubaja, Pariza, New Yorka, … Ker instagrama pač ni bilo. Niti ni bilo kaj dosti frendov, ki so šli tja. Tisti, ki pa so šli kam, so fotografije prinesli pokazat. Lično i personalno.
Če smo že merili tiče potem smo jih merili s hojo po žerjavici ob Bistrici, z vlivanjem podmornic v Tenisu, kdo bo šel spat po sončnem vzhodu ali šele ob naslednjem zahodu, kdo se bo pustil ostriči na balin na placu, … ali pa smo jih na kakem žuru dejansko vrgli na mizo. Kar tako. Za brez veze. Čeprav je bilo to pred komaj dvajsetimi leti in še nekaj, se zdi kot jebena večnost.
Vse se je spremenilo. Mi smo se spremenili. Družba se je spremenila. Stanje se je spremenilo. Od takrat smo pridobili kapitalizem, kredite, pleše, bivše žene in može, trebuhe, viseče joške, kilograme, alimente in občasne stike s potomci, pridobili smo sposobnost hlinjenja in pretvarjanja, da se imamo vsaj tako prekleto fajn kot takrat, ko nam je bila ena od skrbi al bomo za žur nabavili hašiš al travo, al pivo, vino in vodko, al pivo, vino in jegra.
Na koncu se je kupilo vse. Tudi pokadilo, požrlo in spilo se je vse. Kupilo pa se je v trgovini, ki nam je prva prišla naproti. Ni bilo diskontnih štacun. Po meso za piknik smo šli k mesarju. Ima se, može se.
‘Mladi ste bili, bolel vas je kurac …’
A zdaj pa ni mladih!? Gredo lahko danes s svojimi plačami ali z denarjem, ki ga zaslužijo prek študenta mirno nabavit futr, pijačo, alkohol in še ganjo al karkol se že danes konzumira, troši ali kadi, brez da bi karkol pomislili? Dvomim.
Saj sem bil tudi zdaj na kakem žuru, pa se mi zdi, da je vse skupaj precej bolj skromno, če že ne skromno pa z mnogo večjimi razlikami.
Nekje se donfa ceneno vino iz tetrapaka, ki se ga meša s kako brezimensko oranžado, ali pa diskontni đin z diskontnim tonikom ter per za osemdeset centov in smrdljiva skuna, spet drugje so v igri koktajli, draga vina in butična piva, bržda sodi zraven še kak gramček koke.
Ni to objokovanje starih dobrih časov, žeja me je močno popustila, štiri piva so maksimum, nazadnje ko sem naredil en sam samcat dim, sem bil še naslednji dan ves matast, konec koncev pa smo imeli takrat vsak zase najbrž dobre razloge za (pre)pogosto omamo, vsak svoje demone, ki so hoteli na plan, pa smo jih raje utopili in jim otežili delovanje z dimno zaveso, pa vendar …
Če bi takrat vedel, da bo svet postal kakršen je sedaj … bi se odrekel malodane vsakodnevnemu pijančevanju in zakajanju, metanju proč talentov in potencialov, bi se posvetil raje dokončanju šolanja, si pridobil kako izobrazbo, premoženje, stanovanje … ali bi si rekel ‘ A to …’, kazajoč s prstom v prihodnost, današnjo sedanjost:’  TO bo prinesel krasni novi svet!?’, naročil krigl piva, vanj potopil šilce vekije, naredil izdaten požirek, da bi se mi žganjica pomešana s pirom pocedila po bradi, izvlekel iz žepa rizle in mrvo ter si zvil eno debelo jebeno baklo pa naj gre vse u tri pizde materne …

Biser balkanski

Postlali so mi v dnevni sobi, ležišče pa sem si delil s kako leto ali dve starejšim bratrancem. Spala sva na raztegljivem kavču, od koder je bilo slišati zamolkle glasove s terase, na kateri so starejši na plano vlekli stare zamere, iz uvidevnosti pa so se pričkali polglasno s pridušenimi glasovi.
Da bi ne padel s kavča, sem spal na tistem delu ob steni, bojazen padca pa je očitno pestila tudi njega, saj se je kljub neznosni vročini, zaradi katere sva spala le v spodnjicah in spodnjih majicah, tiščal obme.
Trudil sem se zaspati, a me je vsakič znova predramil kak povzdignjen glas, ki so ga ostali s:’Pšššš, decata spiat…’ še preglasili.
Opazovaje na steno pritrjeno tapiserijo, na kateri so bili nekakšni rukajoči jeleni z mogočnim rogovjem, sem končno zaspal.
Nenadoma sem se prebudil, begal z očmi po steni, pokušaje doumeti kaj se dogaja.

Občutek zgodnje najstniškega klinca med stegni mi je bil namreč povsem neznan. Sopihanje na uho in vroča sapa na vratu prav tako.
Oboje pa mi je bilo skrajno neprijetno, kar je bržkone zaznal, saj mi je šepetaje dejal: ‘Ne e toa ništo strašno …’

Najbrž mi je uspelo vse skupaj tako dobro potlačiti v svojo podzavest, pri čemer mi je dolgoletno uživanje trave in alkohola zagotovo pomagalo, da sem te dogodke skril globoko nekam v male možgane, čeprav vsakič, ko pomislim na ‘biser balkanski’, živo vidim vse tiste ulice, sobe, dvorišča in hiše, v katerih smo prebili več kot kak dan ali dva, ali pa ostali dlje kot je bilo potrebno.
Kar je bilo več ali manj povsod.

Natanko se spomnim trinadstropne hiše z golimi tlemi po katerih so se v pritličju sprehajali tako ljudje kot mački in kozlički ter backi. Enega teh jagnjet je očetov brat zvabil ven. Otroci smo ga božali in jedel nam je iz roke. Kasneje ga je pograbil in zvlekel proč. Še zdaj slišim tisto grozovito blejanje, ki je prenehalo kot bi odrezal.
V zahvalo za lestence, ki jih je od mojega očeta dobil v dar, je pripravil jagnječje kotlete in vse ostalo. Celo glavo.

Okusil nisem niti grižljaja.
Strica z ničemer ne bi mogel bolj užaliti.

Kasneje sem na enem od naslednjih obiskov prav tako zavrnil hrano oziroma bonbon, ko je očetov brat moji mami, torej ženi njegovega brata bevsknil:’Ti da si čutiš!’, čeprav je bila ves čas tiho.
Poskus dečka, da bi stopil v bran svojemu roditelju. Ker njen mož tega ni storil …

Izraze na obrazu so menjali skupaj s tonom govorjenja, kar je v mojih otroških možganih povzročalo še dodatno zmedo. Nikoli nisem namreč vedel v koga bo kdo zatulil, avtoritativno zahrumel, ali pa prav pokroviteljsko pripomnil kako pikro.
En trenutek je lahko vpil na lastnega pamža, mu stisnil brco v rit, že naslednji pa te je vabil v naročje od koder je spodil svojega otroka.
‘Jekyll in Hyde’ po makedonsko.
Do mene so bili sicer vsi prijazni, če ne celo malce preveč. Vsi tisti poljubi po licih, rokah in čelu od stotnije strin, ujn in tet, so mi bili odveč.
Vsaka s svojim rezkim vonjem cot in zadahom, ki se mi je vžgal v nosnice, vsaka s svojim čudaškim jokom od veselja.

Spominjam se tudi Markovih kul v Prilepu, prepevanja s sestrično in odmevanja besedila od fasade ekonomske fakultete, spomnim se tistih bizarnih osmrtnic na drogovih in oglasnih deskah. Spomnim se ‘eblebij’, korza, maštenice.
Spomnim se štirne z mineralno vodo. Spomnim se brata, ki je metal drobnega mucka v zrak, ta pa se je vedno ujel na nožice.
Dokler ga ni treščil v strop. Takrat je padel na hrbet …

Spomnim se tudi, da sem imel Igorja vselej za ritjo. Dobesedno.
Celo v kopalnico, ki je sprva imela ključ, potem pa je kar  na lepem izginil, je prihajal za menoj, mi milil hrbet in me otipaval. Obžaloval ‘ Šteta što nemaš piče’, vselej pa me je prepričeval, da to ni nič takega.
Čemu sem se potem, kljub izdatnemu miljenju in drgnjenju, počutil tako umazanega in ogabno, če je to nekaj povsem običajnega?
Vse prevečkrat sem razmišljal od kod mu ta zamisel.
Mulc si kaj takega ne izmisli sam!
Niti ne prepričuje vrstnika v neškodljivost tovrstnega početja. Kaj takega zmore le nekdo odrasel, ki si skuša zagotoviti molk.
Nekdo zadosti sprijen in preračunljiv, ki se zaveda svojih nemarnih nakan.
Ne morem trditi z gotovostjo, vendar nekako slutim, da je bil to najin skupen stric, ki je od otročajev pod pretvezo šale in alternativne medicine precej pogosto hotel, da mu uriniramo po bojda udarjenem prstu, po katerem se je menda treščil s kladivom ali pa ga ukleščil s kakim kosom pločevine.
Krohotaje se, je molil prst pod curke naših pimpekov.

Spomnim se njegovega glasu kako je klical iz svoje mehanične garaže.
‘Robče, ela vamu ujče.’

Vsega se spomnim …
Pa se raje ne bi.

Tam kjer večno sonce žge

Eba ti go Skopjeto! (Jebem ti Skopje!)

Po skoraj dvajsetih urah vožnje iz enega konca na drug konec naše ranjke Juge, ki sem si jo skozi okno, na katerem sem previsel dobršen kos poti –  saj so se mi lepljivi, flekasti sedeži gabili – dodobra ogledal, smo končno prispeli.

Tudi sedaj je oče podajal prtljago skozi vrata, a tokrat ne mami, ampak stricu, ki nas je pričakal na kolodvoru.
Vse je bilo že tedne vnaprej dogovorjeno.

Železniška postaja kot železniška postaja, le za kanček bolj turobna in siva od vseh prejšnjih in precej bolj umirjena od beograjske, saj je tam kar mrgolelo ljudi, na peronu so bili celo trubači, ki so trobili nekomu s steklenico piva na čelu in z rokami iztegnjenimi visoko v zrak.
Luči mesta ter Sava centra so delovale kot bi bili tam podnevi, čeprav je bila trda tema.
Skopje pa je bilo videti tako, kot bi se čas ustavil.

In se v neki meri tudi je.
Ura je še vedno kazala toliko kot takrat, ko se je bila ustavila zaradi potresa.
Nikjer nikogar.
Na postaji so postopali cigani – v glavnem ženske s svojimi žicajočimi otroci.
»Čičko, daj edna cigara!« je umazan razcapan fante določil mojega očeta za sponzorstvo s cigareti.

Stric je zložil kovčke v prtljažnik, nekaj pa na streho avtomobila, jih nekako privezal in pričvrstil, mi pa smo se zbasali v lado.
Prva dva dneva smo bili v Skopju pri stricu in teti.
Kopanje ob sotočju Vardarja in Treske.
Opozorila naj bomo previdni, saj da je nekoga pred kratkim odneslo so zalegla.
Dlje kot do kolen nisem šel. Raje sem na vrtu trgal breskve in grozdje.
Potem pa turneja …

Prilep,Dolneni, Zapolžani, Novoselani, Golemo Konjari, Krivogaštani …
Obiskati je bilo treba prav vse!
Vse tetke, strice, ujne, strine. Tam je žlahta tudi bratranec sestrične stričeve tete. In le k redkim nismo šli.
Zato pa so tisti prišli k tistim, ki so jim bili najbližje in smo pri njih se oglasili. Seveda nas je bilo treba okarati, da bi se lahko oglasili tudi pri njih.

Bazni tabor smo si ustvarili pri maminih starših.
Hiša njenih staršev je stala na sredini med hišama njenih bratov. Vsak od njiju si je na parceli poleg, zgradil svojo.
Vse tri so stale v ravni vrsti in vhodi so gledali na cesto.
Izhodišče od koder smo potem le s prtljago za dan ali dva obiskovali sorodnike. Nekatere, ki niso bili povsem ‘direktno’ sorodstvo, sta oče in mama obiskala kar sama. Povsod pa je bilo enako.
Objemi, poljubi in solze, obenem pa pikre opazke:«Eve gi Slovencite!«

Brez tega ni šlo.
Kot bi jima zamerili, da sta se odpravila s trebuhom za kruhom in sedaj tam gori živita najmanj kot lorda.
A je bilo njim dosti bolje …

Pred vsako hišo je bil vsaj en avto, za vsako hišo njive s papriko, lubenicami, dinjami, tobakom, ob niši hlev, v njej pa nekaj glav živine – bodisi krav, bodisi pujsov in seveda tudi traktor je bil pri hiši.
Dvorišča pa tolikšna kot je bilo celotno otroško igrišče v našem blokovskem naselju.
Zdelo se mi je, kot da tekmujejo, kdo nas bo bolje pogostil.
Pa ne zaradi nas, temveč zaradi naslednjih h katerim bomo šli. Ali pa zaradi prejšnjih.

Hrane je bilo povsod na kupe.
Hladne solate s paradižnikom, papriko in čebulo, pečena paprika s peteršiljem in česnom, sveža paprika, domač kruh, na katerega so posipali tolčeno papriko, ovčji sir, pečeno meso, pikantne klobase (najbrž da s pekočo papriko, paprike res ni manjkalo), sarmice, polnjena paprika, … vsega preveč.
Začeli so s pikanjem solate, sira,vmes popili kakšno rakijo ter prijetnimi pogovori.
Meze.

Nadaljevali so s sarmami, mesom, klobasicami, pivom, vinom, vmes kakšno rakijo in že malce manj prijetnimi pogovori, vselej pa se je zaključilo z očitki, ki sem jih slišal iz postelje skozi odprto okno, češ da, tebi je dobro, mi tukaj pa smo ga najebali.
Teh debat so se udeleževali moški, ženske so imele preveč dela s pripravo hrane in na koncu s pospravljanjem.
A vsa ta postrežba ni bila zastonj. A ne!
Bila je ravno sezona obiranja tobaka.

Odrasli moški so na polju trgali liste, tudi nekatere ženske so pomagale, ostali pa smo po ves dan  preždeli v presenetljivo hladni mehanični delavnici na udobnih avtomobilskih sedežih iztrganih iz lupin mercedesov, ki so bili zadaj za garažo, nametani na kup med ostalim železjem, rjastimi kombiji, tovornjaki in malo manj uglednimi osebnimi vozili, ki jih je mamin brat kupoval, odkupoval, menjal, popravljal, preprodajal in mešetaril z njimi.

V garaži nas je bilo okrog dvajset zleknjenih vsak v svoj sedež, za zaščito pred lepljivim tobakom pa smo imeli usnjene predpasnike, v katere smo iz košev jemali šope listov in jih nizali na meter dolge ploščate igle.
Po štirinajstih dneh sem že prav mojstrsko nizal tobak in tudi pičil sem se le redko.

Kadar sta šla starša sama do koga, sem z bratranci in bratom zjutraj pozajtrkoval, kislo mleko in kruh ali kaj sličnega, potem smo malo nizali tobak, pa trgali sončnice in grizljali semena, pa spet nanizali kako iglo tobaka ali pa pomagali teti obesiti niz štirih igel speljanih na vrv pod strop, da se je sušil, brcali žogo na vaškem nogometnem igrišču, ki je bilo čez makadamsko cesto, bratranci bosi, midva z bratom obuta.
Pa ne zato, ker oni ne bi imeli česa obuti, midva ‘Slovenca’ pa, temveč zato ker so bili oni utrjeni, midva pa ne.
Na ‘travniku’ ni bila trava, temveč neko bodljikavo rastje, ki se mi je takoj zadrlo v podplate, oni pa so imeli take kot Shaka Zulu.

Žejo smo si gasili z lubenicami in melonami, ki smo jih hladili v kamnitem koritu ob cesti iz katerega so krave pile vodo. Žal pa je bila pitna le za živino.
Mrzla pa kot poljub ledene kraljice.

Včasih smo šli tudi do trgovine, ki je bila odprta le za nekaj ur in še to le dva dneva v tednu in smo tam spili ledeno mrzlo Oro.
Niti denarja nismo potrebovali. Trgovec je le zapisal v zvezek število oranžad.
A tisto je bilo sladko in prav nič se nisi odžejal. Uf, kako sem pogrešal kamniško vodo!

Pogrešal sem tudi svojo posteljo. Posteljo le zase.
Posteljo, ki mi jo ni potrebno deliti z neznancem.
Sicer sorodnikom, a vseeno neznancem …
Pretirano naklonjenim neznancem …

Balkan express

»Še trikrat gremo spat!«
»Še dvakrat gremo spat! »
»Jutri ko se zbudimo pa gremo!«, so otroci nekoč, in najbrž tudi še danes, odštevali dneve do odhoda na morje ali pa kam drugam na počitnice.
Tudi sam sem odšteval, a ne z navdušenjem.

Vsako poletje ali pa skoraj vsako poletje, od mojega četrtega, do mojega dvanajstega leta, smo se za vsaj dva tedna poslovili od mesta v naročju kamniških alp.
Oče je izklopil elektriko, zaprl vodo, odklopil plinsko jeklenko, spustil vse rolete in ključ stanovanja odnesel sosedi, ki je med našo odsotnostjo prihajala zalivat rože in prezračevat.

Mama je že en teden prej pričela s pakiranjem oblačil in vsega ostalega kar je bilo potrebno, dan pred odhodom pa je cvrla svinjske zrezke, da smo imeli za na pot.

Vstali smo zgodaj. Ob štirih, petih.
Ne vem, nisem prepričan. Vem pa da je bilo zunaj hladno, čeprav je bil julij ali pa avgust.
Obteženi s kovčki in potovalnimi torbami smo stopali proti avtobusni postaji, ki je bila od bloka oddaljena pet minut hoje, četudi bi imel poleg prtljage še uteži na gležnjih in v naročju manjšega nosoroga.

Odpravili smo se dvajset minut prej.
Če bi avtobus slučajno prišel prezgodaj.
Zeblo me je, zaspan sem bil in v tisti jutranji svežini nisem mogel niti sesti na klopco na postajališču. Zrak je bil svež, prijeten a skozenj se je valil dim očetovih 57.
Ogabnost.

»Avtobus!«, je fotr naglas rekel, ko ga je videl prihajati. S tistimi kufri smo se zbasali gor. »Ljubljana!« je vozniku rekel oče z že pripravljeno denarnico v roki.

Sedeli smo na sedežih nekje blizu vrat zaradi lažjega izstopa, čeprav smo šli na kolodvor in s tem res ni bilo nikoli težav, saj je stal vsaj deset minut preden je odpeljal. A vseeno. Za vsak primer!
»Proklet idiot!« je mrmral sam sebi v brado, ko je plačal in je prihajal k sedežem, ki smo jih zasedli.«
»Prtljago mi je računal!«

Živčna vojna, nepotrebna naglica in panika ter nesmiselno pizdakanje se je pričelo. In tako bo nadaljne slabe tri tedne.

V Ljubljani smo izstopili. Najprej mati, potem midva z bratom, oče ji je podajal torbe z avtobusa, pogledoval proti šoferju, ki je imel vozilo ves čas prižgano, saj je čakal da se poberemo, da bo lahko zaprl vrata in odšel na štamprle.
Fotr je bil zato še bolj nervozen, ker ga je ta na nek način priganjal, zato je hitel, grabil torbe jih podajal skozi vrata mami in  ji prigovarjal:« Primi, primi!«
Ona jih je zlagala na tla in obenem pazila na naju.

»Na!« ji je podal predzadnji kovček, zgrabil poslednjega in izstopil. Avtobusar mu je kot zanalašč vrata zaprl tik za ritjo in tudi sam izstopil skozi sprednja vrata.

»Mater mu jebem cigansku …« je zaklel in prižgal cigareto.
Potegnil je nekaj dimov, jo zabrisal ob tla, pohodil, puhnil dim, pograbil dva največja kovčka in jo mahnil čez cesto proti uri na železniško postajo. Stopil je do okenca, kupil vozovnice in spet polglasno bentil:« Na osmem je …«
»Kje?« ga je vprašala mama.
» Na osmem! Osmem!«

Vmes je seveda pogledal še na tablo, če se je tista na okencu slučajno zmotila…
Nekje na pol poti se je iz zvočnikov zaslišalo:« Vlak za Zidani most, Zagreb, Novi Sad, …«
»To je ta, ajde, ajde!«
Čeprav ni šel nikamor še 24 minut, je bilo, ko ga je omenila tako, kot bi ravnokar speljal. Malodane tekli smo.

Vlak je bil seveda tam in se niti vstopiti še ni moglo.
Čistili so ga.
To mu seveda ni bilo prav.
Hotel je biti vkrcan, v svojem kupeju, sezut in olajšan, da ima za naslednjih tisoč kilometrov zadosti škatel cigaret in mu ni treba misliti na nič.

Vsaj trikrat je preveril, če ima karte, denar, se vmes živčno prestopal, kadil in pogledoval na zapestno uro, pa na tisto na peronu, se počil po žepu srajce, kamor je očitno mislil, da je vtaknil vozovnice, se pri tem spomnil, da jih ima v denarnici, segel ponjo v zadnji žep hlač, a je tam ni bilo, saj jo je imel v potovalni torbici.

»Kje je …?« oziraje se po torbici, mama pa jo je pomolila proti njemu.
S čikom med zobmi je segel po njej in odkimaval z glavo.
Sebi? Mami?

Sedaj smo lahko vstopili. Poiskali smo kupe, oče je zložil prtljago, preveril, če se da zapreti in zakleniti vrata, okno in vse tisto, kar je najbrž upal, da nekaj ne bo kot je treba, da bo imel razlog.

Čeprav smo čakali da vlak ‘očistijo’ je to pomenilo pomesti in pobrati večje smeti, saj je bilo zatohlo, umazano in zrak in sedeži so bili prežeti z vonjem po cigaretnem dimu z ozkega hodnika pa je zaudarjalo še po pijači in urinu.

Balkan express.

Čez dan je bilo vroče in skoraj neznosno.
Mama je ponujala tisto pohanje, meni pa se je upiralo jesti.
Celotna kompozicija je smrdela po pohanju, čebuli, kislih kumaricah, potu in suhomesnatih izdelkih.Vsa pijača je bila topla.

Zvečer je bilo malo bolje, ohladilo se je, a so bili neki potniki že malo pijani in se jih je slišalo, tako da prav trdno nisem spal.
Pa še fotr je vsake toliko hodil noter in ven, saj je uvidevno kadil na hodniku. Muke ježeve.

Kje je še Skopje!

Koprive

Sedel sem za veliko kuhinjsko mizo, na stolu podloženim z vsaj pol ducata blazin. Tistih tankih. Kvačkanih, pisanih. Še vedno sem komaj videl na mizo. Imel sem štiri ali pet let.
Nad mizo je bil velik okrancljan luster, na katerem se je nabirala pajčevina. Tako grdega lestenca nisem nikoli več videl. Na stenah so bile tapiserije in gobelini, v enem od kotov jezušček.
V prostoru je prijetno dišalo po tenstanem krompirju. Bil je čas kosila. Radio je špilal narodne viže, Rokavčevka je na pultu zabeljevala solato z oljem in s kisom, Rokavc pa je srebal župo in spod čela gledal proti njej.

»Vroča je!«, je zarobantil s tistim predirnim raskavim glasom.
»Kašna naj pa bo!?«
»Gorka! Ne pa vrela!«
»Pihaj!«
»Pihaj, pihaj! Drugič se pre …, agrhh, rghh«, mu je stavek prerezal ostuden kašelj. Iz žepa je potegnil zmečkan, zlepljen robec in si ga pridržal pred usti.
»Drugič se preh sprav kuhat!«

S tresočo roko je segel po kozarcu belega vina, ki je stal ob pleteni košari za kruh. Flaša in glaž sta bila vedno na mizi, ob katerikoli uri dneva.

Nikoli nisem bil v vrtcu. Starša sta me v varstvo puščala pri upokojenem paru, ki je živel v isti večstanovanjski stavbi.
Rokavčev je bil siten, zoprn, zagrenjen, sključen in suhljat skoraj osemdesetleten možakar, nič kaj prijaznega videza, srepega pogleda, ki je venomer pokašljeval. Cigareto je imel vselej v roki, kozarec pa je izpustil le toliko, da ga je znova napolnil.
Čeprav je bil močno plešast je imel tanke sive lase počesane nazaj in namazane z nečim, da so se mu svetili, pod nosom pa je imel skrbno pristrižene umetelne brčice, za katere mu je bil prav gotovo vzor vodja tretjega rajha.

Ko je pojedel juho, je krožnik odrinil na sredo mize, žena mu je prazen talar zamenjala s polnim. Ko je zmazal tisto, ga je zopet odrinil, popil kozarec vina, ter se naslonil na roki na mizo in nanje položil glavo. V minuti je začel smrčat.

Rokavčevka je šele takrat sedla za mizo, se nam otrokom, ki smo se pri njiju vahtali prijazno nasmehnila, pomagala pri hrani tistemu, ki je bilo treba in včasih zmajala z glavo, kadar je oni preveč vlekel dreto.

Rokavčevke se niti ne spomnim, saj je bila večino časa obrnjena proti štedilniku ali pa h koritu, kjer je pomivala posodo.
Vse česar se spomnim je, da je imela miren, a odločen glas in vsak dan svež bertah. Vedno pa je imel njen predpasnik karirast ali pa cvetlični vzorec.

Ta stari pijanec, se je po kosilu, ko se je prebudil, ozrl skozi okno po vremenu. Če se mu je zdelo, da ni pravšnje ali pa se mu ni ljubilo ven, je stopil do špajze, prinesel kako klobaso ali kak kos špeha ter krajec kruha in si s pipcem rezal grižljaje.

Kadar je bilo toplo, pa nas je z zbobnal na kup in smo šli malce na zrak. V park, ki je bil spodaj pod hišo, kjer smo otroci tekali po travi, se igrali skrivalnice in plezali na drevesa. Rokavc je medtem sedel na klopi in kadil.

Nisem ga maral …

Včasih je s seboj vzel koso in ob robu parka kosil travo za zajce, ki jih je za ajmoht in obaro redil v drvarnici za hišo. Dokler sem slišal enakomeren zvok kose ali pa kako jo brusi, se nisem vznemirjal. Kadar je vse utihnilo in se je celo zaslišal njegov smeh, ali pa da nas otroke kliče k sebi, roke pa ima na hrbtu, sem točno vedel koliko je ura …

Pa ne le jaz  … vsi trije ali štirje kolikor nas je bilo v varstvu pri njima smo vedeli kaj ima za bregom …
Oziroma za hrbtom.

Razbežali smo se, ta pizda okrutna pa se je smejala.
S koprivo, ki jo je skrival za seboj, nas je potem švrkal po golih nogah, včasih je padlo tudi po rokah.
Bolj ko smo poskakovali, se gladili po nožicah, ter cvilili in jokali, bolj se je režal.
Potem se je upehal, zakašljal, izvlekel robec iz varžeta ter se sesedel na klop ali pa bližnji štor.

Nekoč, ko sta ga smeh in tekanje za nami tako utrudila, da se je opotekel ob enega od stebrov za obešanje perila sem mislil, da ga bo pobralo.
Pa ga ni …

Iz žepa je potegnil tobačnico, izvlekel cigareto, jo prižgal in je bil kot nov!
Kot bi mu organizem delal le še na alkohol, maščobo in nikotin. Če so bila kdajkoli kakšna deca vesela svojih staršev, ko so prišli ponje iz služb, potem smo bili to zagotovo mi.

Prva generacija.

Mogoče nas je pa zato mlatil, ker je bil jezen na naše ta stare. Ali pa ker niso zmagali Nemci. Ker je bila juha prevroča, krompir pretrd, solata prekisla, dan preveč oblačen ali pa presoparen.
Kakorkoli že, komaj smo čakali, da bo ura dve preč …

Tako kot smo prej upali, da bo dremež po kosilu čim dlje trajal.
Da bo Rokavčevki enkrat uspelo ugoditi njegovemu izbranemu kulinaričnemu okusu.

Da bo enkrat že izkašljal pljuča v tisti svoj robec.

%d bloggers like this: