fake pozitivna naravnanost fake prijazni nasmehi
fake dobrohotni nasveti fake duhovne vodje fake
pihanja na dušo fake komplimenti in pokloni fake
humanitarne akcije fake človekoljubne organizacije
fake podjetja
fake premirja
fake krize fake
izredne razmere
fake razpisi fake
natečaji fake
recenzije fake
kritike fake
iskrenost
in odkritost
fakebook
fake politična trenja fake strankarski programi fake
intelektualci fake misleci fake revolucionarji fake
božanstva fake religije fake riti fake joške fake
trepalnice fake mišice fake sixpacki fake ustnice
fake barva las
fake barva oči
fake orgazmi
fake samozavest
fake skromnost
fake ponižnost
fake nohti fake
razmerja fake
zakoni fake odnosi
fake prijateljstva
fake športni izzidi
fake nagradne igre
fake resničnostni šovi
fake statistični podatki
fake gradbena poročila
fake zdrava hrana
fake super živila
fake znamke oblačil
fake prestižne ure
fake popusti fake

Fake news? Are they?
Really? Lets keep it real.
Reality is fake? Fak, e?

vonj po špehovki in lesni gobi pomešan
z vonjem po šunki in žveplu se plazi
po kuhinjah in jedilnicah tistih ki z
ušpičenimi podočniki podoživljajo
trganje krvavečega človeškega mesa
s polomljenih kosti zveličanega
edinega vnebovzetega zombija
zarjaveli žeblji zvonko žvenketajo
na strohnelem razpelu zablodelosti
tuzemskega vuzema osiromašenega
logike zdrave pameti in skromnosti
vsakodnevno pomanjkanje se blaži
s preobloženimi šibečimi mizami
s katerih kaplja kanibalistična
simbolika remenk ozaljšanih
z mazutom in krvjo oropanih
zablodele ovce pečejo jagnjeta
triintridesetletni živi mrtvec
špancira po onesnaženi vodi

med ljudi radodarno seje
bolezen bedo in trpljenje
vojno blagoslovljeno z razdejanjem
v mrtvaški prt zavito upanje
potrpežljivo čaka na nesmrtnost

sestradani kanibalistični kabalisti
do s cerumnom oblitih ušes siti
ekološko pridelane prane in medu
iz zaničljivih pljunkov samorogov
razporejajo svoje vrste ostrostrelcev
opremljene s pihalniki in samostreli
po vijolični podrasti vzdolž gorjancev
od koder prežijo na majajoče zablodele
duše nezavestnih vikendašov ki skozi
nagnite lesene stene majhnih zidanic
odtavajo v kakor beethoven gluho noč
iskat svoj mir in nesmiselnost obstoja
končajo pa v prozornih kotlih ali na kolu
ki se v nasprotni smeri urinega kazalca
suče nad belimi zublji večne svetlobe
v kožo svojih napetih trebuhov vtirajo
sivkino pomado iz fair trade trgovine
s sladkorno peno na skrivenčenih ustih
brezumno strmijo v zvezdnato nebo
žužnjajo o prekletstvu žolča kokoške
iz luknjastih žepov suknjičev stresajo
ostanke praprotnega semena in pepela
hrabrih venetskih viteških vojščakov
informirana voda se na ves glas krohota
balvani si brundajo v mahovnate brade
nekje daleč v pribaltski tajgi pa grigorij
z opečenimi podplati pod stoletno smreko
ovešen z molekom iz zob pravovernic
pestuje spečega rosomaha brez krempljev

Ko bom velik
bom imel
krokarja.
Zvečer bova
ob brlivki
kako razdrla,
zobala datlje,
oreške in
suhe smokve
ter igrala
šah, damo
ali scrabble.

Ko bom
končal
s potezo,
bom srknil
požirek piva,
izvlekel
bobi palčko
in ga z njo
narahlo
dregnil pod
perut: ‘Ti si
na vrsti, Edgar!’

Ne prihajaj Gospod …
resnično! Ostani tam zgoraj
s hozano na višavah
s krasnim razgledom na
človeško nespametnost
nikar se ne vračaj na Zemljo,
bog te nima rad saj boš
s prihodom povzročil
še več trpljenja razdejanja
in pretrpke bolečine
narobe bi bil razumljen
tako kot že prej
kakšna ljubezen
nekaj naj gre k vragu
namesto ustoličenja
kralja vseh kraljev
bi verjetno dobil mesto na kaki katedri prestižne univerze v Wyomingu ali Iowi
če ne celo položaja v znanstvenem inštitutu a ne zaradi svojih dvatisočletnih raziskav
ter opazovanj človeške vrste, kje pa, bog vari kljub večni mladosti si za mladega raziskovalca vendarle nekoliko prestar pa tudi precej zastarelih nazorov strpali bi te
v ličen gromozanski steklen glaž s formaldehidom ga vtaknili v eno tistih blindiranih vitrin in te postavili na ogled vsakomur ki bi si želel pobliže ogledati edinstven primer ene največjih zablod človeštva saj tvoji razvpiti čudeži ne bi presunili nikogar več
iz vode zna narediti vino skoraj vsak prefrigan oštir bolne zdravi že vsak pezde
v kimonu in z manbunom
ostalim trikom pa bi se smejali
celo alkimisti srednjega veka
Nain je poln brezbožnežev
ki bi te kamenjali do ponovne smrti
priznajmo pa si tudi da si milo
rečeno nekoliko prepozen …
bog pomagaj, kako naj bi pa vedel,
saj nisi vsemogočen
aja, pardon, si!
No, pa se ne zdi da bi bil,
si pa poseben to pa
gluh, slep, slabo odziven,
kot bi bil katatoničen jebemti boga!
Menda vse vidiš in veš,
zato tudi ne prideš,
ti ni do tega, da
bi te zdravili, kaj?
Uh, že vidim kako
bi te pitali z zdravili
PTSD, bipolarna motnja,
depresija, pa saj ni čudno …
precej gorja si se nagledal,
če nas dejansko spremljaš
tu doli ko se koljemo
pobijamo in pehamo
za bogsigavedi čim
obrni se proč Gospod
zazri se nekam v Vesolje
tja onkraj Andromede
poišči manj krvoželjne
organizme naredi
kaj pametnega in seveda
pozdravi očeta …
­ tukaj je šlo vse v božjo mater.

Nepremičen si,
kot soldat
na straži,
kakor prekla,
ki rastlini
olajšuje rast
in razcvet.
Iztegnjen bdiš
nad dogajanjem
okoli sebe,
določaš ton,
glasnost,
intonacijo.
Tvoja odločnost
in neomajnost
sta razvidni
že od daleč.
S teboj se ne gre šaliti!
Čeprav stojiš
povsem na koncu,
daješ s svojo
strumno,
strogo,
pokončno
in togo držo,
vtis nekoga,
ki ima prav vse
pod nadzorom,
čigar volji
se pokorijo vsi,
ki v navidezni koloni,
ki jo smelo vodiš,
korakajo za teboj,
ti zaupajo
in jim daješ glas,
ki morda
brez tvoje prisotnosti
ne bi gromko
in glasno
posredoval sporočila.
Ves našpičen
kakor kopje,
ostrih robov
kot jeklena ost
in nadvse resen!
Pobesi malo ramena,
sprosti svoj zatrdeli vrat,
razmigaj se malo!
Ne bo konec sveta,
če ne boš ves čas
na preži ter v pozoru!

vroča topliška voda umirja telo in duha

v soparo vstopi obris lepe mlade ženske z boki

ki razburka domišljijo polslepih starcev

tišino preseka odmev kratkega kašlja

močan curek vode iz grde oranžne cevi

s klopi splakne pot osivelih skrotumov

v spranih kopaliških haljah in plastičnih

natikačih se zasanjano vlačijo iz potilnice

v potilnico si s čela brišejo znoj v rjuho

ralph nezaupljivo odkimava dvomi

da mi ga bo uspelo upodobiti v filmu

posvečenem njegovemu življenju

odgovorim mu z njegovim glasom

in si pogladim kratko pristrižene brčice

preden ga prepričam da bom zmogel

mu iz slane meglice nekdo s plastično

rumeno rolko razbije lobanjo s šlauhom

spere kri z majhnih modrobelih ploščic

kosci možgan se vrtinčijo okrog odtoka

truplo me s komolcem dregne v zobe

preden ga za gležnje izvlečejo ven

se mi pod noge skotali eno od zrkel

sploščim ga s peto oprostite mi

gospod fiennes svet je postal grozen

ubijajo dobre ljudi da bi kovali zaslužek

z ekranizacijo njihovih življenj namesto

marmelad in mletega mesa nam prodajajo

sadne namaze in mesne pripravke

oddahnite si odšli ste na bolje no

tehnično gledano ste še vedno v preddverju

savne a imate vsaj manj tegob na ramenih

glava vas zagotovo ne teži več v moji pa

špila čist en majhen radio z dvema postajama

prekrivajočima se frekvencama vse vse zaklade

dal bi zate pridi nazaj smrt je lovca lovec leva

lev medveda medved volka volk lisico ob

zadnjem znaku bo ura štiri in petinštirideset

minut res nenavadna ura za pisanje česarkoli

razen če ne pišeš zadnjega poglavja o zblojenem

privatnem detektivu z luskavico in prekratko

levo nogo čigar mater se vsakič kadar si natakne

klobuk da bi šel raziskovat primer po enajsti zvečer

pojavi na vratih svoje sobe in mu najeda kam rine ob

tako poznih urah ko so zunaj le kriminalci in capajdre

sluti da se bo nekega dne zgodilo nekaj strašnega

da bo policija potrkala na vrata in poizvedovala

slutnje babšeta se uresničijo čez slab teden

v rečnih zapornicah se zagozdi gospa njenih let

ustreza opisu ki ga je podal sin ob prijavi izginotja

za tisti večer ima trden alibi vso noč je v zgornjem

nadstropju z globinom loščil svoje ortopedske čevlje

za vse ostale dneve pa ima cel kup znancev ki bi za

steklenico vina ali dvolitrsko plastenko piva jamčili

da so ga z majhnim dežničkom v roki videli hoditi

po kablih mestnega daljnovoda s stropa vsake pol

minute kane kaplja kropa kolesca rolke se vrtijo

morilci brezglavo pokopavajo brezglavega mrliča

Barve v grozljivih nočnih morah preganjajo
odsluženi katodni črno beli televizorji,
med premetavanjem se potne srage
po mrzlih tleh stekajo v lepljivo mavrico,
zvoke v podzemnih temnicah s svojimi
burkaštvi, nesmiselnimi padci in nemimi
burlesknimi ksihti mučita hologramska
Buster Keaton in Charlie Chaplin s palico,
mehanični biki so izruli svojo edino nogo
in poteptali rdečelične obiskovalce rodea,
da so za njimi ostale le skrhane ostroge in
kavbojski klobuki, ki so se spečali s perjanicami,
bili bitke s polcilindri in sanjarili o brhkih avbah.
Električni pastirji grizljajo pehtranove vejice,
iz granitnih blokov rezljajo krasne podolgovate
piščalke, da z njimi mirijo krvi željne horde ljudi,
usnjeni pasovi so napovedali iztrebitveno vojno
platnenim naramnicam, češ da oni bolje služijo
hlačam, ognjeniki so že davno ugasli pod vodami
staljenih ledenikov in prahom pooglenelih kosti.
.

.
Merkurjeve razprodaje žlahtnih plinov, železa
redkih kovin in mineralov nikogar več ne ganejo.
Saturn že tisočletja ponuja prstan Luni, ta pa se
spogleduje z Marsom, ljubimka z Venero in se
vedno bolj oddaljuje od samodestruktivne Zemlje.
Škorci pijejo le še žlahtino, kenguruji v vrečah
nosijo pisane kamenčke in ostalo kramo, ki jo
prodajajo po sejmiščih in zabaviščnih parkih.
Davke odrejajo pijavke, moskiti in netopirji,
s samega svetovnega prestola s hipnotičnimi
rumenimi očmi zre kralj Julius XXIV, ki je dokazal,
da so lemurji superiorni nad vsem, brez izjeme.
Celo nad kuščarji, ki jim s hrapavimi jeziki skrbno
odstranjujejo otiščance z umazanih vladajočih nožic.

27. maj 1991
Pred petindvajsetimi leti
za isto mizo istočasno
sedijo Igor Bavčar,
Dimitrij Rupel in
Janez Ivan Janša …

potresa, požara, povodnji
ali kakršnekoli katastrofe
pa od nikoder  – bog ne obstaja!