Ameriški psiho

Knjiga, ki orisuje življenje mladega povzpetniškega poslovneža, v kateri so omembe dizajnerskih oblek, poštirkanih srajc, površnikov iz volne himalajskih ovc, po meri krojenih hlač, svilenih kravat, denarnic iz kačje kože, popolnih pričesk, zloščenih čevljev, plasiranih kril, teliranih bluz, naštevanja znamk in oblikovalcev usnjenih kovčkov in aktovk in suknjičev, naštevanja nadrobnosti načičkanega nakita, naštevanja vrst in materialov gumbov in načinov zapenjanja plaščev in jaken, poznavalske tehnične podrobnosti in zmogljivosti televizorjev, glasbenih stolpov, zvočnikov in štedilnikov, razlaganja razvrstitve nesmiselno kombinirane hrane na krožnikih elitnih restavracij pa spet do najmanjše podrobnosti opisana oblačila obiskovalcev in nališpanih obiskovalk nočnih klubov, opisi osvetlitve, postavitve luči in miz v teh lokalih ter poudarjanje kako težko je priti do rezervacije v njih ter neskončna tekmovanja komu bo uspelo rezervirati mizo v najnovejšem, najbolj prestižnem in najbolj popularnem klubu, primerjanja poslovnih vizitk, razčlenjevanja albumov in malodane vsake pesmi posebej do skorajda sleherne besedice v besedilu, pa štetje sklec, trebušnjakov, počepov, pokrčk, skrčk in potegov s ščetko po že tako pobeljenih in peskanih zobeh, opisi ščetkanja in nitkanja zobovja, jutranjih maziljenj z raznimi losjoni, preparati, kremami, pomadami in ledenimi obkladki ter primerjanja umetne ogorelosti polti samovšečnih, samozadostnih, nadutih odvetnikov, menedžerjev, igralcev, agentov in zavarovalničarjev, mnogo bolj mučna od ogabnih opisov brutalnih umorov prostitutk, klošarjev, naključnih mimoidočih in poslovnih partnerjev, opisov iznakaženih trupel, odžaganih glav, odgriznjenih prstov, s krvjo poškropljenih sten, odrezanih udov, krvavečih kričečih kurb, izdolbenih oči, izrezanih vagin, opisov smradu kuhanega človeškega mesa in neprestanih paranoj tega prekletega, pofukanega, pretirano negovanega, natreniranega, naoljenega, z videzom obsedenega, kurčevega, psihopatskega japija, čigar dolgovezni,tristranski, dlakocepski samogovori o (ne)usklajenosti kravate in nogavic, manšetnih gumbov in vezalk, parketa s komodo in te s keramičnim posodjem povzročijo, da zakričiš: ‘ Pejd že ven, prekleta pizda bolna, fentaj nekoga, nekomu razparaj želodec, razčesni mu lobanjo s sekiro ali pa ga preprosto ustreli v ksiht, samo utihni že prekleto, ti  prasec prfuknjen sadističen!’

psiho

Jebi se mal’, Vitan Mal!

Menda je imel priljubljeni pisatelj mladinske literature na svojem računalniku prek dvajset tisoč spornih fotografij golih otrok, ki jih je imel po njegovih navedbah zgolj za namene pisanja svojih petih knjig za odrasle s pedofilsko tematiko in so mu služile le kot pomagalo.

Eno od teh knjig sem lani decembra tudi sam prebral in po petdesetih straneh takole strnil občutke, ki so mi prevevali razdražen želodec:
‘Občutek, ko ti nekaj smrdi in se mrščiš ter obenem ugibaš od kod ta smrad, kasneje pa ugotoviš, da si stopil v frišen pasji drek, spereš podplat s tušem, vonj pa se ti zažre v nosnice in ga čutiš še en cajt tud v žrelu, kot bi ga bil obliznil in čeprav si dal obuvalo daleč stran od oči imaš še vedno pred seboj podobo speštanega govna, ki se je zalezlo v zareze in nikakor ne moreš izbrisati slike iz možgan.’

Ko sem po nekaj dneh knjigo z olajšanjem, da se mi je uspelo prebiti skozi ta bolesten priročnik za sluzaste pedofile, ki ne vedo, kako se približati objektu svojega poželenja navsezadnje le odložil, sem se vprašal, če se da podrobnosti v kakršne se spušča pisatelj, opisovati tako doživeto brez nekih lastnih osebnih izkušenj in ali je morda lik profesorja, njegovih izprijenih fantazij in neizživetih želja zasnovan sto odstotno po avtorju samem ali pa je vseeno le dodan vsaj kanček domišljije?

Kakorkoli že, prav malo mi je mar ali je hotel s knjigami res le provocirati ali pa gre morda za bolestno potrebo po izpovedovanju svojih pedofilskih nagnjenj in teženj, ki jih tako nazorno in mestoma prav boleče orisuje, ali pa je res želel opozoriti na to problematiko kakor pravi sam …
Čeprav se mi je med prebijanjem skozi strani zazdelo, da se mu zdi problematično predvsem to, da današnja družba ne zmore razumeti ljubezni med upokojencem in osnovnošolcem.
Težko bom povedal kaj več, ne da bi se spustil v samo vsebino knjige in če bo teh nekaj stavkov preveč mučnih, potem nikar ne posegajte po kakšni od knjig.
Napačna odločitev vas zna spremljati še kak dan ali dva …

Mal

Profesor skozi okno svojega stanovanja opazuje sosedovega mulca med igro, vmes se malce podrgne, pogleda kak film, kjer imajo glavne vloge otroci in sanjari o njegovih gladkih bedrcih. V časopis da kodiran oglas, prek katerega spozna surovino istih nazorov, ki kasneje po načrtu, ki ga skupaj izpeljeta, njegovega ljubega fanta posili, deček pa – pazi to! – med posilstvom doživi orgazem in že dan zatem išče surogat za svoj ranjeni anus, ker mu je bilo tako preklemansko fino!

Jebi se mal’, Vitan Mal, ti in tvoj izprijeni um!

Kot bi to ne bilo zadosti, fantič namesto staršem ali pa policiji, potoži posiljevalčevemu zarotniku, torej ostarelemu profesorju, ta pa ga v svoji kopalnici, s svojimi koščenimi prsti oklepajoč se kopalne gobe, namili in neguje, ob čemer fantič doživi erekcijo, dobri profesor pa zavolj lepših fantovih občutkov, ker je pač tako zaljubljen vanj, odstrani zobno protezo in se mu v popolnosti posveti.

Bruhalnik!!!

Pravzaprav ustvari tak idealen sanjski svet, kjer otroci kar sami zlezejo prijaznim stričkom v naročje in jih malodane prosijo naj jim ga vtaknejo v rit že enkrat, saj ta fant kasneje, ko dobri profesor vzame konec in ga pospremijo na zadnjo pot, pobegne od doma, se spoprijatelji z ravno tako prijaznim voznikom tovornjaka, ki mu medtem, ko ga v kabini svojega vozila nabada, dovoli sukati krmilo kamiona!

Pa jebemti mozak ostuden!

Kosmat romunski šofer ga dene spat, toplo pokrije in ga odpelje k nekemu bogatemu stanovskemu kolegu, ki mu v svoji obmorski vili nudi topel dom in mu predstavi cel kup prijaznih stričkov, ki ugodijo njegovim potrebam, ki so čudežno vzniknile v njem po tistem brutalnem posilstvu v avtomobilu profesorjevega svetovalca za osvajanje mladih, nedoraslih, pozornosti in ljubezni željnih (fan)tičkov brez toplega gnezda.

Če mu slovensko sodstvo verjame, da je zmogel spisati takole bolanijo na podlagi tistih slik, me prav nič ne čudi, da mu verjamejo tudi, da bo odslej priden!
‘Priden bom!’, je izjavil pred sodiščem, kjer se je pokesal!

Jaz pa sem se vrst let spraševal, kam je izginila Toffsy s svojo pojočo travico.
Kot kaže ima v Sloveniji službo kot izvedenka za obžalovanje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.
Spoštovani gospod je torej obljubil, da bo pet let ‘priden’, da ne bo fotografiral fantkov, niti jih ne bo šlatal, kaj šele kaj hujšega in bo doma v svojem gugalniku onaniral ob prebiranju kakega svojih romanov.

Upajmo le, da se ne bo našel kak pohoten mali vražiček, kakršni tile otroci iz njegovih pripovedk so in ga speljal na kriva pota.

Jebi se mal’ Vitan Mal!

Če bi tudi za Sreča na vrvici vložil toliko raziskovanja, kolikor si ga vložil v pisanje teh zadev, potem bi Maticu indijanski poglavar pri skalpiranju odrezal pramen las in ne naramnic, zaradi česar mu padejo hlače na tla, da se vidijo nejgove snežno bele spodnjice.

Aja, čakaj …

Mater … več zadev, ko bom pogledal, več vzorcev bom odkril …
Tudi tele scene s fantiči, ki jih ujame ploha in se jim mokre cunjice lepijo na teleščka, so ti sila ljube, kaj?

Ampak ne … On ni pedofil. Zanika.
Je pederast bolj pravilen izraz?

Branje

Slo po branju sem nedvomno podedoval od svojih staršev, ki po kosilu, zleknjeni na kavč ali udobno v naslanjač, vedno prečitajo par strani.
“Je to nekaj novega?”
“Neee”, očetu odvrne mama in mu spod mizice v dnevni ponudi najnovejše čtivo različnih žanrov.

Od pohištvenih katalogov, do trgovinskih, bele tehnike, različnih trgovinskih mogotcev in vsega boga reklamnih letakov.
No, jaz sem to bralno strast malce izpilil in preberem tudi kaj, kar je vezano v debelejšo skorjo in objema več kot le nekaj pisanih strani.
Tudi sam posegam po različnih žanrih od fikcije, do hardcore kurbarije, pa prek slovenskih klasikov in novodobnih pesnikov ob katerih se počutiš kot bi bil tvoj inteligenčni kvocient enak temperaturi mlačne vode.

Pa vendar to vsi hvalijo in čislajo, razume pa nihče.
Zakaj bi se potem človek trudil s tem?
Gre tu za nek vzgib, da če hočeš biti član neke kajsigavem kakšne intelektualne elite, moraš imeti to prebrano?

Nekateri avtorji so mi blizu in zgodilo se je, da sem v knjigi enega od teh zasledil ime avtorja, za katerega junak knjige meni, da je najboljši pisatelj sploh, pa sem si ime zapisal in bral tega. Potem sem v spremni besedi bral o nekih njegovih vzornikih, pa sem vzel še tiste, vendar sem se že oddaljil in potem nisem več iskal vzporednic. Včasih posrečeno nabašem na kaj zanimivega, včasih ponesreči dobim v roke kako reč, kjer je papir več vreden od zapisanega in si mislim svoje.
Kdaj spotoma iz knjižnice z mizice na kateri ležijo izvodi za odpis odnesem kakšno knjigo in je potem moja.
Moja!

Tako, da imam počasi kar nekaj knjig, ki so vedno pri roki.
Včasih delim kakšno mnenje o kaki prebrani bukli ali pa o filmu, priporočim kakšno reč in celo posodim.
Zadnjič sem prekršil svoje pravilo, ki se ga držim pri filmih in knjigah. Ne gledam in ne berem ničesar, kar je aktualno, še manj tisto, kar je vroče in opevano z vseh koncev in krajev.

Pričakovanje je potem preveliko in si že predstavljaš, kako te bo vrglo na hrbet od silnega presežka. Kako ti bo razširilo obzorja in boš svet videl v novi luči. Šlo je sicer za novo frišno knjigo o kateri sem bral v reviji o knjigah, ki je na voljo v knjižnici, pa sem rekel, no pa jo bom prebral. In sem jo. Ni mi žal. Izjema.

Sicer vedno počakam, da se prah poleže, da mi ne tulijo na uho:” Kako dobro je to!”, “To zdaj vsi berejo!”, tako potem lahko v miru preberem, neobremenjen od hvalnic in superlativov o določenem izdelku.

Ker je od izida knjige, ki me je spodbodla k pisanju tega uvodnika v morebitno nadaljno podajanje mnenja o prebranem, minilo že tri leta sem si jo izposodil.
Z vedenjem, da je bila ob izdaji najbolj vroče blago na naših policah. Ko sem jo odprl sem jo tudi prebral.
V dveh polčasih. Brez podaljškov. Imam pa tudi mnenje o njej.
Prav tako o drugih, a je tole o tej najbolj sveže in najbolj živo in namesto, da bi ga zapisal in podal sem naredil uvodnik v vprašanje ali naj ga sploh podajam?

“Kdo pa si ti, da boš govoril, kaj je dobro, kaj slabo, kaj zanimivo in kaj dolgočasno?”
Sem človek z okusom. Tega ima vsak. Vprašanje pa je, če je moj okus merodajen. Če mu je verjeti in zaupati.
Sem človek z mnenjem. Za tega pa je splošno znano, da je tako kot ritna luknja.
Vsakdo ga ima.

Utopljene sanje

Utopljene sanje (o poti iz alkoholnega pekla) Katarine Nadrag je iskrena izpoved nekoga, ki je od rane mladosti zaznamovan zaradi zasvojenosti nekoga drugega.
Svojega očeta alkoholika.

Ves čas knjige, katere vsebino sem pogoltnil v pičlih petih urah in na mah, sem imel občutek, kot da stojim ob Sori – reki, ki se vije in jo spremlja skozi pripoved tako kot njena nesreča – in opazujem osebo, ki se utaplja in se skuša rešiti.
Otepa se na vse kriplje in se trudi obdržati nad gladino.

Nikjer pa nikogar, ki bi ji pomolil vejo, ki bi se je lahko oklenila in izplavala iz mrzle deroče vode in vrtinca v katerem se je znašla.
Alkohol in odvisnost od njega, sta le prvi krog pekla v katerem izgoreva mlada nedolžna otroška duša.
Z očetovo odločitvijo, da se bo alkohola za vselej otresel, se njena agonija šele prične.
Kaj kmalu si oče namreč najde novo obsesijo.
Tako kot večina alkoholikov.
Le da se nekateri lotijo povsem nedolžnih ‘hobijev’ in da so ti le njihovi.
Njen oče pa vanj potegne vso družino. S tem le podaljšuje trpljenje vseh.

Predvsem male Katarince prežete s krivdo in strahom pred malodane vsem.
Pred lastnimi željami, čustvi, srečo, občutki in razkrinkanostjo.
Vse skriva. Resnica ne sme priti na dan. Čeprav jo njen oče oznanja.
A njena resnica in resnica njenega očeta se razlikujeta kot dan in noč.

Branje ni prijetno. Še zdaleč ne. Težko in mukotrpno je.
Tako kot njeno čakanje na tisti dan v decembru, ki naj bi pomenil njeno rešitev.
Prinese pa vse drugo.

Boj za golo preživetje, soočenje z notranjimi in zunanjimi demoni, življenje ji prinaša nove tegobe in krutosti brez primere. Tako od neznancev, kot tudi od ljudi, ki naj bi ji pomagali, a le uveljavljajo svojo moč in prevlado.
Iz knjige veje nemi krik.
Klic na pomoč, ki izzveni, preden pride do kogarkoli.
Čutiti je obup in nemoč sedaj mladega dekleta, skorajda ženske, nesprejete v družbi, okolici, v družini.
Njen poskus, da bi se izkopala iz živega blata, ki jo vedno bolj vleče vase, je jalov.
Na verižico neuspehov naniza novo perlo.
Boj – saj ne vem ali naj rečem za življenje ali z življenjem – pa kar traja in ji zadaja novih udarcev.

Ranjena, poklapana in izmučena, končno sreča človeka, ki bi ji bil pripravljen stati ob strani. Ki bi ji morda lahko pokazal pot k sreči.
A ker ob sebi nikoli nikogar ni imela, ji tudi to predstavlja izziv.
V sebi še vedno nosi temne sence iz preteklosti, ki jo preganjajo tudi v sedanjosti.

Kako sprejeti nekoga, ki jo končno sprejema tako kakršna je?
Kako zaupati nekomu, ki si želi biti z njo?
Kako mu zaupati, mu povedati resnico o sebi, o tem kar je doživljala, preživljala in preživela?

Jo bo potem, ko in če mu pove, še vedno gledal na enak način ali jo bo tako kot vsi doslej pustil samo in prepuščeno samo sebi?

Bral sem … Berem … Bral bom.

Ne vem če sem bil odkar znam brati, kdaj tako navdušen nad kakšno knjigo, kot sem ob branju te, ki jo prebiram te dni.
Čudovite prikazane človeške lastnosti, krasen izbor besed in opisi tako različnih čustev in situacij, da imaš občutek kot bi se vozil z vlakcem smrti.
Gor. Dol. Gooooor. Doooooooooool!
Pa spet gor!
Iz krohotanja ob prebranem, te že naslednji trenutek preseneti knedl v grlu.
Toliko topline, srčnosti, iskrenosti in modrosti nekega Uma v eni sami knjigi!
Pa sem komaj čez polovico in tako kot si jo želim prebrati do konca čimprej, upam da bo bralni užitek trajal čim dlje.
“Pa dobr, a misliš povedat za katero knjigo gre, al ne?”
Ne! Ne še!
Če češ, beri naprej, če ne sretan put!
Kako hudiča nisem tega dobil v roke prej?
Po drugi strani, pa mislim, da jo berem ravno ob pravem času. Prej je ne bi znal ceniti tako kot jo cenim zdaj.
Nekdo, ki zna tako opisovati ljudi in situacije, komične zaplete in razplete, obenem in hkrati ter vštric pa zapletene in tragične življenske usode, ki se nam odvijajo pred našimi očmi, pa jih ne vidimo ter potem obžalujemo, da nismo spoštovali in znali zaobjeti trenutka dokler so bili tu, ko jih ni več pa dojamemo, da je pač prepozno.
Jebi ga. Šel je.
Šel je človek, iztekel se je čas, minili so dnevi.
Pa tega ne naredi na tak patetičen cankarjanski način ampak tako prekleto preprosto kot bi šlo za dejstvo in nekaj povsem samoumevnega. Vsakdanjega.
Čeprav je možak živel nadvse pestro življenje, iz knjige ne veje pompoznost in nadutost.
Pred očmi imaš povsem preprostega, z življenskimi izkušnjami in preprosto pametjo prežetega človeka, ki reče bobu bob, kurcu kurc, joškom pa prsi ali dojke, odvisno od obdobja v katerem se z njimi srečuje.
Njegova odkritosrčna kritika, ki se zdi nadvse na mestu in tehtna v katerokoli sfero je že namenjena, je podana na tak način, da ko jo prebereš, jo dojameš.
Misliš- da jo.
Potem pa sam pri sebi rečeš:….”Wait-whaaat!?” in greš prebrati znova.
Potem ti pa sine. To je objektivnost. To.
Ko sem tuhtal o tem kar berem sem si rekel, da ne bom več pisal.
Nima smisla. Nimam kaj povedati, nimam česa reči.
To misel sem vzel kot odločitev.
Pa sem si kot kaže po tehle vrsticah sodeč- premislil, kaj?
Tako kot misel da bi danes jedel testenine s tuno, potem pa si misel premisliš in si narediš sendvič.
Ali pa pride misel, da bi se najraje fental. Misel pač pride in misel gre. Jaz ostajam.
In čeprav je Marko Zorko tudi žal že odšel, njegova misel ostaja.
In misli iz njegove glave zbrane v knjigi Mein Kampf.
Heil Marko.

p.s.
Sem hotel na vsak način to vključiti vmes, pa so ostali stavki tega izpodrivali.
Nekoč sem rekel, da če bi lahko s katerokoli zgodovinsko osebnostjo iz preteklosti imel uro za karkoli, ne bi izbral ne Bude, ne Krišne, ne Jezusa, ne Kraljeviča Marka, niti Tita ali Miki Miške, ampak bi z Bukowskim popil nekaj piv.
No sedaj bi nekaj piv raje popil z Zorkom.

%d bloggers like this: