Slovenska prilagodljivost

Samopostrežna trgovinica, ki še danes obratuje na začetku starega mestnega jedra, se je poleg svoje prikupnosti odlikovala tudi z omembe vredno priročnostjo, saj je bila že v tistih časih, ko so ostale trgovine zapirale svoje duri ob sedmi zvečer, vabila s svojo gostoljubnostjo vse do devete. V njej se je dobilo, kolikor sem bil opazil vse, najbolj všeč pa mi je bilo to, da so ti rade volje naredili sendvič, ga pogreli v mikrovalovki s katero so se ponašali, za nadev pa sem skoraj vedno izbiral kamniško z gobami, sir in kumarice, vse pa ti je v četrt štruce zložila kar tam, saj prepovedi priprave sendvičev takrat niso poznali. Seveda sem tjakaj večinoma hodil po takšne ali drugačne alkohole, katerih so imeli kljub svoji majhnosti kar pestro ponudbo, najpogosteje pa je šlo za pivo ali vino, poredkoma vodko, še manj pogosto jegra.
Pozno popoldan sem torej krenil proti mestnemu parku, spotoma zavil še v špecerijo, ki sem jo zgoraj nekoliko nadrobneje opisal, iz hladilnika vzel šestorček piva, na blagajni pa sem, ko me je blagajničarka ne avtomatsko, kot to storijo danes – šekaj?, pobarala – Kaj druzga dam tud?’, odgovoril – Laki Štrajk rot pa smoking dolge, ona pa je segla po škatlico cigaret ter dodala – plave al zlate?, jaz pa sem ji odvrnil – modre. Ja. Papir za zvijat. Slovenska prilagodljivost v svoji najboljši izvedbi. Nekaj jih je najbrž izrazilo željo po njih, lastnik pa se je odločil to vključiti v ponudbo. Brez, da bi me vprašala, mi je nakupljeno zložila v vrečko, izstavila račun, vzela peneze in vrnila drobiž.
– Hvala lepa. Nasvidenje., sva izrekla skoraj simultano. Izstopil sem iz trgovine, se odpravil proti mestu, nasproti pa mi je že prihajal prijatelj s katerim sva bila dogovorjena, da se dobiva.
– Oj. Juventud. Si že nabavu? Bova mela dost?
– Zaenkrat bo.
– Saj so do devetih. Ste ne?, je stegnil vrat v štacuno in dobil pritrdilen odgovor nekje iz ozadja, saj je bila hkrati tudi na delikatesi in na zlaganju in na vsem. Odpravila sva se v Evropo in se namestila na eno od klopc. Kaj kmalu sva ugotovila, da je mojemu zaenkrat odklenkalo in da bo zadvakrat treba ponovno v nakup. Tokrat je skočil Hrintolin, jaz pa sem medtem iz žepa vzel smoking dolge, izvlekel papirček in sestavil eno smotko. Ker je bila trgovina na strateškem položaju, da se je dalo do nje priti ali skozi center ali ob progi, se je Hrintolin odločil iti tjakaj skozi mesto, nazaj grede pa se je namenil raje ob štreki.
Odložil je vrečko z vinom, jaz pa sem nekoliko protestiral, ker mi ni bilo všeč podajanje steklenke, a je prebrisanec predvidel mojo reakcijo in kupil tudi štiri tri decilitrske kozarčke. Tako. Še en dokaz prilagodljivosti. Kozarce so prodajali po kosu.
Zakaj štiri, ko pa sva bila le midva, pričakovala pa nisva nikogar? Ker dva kozarca en v drugem delujeta bolj čvrsto in se ti ob slehernem posegu po njem, ko bi rad naredil požirek ne upogne pod stiskom palca in se ne polivaš po bradi in hlačah in majici in nikjer. Zato.

Evropa

Sediva torej s Hrintolinijem na klopci, srkava dokaj kakovostno vino, si podajava žbe in debatirava. S svojim početjem ne motiva nikogar, zato se nama je zdelo še toliko bolj nenavadno, da se naju je nekdo odločil motiti pri najinem početju. Nekdo pravim zato, ker približujočega se nama možiclja nisva poznala ne on, ne jaz.
S komolcem sem dobil pod rebra, saj sem gledal prihajajočo pojavo, namesto, da bi prevzel ponujeni zvitek. Pojava je bila namreč za prostor in čas, namreč dokaj nenavadnega videza. Že po hoji navzven, kakršno bi pripisal nekomu, ki že vrsto let trenira nogomet ter z nogami na O, kot bi imel v otroštvu kaki dve številki prevelikega lesenega gugalnega konjiča, ter v komplet trenirki z zavihanim ovratnikom in z naželejano pričesko nekako ni sodil v okoliš, ki so mu gospodovali dolgolasi hipurji v raztegnjenih puloverjih, reperji v preširokih hlačah in pankurji v preperelih reklcih.
Bodel je v oko kot tujek v oko.
Na najino presenečenje je pristopil k nama, nekoliko zadržano pozdravil – Živjo. Potem pa že manj sramežljivo nadaljeval – A mata kšno rizŁo mogoće?
Sedeč na klopci sva oba z odprtimi usti zijala vanj, Hrintolin pa mu je odgovoril – A ma Pinokio lesenga lulčka? Prišlek se je skoraj obrnil in odšel, saj revše ni dojel očitnega Ja, a se je ob pomoljenem papirju kaj hitro pomiril, se nasmehnil in dodal novo vprašanje – A da mi enga tŁe skp spržimo?
Sedaj sva že začela pogledovati okrog, saj sva bila skoraj prepričana, da gre za skrito kamero ali pa naju ima nekdo pošteno za norca, vendar je bilo mišljeno povsem resno, saj je že pokleknil in si na kolena položil podlago, ki jo je potegnil iz bog ved kod. Med drobljenjem ganje na prepognjen karton, se je oziral k nama in skušal pričeti s pogovorom.
– I kaj vidva poŁ? MaŁ sedita tŁe, pŁjuckata i to?
Mali je vstal, segel po vžigalniku na klopci in prižgal joint, ki mu je visel iz ust. Z značilnim glasom nekoga, ki zadržuje dim v pljučih, naju je jel opozoril, naj ne pretiravava. – Ne se ga preveč naduvat, k ti bo pŁuča razfukaŁ … ni obična vutra, ampak je neka skunja i ubija modeŁ … aja … jest sm SŁadjan. SŁadjo.
Ponudila sva mu vino, a je odklonil, češ – Ej, hvaŁa vama fuŁ, sam ne bom. Eno bakŁo spušim, pol pa maŁ kuća.
Ooookej. Vse sorte jih srečaš, ampak takega lika pa še ne. Kadimo torej tisto reč, ki ni bila prav nič posebnega, kar na lepem opazim, da se proti nam prav počasi maje znana postava, z znano dredasto glavo in s prevelikim žarečim ogorkom sred ksihta, da bi šlo za cigareto.
– Zdravo Kefo.
– Živjo, živjo, odzdravi, premeri najinega novega kompanjona od pet do glave, potegne dim, da malce osvetli vso zadevo, se mu zazre v obraz in izstreli … – Kje si, Jernej?, ta pa mu mirno odgovori – Pa nič. Na eno đolico sem uletu.
Neko jebeno dobro mrvo je zvil Sladjan, saj sem bil prepričan, da sem ali prej ali pa zdaj narobe slišal, pa tudi dialekt ni bil več tako močan …
– Kaj si mu rekel?
– Kaj, kaj sem mu rekel?
– Kako, kako si mu rekel? Ime jebote! Kako si ga poklical?
– Ja … Jernej ne!?
– A nisi rekel, da si Slađan!?
– Ja sem!
– Kaj sem? Kaj si zdaj? Jernej al Slađan?
– Drgač sem Jernej ampak kličejo me pa Slađan.
Pri vseh mogočih vzdevkih, ki sem jih slišal, poznal, podelil in se na nekaj njih tudi odzival, kaj tako prekleto nesmiselnemu še svoj živi dan nisem bil priča. Sklenil sem, da niti ne bom skušal razvozlati te enigme, temveč bom tega kameleona poprosil, če bi bil tako prijazen in podal pojasnilo za to nerazumljivo odstopanje, ki ga nisem mogel dognati in bi -sedaj, ko obrazložitev poznam, to lahko trdim – nikoli in nikdar ne prišel do zaključka, s kakršnim nam je bil postregel.
– Hodm u DomžaŁe na Texas in mam za sošoŁce same čefurje, i kaj češ poŁ? ČŁovk se prŁagodi, nema druge, tko da sm si zbral SŁadjan, drgač sem pa Jernej Slapnar.
Če nas njegova skunja ni ubila, me je ta njegova razlaga skoraj umorila, saj sem se od smeha pričel malodane dušiti, v oči pa so mi stopile solze, kot materi, ki med prihajajočimi janičarji prepozna pred leti izgubljenega sina.
Od vseh mogočih imen, kar jih premore celotno področje Balkana, od koder so korenine njegovih čefurskih sošolcev, ki mu niso nadomestnega imena izbrali oni, iz čiste zlobe, objestnosti ali pač za fazon, temveč, se je za pobalkanjenje odločil kar sam, si gre Jernej, sin slovenske matere, izvolit izbrat jebenog Sladjana!?
Što nisi Ognjen? Miloš, jebote? Što nisi Gvozden? Il barem Radivoje? Ljubiša, Nikola, Uglješa? Što nisi rađe Crnoje, crni Jerneju, dabogda te crna zemlja progutala, kukala ti majka, crne ti vrane oči popile, da se zaslade posle mozga?
Hibrid Sladjan se je poslovil rekši ćao in odšel, mi pa smo bržda še kakega skadili in popili še drugo steklenico vina.
Chav Jernej.

ajme

Zgodbo bi lahko zlahka zaključil, vendar se mi zdi, da jo lahko nadaljujem vsled aktualnih dogodkov in dodam, da zdaj, ko sem izkopal ta davni spomin, skorajda razumem strah pred islamizacijo. Kajti, če gre sklepati po tem nazornem primeru, ki je sicer dokaj skrajen, domala neverjeten in zato kot vzorec neuporaben, a zato nič manj resničen, je med nami tudi kakšen, ki se prilagodi okolju, ne da bi to kdo od njega sploh pričakoval, prevzame način obnašanja družbe v kateri je, oblačenja, celo hoje in govorjenja. Kaj šele, če sovrag v eni roki nosi meč in v drugi ogenj? Tak se je šel najbrž že vnaprej obrezat, preden ga dobita v roke Ahmed in Ibrahim, ter mu prepucij odstranita z rjastim pipcem, ki služi za ogolitev žic, s katerimi povežeta C4 in digitalno uro iz Jyska, napravo pa deneta pod jopič.
Slovenec se je znal vedno prilagoditi. Sploh tisti, ki hlepi po oblasti in ki tako rad ščuva ljudi proti tujcem in nenavsezadnje tudi proti sonarodnjakom, ki ne delijo njihovega strahu in preganjavice, da se le obdrži na položaju.
-Kaj ti mar?, bo kdo besno bevsknil ob prebiranju tega, še bolj prestrašen, da mu bo odvzeto njegovo slovenstvo, vera, jezik, dom. Hja, tudi Kajtimar, knez karantanski je pokleknil, prevzel krščanstvo in komaj dobro tisočletje je minilo od bratomorne vojne, v kateri je Slovenec, dosihmal pogan, postal kristjan, zavrgel malike – Triglava, Peruna in ostale ter prevzel enega samega boga, tako da prehod v Islam, ki strah v kosti vam žene, ne bo tako prekleto hud. Drugega boga odslej bode se molilo, pa saj Slovenec se vselej prilagodi in novo sprejeto vero še bolj goreče zagovarja, kot je tisto, ki nekdaj mu bila je mnogo pomenila.
Zato bojte se islamizacije in neasimilacije nikar, nekdo se vedno prilagodi, svet pa se še naprej vrti. Jernej že ve. On se bo, če se še ni, kaj kmalu preimenoval v Semirja, Ismaila ali Abdulaha, si namesto čepice s šiltom na glavo poveznil turban in si pustil rasti brado.

Advertisements

Trumpasti*

Bržkone vas bo tale izjava presenetila, a moram to vseeno povedati. Vedno bolj razumem Donalda Trumpa in njegovo nestrpnost do priseljencev. Zadnji branik dobrih starih krščanskih vrednot, ameriškega načina življenja, ustavnih pravic in glasnik demokracije je. V svoji primitivni, nazadnjaški betici z žaljivo retoriko ter nadutim in bebavim ksihtom vsaj. No pa tudi v očeh premnogih Američanov, ki se lahko pohvalijo s podobnimi mišljenji, strahovi, mržnjo in načinom razmišljanja kot on ali pa udeleženci šenčurskega shoda.
Možak je poln keša, kar ne pomeni, da ima kaj v glavi in taki ljudje so polni sami sebe, četudi je vsebina pravzaprav praznina ali pa zaudarjajoče govno. A, če je nekdo tako zatrdno prepričan vase, hitro prepriča tudi tiste, ki lastnih prepričanj nimajo in verjamejo pač tistemu, ki svoja prepričanja najglasneje razglaša. Čeprav je največji zarukanec.

trump

Deset let je poročen s Slovenko, prej je bil poročen s Čehinjo. Angleščina tako ene kot druge je upoštevajoč dejstvo, da sta – nisem sicer popolnoma prepričana glede let – ampak vsaj Melania živi v Stados Unidos dvajset let, a je njena ‘merikanščina kljub temu naravnost porazna. Pa smo se Bratuškovi smejali. Zdaj si pa vi predstavljajte strah tega ubogega mentalnega reveža, ko pomisli na migrante, ki se ne bodo ravno sukali po nobel družbah, bili v stiku z elito in se bodo držali bolj svojih ljudi, kakšno ‘merikanščino bodo govorili čez dvajset let.
Edino upam, da je imel obe ženici lepo doma zaprti v vitrini, da nista kaj dosti hodili po čeških in slovenskih kulturnih domovih in tam mlatili slovanščino, kar bi bil za sedanjo ženo recimo legitimen izgovor, da govori ‘meriško tako, kot bi pred mesecem in pol prišla ven iz skrite črne kuhinje, kjer je prej leta in leta pekla potice, jabolčne štrudle in kuhala joto, žgance in zelje za slovensko restavracijo.
Vse dokler je ni rešil možakar, ki tako ljubi US of A in njeno zgodovino, da si je dal po vzoru narodnega heroja, Davyja Crocketta, (ki je mimogrede potomec francoskega migranta, ki je imigriral na irsko, njegov sin je potem migriral v New York, njegov sin v Philadelphio, bla bla) na glavo trajno inštalirat mrtvega rakuna.
Ajde, ne rečem, če bi bil Trump neko tretje pokoljenje v Ameriki … Pa ni.
This knobdobbers mother was fookin scottish! Whut a complete numpty.
Pa ajde, recimo, da se je Donnie vrgel bolj po očetu in da pač rad jebe migrante – vak il onak, ter da je vsaj fotr potomec kakih prvih ameriških pionirjev, ki so iztrebili rdečekožce in bizone, pa zdaj on čuti neko moralno dolžnost in zavezo, da mora tudi on sam neki rasi otežit življenje.Nak. Njegov ded in bakica po očetovi strani sta – seveda, prav sklepaš – imigranta iz Nemčije.
Tako, da lahko bi se reklo, ‘de Donalde malo sjaši’. Vsaj s tistih migrantov, ki si niso operirali nosu in žnablov na tvoj račun, ki ne sedijo v tvojem pozlačenem penthousu, in ki se za razliko od bivše super manekenke, sedaj v upanju, da bo nekoč prva dama, vsaj trudijo naučiti jezika, in ki bodo za razliko od vaju, morda sprroducirali kako bitje, ki ne bo le tratilo kisika in opletalo z dizajnerskimi torbicami.
Po dvajsetih letih življenja v Ameriki, tudi če nimaš guzico polno ‘meriških dolarjev, s katerimi bi si lahko plačal tečaj, tutorje, couche in učitelje, bi govoril ameriško angleščino, kot bi bil poleg, ko se je pisalo ameriško ustavo in podpisovalo listino o neodvisnosti.
Izpade precej klavrno, ko na govorniškem odru v Južni Karolini izustiš’Kongređjulešn tu maj hazbnd’, sploh, če v intervjuju vehementno navržeš, da govoriš ‘several languages’.
Pomisliti je treba tudi na možnost, da ima gospon Trump morda kake komplekse, ki bi jih rad nekako odpravil s to svojo imigrantsko gonjo. Morda ga kje pod tistim lasiščem, v njegovi trdi betici, v tisti droben možgan kljuva orjaški plešasti orel, z razpetimi krili, ki plapolajo kot zastava prepredena z belo rdečimi progami in posuta s petdesetimi belimi zvezdicami na modri podlagi, ter ga ves čas opominja na dejstvo, da je sin umazanih priseljencev.
God bless ya, you wallaper.

*trumpast -a, -o prid polnočna skovanka, ki naj bi ponazarjala novo raven omejenosti in stupidnosti, Trumpasti – označuje njegovo visokost in najvišjo možno doseženo inštanco dosedaj, opisno – obnašal se je trumpasto, ne bodi no tako trumpast!, bojazen – bojim se da bodo bebci za predsednika  izvolili ravno Trumpastega, slabšalno – trumpec trumpasti!,  žalostno in resnično – še bolj trumpast je, kot je videti

Kako, zakaj, o čem in čemu (sploh) pisati?

pisanje

Pisanje o pisanju zaradi pisanja samega ali pisanje o pisanju zaradi branja napisanega?
Vsak pri sebi najbolje ve zakaj piše.
Večina najbrž zato, ker meni, da ima kaj povedati. Večina v tej večini ima najbrž prav. Težava je v tem, da večina tistih, ki to berejo meni, da je tisto, kar ima pisec povedati vredno piškavega oreha. Tudi ti imajo po svoje prav.
Vse kar se dandanes napiše in pretoči na splet v eni sami uri, bi človeku vzelo vsaj nekaj ur, da prebere. Vse sranje, ki ga pišoči butnejo na internete, ker menijo … pardon menimo, da je pa ravno naše sranje vredno branja.
Vse pesmi, vse zgodbe, vse zapise o ničemer in o vsem, vsa desna, leva, sredinska in vsa vmesna politična in nepolitična mnenja, vsa suhoparna pleteničenja,  vsa dolgočasna razlaganja vsakdanjosti, vse samooklicane epopeje na okopih neumnosti, vsa globoka in plitka razmišljanja o obstoju, o preživetju, o odnosih, o smrti in življenju, vsa jadikovanja o preteklosti, vsa pametovanja o prihodnosti, vsa prisiljena in spontana duhovičenja, vse iskrene in zlagane filantropske dogodivščine, vse omembe in neomembe vredne peripetije slehernika s poljudnim pristopom in poljubnim obvladovanjem veščin jezika in računalniškega orodja za pisanje.
Komu se pa da!?

Zato je treba obiskovati literarne večere, se srečevati z ostalimi kolegi, cvetočimi pisci, ustvarjati prijateljstva, omrežiti kakega urednika ali urednico, se posluževati mreženja in marketinga ter samopromocije, se dobrikati samovšečnežem in egoistom, ki so tam iz istega razloga – biti prepoznan oziroma dobiti priložnost se družiti z nerazumljenimi avantgardnimi pesniki, ki so v pogovorih ravno tako nerazumljivi kot v svoji poeziji, ter se pretvarjati, da razumeš o čem ti govorijo, medtem ko se pretvarjaš, da si razumel opevano pesem, se angažirati in se truditi, da se tvoje pisanje pojavi na relevantnih internetnih straneh, ki se dičijo s poznavalstvom in ti izdajo kako črtico ali nekaj kitic moderne poezije celo v tiskani izdaji kakega literarnega vestnika.
Treba se je udeleževati literarnih natečajev, pred pošiljanjem svojega prispevka vestno prešteti število znakov, upoštevati zapovedani font in njegovo velikost, razmak in poravnavo, si izmisliti šifro pod katero boš poslal štiri izvode in kakopak pohiteti, da ne zamudiš roka oddaje, pri tem pa držati pesti, da te morda izberejo vsaj v finalno četverico, za katero lahko spet lahko upaš, da v njej ne bo koga, ki se s člani strokovne žirije tika in dotika, včasih pri kom prespi, ali pa vsaj enkrat tedensko s kom od njih ob čaju ne razpravlja o samodojemanju tragičnih junakinj finskega feminističnega romana, o pomenu sanskrit joge ali o tem kako skuhati popoln južnoindijski zelenjavni kari.
Šele potem si lahko rečeš, da ti je končno uspelo, hkrati pa se na pošti, kjer zajetno kuverto oddaš raje priporočeno kot navadno, da bi se reč kje ne izgubila, vprašaš kakšna presneta pravila so to, da recimo nepolnoleten vnuk blagajničarke pri najboljšem sosedu v nagradni igri, kjer bodo izžrebali sto kap, petdeset predpasnikov in dvesto kuhinjskih krp z velikim belim M na rdeči podlagi, ne sme sodelovati, ker je pač sorodnik svoje babice, ki je tam zaposlena, pri natečaju zračne balerine pa ni nobene omejitve za občasne kolumniste ali redne sodelavce, ki ob razglasitvi rezultatov natečaja teden kasneje povsem pometejo s konkurenco, prvi, ki zmagovalki natečaja čestita in ji pošilja lubčka na žnabl pod njeno vzhičenja in hlinjenega presenečenja polno facebook objavo pa je – pazi zdaj to! – njena dobra prijateljica in članica strokovne komisije, ki je njeno zgodbo izbrala za najboljšo!
Komu se pa da!?

poetry

Včasih me prime, da bi se udeležil kake delavnice kreativnega pisanja, da bi dobil dobrohoten nasvet, koristen napotek, kak namig za izboljšanje svojega pisanja, potem pa se vprašam, če bi mi to res pripomoglo?
Bi potem namesto, da bi pisal tisto kar bi rad napisal bolj stremel k temu, da bi napisal tako kot smernice narekujejo, se držal nekih pravil in zakonitosti, ki veljajo?
Bi morda vede ali nevede skušal posnemati kak trenutno moderen in priljubljen slog?
Bi pisanje res postalo kvalitetnejše ali bi bilo le tehnično in stilsko bolj dovršeno?
Bi z upoštevanjem literarnih pravil in norm otresel prah s svojega samouštva, pogladil in zaoblil robatost, dodal nekaj miline in rahločutnosti robustnosti in polikal (uni)formo svojega literarnega ustvarjanja?
In četudi bi moje pisanje vedno bolj spominjalo na dejansko literaturo, kjer se stavki ne začenjajo z in, bi bilo zato bolj podobno literaturi, ki se jo ceni, ki se jo bere, tiska in kupuje, bi to potem pomenilo, da dejansko znam pisati, ali da sem se naučil pisati tako, da je všečno in pisati tisto, kar ljudje radi berejo?
Bi s tem svoje pisanje resnično izboljšal ali bi ga le približal receptu, ki mi ga je nekdo dal?
Je pisanje primerljivo s kuhanjem ričeta in če je ali pomeni, da je najboljši ričet zares najboljši, ali je bil le najbolj všeč strokovni komisiji, ki je kuharju podelila naslov najboljšega kuharja ričeta za tisto leto ali pa si je zmago morda priboril zaradi ocene preizkuševalcev, ki jim je bilo všeč, da je bil v njem drobno nasekljan feferon in je bil nekoliko bolj pikanten, ter da je bilo v ričetu dosti prekajenih svinjskih rebrc, ki so jih obirali tudi še potem, ko so žlico že odložili in so iz kosti cuzali mozeg ali pa si z jezikom dali opravka z nitko mesa, ki se jim je zataknila med zobe ali pa so le na vse pretege hvalili ričet svojega kamerada s katerim so zaposleni v isti kuhinji?

Aleš Primic je gay!?

gay

Pred samim pisanjem tega zapisa sem se pomudil na youtubu in na imdbju, da bi samemu sebi nekoliko osvežil spomin, po medmrežjih pa sem pobrskal tudi za slikami Aleša Primica in moje prepričanje se je s tem le še utrdilo.
Aleš Primic je neizživet, potrt in od samega sebe zatrt homoseksualec.
Ne morem si kaj, da me ne bi spominjal na polkovnika Franka Fittsa, okrutnega marinca iz filma Lepota po ameriško, ki čuti do buzerantov najgloblje sovraštvo, njihovo sproščeno razkazovanje svojih istospolnih nagnjenj pa se mu gabi.

Ko prijazna soseda, gayevski par, negovana moška srednjih let k vhodnim vratom hiše kamor so se preselili, prineseta košaro dobrodošlice z izbranimi delikatesnimi izdelki – kar je pri gayih pač običajno, da imajo prefinjen okus za sire, francoska vina, testenine in italijanske dizajnerske obleke (ali pa je zgolj stereotipičen kliše!?) in se predstavita, pride kakopak do nesporazuma, saj eden od njiju drugega predstavi kot svojega partnerja. Čemur bi se dalo izogniti, če bi ga lahko/smel predstaviti kot svojega … huh … moža.

Sprašuje se zakaj ti morajo svojo seksualnost ves čas metati v obraz? (ljudem,njemu, družbi?)Kako so lahko tako brez sramu?
Ob njuni odkritosti je skorajda tako zgrožen, kot je zgrožen ob kasnejši, z njegovim nerganjem in pljuvanjem čeznje izzvani izjavi lastnega sina, da mu gre zaradi teh pedrov na kozlanje. Kajti zaveda se, da to pravzaprav je. Peder.

zgrozen

Vsakič  kadar vidim Primica, vidim tudi zgovorno podobnost in zdi se mi, da začutim njegovega notranjega gaya, potlačenega, zatiranega, žvižgajoč si melodijo iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki si le ob redkih priložnostih dovoli izraziti svoj čut za estetiko,potrebo po biti fabulozen,  sicer pa bi  kdo, ki mu gre omenjeni pošteno na falus, znal reči, da ohranja svojo krinko in igra vlogo mačističnega, homofobnega, ozkogledega, zaplankanega, šovinističnega, nekoliko nemarnega in zanemarjenega, zagovedanega borca za pravičnost pod pretvezo prave ljubezni.

Ljubezni, ki jo ljudem proti katerim je uperil svojo gonjo … pardon … kampanjo, globoko v sebi, v tistem rožnato pobarvanem delčku svojega srca, v katerem oblečen v angora pulover, srka kakav s smetano, posut s čokoladnimi mrvicami, zavida in ravno zaradi tega zavidanja, ter globoko zakoreninjenega sovraštva, tudi odreka.

Ah, kako bi si želel, da bi si upati smel …
A kaj, ko bi bilo to proti vsemu kar pridiga, ščuva in hujska, proti vsemu kar so ga naučili, proti vsemu v kar hmm … verjame. (?)

To bi bilo vendar svetoskrunsko! Bogokletno! Nezaslišano.
Ne more in ne sme. Kajti, če kdo ve, s kakimi ljudmi bi se moral potem vsakodnevno soočati, kako sovraštvo tli v njih do vseh, ki so drugačni od njih samih, potem primejdunaj ve on. Aleš Primic, samozanikanje na dveh nogah.

ales_primc

Ohromljen je od tega nedojemljivega strahu. Strahu pred zavrnitvijo in reakcijo okolice. Nestrpne okolice. Okolice, ki ne tolerira drugačnosti in bi ne mogla gledati dveh moških, ki se držita za roke ali pa bi se celo … oh bljak … poljubila.

Pa vendar se zdi, da koprni po tem poljubu. Po poljubu moškega skoraj toliko, če ne celo bolj, kot kolonelo iz filma, ko sredi naliva, v beli premočeni majici, kot bi ravnokar izstopil iz knjige Vitana Mala, le kakih petinštirideset let prestar, poskuša poljubiti do pasu golega Lesterja Burnhama, ki ga upodobi Kevin Spacey.
A ga ta – preklet naj bo! – presenečen nad dejanjem, zavrne!

rejected

Po vseh letih tlačenja in zanikanja svojega resničnega jaza, ko prekletemu buzerantu v sebi le dovoli narediti usodni korak, dobi košarico, še preden se pravzaprav karkoli zgodi. Grozno …

Zato na koncu tega zapisa, ki se bo morda komu zdel kot pamflet, apeliram na celotno slovensko gayevsko skupnost, naj za božjo voljo v svojih vrstah najde kakega čednega mladeniča/moškega, ki bi Alešu Primicu pomagal ugledati luč, ga zvabiti na svetlo, da vendarle izstopi iz temine omare zanikanja in odrekanja, naj se ubožec prepusti svoji notranji težnji, naj popusti latentnosti in se preneha boriti s samim seboj ter si dovoli biti to kar je.
Gay.

*Ker ste eni pograbili zapis kot bodoči ženin striptizeto na fantovščini, moram dodati, da gre za satiričen zapis in nikakor za dejstva.

**Zagovorniki in pristaši kampanje Proti so nam postregli z vrsto izmišljotin, polresnic, neresnic, nebuloz in laži. Začuda pa se jim je tale zapis, kljub pripisu, da je satiričen – zataknil v grlu.
Z njim sem pravzaprav hotel pokazati kako dvolična družba smo.
Kako eni lahko in smejo širiti svojo resnico, svoje ‘argumente’, svoja prepričanja in strahove, spet drugi pa naj bi bili boljši od njih in podajali le znanstveno neovrgljive, od stroke potrjene in ožigosane študije in dokaze, da se njihovi neosnovani strahovi ne bodo uresničili, medtem, ko jih oni nemoteno širijo med ljudmi.
Kar niti ni najhuje. Najhuje je to, da jim utegne kdo verjeti. Ker je pač lažje živeti v strahu, kot sprejeti neznano.

Zapisal sem osebne zaključke, lastna opažanja in razmišljanja, na podlagi filma, torej fikcije sem potegnil vzporednice v resnični svet in vnesel dvom, ‘kaj pa če je res?’, obenem pa sprožil val jeze in ogorčenja, da si drznem kaj takega sploh napisati.

Vidite, tako to zgleda, ko nekdo svoja sklepanja in tuhtanja, pa čeprav se zgolj sprašuje, če je nemara to kar premišljuje res, da na vpogled še komu drugemu.
Kar pa je v primerjavi s propagando, ki jo je vodila stran proti, pravzaprav zanemarljivo.
Američani temu pravijo ‘taste of your own medicine’, oziroma drugače rečeno – česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tudi ti ne stori drugim.
Ne moreš osnovati kampanje na lažeh in izmišljotinah , ko pa ugledaš nekaj kar ni po godu tebi, kot Kalimero pričeti kričati ‘To je krivica!’

***… al sem povedal, da je satira. Pa povem še enkrat. Ampak bržkone zaman …

Moč propagande

propaganda

Dajmo si priznat, da se mediji, ki nas vsakodnevno pitajo z informacijami o čemerkoli, bodisi o beguncih, bodisi o terorističnih napadih, o stanju doma ali kjerkoli drugje v svetu, v svoji biti niti ne razlikujejo kaj dosti od osrednjega državnega dnevnika osovražene Severne Koreje, ki se nahaja na sami osti osi zla, kakor so jo poimenovali –  ja kdo pa drug? – mediji svobodnega sveta.
Povedo nam tisto, kar hočejo, da slišimo, izvemo toliko, kot se njim zdi prav, resnica, ki nam jo predstavljajo, je izkrivljena podoba resnice.

Če bi izvedli neodvisno javnomnenjsko raziskavo bi skoraj nedvomno ugotovili, da javno mnenje večine ljudi krojijo vse prej kot neodvisni javni mediji, ki nam pleskajo sliko, kakršno jo pač narekuje trenutna politična opcija in njene agende, naj bodo odkrite ali skrite. Verjeti jim mora večina, ne vsi. Kar povsem zadošča.
Nekateri pač premorej(m)o kanček zdrave pameti, ki nam namiguje, da naj ne verjamemo prav vsega in vsemu, kar preberemo v časopisih ali pa slišimo po radiu in po televiziji. Tiste pustijo za seme, toliko, da ni videti preveč sumljivo.
Saj ne trdim, da nam lažejo naravnost v ksihte, predvidevam pa, da nam ne povedo čisto vsega. Ker vsega nam pač ni treba vedeti. Postrežejo nam z ravno pravšnjo mero podatkov, da si ustvarimo mnenje o določeni situaciji. Mnenje, kakršno si želijo, da si ga ustvarimo.

Besedišče pri takih poročanjih in podajanjih informacij je sila pomembno, saj izbor besed in način, na katerega nam posredujejo vest, izoblikuje tudi naše videnje. Zelo pomembno je, kako bodo novico zapakirali. Nepomembna novička o vlomu v slaščičarno iz katere vlomilec ni odnesel ničesar, bi si skorajda ne zaslužila kaj drugega kot omembo v črni kroniki med ostalimi nepomembnimi nočnimi delikti, ki na narodov blagor pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva.Vendar  ne …
V času begunske krize, v času naraščajoče nestrpnosti do imigrantov, ki so jih prestregli na meji, kot bi bili sovražnikovo šifrirano sporočilo, skrito v kangli mleka z dvojnim dnom, v času kjer je bolj pomembno hraniti strahove in nestrpnost kot želodce, so vest podali drugače. V znano slaščičarno v centru prestolnice vlomil sirski begunec. Evo! Pa je novička vest postala!

Tak načrtni senzacionalizem, narediti iz muhe slona je malodane stalna praksa. Če bi želeli iz časnikarske poplave izluščiti vsaj približno resnico, bi morali brati časopisje obeh (ali vseh?) opcij, le tako bi nam morda uspelo videti obrise resnične resničnosti, a tudi o tem malo dvomim, saj je v interesu vseh, da mlatimo muho, ki meče senco slona, pri tem povzročamo neznosen trušč, vik in krik, medtem pa nekje v prahu, ki smo ga dvignili, za našim hrbtom peljejo slona, ki ima nase nalepljena mušja krilca.
‘Vi kar uno muho potolčte do konca, tole bomo pa že mi zrihtal.  😉 wink wink Vse imamo pod nadzorom!’ Predvsem pa nas.

Petek trinajsti je prinesel resnično grozljivko. Francijo je ovila žalost. Tragedija. Njihovemu liberte, egalite, fraternite smo ostali Evropejci dodali še solidarite in se ovili v barve francoske zastave.
Spet vemo le toliko, kolikor so nam bili mediji svobodnega sveta pripravljeni postreči. Lačno smo hlastali po še in se obenem spraševali kako je kaj takega mogoče!?
Nemara je kdo pomislil na pregovor ‘kdor seje veter, žanje vihar’, a si tega ni upal izreči naglas, saj bi bil gotovo deležen kake zmerljivke, ali pa vsaj opazke, da je brezčuten idiot, ki se mu ubiti nič ne smilijo.
Pozivom k molitvi za Pariz so se kmalu pridružili tudi pozivi, ki so nas spomnili, da so dan prej življenje izgubili tudi ljudje v Libanonu, vendar nismo o tem vedeli nič kaj dosti, ker nam mediji o tem niso poročali tako bombastično, kot so to počeli glede napadov v Franciji.
Ljudje so menda ljudje povsod. Kjerkoli!
Seveda so.Vendar nas bolj prizadene, če se to zgodi v kraju, ki ga znamo brez hudega premišljanja pokazati na zemljevidu. Bližje ko je, bolj nas gane. Če se to zgodi – bognedaj – komu, ki ga poznamo, je skorajda tako, kot bi se zgodilo nam samim.Da bi resnično doumeli teror, bolečino, krivico pa se mora zgoditi nam. Izkusiti moramo na lastni koži.
Mladenič, sin bogatega trgovca, ki se je ukvarjal predvsem s posojili, je odšel študirat v tujino, po uspešno opravljenem študiju prava v Londonu je postal odvetnik, kasneje sedel na vlak in se v prvem razredu peljal na bodoče delovno mesto, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. V kupe je vstopil poslovnež nekaj odtenkov svetlejši od njega, bil je začetek dvajsetega stoletja, kraj dogajanja pa Južna Afrika. Velel mu je zapustiti vagon, mladi mož pa se je uprl. Kljub vozovnici za prvi razred, ga je sprevodnik vrgel z vlaka.
Če ne bi mladi Mohandas vso noč preždel v čakalnici za temnopolte in bi se v Pretorio pripeljal brez tega neljubega zapleta, bi bil najbrž znan kot ’tisti indijski davčni izterjevalec’, ne pa kot Mahatma Gandhi, borec za človekove pravice.
E, vidite kako lahko eno naključno prvoosebno izkustvo, človeka napoti po povsem drugačni poti, kot si jo je prva zamislil?
Pa so ga vrgli le z vlaka. Za en dan. S prtljago vred.
Zdaj pa naj si poskuša človek predstavljati, kaj vraga ti mora narediti v glavi, ko vržejo v zrak tvoj dom, razrušijo tvojo domovino, sorodnike in sonarodnjake brez vsega poženejo v večmesečni beg, spotoma pa jih zmerjajo z drhaljo in jih zapirajo v ‘centre’, ki močno spominjajo na taborišča. Ne bi koga prijelo kaj vreči v luft? Ne vem … Vprašam.

Zadeve pa nam predstavljajo kakor se jim pač zazdi. Ponavadi pristransko. Samomorilski napad islamskega fundamentalističnega skrajneža, ki se razstreli v evropskem mestu je teroristično dejanje, posledica krvavega maščevalnega pohoda. Vsi umorjeni in ranjeni civilisti so nedolžne žrtve. Teroristična organizacija sprejme odgovornost.

Skrbno načrtovan letalski napad zavezniških zračnih sil na tarče islamskih skrajnežev je pričakovan povračilen ukrep (retaliation), izzvan in pravičen. Razmesarjena telesa, okončine in deli človeških trupel so kolateralna škoda. Vrhovni poveljnik se opraviči in izrazi globoko obžalovanje.
Terminologija muthafukkazz. Moč besede. Predvsem dobro premišljene in izbrane besede. V rožnat papir in s pentljo ovit paket, ki naredi bum!, ni bomba! Demokracija je!

Ironija individualizma

Človek, naj bo še tako prepričan, da je samozadosten individualist, v svoji biti zadrt mizantrop, ki ne potrebuje nikogar, saj mu lastna družba povsem zadošča, je v resnici družabno bitje. Bitje, ki potrebuje interakcijo z ostalimi bitji, pogovor, izmenjavo mnenj, opazovanje ostalih ljudi. Ravno iz tega opazovanja sem opazil tudi neko drugo skrajnost. Ljudi, ki so le stežka sami s seboj in potrebujejo večno prisotnost koga drugega.
Ti ponavadi tičijo s sebi podobnimi, ki jih drugačnost ravno tako plaši in jim je mnogo udobneje biti skupaj s kimavci, ki se z njimi po večini strinjajo in do trenj skorajda ne prihaja. Za zgled si vzamejo denimo koga slavnega, ali pa se držijo modnih smernic, ki jih ustoličil kakšen drug slaven posameznik ali pa preprosto v prodajalni pograbijo z garderobnega stojala tisti trenutek priljubljen ‘outfit’, ki potem na človeških obešalnik paradira po ulicah.
Včasih je bilo moč na cesti srečati cele armeje malih klonirank britneyk, grungersko kjutkanih avrilevink, čez rob žnablov namazanih smrkelj, lomeč se na materinih štiklah posnemajoč svojo priljubljeno pink pevaljko, grdogledih mastnolasih kurtcobainov v karirastih srajcah, nadobudnih fudbalistov z ronaldovo irokezo in še cel kup posameznikov, ki so pripadali neki določeni subkulturi, prepričani v svojo izvirnost pri ustvarjanju videza, bili pa so le del skupine minimejev, ki so želeli izgledati kot njihovi vzorniki, pa naj bo to neka prikupna popevkarica, ki je začela žvrgoleti v mickey mouse klubu, ali pa so mrkega pogleda in pokriti s kapuco bili v svoji glavi zajeban gangster iz nevarnega okrožja predmestne Amerike.

Ni hecno, ko se brezvezniki in dolgočasneži v svoji plitkosti odločijo, da bi bili radi nekaj posebnega, da bi radi izstopali in bili opaženi, potem pa si (v skladu s trendi) pustijo rasti muštace, ki so videti šponsko le, če imaš na sebi uniformo soldata avstrogrske vojske in jezdiš črnega vranca, ne pa fotrove specialke in imaš namesto kovinske vojaške čutare, na pasu ovešen iz plastične mase narejen rog za kufe?

hipster

Dopovedujejo si, da so drugačni od drugih, različni, da jih tako imenovana normalnost omejuje, da nočejo biti del te zaplankane malomeščanske dolgočasnosti, ki na gasilskih veselicah poskakuje ob plejbeku narodno zabavnega ansambla, ki gode množici spod do polovice odstrnjene kamionske cerade, zato postanejo ljudomrzniški individualisti, ki črtijo vse kar je običajno in normalno, se zapirajo vase in v svoje sobe oblepljene s plakati težkometalnih godb, si kljubovalno pustijo rasti čupo, pričnejo se odevati v črnino ter se s svojimi somišljeniškimi drugi, s katerimi si delijo glasbene preference in slog oblačenja, vendar pa si niso povsem enaki, saj imajo na hrbtu našitek vsak svojega omiljenega benda, posmehujejo svojemu kmetavzarskemu sošolcu iz osnovne, aktivnemu članu krajevnega prostovoljnega gasilskega društva.

Težko je namreč imeti svoje mnenje o stvareh, če si ozkogled in premočrten osebek, ki ga zanimajo zgolj določene stvari in si prepričan le v svoj prav, mnenja ostalih, videnja in razmišljanja drugih pa so neumna in napačna.

Izražanje lastnega individualizma, dokazovanje svoje lastne interpretacije sveta, izkazovanje svojega lastnega, unikatnega jaza, svoje sposobnosti biti izven vzorcev in kalupov, ki so sami po sebi obremenjujoči in nas ujamejo v vrtinec običajnosti je mnogo bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled.
Nek opazovalec, ki ne čuti potrebe po združevanju z enako mislečimi, ki so mu vsakršne združbe zgolj izgovor za ohranjanje svojega mikrokozmosa in ga zunanji svet kaj malo briga, le stežka razume ljubiteljske poete, ki se vsako leto zberejo na tradicionalnem pesniškem pikniku in en drugemu hvalijo svojo povprečno poezijo, še težje pa mu gre v glavo nekdo, ki opeva občutek svobode, individualnosti, nepripadanja ničemur in biti samosvoj, kar pa lahko dosežeš le na motorju, oblečen v isto jakno motorističnega kluba, kot ostali v jati motoristov, ki gredo na motozbor.

Nekoč sem v svoji domišljavi bistroumnosti dognal, da bi bilo zabavno ustanoviti Klub mizantropov, v katerega bi dovolil vpis še največ štirim ljudem, seveda pa je šlo le za poskus duhovičenja, saj me ljudje sami po sebi niti ne motijo. Motijo me ljudje, ki ne dopuščajo možnosti, da je njihov prav pravilen zanje, za koga drugega pa ne. Da življenjski slog, ki so si ga izbrali ustreza njim, komu drugemu pa se zdi trapast.
Kot se – v to sem prepričan – komu zdi moje početje trapasto.
Vendar ima pisanje vsekakor neke prednosti. Ne rabim skorajda ničesar. Četudi bi se moj hrumeči in pregrevajoči se računalnik odločil konec jemati, bi se dalo prebliske zapisati tudi ročno. S pisalom in s kosom papirja. Zastonj skorajda, vsekakor pa ceneje kot, če bi čutil potrebo po denimo igranju golfa ali pa po jadranju. Najboljše od vsega pa je to, da se mi ni treba z nikomer strinjati, nikomur se ni treba strinjati z mano, ni mi treba nositi identične majice kot Ona, ki ravno tako piše, z istimi črkami in abecedo, vendar svoje.

Čeprav sem v mladostniških letih poslušal pretežno rap, se z večno nezadovoljnimi in pretečimi bevskajočimi črnci v neki meri celo poistovetil, sem se sila nerad udeleževal raznih rap dogodkov, kjer je mrgolelo kapuc in kapic s šiltom ter so bile hlače nekaterih tako široke kot tiste v katerih sta v sokoraku odmahedrala Stan in Olio.
Ena od skrbi, ki me je navdajala vsakič znova in me prežemala malodane z grozo je bila ta, da bi prišel nekam, kjer bi bil nekdo … oblečen v enako majico ali pulover! Grozljivka!
Zato nikakor ne razumem ljudi, ki kupijo nekaj, kar vidijo na lutki v izložbi trgovine, vstopijo v štacuno in med triindvajsetimi povsem enakimi majicami izbrskajo svojo velikost. Koj ti je kurac!?
Kadar sem kje kupoval cunje sem se vedno prepričal, da jih nimajo na pretek in se mi ne bo zgodilo, da bom na troli ali pa v lokalu sedel zraven nekoga v enaki majici.
Edini možen scenarij, v katerem sta lahko dve ali več oseb v enakih oblačilih je vkolikor gre za neko športno ekipo, skupino patrov na strokovnem izletu ali pa v primeru vojne!
Vse ostalo je nedopustno!
Vse kocine mi gredo pokonci in spreleti me srh pred bojaznijo, da bi se nekoč, ko bom star in betežen znašel na pločniku, stopicaje in strmeč predse v kompletni trenirki, se pravi v zgornjem in spodnjem delu trenirke, po možnosti tiste nekdaj popularne ‘šuškave’, dva koraka za menoj pa bi drobila moja žena v ženski različici trenirke, jaz pa bi imel obuto moško inačico njenih superg.

ovbe

Očitno enako oblačenje, deljenje videza enačim s pripadnostjo neki skupini/ kultu, kjer je individualizem izvzet, zatorej tudi lastno mišljenje, nestrinjanje in interpretacija stvari po svoje ni ravno zaželena, kar se mi zdi nesprejemljivo.
Dočim se mi pa vseeno zdi, da bi se lahko krasno nestrinjali in prepirali, podajali svoja mnenja in videnja, če bi se ustanovilo ‘Društvo nergačev in vase zagledanih drekačev, ki kritizirajo vsevprek’, v društvenih prostorih bi se dobivali enkrat na teden, paberkovali o perečih problemih in se nadvse imenitno zabavali. Čeprav je pomislek, ali dati tiskati majice društva ali ne odveč, je toliko bolj skrb vzbujajoče dejstvo, da bi bilo sila težko organizirati izlet z avtobusom, najeti dvorano za druženje s srečelovom ali pa rezervirati gostilno za novoletno zabavo.
Ob tem pomislim, če bi sploh želel presedeti torkove večere v tako prešerni in radoživi družbi, potem pa se spomnim Marxa in njegove bistroumnosti …

marx

Bogu za ritjo

zakotje

Kraji, ki jim je že skoraj pregovorno skupno to, da v njih res ni kaj prida doživeti, niti kaj dosti videti, kaj šele, da bi se imeli s čim ponašati, denimo z vsaj nekakšno industrijo, urejeno komunalno infrastrukturo, z zglednimi cestnimi in železniškimi povezavami z ostalimi kraji, ki se seveda – vsaj po mnenju osebkov, ki so zaljubljeni v svoj rojstni kraj – niti primerjati ne morejo z njihovim domačim krajem, imajo prav vsi neko bazo, lokalno betulo, oštarijo ali pa buffet, kjer se najde ob skoraj katerikoli uri dneva – njega.
Lokalpatriota.

Osebek, oziroma zavolj njegove lastne percepcije in potemtakem zategadelj tudi njegove projekcije, bolje rečeno – Osebnost, bo prišleku po svojih zmožnostih (ki ponavadi ne presegajo ravni zdolgočasenega in naveličanega turističnega vodiča v kaki omembe nevredni kraški jami, ki niti proteusu ni bila po godu, da bi se tjakaj naselil), s toliko večjo vnemo jel razodevati vse okoliške skrbno čuvane tajne, vkolikor je tujec le količkaj dobrohotno pripravljen nastaviti sluhovod.

Tako ti ta, skorajda heroj lokalnega značaja, zaščitnik, zagovornik in ambasador kateregakoli slovenskega zakotja pove, kaj vse so nekoč imeli, kako se je nekdaj tamkaj dobro živelo, kljub temu pa je danes njegovo mesto, njegov kraj _________ (vstavi katerikoli zaselek, ki te prešine) ena navadna vukojebina z nekaj dnevnim festivalom, ki ko ga je konec, le še bolj poudari siceršnjo klinično smrt, z dotrajanim avtobusnim postajališčem, praznim in mrtvim centrom mesta, kjer je vse polno opuščenih poslovnih in gostinskih prostorov, ki imajo za umazanimi stekli izložb ovešen napis ‘naprodaj’ ali ‘oddamo’.

Vendar to mrtvilo, ta apatija mikrokozmosa, ki je ponosnemu krajanu edini znani svet, sploh ne moti. On opeva dosedanje dosežke rodne grude, njene naravne lepote, vse kar je ‘domače’ je vredno tako epskih kot tudi liričnih prijemov, medtem, ko je vse kar je onkraj občinskih meja preziranja vredno.

Lokal patriot čisla vsakega posameznika, ki izhaja iz tega okoliša in je na kakršenkoli način ponesel ime kraja v svet, četudi je to pomenilo oditi in zapustiti dom, naj si bo kot pesnik, pisatelj, likovni ustvarjalec ali pa je na kakšen drug način njemu ljubem Boguzaritju dal razlog za označbo na zemljevidu.
Z dosežki teh posameznikov se diči kot bi bili njegovi lastni, hkrati pa črti vse takozvane poznavalce česarkoli, ki za njegovega rojaka niso slišali, če pa že so, pa ne vedo, da je bil rojen prav ondi.

‘A za Prešerna pa veš, da je bil rojen v Vrbi, to pa …!?’

Zna ti povedati o tem, katero grofovstvo je v prelepih gradovih, od katerih niso ostale niti ruševine, domovalo tod, da so imeli eno prvih urejenih javnih kopališč daleč naokrog in so se s kočijami celo z Dunaja vozili namakat v blagodejno vodo, s katero so polnili steklenice in jih nosili domov, saj je voda zdravila vse od gripe do skorbuta in grbavosti.

Legende, ki so nastajale v takih krajih niso zgolj legende.
So osnova za literarna in umetniška dela svetovno znanih razsežnosti, čigar avtorji so kakopak zelo radi prihajali tjakaj zaradi naravnih danosti in neopisljivih lepot, ki se jih oko in duša nikdar ne moreta naužiti zadosti.

Dasiravno ti ne zna natanko opredeliti katero delo je Ibsen zasnoval po zgodbah, ki so nastale ravno tu, kjer je on doma, ti z največjo gotovostjo zatrdi, da je po pripovedki o nesrečni ljubezni med grofom in prelepim dekletom nedoločljivega porekla nastalo najbolj znano Shakespearjevo delo Romeo in Julija.

info

Lokal patriot je zaljubljenec v domači kraj. Je idealist, ki svojega mesteca ne vidi kot naključni potencialni turist, ki zaman tava po ulicah iščoč prenočišče, kajti izveska ‘rooms, zimmer, sobe’ ni videti nikjer.
Našel je sicer mali tiskani i, ki pa ga je pripeljal do praznih prostorov nekdanjega turistično informacijskega centra, naključni mimoidoči domačin pa ga tudi ne zna usmeriti proti novim prostorom, saj ni prepričan kam so ga preselili.

Nedvomno pa bi ga znal usmeriti proti Zavodu za zaposlovanje, Centru za socialno delo ali pa k območnemu uradu Rdečega križa.

Eno je namreč sedanjost starodavnih in opevanih mest, drugo pa je stara slava mestec, ki životarijo skupaj s svojim prebivalstvom, ki pa nima v celoti take romantične predstave o okolišu kot trubadur, ki neumorno brenka na svojo liro ter še vedno slavi svoj mali svet.

C’Est La Vie

Življenje je trdo in neizprosno, kot otepač kakega sadističnega porno zvezdnika, ki penetrira v zadnjice in ustne votline soigralk, dokler se jim po licih ne prično kotaliti debele solze, ki na pretirano naličenem ksihtku puščajo sledi, s čela pa jim tečejo kaplje znoja.
Izmuči nas in nas pušča utrujene in zdelane, nekatere izpljunjene na obalah Sredozemlja, druge poklapane v vrstah Zavoda za zaposlovanje in Centrov za socialno delo, tretje pred zaklenjenimi durmi podjetja v katerih so pustili najlepša in najproduktivnejša leta, čakajoč na izplačilo plač za zadnji dve leti.

Vendar ti ljudje niso edini, ki jih Življenje tako ali drugače muči ter jih pušča v negotovosti in primorane storiti kar je pač za preživetje storiti treba, najsibo to v skrajnem primeru dolgovanje denarja, neplačilo položnic, prejemanje borne državne miloščine ali pa kraja poljščin s sosedove njive.

Obstajajo tudi ljudje, ki kljub svojim solidnim izplačilom, ki bi jim jih marsikdo zavidal in bi mu plača krepko prek tisočaka ali dveh zadostovala za vse mesečne izdatke pa še kak cekin bi del v nogavico za (res) hude čase, vseeno nekako ne zmorejo preživeti v tem krutem svetu, brez zatekanja h kriminalnim dejanjem.

Na svojih nedotakljivih in udobnih državnih delovnih mestih se obnašajo kot imperatorji, ki jim nihče nič ne more, celo vreči s teh malih prestolov se jih ne da, temveč se jih lahko le ponižno pozove k odstopu.

‘Oooo, dekanus Klaudius Logozarius, oprostite, da si Vas drznemo takole soditi in postavljati vašo poštenost pod vprašaj, vendar se nam dozdeva, da so si Vaša milost – zagotovo v trenutku nepazljivosti in nedvomno pomotoma kajpada – prisvojili delo študentke, ki je pod vašim budnim in pazljivim mentorskim očesom napisala izvrstno diplomsko nalogo, ki ste jo potem Vi, vaša pretkanost, prodali Darsu za 24.000 evrov, zagotovo z najboljšimi nameni in ne da bi se neupravičeno okoristili, vendar bi vas zavolj ohranitve dobrega imena naše institucije poprosili, ako bi hoteli v premislek vzeti morebiten odstop?’

Nikarmo prehitro sklepati zakaj se ga k odstopu poziva po sedmih letih, prej pa so ga le majčkeno okrcali in mu izrekli ‘ opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi’.
Da bi se podobne rabote ponovno ne dogodile pa pripravljajo etični kodeks, kajti nekomu, ki je tako izobražen, da lahko zaseda mesto dekana Ekonomsko – poslovne fakultete Univerze v Mariboru, je znanje, ki si ga je nakopičil, preprosto izpodrinilo take nepomembne puhlice, kot so ‘ ne kradi’, kot mu tudi preprosta logika ali pa zdrava kmečka pamet, ne prebije skozi vse naučeno, da bi lahko vedel, da nečesa kar ni tvoje, ne moreš prodati.
No … ne moreš. On more in zmore.

Podobne težave pestijo tudi spoštovano gospo, ki jo je Življenje potisnilo z domače grude in si mora kruh (s panceto in briejem) služiti v tujini, kjer se ji iz zgornjega nadstropja steka voda na izbrano pohištvo slovenske ambasade v Parizu.
Ob obnovitvenih delih v sosednjih stanovanjih se je zgodil izliv vode, ni pa se zgodil priliv sredstev, čeprav se je madame Veronique Stabei dogovorila za odškodnino, zaradi česar je bržda tudi sklepala, da odškodnina pripada njej in ne veleposlaništvu. Konec koncev je imela nevšečnosti ona in ne kdo drug!
Zlorabila naj bi tudi službene kartice in si z njo privoščila razne vozovnice, uprizoritve lutkovnih predstav ter organizacijo otroškega bazarja, česar ji prav gotovo ne moremo zameriti, če le pomislimo, da izdatki niso bili za njo in se nam argument ponuja kar sam. Za otroke gre!
Že sama misel, zgolj pomislek, da bi oseba njenega kova, odlikovana vitezinja reda legije časti, lahko storila vse te podlosti, kot so poneverbe, goljufije, oškodovanje javnih sredstev ter ponareditve poslovnih listin so naravnost srhljive.
Tako častitljivi gospej očitati kaj takega je naravnost bizarno! Grotesque!

Verjetno pa gre spet za nekaj česar mi, ‘navadni’ ljudje ne moremo razumeti in so zato njena ravnanja razumljiva njenim kolegom ali pa nadrejenim, ki njena dejanja označujejo kot milni mehurček, saj se zahadi petih juhjev hes ne splača obhemenjevati.

Morda gre pri celotni zadevi – gospa so se izobraževali tudi na področjih menedžmenta, jezikoslovja, strateškega planiranja in mednarodnih znanosti – za strateško načrtovanje?

Kaj vraga pa mi vemo kaj se dogaja, plete in kuha?
Smo le opazovalci tega cirkuškega spektakla, povorke bebastih klovnov in arogantnih cirkuških direktorjev, ki nam kažejo vrvohodce, mišičnjake, pritlikavce in sfrizirane pudle, mi pa glodamo sladkorno peno in zobljemo sončnična semena, v zakulisju pa se dogajajo stvari, za katere je bolje da nikoli ne izvemo.

cirque

Razlike med spoloma

Od pamtiveka dalje se ženske boje in bojujejo za svoje pravice, ki se jim zdijo odtegnjene in zaradi katerih se počutijo zapostavljene. Želijo si enakopravnosti. Emancipacije. Enakosti.
Želijo si, da bi jih v službah smatrali za enakopravne svojim moškim kolegom, ki za enako delo praviloma zaslužijo več, čeprav niso pri opravljanju svojih dolžnosti nič doslednejši od njih, niti jih ne opravijo bolj kakovostno, da ne rečem, da so morda celo bolj površni.
Njihov boj za tovrstno enakost povsem podpiram in zagotovo nisem eden tistih, ki bi raje videl, da ima za nadrejenega butastega moškega kakor pametno žensko.

Čeprav obstajajo tudi ženske, ki bi jim enako(pravno)st ne zadoščala in si v biti želijo prevlade nad moškim svetom in svetom nasploh, poznamo tudi ženske, ki jim situacija kakršna je niti ne beli las, saj si konec koncev vsaka še tako zagrizena borka za emancipacijo, poleg sebe želi moškega, ki bi po svojem naravnem ustroju deloval kot moški in bi bil on tisti, ki bi na potovanju nesel težji kovček, v klet odnesel vrečo krompirja in bi ji ne dejal ‘ enaka sva si, torej lahko to storiš tudi sama’, temveč bi ravnal kavalirsko in bi fizično težja in zahtevnejša dela opravil on.
Govora je kakopak o ženskah, ki jim je do moških in ne o tistih ženskah, ki jim je do žensk. Za tiste pa ne dvomim, da krompir ali kovček pač nese ena od njiju, o razlogih zaradi katerih določita katerokoli pa ne bom ugibal.

Ženska pravzaprav sploh ne potrebuje moškega, zato bi bilo nesmiselno trditi, da bi ženska z nekaj logistike ne mogla vsega tega narediti sama. Konec koncev so kufri na koleščkih, krompir se da prenašati tudi po pol kile in ni ravno zapovedano prenašanje dvajset kilskega žaklja sem ter tja vsakič, ko se komu zalušta pomfrija.

Sicer je zgodovinski tok časa skozi stoletja pač krojil svet kakršnega poznamo, zatorej so reči, ki jih ponavadi počnejo moški, po drugi strani pa so stvari, ki jih po večini počno ženske.
S čimer ni nič narobe.
Tako pač je in zato ni slišati o stavki rudark, kot je še manj pogosto slišati, da bi novorojenčku na svet pomagal ‘dedek’ in ne ‘babica’.
Preklet naj bo dan, ko bo skupina navijačic kamenjala avtobus navijačic nasprotnega moštva in se bodo ženske obnašale kot trop angleških huliganov.
Razlike med moškim in ženskim so prisotne in izničenje le teh ni mogoče. Razlike so vedno bile, so, in vedno bodo, vsem poskusom enačenja in emancipiranja navkljub, vključno z ‘gogirl’ vstavki in s puščanjem kosmatih podpazduh.

spol

V živalskem svetu petelin kikirika, kokoš nosi jajca. Čeprav jih lahko vali tudi petelin jih lahko izleže le kokoš.
Tako kot lahko oče nahrani otroka po steklenički ali pa ga lahko previje, vendar pa ga lahko privije k dojki in podoji lahko le mati.

S pretirano željo po izenačitvi spolov, se bojim, da bomo prej ali slej dosegli razne absurdnosti, ki bodo ta prepad še poglobile in bodo samodeklarirani deci in mačoti še toliko bolj prepričani, da mora imeti pravi moški zadah po čebuli in pivu, vonj po postanem švicu, prdenje in praskanje po jajcih v javnosti pa bo razpoznavni znak po katerem bodo hihitave trape v miničih, prežvekovaje hubba bubba in navijaje si pramen las okrog kazalca, lahko prepoznale svojega bodočega moža, ki si mehurja ne bo nikdar, četudi bo na smrt bolan, izpraznil sede.
Tudi pomivanje posode, pospravljanje in sesanje bo prepustil njej, ona pa ga bo potrpežljivo počakala, da bo v steno zabil cvek, ki bo držal njeno priznanje za doseženo tretje mesto v tekmovanju za najlepši balkon v okraju.

Bežen ošvrk podeželja skozi okno vozečega avtomobila nam morda ne razkrije razlik med konjem in kobilo, ovco in ovnom, oslom in oslico, psom in psico, pa vendarle te so.
Morda bi nam bilo malo mar, ko bi se nam zgodilo, da se znajdemo v ambulanti (ali bognedaj v rakvi) zaradi odtisa kopita na čelu, ali nas je brcnil kozel ali koza, a vseeno razlike so.

Nenavadno je, da so v kraljestvu živali, v primerjavi s kraljestvom homosapiensa, bolj vpadljivi samci in ne samice. Racak ima bolj pisano perje od race, lev ima bolj košato grivo od levinje, za nekoga, ki svoje čari pretirano izpostavlja, prav nič po krivici ne rečemo, da se nosi kot pav.

Razlik med spoloma ni treba ne pretirano poudarjati, ker so same po sebi razvidne, v kolikor se ne trudimo preveč, da bi jih prikrili in postali podobni polžem, niti jih ni treba skušati prikrivati.

Po soparni, zatohli poletni noči, ki je večji del prebedena ležeč na hrbtu, skozi temo zreč v strop spalnice in prisluškujoč nizkim preletom malih nočnih krvosesov pa lahko z največjo gotovostjo trdim, da delamo krivico – komarjem.
Komar ni tisti, ki nam povzroča srbeče pike, temveč je to njegova krvoželjna družica. Komarka.

Ženske pijejo kri. Moškim in ženskam.
Moški izpijejo dušo. Predvsem ženskam.

Bog sovraži pedre

Poznam natanko dva deklarirana buzeranta, ki ste se recimo temu ‘ javno’ izrekla o svoji usmerjenosti, čeprav sem prepričan, da sem jih v življenju zagotovo srečal več, le da se ostali niso upali izreči ali pa so se odločili, da se njihova spolnost ne tiče nikogar razen njih samih, s čimer se popolnoma strinjam.
Oba prej omenjena osebka sta nadvse prijetna možaka, ki se svojih nagnjenj ne sramujeta in sta z njimi sprijaznjena, kar sedaj nenamenoma zveni tako, kot bi imela kak nemaren lišaj ali pa neozdravljivo bolezen, čeprav sem hotel reči to, da sta vrata omare, ne le odprla, temveč sta jih z nogo vrgla s tečajev in izstopila iz nje brez kakršnegakoli pompa, pa vendar svoje homoseksualnosti ne obešata na veliki zvon in se živopisnih povork in parad ponosa ne udeležujeta, saj smatrata, da gre za navaden cirkus in potrjevanje predsodkov, da so pedri malce prismuknjeni klovni, podvrženi razkazovanju in kazanju svojih golih zadnjic, ki mislijo, da je že to, da so pripravljeni iti na ulico v usnjenih vročih hlačkah, z naoljenim telesom, obuti v puhaste roza škornje, vrat pa jim krasi zelena boa, zadosten razlog za odobritev posvojitve.

V njunem obnašanju ni potrebe po tem, da bi vesoljni svet vedel o tem, da imata raje moške, čeprav je eden od njiju nekoliko bolj nežen v svojih gibih in retoriki kot drugi, po čimer bi v svoji nevednosti lahko morebiti napak sklepal, kje se v njunih razmerjih med ljubljenjem s svojima moškima nahajata, a sem to sliko brž odpravil, saj se me prav nič ne tiče, niti me ne zanima.
Pričevanja o moški ljubezni najdemo že v starogrških pripovedkah in zgodbah, kot tudi v rimskih. Oba imperija sta propadla.

gay

Kasneje so jih skozi zgodovino preganjali tako desničarji, kot levičarji. Tako nacisti kot komunisti. Različne pristope ‘zdravljenja’ so ubirali tudi v povojni Angliji, vendar se niso izkazali za ravno uspešne. Alan Turing denimo, je kljub predpisanemu estrogenskemu tretmaju ter po zaužitju cianida, umrl kot homoseksualec.

Zaželeni niso povečini v nobenih segmentih družbe, zavračajo jih od komunistične Kitajske do katoliške Poljske in pravoslavne Rusije.
Pravzaprav se še tako različna osebka na tem planetu, povsem različnih nazorov in opredelitev, bržda strinjata v eni stvari in jima je ena redkih, ki jima je skupna.
Ne eden ne drugi ne marata pedrov.
Domneva, da tovrstne predsodke do homoseksualcev gojijo le zaplankani, zarukani in zadrgnjeni ne drži povsem. Tudi med razgledanimi in izobraženimi, nemara celo med akademiki najdemo ljudi, ki gejem niso ravno naklonjeni.
Spomnim se pogovora spred nekaj let z gospodom na pragu tridesetih let z dvakratno univerzitetno izobrazbo, ki me je prepričeval in mi na vse možne načine zagotavljal, da je homoseksualnost pravzaprav bolezen, ki se jo da zdraviti in s pravilnimi medicinskimi prijemi tudi ozdraviti.
Na moje dvome, da medicinski krogi uvrščajo homoseksualnost med bolezni se je odzval povsem mirno. ‘Bolezen je …’
Prasnil sem v smeh, saj sem si predstavljal ambulanto polno možakarjev, ki bi radi štirinajst dni bolniške, ker se jim je zaluštalo tiča in bi bilo nemara dobro odležat, da mine.

Vzemimo predpostavko, da Bog obstaja kot neizpodbitno dejstvo in ji sledimo. Obstoj Boga je resničen, potemtakem je Bog ustvaril svet in vse na njem. Od rek, morij, hribov, gora in planin, do gozdov, rastlin, živali in Človeka.
Ustvaril je njegove značilnosti, njegove potrebe, njegova hotenja, nagnjenja in predsodke.
Ustvaril je mržnjo in strah do drugačnosti, torej je on ustvaril vse te ljudi, ki sovražijo pedre, sovraštvo pa se rodi iz nepoznavanja in strahu, kajti, če bi si človek vzel čas, da svojega sovražnika spozna, bi v njegovih lastnostih nedvomno našel tudi take, ki bi mu bile po godu in bi ga s tem, ko bi ga bolj in bolj spoznaval, z vsakim novim spoznanjem vedno manj in manj črtil.
Bog je ustvaril boječega človeka, človeka, ki se boji sočloveka in česarkoli mu le ta utegne storiti ali pa mu škodovati.

Bog sovraži pedre.
On je stvarnik vseh teh ljudi polnih mržnje in predsodkov, zaslepljenih od lastne nečimrnosti in samovšečnosti, zavolj katere sklepajo, da se je v primeru prostovoljnega ali pak neprostovoljnega srečanja ali nemara celo pogovora s pedrom treba usesti s hrbtom proti steni in si s tem zavarovati svojo slaboumno in lahkomiselno zadnjico pred gnusnim vdorom buzeranta, ki jim je prekrižal pot, nezavedajoč se, da imajo homiči vgrajene visoko zmogljive gaydarje, poleg tega pa je tudi njihov čut za estetiko malce bolj izpiljen in ne napadajo lastnike kosmatih zadnjic kar vsevprek.
V primeru, da se znajdete v situaciji, kjer bi vam kak peder odkrito namigoval na združitev in bi vam pretirano dvoril, prosim vzemite v obzir njihove (skorajda) nezmotljive zaznave potencialnega partnerja in si priznajte, da globoko v vas tiči peder.
Ali pa si tega, da bi v vas tičal peder, na moč želite.

%d bloggers like this: