Zanka: Petek III.

Pred očmi mu je zaigral prizor, ko sta se obrnila en proti drugemu ter se pričela na ves glas smejati. Prešinilo ga je kako bi v vsakem drugem primeru zagotovo najprej pomislil, da sta ‘bruhnila’ v smeh, a se mu je izbira besede, v povezavi z menzo ter hrano, zdela popolnoma neprimerna. Nekako v podobnem smislu, kot nekateri danes uporabljajo izraz ‘topshit’ za opis izbornega okusa jedi, dodajajo pa ga tudi k fotografijam jestvin, najpogosteje posnetkom hamburgerjev iz hipsterskih restavracij, kjer ti lično, a za ugriz popolnoma nepraktično bombeto, nadevano z vsem mogočim, da sega prek deset centimetrov v višino, postrežejo na leseni nebrušeni deski, namesto na krožniku, poleg pa dobiš ocvrt krompir v kovinskem cvetličnem lončku, pijačo pa ti natočijo v kozarec za vlaganje. Seveda potem, ko fotografijo spustijo skozi retro filtre svojega pametnega telefona, da pridobijo tisto nenadomestljivo patino, ki je nujno potrebna, preden svoj obrok ozaljšaš z nadvse mikavnim #topshit.
Pladenj je postavil na mizo v kotu restavracije, odpel zadrgo na kapucarju, sedel k mizi, nabodel nekaj polžkov prelitih z omako, jih ponesel v usta in se med žvečenjem, s komolcem na mizi ter z vilicami v zraku, zastrmel v vitrino s slaščicami. ‘Si si pozabil vzeti kaj sladkega?’, ga je nekoliko sramežljivo ogovorilo dekle, s katerim sta se prej oba smejala ob naročilu makaronovega mesa. ‘Lahko ti odstopim pol kremšnite, če hočeš.’
Pogled je preusmeril nanjo, ki je v kavbojkah in beli stegnjeni majici z dolgimi rokavi, obuta v bele startaske ter s pladnjem v rokah, na katerem je imela makaron flajš, poleg na krožničku pa sesedajočo se kremno rezino. ‘Smem prisesti?’, je vprašala in nakazala na stol nasproti njega.
‘Ja.’, ji je kratko odgovoril, a se je zavedel, da je zvenelo, kot bi mu bilo malo mar ali prisede ali odide, ali pa če se niti ustavila ne bi, zato je brž dodal: ‘Seveda!’, kar pa je bilo slišati, kot, da je to edino česar si sploh želi na tem svetu, zato je izdavil:’ Oprosti.’, zatem pa še:’ Izvoli.’, in pokazal na stol nasproti njega.
Sedla je za mizo, odložila veliko platneno torbo na stol, obrisala pribor v papirnat prtič in pričela jesti.
‘Ne maram kremšnit.’, je kratko odrezal.
‘Kaj? Kako?’, ga je presenečeno vprašala, kot bi ravno izustil, da je preden se je odločil oditi na kosilo, v enem od podhodov do smrti obrcal zapuščenega psička.
‘Smetana. Premastna je.’, se je pričel izgovarjati, da bi upravičil svojo izjavo, ona pa je spet prasnila v smeh, da so se ji dolgi rjavi kodri pozibavali nad krožnikom polnim testenin z mletim mesom in mimo kremne rezine, ki se je vedno bolj povešala.

kremšnita

Zaprepadeno jo je gledal, kot bi bila čisto prismojena, ali pa kot bi bila ona povsem normalna, on s svojo izbirčnostjo, pa tisti čudak, ki ne le, da je v bistvu odklonil, da bi si z njo delil sladico, temveč naravnost priznal, da kremšnit ne mara. Ravno tistega, kar si je izbrala ona.
‘Jaz … jaz tudi ne!’, ji je uspelo izdaviti med smehom, zatem pa si je, v njegovo veliko olajšanje, spela lase v čop z gumico, ki jo je izvlekla iz zadnjega žepa kavbojk.
‘Zakaj pa si jo potem vzela?’, mu ni šlo v račun.
Skomignila je z rameni in ponesla v usta grižljaj kosila. ‘Dobro je.’, je pripomnila, ne, da bi ga pogledala. Skoraj tak je kot mam…’, vendar se je v bojazni, da bi izpadla preveč mehkužna, raje  ugriznila v jezik preden je nadaljevala s stavkom.
‘Brucka?’, je zaznal domotožje v njenem glasu, a tega ni izrekel očitajoče, temveč bolj kot opazko, da ni ena tistih študentk, ki jim je nerodno, da so doma z dežele, da prebivajo v internatu, kjer si delijo sobo s še eno ‘kmečko bunko’, ter da pogrešajo dom in domače v kaki vasici sredi doline iz katere je šla prvič sama tisti dan, ko se je preselila v študentsko naselje. Veselilo ga je, da ni ena tistih hihitajočih avš, ki tičijo vedno po tri skupaj, na vsak način pripravljene pritegniti pozornost, pretirano naličene hlinijo navdušenost nad svojo samostojnostjo, se predajajo zabavam, ‘kolegom’ iz višjih letnikov, alkoholu, razuzdanemu študentskemu življenju in še preden zaključijo  s prvim semestrom, končajo tako kot eden tistih biciklov v Rožni, za katera se ni nikoli prav dobro vedelo čigava so, saj si na njih vsakič videval sopihati koga drugega.
‘Se vidi, kaj?’, se je nasmehnila, zopet skomignila z rameni in nadaljevala z jedjo. Naenkrat je pribil:’Pol, pol!’
‘Kaj? Koga?’
‘Česa?’
‘No pa česa.’,  se je nasmehnila in zavila z očmi.
‘Kremšnite. Ti je ne maraš, jaz je ne maram, stran pa ne bomo metal.’
Z nasmehom je pospremil svoj vzgojni sklep, obliznil vilice in z njimi odrezal kos lepljive smetane in testa, ki se mu je isti trenutek, ko ga je ponesel v usta prilepil na dlesen, da je skoraj obžaloval svoj predlog. S polnimi usti in s pogledom uprtim nekam pod strop je zamomljal:’Peter.’
Vrhnjo krhko skorjo je držala med kazalcem in palcem desnice,  si z ustnice obliznila sladkor v prahu in odvrnila: ‘Tjaša.’

Advertisements

Zanka: Petek II.

V velik kozarec limonade si je stresel še eno vrečko rjavega sladkorja, zavedajoč se, da ne gre za pravi trsni sladkor, ki naj bi bil bolj zdrav, temveč le za običajen obarvan cukr, jo premešal z dolgo kovinsko žlico, kakršno ponavadi dobiš ob sadni kupi in srknil. Skremžil se je, odrinil kozarec k robu mize in namignil natakarju, ki je slonel ob vratih in kakor jastreb motril goste, naj stopi bližje. Skoraj se je dotaknil mize s čelom, tako globoko se je priklonil, ko je prevzel naročilo gospoda, čigar obraz je prepoznal s fotografije objavljene v nekem finančnem časniku poleg članka o trženju. Seveda ga ni prebral, vedel pa je, da  je pomemben in uspešen, kar je bil zadosten razlog za prilizovanje. Bolj, ko si ustrežljiv, večjo napitnino pustijo. S tem se nekako odkupijo za vsa nepotrebna tleskanja s prsti, da bi izrazili svoje neutemeljene pritožbe ali pa zbadljive prošnje, s katerimi so včasih kar tekmovali med seboj, komu bo bolj uspelo ponižati natakarja, ali pa preveriti kako nizko se je osebje, v pričakovanju dodatnega zaslužka, pripravljeno spustiti.
‘Bi gospod raje naročili kaj drugega?’, ga je nadvse ustrežljivo pobaral.
‘Pivo.Točeno. Ledeno mrzlo.’, je hladno odgovoril, saj je hotel le čim prej narediti požirek nečesa, kar bi mu vsaj malo prijalo, čeprav se je alkoholu praviloma izogibal. Po njem ni imel ostrih in zbranih mislih, resnici na ljubo pa ga je že sama misel o tem, da bi ne imel popolne oblasti in nadzora nad seboj, spravljala ob pamet. Zato ga je v tistih redkih trenutkih, kadar je to kontrolo izgubil, odneslo v temen in zastrašujoč brezup.
Pričakujoč, da bo naročil kak drag viski ali konjak, vajen bahaštva ostalih  strank, mu je natakar nekoliko razočaran nad izborom odgovoril:’Vsekakor!’, saj je bil skorajda prepričan, da prejemniki nagrad za reklamne kampanje, kolikor je razbral iz  tistih nekaj vrstic, ki jih je uspel prebrati od trenutka, ko mu je v napol praznem lokalu postregel z limonado, ne pijejo piva.
‘Kakšno pivo pa prinesem?’ se je tokrat raje izognil nespretnemu vikanju, ki se je malenkostno spogledovalo celo z onikanjem, izpadlo pa ni nič bolje, kot če bi vprašal,’ bi raj kej druzga?’, s tem da je Z zvenel nekako med zjem in cjem, tako kot Italijani izgovorijo zero ali pa zucchero. ‘ Bi raje svetlega ali temnega? Imamo izvrstnega … ‘, je pričel z nedvomno dolgim naštevanjem, a ga je takoj prekinil:’ Prinesite mi eno veliko točeno pivo. Hladno. Lahko mešanega?’
‘Seveda! Takoj prinesem.’

piva

V ‘lounge bar’, ki je bil dokaj skromno obljuden za pričetek petkovega večera, so zahajali predvsem ljudje iz poslovnega sveta in z estrade, klientela pa je zaobjemala tudi mogotce, katerih vir zaslužka ni bil ravno znan, njihov sloves pa je vsakemu dokaj razsodnemu človeku veleval, da naj brzda svojo radovednost in vprašanja s čim se kdo ukvarja?, v prisotnosti teh mrkogledih potomcev minotavrov, niti ne načenja, saj bi se znalo zgoditi, da bi se gladka lobanja koga od njih zalesketala preblizu nosu radoznalega izpraševalca.
Lastnik bara je bil nekdaj precej priljubljen popevkar, ki je odprl nekaj lokalov v prestolnici in enega ali dva na obali, tradicionalne koncerte pa je bolj iz nečimrnosti ter za ohranjanje stare slave, kakor pa iz kake druge potrebe, prirejal le še ob valentinovem. Nekoč je namreč veljal za lomilca ženskih src, sedaj pa je bil le še en osivel ‘šlager pevač’, kakor so se iz njega norčevali mladi povzpetniški japiji, ki so se zgrinjali v njegove lokale in vodili domov še mlajše lovače, ki so se nadejale, da bodo nekoč ujele enega od njih, mu rodile otroka in lagodno živele, bodisi pod njihovim okriljem ali pa od njihovih alimentov, s kakim kvazi umetnikom, ki ustvarja skulpture iz ribjih konzerv in pločevink pelatov in še čaka na svojih petnajst minut slave, ali pa se verjetneje zopet speča z ljubeznijo iz srednješolskih let,  ki je njeno pozornost pritegnil bolj s svojo enduro kakor z videzom, sedaj pa je zapit propadli podjetnik, a še vedno nekje globoko v sebi zaljubljen v navidezni blišč, ki ga večne gospodične trudoma ohranjajo in ga postavljajo na ogled.
‘Izvolijo!’, je že nekaj korakov preden se je približal mizi opozoril nase, predenj položil podstavek z zaščitnim znakom pivovarne, ki se ni ujemala s tistim na orošenem vrčku, in upal bi staviti glavo, da se vsebina kozarca ne ujema ne z onim natisnjenim na steklu, niti z onim na kartonastem podstavku. ‘Hvala lepa’, se je zahvalil za prinešeno pivo, oni pa je odvrnil ‘Ni za kaj’, ter potisnil račun pod rob pepelnika, kamor je že poprej del tistega za limonado, ki je sedaj stala odrinjena ob robu mize. ‘Tole odnesem?, je vprašal in skoraj prijel kozarec. ‘Prosim,’ mu je odvrnil in z levico segel po vrčku pivu, po katerem so se stekale debele kaplje. Naredil je dolg požirek, da se mu je pena nabrala na zgornji ustnici, odmaknil kozarec, ga za trenutek odobravajoče podržal pred seboj, se zadovoljno nasmehnil in se ozrl po bližnjem parkirišču, kot bi se zbal, da ga utegne kdo zalotiti pri pitju piva. Trenutno zadovoljstvo, ki ga je občutil ob nečem tako banalnem kot je uživanju ob pijači  po dolgem in napornem delovniku, pravzaprav po celem tednu, je skalil rdeč kabriolet s spuščeno streho, iz katerega je odmevala glasna glasba. Nek techno, ki ga je spominjal na študentska leta, teh pa se je nerad spominjal, saj se mu je pred oči vedno prikradla njegova prva in resnična ljubezen. Njegova edina ljubezen.
Spoznal jo je tretje leto študija psihologije, v menzi pod Maximarketom, ko sta z enakim veseljem skoraj hkrati, le vsak pri drugi kuharici naročila ‘makaronflajš’.

Zanka: Petek

šajba

Prav vsi so že zapustili štirinajst nadstropno bleščečo poslovno stavbo, katere steklo je ravno prejšnji dan ekipa alpinistov, ki se je spustila s strehe, opremljena s čeladami, čistilom in brisalci, očistila, da je objekt od daleč deloval kot zloščen dragulj, vpet v jekleno konstrukcijo. Celo čistilke so že opravile svoje delo čeprav so praviloma prihajale po koncu delovnega dne, posesale vsa tla, pomile vse toalete, pobrisale ves prah, počistile vsa okna. Slednje bi lahko opravili tudi delavci, ki so jih očistili od zunaj, a je upravitelj stavbe, potem, ko je potegnil črto ugotovil, da bi bili stroški mnogo višji, kakor pa urne postavke pridnih ženskih ročic, ki so skrbele za čistočo in urejenost notranjosti, ter sklenil, da če se bodo nekoliko podvizale, zmogle tudi to. Tista zadolžena za prostore podjetja, čigar vodja kreativnega oddelka je bil, je vsakič, ko je pospravila, očitajoče pokašljala in mu namignila, da čaka le še njegov odhod. Spet. Tihi dogovor imata že slabega pol leta. Odkar si je skoraj zlomil tilnik, ko je padel na sveže pomitih tleh moškega stranišča, kamor je zakorakal po burni videokonferenci s stranko. Svojo rutino je prilagodila njemu in njegovo pisarno pospravila nazadnje. Kar ji je vzelo natanko osem minut. Preden je vstopil v pisarno se je namreč sezul, čevlje pa shranil v spodnji del omare. Če je bilo mokro je izdatno obrisal podplate, nakar jih je še osušil. Obuval jih je le kadar je sprejemal stranke, sicer je bil za pisalno mizo v nogavicah.
Spise, ki mu jih je tajnica pustila na mizi, medtem, ko je bil na kosilu, je potisnil v aktovko, se opravičil prijazni gospe, si zavihtel suknjič čez ramo ter zakorakal proti dvigalu. Zopet je bil zadnji, ki je zapustil pisarno. Pravzaprav v celotnem nadstropju ni bilo nikogar več razen njega in čistilk. To mu je prešlo skoraj v navado. Rad je ostajal po končanih uradnih urah, ko so vsi že odšli, ko se je mesto umirilo in upočasnilo. Dognal je, da v tistih dveh ali treh urah, ko vsi odidejo in trušč potihne, opravi več kot pa prej v celotnem dnevu. Stopil je v lift in skozi šipo gledal oluščene fasade okoliških stavb, blokov v dalji, za čigar slabo izoliranimi zidovi so utrujeni možje v foteljih z nogami na taburejih brali časopis, zdelane žene pa so se mučile s pripravo kosila, kakor je imel v spominu dom, ko je bil majhen pob in se je igral ob vznožju kavča na katerem je oče zadremal po napornem dnevu v službi, čakajoč na južino.
Opazoval je avtomobile na cesti, natrpane avtobuse, ljudi, ki so v vrvežu kakor mravlje bezljali sem ter tja, kot bi ne imeli nikakršnega cilja in hitijo le zaradi tega, ker so hitenja preprosto vajeni. Programirani za naglico.
Nočni portir, ki je nastopil službo ob šesti popoldan, ga je s pogledom spremil skozi preddverje do izhoda, mu s pritiskom na gumb odprl avtomatska drsna vrata, ki so bila izklopljena, da bi kdo nepovabljen ne vstopil, ter voščil prijeten preostanek dneva. Odpravil se je proti avtomobilu v bližnji podzemni garaži, aktovko je položil v prtljažnik, suknjič pa je obesil na obešalnik nad zadnjimi desnimi vrati. Zrahljal si je kravato in sedel za volan službenega vozila, ki ga je uporabljal tudi v zasebne namene, le da je takrat točil gorivo na lastno stroške in ne na račun podjetja. Peljal se je skozi skoraj polovico mesta in si tik preden bi moral zapeljati v ulico, kjer je imel stanovanje, premislil, zavil na obvoznico in se namenil proti nakupovalnemu središču na obrobju mesta.
Nekaj časa je iskal prazen prostor, parkiral, si snel kravato, jo odvrgel na sopotnikov sedež, zaklenil avto ter ležerno stopil proti terasi bližnjega lokala.  Udobno se je namestil na pleteno sedežno garnituro, ki je bila obložena z debelimi mehkimi blazinami, v katere si se skoraj pogreznil in si zavihal srajčne rokave. Lahen vetrič je ravno prav blažil julijsko soparo, ki je opominjala, da se utegne v kratkem nad mestom razbesneti nevihta. Godil mu je. Odpel si je še en gumb na srajci. Dež bi dobro del, tako mestu kot tudi prebivalstvu. Vročina zadnjih dni je bila neznosna. Puhtelo je od asfalta, redki travniki so spominjali na savano v sušnem obdobju, ljudje so bili razdražljivi in lenobni. Oživeli so šele v klimatiziranih nakupovalnih središčih kamor  so se, četudi niso imeli nobenega pravega opravka, hodili sprehajat in bolščat v izložbe. Ali pa so posedali po klopcah, lizali sladoled, otroci pa so uživali v ježi  mehanskih konjičev, v katere je bilo treba vreči žeton, da so oživeli in se z okornimi gibi pognali po linoleju.
Limonada, ki jo je naročil v lokalu je bila topla in kisla, mlad mišičast natakar v preozki majici in s povoščeno pričesko osladen, on pa nekoliko nataknjen ter dobre pol ure prezgoden. Lahko bi se odpeljal domov, skočil pod prho, se obril in preoblekel, časa je bilo zadosti, vendar je sklenil, da ni potrebe.
Med odmorom za kosilo je šel za pol ure v fitnes, se stuširal, si preoblekel spodnje perilo ob vrnitvi v pisarno pa je zamenjal še srajco. Težilo ga je, da dela ni dokončal, hkrati pa se je zavedal, da so mu spise nalašč prinesli tik pred koncem delovnega tedna, saj je bil osnutek pripravljen že pred dnevi. Niso pa vedeli, da doma dela še bolje. Lažje. Hitreje. Jutri popoldan bo imel vse že nared, v ponedeljek pa bo mapo postavil tja, kjer ga je danes čakala. Stari trebušasti plešec se je bal za svoje delovno mesto, v njem pa je videl grožnjo, saj je v enem letu naredil več kot vsi ostali skupaj. Stranke so ga na vse pretege hvalile, kupčije je sklepal kot za šalo, obenem pa je bilo videti kot, da se na vse požvižga. Kar bi ne moglo biti dlje od resnice. Slehernega projekta se je lotil preudarno, preučil tako naročnika kot njegovo konkurenco, poslovanje podjetja, dosedanje delovanje in marketinške prijeme. Vsako stranko je obravnaval enako, naj je šlo za velik posel ali pa zgolj za kako malo podjetje, ki se trudi za obstoj na nemilosrdnem trgu, kjer so podjetja tonila kot barke, ki zadenejo ob čer na razburkanem morju, zaposlene pa so pogoltnili korporacijski valovi ali pa so jih raztrgali morski psi v kravatah.

%d bloggers like this: