Zanka: Petek II.

V velik kozarec limonade si je stresel še eno vrečko rjavega sladkorja, zavedajoč se, da ne gre za pravi trsni sladkor, ki naj bi bil bolj zdrav, temveč le za običajen obarvan cukr, jo premešal z dolgo kovinsko žlico, kakršno ponavadi dobiš ob sadni kupi in srknil. Skremžil se je, odrinil kozarec k robu mize in namignil natakarju, ki je slonel ob vratih in kakor jastreb motril goste, naj stopi bližje. Skoraj se je dotaknil mize s čelom, tako globoko se je priklonil, ko je prevzel naročilo gospoda, čigar obraz je prepoznal s fotografije objavljene v nekem finančnem časniku poleg članka o trženju. Seveda ga ni prebral, vedel pa je, da  je pomemben in uspešen, kar je bil zadosten razlog za prilizovanje. Bolj, ko si ustrežljiv, večjo napitnino pustijo. S tem se nekako odkupijo za vsa nepotrebna tleskanja s prsti, da bi izrazili svoje neutemeljene pritožbe ali pa zbadljive prošnje, s katerimi so včasih kar tekmovali med seboj, komu bo bolj uspelo ponižati natakarja, ali pa preveriti kako nizko se je osebje, v pričakovanju dodatnega zaslužka, pripravljeno spustiti.
‘Bi gospod raje naročili kaj drugega?’, ga je nadvse ustrežljivo pobaral.
‘Pivo.Točeno. Ledeno mrzlo.’, je hladno odgovoril, saj je hotel le čim prej narediti požirek nečesa, kar bi mu vsaj malo prijalo, čeprav se je alkoholu praviloma izogibal. Po njem ni imel ostrih in zbranih mislih, resnici na ljubo pa ga je že sama misel o tem, da bi ne imel popolne oblasti in nadzora nad seboj, spravljala ob pamet. Zato ga je v tistih redkih trenutkih, kadar je to kontrolo izgubil, odneslo v temen in zastrašujoč brezup.
Pričakujoč, da bo naročil kak drag viski ali konjak, vajen bahaštva ostalih  strank, mu je natakar nekoliko razočaran nad izborom odgovoril:’Vsekakor!’, saj je bil skorajda prepričan, da prejemniki nagrad za reklamne kampanje, kolikor je razbral iz  tistih nekaj vrstic, ki jih je uspel prebrati od trenutka, ko mu je v napol praznem lokalu postregel z limonado, ne pijejo piva.
‘Kakšno pivo pa prinesem?’ se je tokrat raje izognil nespretnemu vikanju, ki se je malenkostno spogledovalo celo z onikanjem, izpadlo pa ni nič bolje, kot če bi vprašal,’ bi raj kej druzga?’, s tem da je Z zvenel nekako med zjem in cjem, tako kot Italijani izgovorijo zero ali pa zucchero. ‘ Bi raje svetlega ali temnega? Imamo izvrstnega … ‘, je pričel z nedvomno dolgim naštevanjem, a ga je takoj prekinil:’ Prinesite mi eno veliko točeno pivo. Hladno. Lahko mešanega?’
‘Seveda! Takoj prinesem.’

piva

V ‘lounge bar’, ki je bil dokaj skromno obljuden za pričetek petkovega večera, so zahajali predvsem ljudje iz poslovnega sveta in z estrade, klientela pa je zaobjemala tudi mogotce, katerih vir zaslužka ni bil ravno znan, njihov sloves pa je vsakemu dokaj razsodnemu človeku veleval, da naj brzda svojo radovednost in vprašanja s čim se kdo ukvarja?, v prisotnosti teh mrkogledih potomcev minotavrov, niti ne načenja, saj bi se znalo zgoditi, da bi se gladka lobanja koga od njih zalesketala preblizu nosu radoznalega izpraševalca.
Lastnik bara je bil nekdaj precej priljubljen popevkar, ki je odprl nekaj lokalov v prestolnici in enega ali dva na obali, tradicionalne koncerte pa je bolj iz nečimrnosti ter za ohranjanje stare slave, kakor pa iz kake druge potrebe, prirejal le še ob valentinovem. Nekoč je namreč veljal za lomilca ženskih src, sedaj pa je bil le še en osivel ‘šlager pevač’, kakor so se iz njega norčevali mladi povzpetniški japiji, ki so se zgrinjali v njegove lokale in vodili domov še mlajše lovače, ki so se nadejale, da bodo nekoč ujele enega od njih, mu rodile otroka in lagodno živele, bodisi pod njihovim okriljem ali pa od njihovih alimentov, s kakim kvazi umetnikom, ki ustvarja skulpture iz ribjih konzerv in pločevink pelatov in še čaka na svojih petnajst minut slave, ali pa se verjetneje zopet speča z ljubeznijo iz srednješolskih let,  ki je njeno pozornost pritegnil bolj s svojo enduro kakor z videzom, sedaj pa je zapit propadli podjetnik, a še vedno nekje globoko v sebi zaljubljen v navidezni blišč, ki ga večne gospodične trudoma ohranjajo in ga postavljajo na ogled.
‘Izvolijo!’, je že nekaj korakov preden se je približal mizi opozoril nase, predenj položil podstavek z zaščitnim znakom pivovarne, ki se ni ujemala s tistim na orošenem vrčku, in upal bi staviti glavo, da se vsebina kozarca ne ujema ne z onim natisnjenim na steklu, niti z onim na kartonastem podstavku. ‘Hvala lepa’, se je zahvalil za prinešeno pivo, oni pa je odvrnil ‘Ni za kaj’, ter potisnil račun pod rob pepelnika, kamor je že poprej del tistega za limonado, ki je sedaj stala odrinjena ob robu mize. ‘Tole odnesem?, je vprašal in skoraj prijel kozarec. ‘Prosim,’ mu je odvrnil in z levico segel po vrčku pivu, po katerem so se stekale debele kaplje. Naredil je dolg požirek, da se mu je pena nabrala na zgornji ustnici, odmaknil kozarec, ga za trenutek odobravajoče podržal pred seboj, se zadovoljno nasmehnil in se ozrl po bližnjem parkirišču, kot bi se zbal, da ga utegne kdo zalotiti pri pitju piva. Trenutno zadovoljstvo, ki ga je občutil ob nečem tako banalnem kot je uživanju ob pijači  po dolgem in napornem delovniku, pravzaprav po celem tednu, je skalil rdeč kabriolet s spuščeno streho, iz katerega je odmevala glasna glasba. Nek techno, ki ga je spominjal na študentska leta, teh pa se je nerad spominjal, saj se mu je pred oči vedno prikradla njegova prva in resnična ljubezen. Njegova edina ljubezen.
Spoznal jo je tretje leto študija psihologije, v menzi pod Maximarketom, ko sta z enakim veseljem skoraj hkrati, le vsak pri drugi kuharici naročila ‘makaronflajš’.

Psihiatrični bob ob steno

Vstopim v nabito polno čakalnico, mimo vseh že čakajočih na lesenih zmajanih stolih, razporejenih ob steni dolgega hodnika in se namerim proti vratom z v oko bodečim napisom ‘Prosimo, ne trkajte!!!’ Trije klicaji na koncu povsem izničijo tisti vljudni začetek domnevne prošnje in bi bilo prav vseeno, če bi pisalo Trkanje prepovedano!
Postojim kak meter od vrat ordinacije in čakam na sestro, ki me je pred štirinajstimi dnevi poklicala noter, potem, ko sem ji izročil napotnico svoje osebne zdravnice opremljeno z Nujno! Ta nujnost je medtem rahlo izzvenela, a se mi je vseeno zdelo, da mi škoditi ne more, in da mi bo kvečjemu pomagalo. Čim je pomolila nos skozi vrata, so prej na videz mirni in potrpežljivi planili k njej, kot bi se šlo na varianto, kdor prej pride … Oddam kartico in napotnico ter se umaknem. Ker je do ure ob kateri sem naročen in ker mi je sestra že takoj povedala, da ne bo glih točno, še dvajset minut, stopim ven, ujet nekaj dnevne svetlobe in pokadit kak cigaret, saj se mi ne da poslušati blebetanja in praznih marnj. Čez čas, ko zadostim svojini nikotinski potrebi se vrnem in sedem na drugi konec turobnega hodnika osvetljenega z brlečimi neonkami in se vprašam kateremu genijalcu se je zdelo smiselno umestit psihiatrično ambulanto ravno v klet zdravstvenega doma, hkrati pa nameniti isti prostor še okulistu. Ali je imel prav svojevrsten smisel za humor, češ vsi imajo težave z zamegljenim in nejasnim pogledom na svet, ali pa gre za naključje, ki se nikomur niti ni zdelo vredno opažanja. Je pa vsekakor povzročilo nekaj zmede, ker se ni vedelo, ali čakajo okulista ali psihiatra, nihče pa ni upal nikogar vprašati. Vsi se vedejo kot, da so si prišli izmerit medzenično razdaljo in preverit dioptrijo. Če bi bili v proktološki čakalnici bi si zagotovo, mogoče nekoliko pritajeno, a vseeno, en drugemu razlagali kaka bulica se jim je naredila in kje, ter kako boleče izločajo. Pri psihiatru pa smo glede vzrokov prihoda vsi tiho. Razlogi so neizrečeni. Tam smo prejkone po naključju. Nihče ne bo nikomur povedal kaj ga pesti, niti ne bo nikogar vprašal, saj mu ta utegne zastaviti isto vprašanje. Tabu. La rasa. Vsaj kar se tiče psihiatrične obravnave in kartoteke. Sestra vsake toliko časa izstopi, se postavi pred vrata, kliče priimke, klicani pristopijo, ta pa jim vrne kartico in izroči recept. Zahvaljujejo se ji in zadovoljno odhajajo. Debelo uro po tistem, ko sem bil naročen, zaslišim svoj priimek in vstopim. Sestra me usmeri k zdravnici v sosednjem prostoru, ki sedi na  pisarniškem stolu ob mizi na kateri prah nabira star škatlast računalnik. Pred njim isto funkcijo nabiralca prahu opravljata tudi tipkovnica in miška.
‘Dober dan. Sedite, sedite …’, mi prigovarja. Sedem na stol, ona pa me vpraša, če sem že bil pri psihiatru. Povem ji, da že in ji na hitro opišem svojo izkušnjo spred nekaj let. ‘Se spomnite katere tablete ste jemali?’, je njeno naslednje vprašanje. Odgovorim ji, da niti slučajno ne vem kaj sem jemal in da mi do zobanja tablet ni. Da sem taisto povedal tudi svoji osebni zdravnici, ki mi je napisala napotnico in mi je prav tako hotela kar napisati recept za zdravila, ki sem jih imel pred šestimi leti. Pa še tista sem na hitro opustil. Poudarim, da nočem tablet.
Njena reakcija je razumevajoča. ‘Vam niso pomagala?’
‘Najbrž so mi nekaj časa, kasneje pa ne vem, če je bil njihov učinek ravno blagodejen.’
‘Se niste počutili v redu?’, me z nasmehom pobara.
Sedim na stolu s prekrižanimi rokami in z levo nogo prek desne. Prostor je hladen. Tako temperaturno kot tudi na videz. Stene so prazne. Ne vem kako sesti, med nama je le pol drugi meter praznega prostora. Vprašam se, če bere mojo telesno mimiko in kaj si misli, na koncu pa si rečem, da naj si pač misli kar hoče, ker sem navsezadnje tam zato, da ugotoviva določene stvari. No, vsaj jaz. Njej pa je to služba za katero je končala študij in je tudi usposobljena in kvalificirana.
‘Ne nisem se počutil v redu.’, ji odvrnem.
‘Kako pa ste se počutili?’
‘Otopelo.’
‘Veste … ampak zdaj so zdravila precej drugačna. Niso taka kot pred šestimi leti. Glede na to kar ste mi povedali, vam jaz ne bi predpisala antidepresivov. Dala bi vam nekaj kar vas bo malce dvignilo. Da ne boste tako tesnoben.’
Znova ji povem, da nočem tablet. Da nočem jemati nečesa, kar bo vplivalo na moj možgan, na moje razmišljanje, na moje delovanje, name. Da bi raje videl, če mi prisluhne, mi poda kak napotek, nasvet, magari priporoči kako literaturo, vaje, karkoli – tablet pa ne!
‘Ste proti tabletom, ne verjamete da delujejo?’
‘Ne da ne verjamem, da delujejo, ampak nočem vase vnašat neke kemije, ki bi mi jo vi radi predpisali na podlagi diagnoze, ki mi jo boste postavili po desetih minutah pogovora z mano. Ne bom čvakal tablet, za katere vi menite, da bi mi lahko pomagale. Hočem imeti bistro glavo, zato se ne zapiram noter, ampak grem raje hodit, govorim z ljudmi, ki jim zaupam in katerih mnenje cenim, ki me poslušajo …’
‘No, saj res, da vas ne poznam dobro, ampak lahko vam napišem tako zdravilo, ki vam bo malo pomagalo urediti nočno dnevni ritem, da boste lažje spali in da boste lažje premagali tesnobo …’
‘Moj dnevno nočni ritem je čist v redu. Spat grem ob polnoči, vstanem ob pol devetih, devetih …’
‘Ja, ampak, če bi jemali tablete bi bilo dobro, če bi hodili spat malo prej. Ob enajstih recimo.’
‘Saj spat grem lahko ob enajstih tudi brez tablet.’
‘Ja, ampak veste, te tablete, ki bi vam jih napisala, ne rabite jemat redno. Lahko jih vzamete po potrebi. Iz mojih izkušenj pomaga. Kolikor mi povejo. Kadar čutite, da ste tesnobni … kdaj pa ta obdobja pridejo?’
‘Kakor kdaj. Ponavadi kadar me kaj znervira ali razdraži. Recimo zdajle. Res ne bi hotel tablet. ‘
Pogovarjam se umirjeno, ne povzdigujem glasu, kul sem k Fonz. Čeprav čutim, da me tišči v prsih in da se presedam na stolu. Zadaj zagledam vrečko iz katere štrlijo čokolade in rože. Od hvaležnih odjemalcev zdravil veselih predpisanih odmerkov, ki jih takole neumorno promovira, predvidevam. Tako vztrajna je, da bi žirafi uvalila drsalke. Ne odneha in ne odneha. Najpogosteje izrečena beseda iz njenih ust je ampak. Blokec z recepti, ki je bil prej meter od nje, se zdaj nahaja na popisanem listu, kamor si je beležila tisto, kar se ji je zdelo pomembno med najinim pogovorom.
‘Potem nočete tablet?’, se nasmehne. S kemičnim potrkava ob prazen blokec. Počutim se kot bi mi uspelo prodajalca sesalcev spraviti do vrat. Samo kufer mu postavim na prag in se poslovim. Odkimam ji in ponovno rečem, da ne. Ne bi tablet.
‘Ste proti tabletam?’
‘Lejte. Nisem eden od tistih, ki bi zavračal zaradi zavračanja samega. Ne verjamem v zaroto farmacevtskega lobija, ne verjamem v chemtrailse, ne verjamem da cepljenja povzročajo avtizem, ne verjamem v reptilijance.’ Nasmeh. ‘Nisem eden tistih, ki ne verjame v zahodno medicino in je prepričan, da se bo spravil k sebi, se poglobil vase z mantranjem in prižiganjem dišečih palčk.’ Nasmeh. ‘Ampak … iz mojih izkušenj mi je bolj pomagal pogovor in kolikor sem vam povedal – nočem bit otopel. Nočem da mi je vseeno. Po francosko rečeno – če hočem, da me boli kurac, lahko zlezem pod kovtr, se pokrijem čez glavo in se zaprem vase, tako kot prej.’ Nasmeh. ‘Pa nočem tega. Hočem bit aktiven. Razmišljat. Delat na sebi.’ Odločen pogled. Popustljiv nasmešek.’Zdaj, če mi vi rečete, da brez tablet ne gre, da jih nujno potrebujem, da ste vi kot zdravnica dognali, da bi bilo zame – pacienta, najbolje, da jih jemljem, ker drugače ne bo šlo, potem mi povejte katere in zakaj. Če ne, pa raje vidim, če bi šlo – brez tablet.’
‘Saj se da marsikaj narediti sam, imate prav, ampak (Opet ona z ampak! Pa komu jaz govorim!?), ti tableti so zdaj precej novi, pomagajo, lahko vzamete po potrebi, če čutite, da ste tesnobni, učinkujejo nekaj ur, vas malo dvignejo in potem popustijo, vidite, da vam je lažje, da vam ni do popoldanskih spancev, podnevi ste budni, ponoči spite. Vzamete, ko rabite. Seveda pa bolj pomaga, če jemljete redno.’
Kemični svinčnik obrne okrog, potegne k sebi blok in prične pisati nanj! Očitno res rabim zdravila, ker imam sedaj tudi privide! Babše mi piše recept! Odkimavam, se na glas zasmejim in se praskam po zatilju. Zaškrtam z zobmi, ona pa vneto razlaga.
‘Najbolje je,če jih jemljete dvakrat dnevno. Zjutraj in zvečer. Čez dan vas bodo napolnile z energijo, zvečer pa boste lažje spali. Lahko jih tudi po potrebi, kadar se vam zdi, ampak potem traja dlje.’ Odtrga listek in mi ga pomoli. Čakam kdaj bo skozi vrata planila snemalna ekipa, ali pa me bo ona obrnila proti špranji v steni, kamor so namestili skrito kamero. Ne-morem-verjet!
‘Aja … pa še to. Ne brat tistega kar piše noter. Veste, proizvajalci napišejo vse mogoče, pa se v večini primerov to ne dogaja. Samo vznemirjali bi se pa tudi učinki potem niso kot bi morali biti.
Čeljust se mi pobesi. Ne morem skriti začudenja. Z odprtimi usti bolščim vanjo. Stresem z glavo in preverim, če sem prav slišal.
‘A ste mi ravnokar rekli, naj ne preberem priloženih navodil in možnih stranskih učinkov!?’, ne morem skriti svojega ogorčenja.
‘Ja. Tisto bi vas samo prestrašilo, ker so tudi take stvari napisane, ki so zelo redke in skoraj nemogoče. Pa tudi če bi se zgodile, bi takoj vedeli. Takrat pač prenehate jemat. Če verjamete, da bo pomagalo, potem bo.’, mi povsem hladno odgovori in stopa proti vratom.
Smejim se. Dejansko se smejim. Na glas!
‘Mi ne bi potem raje predpisali pez bonbonov, jaz bom pa verjel, da mi bodo pomagali, namesto tega kar ste mi? Pa še nobenih navodil ni zraven, ki bi me znala prestrašit, če bi se jih spravil brat.
‘Placebo deluje tudi v kontra smer. Če mislite, da vam bo škodilo, vam lahko.’

psihihihiatrija

Iz ordinacije odhajam z neželenim receptom, za zdravila, ki sem se jih ves čas otepal in vztrajno ponavljal, da jih nočem. Ima me, da bi ga zmečkal in vrgel v smeti, vendar me premaga radovednost, kaj mi je sploh napisala, saj ne razberem niti ene same črke. Stopim v lekarno in zdravstveno blagajno poleg petindvajsetih minut pogovora s strokovnjakom obremenim še za 3.95 evra, kolikor je ovrednotena škatlica Eglonyl 50mg trdih kapsul. S papirnato vrečko v roki izstopam iz lekarne s tridesetimi kapsulami predpisanega zdravila. Torej, če si hočem dobro in ga bom jemal redno mi zadostuje za petnajst dni. Kontrolo imam petega aprila. Kaj pa naj potem, ko mi jih zmanjka!? Mi jih lahko predpiše tudi osebna zdravnica!?
Moram reči, da sem se že nekaj minut po tistem, ko sem odšel od zdravnice, počutil bolje. Sedaj, nekaj ur kasneje, ko sem kljub prepričevanjem, naj ne berem navodil, to vseeno storil, se počutim še bolje. Počutim se prijetno utrujenega. Mogoče zaradi prehojene razdalje danes in včeraj, mogoče zaradi mojega besnenja, ko sem stopil k prijatelju ‘u radnju’ in sta se s pomočnico čudila, zgražala in režala naenkrat, ko sem nekako podobno, le z mnogo več kletvic opisoval dogajanje ali pa preprosto zato, ker ne rabim skrbeti, da bi se mi pojavili krvni strdki v venah, bledica, povišana temperatura, okorelost mišic, motnje avtonomnega živčevja, … če naštejem le nekaj možnih neželenih učinkov, ki sem jih prebral v zgibanki, ki mi jo je bilo odsvetovano brati. V škatlici zdravil, ki jih nisem hotel.
Sedaj jih imam. Že zato bom dobro spal, ker se jih niti pritaknil ne bom.

Slovenska prilagodljivost

Samopostrežna trgovinica, ki še danes obratuje na začetku starega mestnega jedra, se je poleg svoje prikupnosti odlikovala tudi z omembe vredno priročnostjo, saj je bila že v tistih časih, ko so ostale trgovine zapirale svoje duri ob sedmi zvečer, vabila s svojo gostoljubnostjo vse do devete. V njej se je dobilo, kolikor sem bil opazil vse, najbolj všeč pa mi je bilo to, da so ti rade volje naredili sendvič, ga pogreli v mikrovalovki s katero so se ponašali, za nadev pa sem skoraj vedno izbiral kamniško z gobami, sir in kumarice, vse pa ti je v četrt štruce zložila kar tam, saj prepovedi priprave sendvičev takrat niso poznali. Seveda sem tjakaj večinoma hodil po takšne ali drugačne alkohole, katerih so imeli kljub svoji majhnosti kar pestro ponudbo, najpogosteje pa je šlo za pivo ali vino, poredkoma vodko, še manj pogosto jegra.
Pozno popoldan sem torej krenil proti mestnemu parku, spotoma zavil še v špecerijo, ki sem jo zgoraj nekoliko nadrobneje opisal, iz hladilnika vzel šestorček piva, na blagajni pa sem, ko me je blagajničarka ne avtomatsko, kot to storijo danes – šekaj?, pobarala – Kaj druzga dam tud?’, odgovoril – Laki Štrajk rot pa smoking dolge, ona pa je segla po škatlico cigaret ter dodala – plave al zlate?, jaz pa sem ji odvrnil – modre. Ja. Papir za zvijat. Slovenska prilagodljivost v svoji najboljši izvedbi. Nekaj jih je najbrž izrazilo željo po njih, lastnik pa se je odločil to vključiti v ponudbo. Brez, da bi me vprašala, mi je nakupljeno zložila v vrečko, izstavila račun, vzela peneze in vrnila drobiž.
– Hvala lepa. Nasvidenje., sva izrekla skoraj simultano. Izstopil sem iz trgovine, se odpravil proti mestu, nasproti pa mi je že prihajal prijatelj s katerim sva bila dogovorjena, da se dobiva.
– Oj. Juventud. Si že nabavu? Bova mela dost?
– Zaenkrat bo.
– Saj so do devetih. Ste ne?, je stegnil vrat v štacuno in dobil pritrdilen odgovor nekje iz ozadja, saj je bila hkrati tudi na delikatesi in na zlaganju in na vsem. Odpravila sva se v Evropo in se namestila na eno od klopc. Kaj kmalu sva ugotovila, da je mojemu zaenkrat odklenkalo in da bo zadvakrat treba ponovno v nakup. Tokrat je skočil Hrintolin, jaz pa sem medtem iz žepa vzel smoking dolge, izvlekel papirček in sestavil eno smotko. Ker je bila trgovina na strateškem položaju, da se je dalo do nje priti ali skozi center ali ob progi, se je Hrintolin odločil iti tjakaj skozi mesto, nazaj grede pa se je namenil raje ob štreki.
Odložil je vrečko z vinom, jaz pa sem nekoliko protestiral, ker mi ni bilo všeč podajanje steklenke, a je prebrisanec predvidel mojo reakcijo in kupil tudi štiri tri decilitrske kozarčke. Tako. Še en dokaz prilagodljivosti. Kozarce so prodajali po kosu.
Zakaj štiri, ko pa sva bila le midva, pričakovala pa nisva nikogar? Ker dva kozarca en v drugem delujeta bolj čvrsto in se ti ob slehernem posegu po njem, ko bi rad naredil požirek ne upogne pod stiskom palca in se ne polivaš po bradi in hlačah in majici in nikjer. Zato.

Evropa

Sediva torej s Hrintolinijem na klopci, srkava dokaj kakovostno vino, si podajava žbe in debatirava. S svojim početjem ne motiva nikogar, zato se nama je zdelo še toliko bolj nenavadno, da se naju je nekdo odločil motiti pri najinem početju. Nekdo pravim zato, ker približujočega se nama možiclja nisva poznala ne on, ne jaz.
S komolcem sem dobil pod rebra, saj sem gledal prihajajočo pojavo, namesto, da bi prevzel ponujeni zvitek. Pojava je bila namreč za prostor in čas, namreč dokaj nenavadnega videza. Že po hoji navzven, kakršno bi pripisal nekomu, ki že vrsto let trenira nogomet ter z nogami na O, kot bi imel v otroštvu kaki dve številki prevelikega lesenega gugalnega konjiča, ter v komplet trenirki z zavihanim ovratnikom in z naželejano pričesko nekako ni sodil v okoliš, ki so mu gospodovali dolgolasi hipurji v raztegnjenih puloverjih, reperji v preširokih hlačah in pankurji v preperelih reklcih.
Bodel je v oko kot tujek v oko.
Na najino presenečenje je pristopil k nama, nekoliko zadržano pozdravil – Živjo. Potem pa že manj sramežljivo nadaljeval – A mata kšno rizŁo mogoće?
Sedeč na klopci sva oba z odprtimi usti zijala vanj, Hrintolin pa mu je odgovoril – A ma Pinokio lesenga lulčka? Prišlek se je skoraj obrnil in odšel, saj revše ni dojel očitnega Ja, a se je ob pomoljenem papirju kaj hitro pomiril, se nasmehnil in dodal novo vprašanje – A da mi enga tŁe skp spržimo?
Sedaj sva že začela pogledovati okrog, saj sva bila skoraj prepričana, da gre za skrito kamero ali pa naju ima nekdo pošteno za norca, vendar je bilo mišljeno povsem resno, saj je že pokleknil in si na kolena položil podlago, ki jo je potegnil iz bog ved kod. Med drobljenjem ganje na prepognjen karton, se je oziral k nama in skušal pričeti s pogovorom.
– I kaj vidva poŁ? MaŁ sedita tŁe, pŁjuckata i to?
Mali je vstal, segel po vžigalniku na klopci in prižgal joint, ki mu je visel iz ust. Z značilnim glasom nekoga, ki zadržuje dim v pljučih, naju je jel opozoril, naj ne pretiravava. – Ne se ga preveč naduvat, k ti bo pŁuča razfukaŁ … ni obična vutra, ampak je neka skunja i ubija modeŁ … aja … jest sm SŁadjan. SŁadjo.
Ponudila sva mu vino, a je odklonil, češ – Ej, hvaŁa vama fuŁ, sam ne bom. Eno bakŁo spušim, pol pa maŁ kuća.
Ooookej. Vse sorte jih srečaš, ampak takega lika pa še ne. Kadimo torej tisto reč, ki ni bila prav nič posebnega, kar na lepem opazim, da se proti nam prav počasi maje znana postava, z znano dredasto glavo in s prevelikim žarečim ogorkom sred ksihta, da bi šlo za cigareto.
– Zdravo Kefo.
– Živjo, živjo, odzdravi, premeri najinega novega kompanjona od pet do glave, potegne dim, da malce osvetli vso zadevo, se mu zazre v obraz in izstreli … – Kje si, Jernej?, ta pa mu mirno odgovori – Pa nič. Na eno đolico sem uletu.
Neko jebeno dobro mrvo je zvil Sladjan, saj sem bil prepričan, da sem ali prej ali pa zdaj narobe slišal, pa tudi dialekt ni bil več tako močan …
– Kaj si mu rekel?
– Kaj, kaj sem mu rekel?
– Kako, kako si mu rekel? Ime jebote! Kako si ga poklical?
– Ja … Jernej ne!?
– A nisi rekel, da si Slađan!?
– Ja sem!
– Kaj sem? Kaj si zdaj? Jernej al Slađan?
– Drgač sem Jernej ampak kličejo me pa Slađan.
Pri vseh mogočih vzdevkih, ki sem jih slišal, poznal, podelil in se na nekaj njih tudi odzival, kaj tako prekleto nesmiselnemu še svoj živi dan nisem bil priča. Sklenil sem, da niti ne bom skušal razvozlati te enigme, temveč bom tega kameleona poprosil, če bi bil tako prijazen in podal pojasnilo za to nerazumljivo odstopanje, ki ga nisem mogel dognati in bi -sedaj, ko obrazložitev poznam, to lahko trdim – nikoli in nikdar ne prišel do zaključka, s kakršnim nam je bil postregel.
– Hodm u DomžaŁe na Texas in mam za sošoŁce same čefurje, i kaj češ poŁ? ČŁovk se prŁagodi, nema druge, tko da sm si zbral SŁadjan, drgač sem pa Jernej Slapnar.
Če nas njegova skunja ni ubila, me je ta njegova razlaga skoraj umorila, saj sem se od smeha pričel malodane dušiti, v oči pa so mi stopile solze, kot materi, ki med prihajajočimi janičarji prepozna pred leti izgubljenega sina.
Od vseh mogočih imen, kar jih premore celotno področje Balkana, od koder so korenine njegovih čefurskih sošolcev, ki mu niso nadomestnega imena izbrali oni, iz čiste zlobe, objestnosti ali pač za fazon, temveč, se je za pobalkanjenje odločil kar sam, si gre Jernej, sin slovenske matere, izvolit izbrat jebenog Sladjana!?
Što nisi Ognjen? Miloš, jebote? Što nisi Gvozden? Il barem Radivoje? Ljubiša, Nikola, Uglješa? Što nisi rađe Crnoje, crni Jerneju, dabogda te crna zemlja progutala, kukala ti majka, crne ti vrane oči popile, da se zaslade posle mozga?
Hibrid Sladjan se je poslovil rekši ćao in odšel, mi pa smo bržda še kakega skadili in popili še drugo steklenico vina.
Chav Jernej.

ajme

Zgodbo bi lahko zlahka zaključil, vendar se mi zdi, da jo lahko nadaljujem vsled aktualnih dogodkov in dodam, da zdaj, ko sem izkopal ta davni spomin, skorajda razumem strah pred islamizacijo. Kajti, če gre sklepati po tem nazornem primeru, ki je sicer dokaj skrajen, domala neverjeten in zato kot vzorec neuporaben, a zato nič manj resničen, je med nami tudi kakšen, ki se prilagodi okolju, ne da bi to kdo od njega sploh pričakoval, prevzame način obnašanja družbe v kateri je, oblačenja, celo hoje in govorjenja. Kaj šele, če sovrag v eni roki nosi meč in v drugi ogenj? Tak se je šel najbrž že vnaprej obrezat, preden ga dobita v roke Ahmed in Ibrahim, ter mu prepucij odstranita z rjastim pipcem, ki služi za ogolitev žic, s katerimi povežeta C4 in digitalno uro iz Jyska, napravo pa deneta pod jopič.
Slovenec se je znal vedno prilagoditi. Sploh tisti, ki hlepi po oblasti in ki tako rad ščuva ljudi proti tujcem in nenavsezadnje tudi proti sonarodnjakom, ki ne delijo njihovega strahu in preganjavice, da se le obdrži na položaju.
-Kaj ti mar?, bo kdo besno bevsknil ob prebiranju tega, še bolj prestrašen, da mu bo odvzeto njegovo slovenstvo, vera, jezik, dom. Hja, tudi Kajtimar, knez karantanski je pokleknil, prevzel krščanstvo in komaj dobro tisočletje je minilo od bratomorne vojne, v kateri je Slovenec, dosihmal pogan, postal kristjan, zavrgel malike – Triglava, Peruna in ostale ter prevzel enega samega boga, tako da prehod v Islam, ki strah v kosti vam žene, ne bo tako prekleto hud. Drugega boga odslej bode se molilo, pa saj Slovenec se vselej prilagodi in novo sprejeto vero še bolj goreče zagovarja, kot je tisto, ki nekdaj mu bila je mnogo pomenila.
Zato bojte se islamizacije in neasimilacije nikar, nekdo se vedno prilagodi, svet pa se še naprej vrti. Jernej že ve. On se bo, če se še ni, kaj kmalu preimenoval v Semirja, Ismaila ali Abdulaha, si namesto čepice s šiltom na glavo poveznil turban in si pustil rasti brado.

Zanka: Petek

šajba

Prav vsi so že zapustili štirinajst nadstropno bleščečo poslovno stavbo, katere steklo je ravno prejšnji dan ekipa alpinistov, ki se je spustila s strehe, opremljena s čeladami, čistilom in brisalci, očistila, da je objekt od daleč deloval kot zloščen dragulj, vpet v jekleno konstrukcijo. Celo čistilke so že opravile svoje delo čeprav so praviloma prihajale po koncu delovnega dne, posesale vsa tla, pomile vse toalete, pobrisale ves prah, počistile vsa okna. Slednje bi lahko opravili tudi delavci, ki so jih očistili od zunaj, a je upravitelj stavbe, potem, ko je potegnil črto ugotovil, da bi bili stroški mnogo višji, kakor pa urne postavke pridnih ženskih ročic, ki so skrbele za čistočo in urejenost notranjosti, ter sklenil, da če se bodo nekoliko podvizale, zmogle tudi to. Tista zadolžena za prostore podjetja, čigar vodja kreativnega oddelka je bil, je vsakič, ko je pospravila, očitajoče pokašljala in mu namignila, da čaka le še njegov odhod. Spet. Tihi dogovor imata že slabega pol leta. Odkar si je skoraj zlomil tilnik, ko je padel na sveže pomitih tleh moškega stranišča, kamor je zakorakal po burni videokonferenci s stranko. Svojo rutino je prilagodila njemu in njegovo pisarno pospravila nazadnje. Kar ji je vzelo natanko osem minut. Preden je vstopil v pisarno se je namreč sezul, čevlje pa shranil v spodnji del omare. Če je bilo mokro je izdatno obrisal podplate, nakar jih je še osušil. Obuval jih je le kadar je sprejemal stranke, sicer je bil za pisalno mizo v nogavicah.
Spise, ki mu jih je tajnica pustila na mizi, medtem, ko je bil na kosilu, je potisnil v aktovko, se opravičil prijazni gospe, si zavihtel suknjič čez ramo ter zakorakal proti dvigalu. Zopet je bil zadnji, ki je zapustil pisarno. Pravzaprav v celotnem nadstropju ni bilo nikogar več razen njega in čistilk. To mu je prešlo skoraj v navado. Rad je ostajal po končanih uradnih urah, ko so vsi že odšli, ko se je mesto umirilo in upočasnilo. Dognal je, da v tistih dveh ali treh urah, ko vsi odidejo in trušč potihne, opravi več kot pa prej v celotnem dnevu. Stopil je v lift in skozi šipo gledal oluščene fasade okoliških stavb, blokov v dalji, za čigar slabo izoliranimi zidovi so utrujeni možje v foteljih z nogami na taburejih brali časopis, zdelane žene pa so se mučile s pripravo kosila, kakor je imel v spominu dom, ko je bil majhen pob in se je igral ob vznožju kavča na katerem je oče zadremal po napornem dnevu v službi, čakajoč na južino.
Opazoval je avtomobile na cesti, natrpane avtobuse, ljudi, ki so v vrvežu kakor mravlje bezljali sem ter tja, kot bi ne imeli nikakršnega cilja in hitijo le zaradi tega, ker so hitenja preprosto vajeni. Programirani za naglico.
Nočni portir, ki je nastopil službo ob šesti popoldan, ga je s pogledom spremil skozi preddverje do izhoda, mu s pritiskom na gumb odprl avtomatska drsna vrata, ki so bila izklopljena, da bi kdo nepovabljen ne vstopil, ter voščil prijeten preostanek dneva. Odpravil se je proti avtomobilu v bližnji podzemni garaži, aktovko je položil v prtljažnik, suknjič pa je obesil na obešalnik nad zadnjimi desnimi vrati. Zrahljal si je kravato in sedel za volan službenega vozila, ki ga je uporabljal tudi v zasebne namene, le da je takrat točil gorivo na lastno stroške in ne na račun podjetja. Peljal se je skozi skoraj polovico mesta in si tik preden bi moral zapeljati v ulico, kjer je imel stanovanje, premislil, zavil na obvoznico in se namenil proti nakupovalnemu središču na obrobju mesta.
Nekaj časa je iskal prazen prostor, parkiral, si snel kravato, jo odvrgel na sopotnikov sedež, zaklenil avto ter ležerno stopil proti terasi bližnjega lokala.  Udobno se je namestil na pleteno sedežno garnituro, ki je bila obložena z debelimi mehkimi blazinami, v katere si se skoraj pogreznil in si zavihal srajčne rokave. Lahen vetrič je ravno prav blažil julijsko soparo, ki je opominjala, da se utegne v kratkem nad mestom razbesneti nevihta. Godil mu je. Odpel si je še en gumb na srajci. Dež bi dobro del, tako mestu kot tudi prebivalstvu. Vročina zadnjih dni je bila neznosna. Puhtelo je od asfalta, redki travniki so spominjali na savano v sušnem obdobju, ljudje so bili razdražljivi in lenobni. Oživeli so šele v klimatiziranih nakupovalnih središčih kamor  so se, četudi niso imeli nobenega pravega opravka, hodili sprehajat in bolščat v izložbe. Ali pa so posedali po klopcah, lizali sladoled, otroci pa so uživali v ježi  mehanskih konjičev, v katere je bilo treba vreči žeton, da so oživeli in se z okornimi gibi pognali po linoleju.
Limonada, ki jo je naročil v lokalu je bila topla in kisla, mlad mišičast natakar v preozki majici in s povoščeno pričesko osladen, on pa nekoliko nataknjen ter dobre pol ure prezgoden. Lahko bi se odpeljal domov, skočil pod prho, se obril in preoblekel, časa je bilo zadosti, vendar je sklenil, da ni potrebe.
Med odmorom za kosilo je šel za pol ure v fitnes, se stuširal, si preoblekel spodnje perilo ob vrnitvi v pisarno pa je zamenjal še srajco. Težilo ga je, da dela ni dokončal, hkrati pa se je zavedal, da so mu spise nalašč prinesli tik pred koncem delovnega tedna, saj je bil osnutek pripravljen že pred dnevi. Niso pa vedeli, da doma dela še bolje. Lažje. Hitreje. Jutri popoldan bo imel vse že nared, v ponedeljek pa bo mapo postavil tja, kjer ga je danes čakala. Stari trebušasti plešec se je bal za svoje delovno mesto, v njem pa je videl grožnjo, saj je v enem letu naredil več kot vsi ostali skupaj. Stranke so ga na vse pretege hvalile, kupčije je sklepal kot za šalo, obenem pa je bilo videti kot, da se na vse požvižga. Kar bi ne moglo biti dlje od resnice. Slehernega projekta se je lotil preudarno, preučil tako naročnika kot njegovo konkurenco, poslovanje podjetja, dosedanje delovanje in marketinške prijeme. Vsako stranko je obravnaval enako, naj je šlo za velik posel ali pa zgolj za kako malo podjetje, ki se trudi za obstoj na nemilosrdnem trgu, kjer so podjetja tonila kot barke, ki zadenejo ob čer na razburkanem morju, zaposlene pa so pogoltnili korporacijski valovi ali pa so jih raztrgali morski psi v kravatah.

Cenetova župca

štant

Ropotanje koles cize po tlakovanih tleh starega mestnega jedra je bilo slišati prav vsako sobotno jutro, ko jo je obloženo s knjigami, slovarji, stripi, z zloščenimi starinskimi železnimi likalniki, z uokvirjenimi portreti pisateljev in diktatorjev, s steklenimi obtežilniki, z oblazinjenimi srci v katerih so bile zapičene značke in z vso ostalo šaro, ki jo je nagrmadil na voziček, na katerem je tovoril tudi improvizirano stojnico, jo žvižgajoč si kak napev previdno odvezal in potem postavil poleg lekarne pod meščanski balkon in potem mimoidoče vabil k nakupu razporejenega blaga, med katerim se je za nizko smešen znesek našlo tudi kak zbirateljski zaklad, predvsem numizmatičen, saj so bile znamke zanj le znamke, medtem, ko so ceneni brušeni kosi stekla, potrgani z lestenca, ki ga je našel na smetišču, dosegali vrtoglavo ceno.

Pult, ki so bila pravzaprav lesena notranja vrata z odstranjeno kljuko, je položil na dve kozi, na njo pa je po velikosti, začenši z največjim izvodom, zložil razne enciklopedije, slovarje, tuja in domača leposlovna dela, tem pa so sledile slikanice in pobarvanke.
Pod njimi so svoj prostor zasedali po abecednem vrstnem redu zloženi stripi. Alan Ford. Asterix. Blek. Conan. Dylan Dog. Hogar. Kapetan Miki. Komandant Mark. Marti Misterija. Mister No. Vse tja do Taličnega Toma, Texa in Zagorja.
Miki Muster je bil povsem ločen in v svoji vrsti.Imel je tudi nekoliko višjo ceno, saj je sklepal, da v teh časih, ko ljudje vedno bolj čislajo vse kar je slovenskega, bodisi dobrega, bodisi slabega, lahko za nekaj kar je kakovostno in po njem posegajo predvsem tisti, ki ga  poznajo iz svojega otroštva ter ga želijo predstaviti svojim potomcem, pričakuje, da bodo zanj segli globlje v žep in odšteli kak cent več kot pa za ostalo kramo, pod katero se je šibila stojnica.
Na rob pulta je z risalnimi žebljički pritrdil velik kos trdega kartona, na katerem je z velikimi črnimi črkami pisalo CENE, pod njega pa je prilepil liste formata A4 na katerih je imel lično, s šolsko pisavo napisane artikle in koliko zanje zahteva, a se je dalo vedno pogoditi. Čeprav so bili njegovi sosedje na bolšjaku premeteni mešetarji, ki so znali en drugemu tudi sabotirati posel ali pa speljati stranko, so včasih vseeno pristopili, kadar je kak pogolten zbiratelj ali starinar skušal zbiti že tako nizko zastavljeno ceno.

Prvič se je prikazal neko soboto, ko se je bolšji trg komaj začel in sta bila na ulici le dva ponudnika, ki sta prodajala predvsem plošče. Na eni strani singlce, na drugi elpejke, vmes pa starinski gramofon s trobljo. Zgoščenke so bile redkejše od Buldožerjevih komadov v slovenščini, pa vendar tako pogosti kot tisti, ki so Ježu verjeli, da je res bobnal pri njih, čeprav je po činelah udrihal skoraj poldrugo leto.
Rajko in Dušan sta jih kazala precej več, kot sta jih imela, poleg ljubezni do glasbe pa sta si delila tudi naklonjenost do hobija, s katerim sta le s težavo lahko potešila njuno skupno in največjo ljubezen med vsemi. Ljubezen do pijače.
Zbirala sta plošče, jima postavljala previsoke cene, s tem pa sta si zagotovila, da bi tudi tisti, ki bi zbarantal pol nižjo ceno, plačal toliko kot sta si prvotno zamislila. Zamisel je bila Dušanova. Najprej sta imela vsak svoj štant. Rajko je imel plošč kot listja, Dušan pa je bil bolj gobčen in tudi bolj pretkan, zato mu je predlagal poslovno kupčijo, ki jo je Rajko brez premišljanja pograbil.

‘Kamerad, saj imaš res en kup plat, sam jebemuboga, da se, če maš takole nametano vse, bolj slabo vidi, in če se ne vidi, ja, naj me hudič vzame, če bo kdo potlej kaj kupil. Pa tudi …’ je za trenutek postal, iz vojaškega nahrbtnika izkopal staro vojaško čutarico, naredil požirek, privil zamašek, potem pa, ko je čutarico že skoraj pospravil nazaj, reč znova izvlekel in jo pomolil proti Rajcu. Ta jo je nagnil, naredil krepak požirek in izdavil kratek ‘huh’.

‘Ta boljša vatrena voda. Domač šnops.’, se je nasmehnil Dule in jo postavil na Rajčev štant poleg rožnatega singla Novih akordov in nadaljeval:’ Pa tudi, v pičko materno, malo bi žihr privil tole. Tri evre za plato ni nič! Si gledal zdaj en dan tisti film, ko so nekemu poslovnežu ugrabili hčerko, za odkupnino pa so zahtevali reaktivca in milijon dolarjev? Dobili so sto tisoč zelencev pa kombi, ampak če bi že takoj hoteli imet sto jurjev in kombi, bi jim dal pa rajtam čuka pa zgonjen skiro. A me zastopiš kaj ti hočem povedat?’

Rajko ni bil ravno zgovorne sorte, zato je takoj, ko mu je Dule predlagal združitev njunih štacun, prikimal in umaknil svojo torbo s ploščami s klopi pod štant. Še isti dan je Dušan, medtem, ko je skočil v trgovino po dva sendviča in flašo vina, s seboj privlekel tudi nekaj kartonastih škatel iz katerih je potem z olfa nožem izrezal kvadrate, v katere je na sredini naredil zareze, jih prepognil in jih kot nekakšne male vigvame razporedil po stojnici. Nanje je potem prislonil plošče Joan Baez, Beatlov, Rolingov …

Cene je najpogosteje srebal čaj, ki si ga je iz termovke točil v eno izmed kovinskih skodelic, ki jih je dobil pri odpisu inventarja ene izmed okoliških osnovnih šol. Molče je opazoval mimoidoče, si z radirko navadnega svinčnika z natisnjeno poštevanko potrkaval po desnem licu, kadar pa se je česa domislil, se je nasmehnil in zmagoslavno dvignil svinčnik nekoliko v zrak, potem pa v majhen oranžen zvezčič zabeležil svojo pogruntavščino, ki je ni nikoli nikomur zaupal. Bil je docela samozadosten možakar, ki mu je povsem zadostovalo, da je opazoval vrvež ljudi, dobrohotno pozdravljal tiste, ki so pristopili k njegovi stojnici, četudi le iz radovednosti. Če pa so v zmešnjavi, ki je zasedala njegov pult celo kaj izbrali je bil ob sklenjeni kupčiji neizmerno zadovoljen, četudi je bil izkupiček boren.

Več kot pol leta je redno prihajal. Sleherno soboto je bil tam že pred vsemi. Redkobeseden, toplega pogleda in s skodelico čaja je sedel na svojem zložljivem trinožniku ter nekaj zapisoval v svojo oranžno beležko z zavihanimi vogali.
Ker se ni nikoli dejansko predstavil, ga je Dušan nekega dne, ko se je sredi dopoldneva rahlo okajen primajal z velikim vojaškim nahrbtnikom čez ramo, in je od daleč ugledal njegov kartonasti cenik preprosto ogovoril z ‘ Oho! Dobro jutro Cene! Kako kaj biznis? Gre?’
Ob svoji pogruntavščini se je pričel tako gromko smejati, da se mu je zaletelo in bi se bil skoraj zadavil, če mu ne bi novokrščeni pomolil skodelice kamilic, ki si jih je ravno natočil.
Nikoli se ni razburjal zaradi vzdevka in nikoli ni nikomur prišlo na misel, da bi ga pobaral po njegovem pravem imenu. Spregovoril je redko. Ponavadi takrat, kadar ni šlo drugače. Če se je le dalo je prikimal, odkimal ali pa s prstom pokazal na tisto po čemer so ga spraševali.
Dober dan, Hvala, Prosim, Izvolite, Bi bilo mogoče kaj drobiža?, Dam vrečko?, so bile najpogosteje izgovorjene besede, ki so prišle iz njegovih vedno v nasmeh zavitih ust.
Neko soboto sta si Rajc in Dule podajala že drugo steklenico vina, Ceneta pa ni bilo na spregled od nikoder. Pogledovala sta na uro, kot bi se na številčnici in med kazalci skrival odgovor na vprašanje ‘Le kod hodi Cene?’
Nejevoljno in mrkega obraza se je bližal, nemarno potisnil cizo k steni in si nekaj mrmral v brado. Dušan je gledal proti njemu in hotel vstati, vendar ga je Rajko prijel za zapestje in mu odkimal.
Molčečnež ve, da kadar nekdo, ki sicer ne spregovori veliko, prične govoriti sam s seboj, ne obeta nič dobrega. Tako zlovoljnega ga še nista videla. Pustila sta ga raje pri miru. Tudi ljudem, ki so hodili mimo in so bili namenjeni na tržnico ali pa na jutranjo kavo v enega od bližnjih lokalov in so njegovo prisotnost jemali kot stalnico, ga skorajda niso prepoznali. Nasmeha ni bilo, prav tako ne sicer običajnega pozdrava. Edina stvar, ki jo je tisti dan prodal je bila zmahana petrolejka, pri kateri ni popustil niti za cent. Vzel je dvajsetaka, vrnil petaka, petrolejko zavil v papir, jo potisnil kupcu v roke in sedel nazaj na svoj mali stolček.

‘Vsi … Čisto vsi.’, je dejal polglasno.
Zvenelo je pritajeno in zlovešče. Kot nekakšna prerokba človeka, ki je iz srečnega, zadovoljnega, dobrodušnega možakarja čez noč postal glasnik nečesa strašnega, dojemljivega le njemu. Prav nič si ni bil podoben. Prej umirjen in nasmejan, sedaj pa se je nervozno presedal, grizel svinčnik, trgal liste, jih mečkal in metal proti košu za odpadke na fasadi lekarne. Zvezek in svinčnik sta mu zdrknila iz naročja.

‘Vsi boste mojo župco pil.Vsi … čisto vsi, boste enkrat mojo župco pili’, je zarenčal s stisnjenimi zobmi in napol priprtimi očmi. Prste je tiščal v pest, da so se mu nohti zasadili v dlan, pri tem pa so se mu roke krčevito tresle.Spominjalo je na epileptičen napad, le da je bilo v njegovem glasu nekaj vražjega, peklenskega, kar je izključevalo, da ga je vrglo po božje. Odprl je termovko, si nalil novo skodelico čaja, jo s tresočimi rokami na dušek izpil in jo zvonko postavil na tla. Iz žepa je potegnil pipec in sprožil rezilo. Stegnil je roko, s tal pobral beležko, jo otresel drobnih kamenčkov, prijel svinčnik in mu ošilil zlomljeno konico. Spet je nekaj zapisoval, se ustavil.si potrkal po ličnici in znova škrabal po papirju. Njegov temačen obraz se je razsvetlil kot bi kdo prižgal luč. Požvižgaval si je napev iz Erazem in potepuh.
Soseda z muzikaličnega štanta sta zrla vanj kot v uspešen primer eksorcizma. Dan je minil, kot bi se nič ne zgodilo.

Naslednjo soboto se Cene ni prikazal. Niti naslednjo soboto ali soboto po njej ne.Prvo soboto v novembru sta na bolšji trg prišla policista. Pristopila sta k štantu.
‘Dober dan.’
‘Dan …’ je kratko odzdravil Dušan, ki je policaje črtil še od takrat, ko je nosil dolge lase in vietnamko in je imel še večino zob, po katerih je nemalokrat dobil tudi od miličnikov, če že ne od fantov s katerimi so se zmikastili v oštariji ali pa na veselici.
‘Kdaj ste nazadnje videli Albina?’
‘Nobenega Albina ne poznam.’
‘Kako ne!? Saj je bil ja vaš sosed tukaj!’, je pokazal na prazen prostor poleg njiju.
‘Albin!? Albin mu je ime!? Midva ga kličeva Cene. Mu čuvava plac.’
‘Mislim, da ni treba …’, se je oglasil oni drugi.
‘Potem ga niste dobro poznali sklepam.’, se je spet oglasil prvi.
‘Hja, saj Cene ne govori veli … Čakajte malo … Kako to mislite ga niste? Se mu je kaj zgodilo!?’
‘Poglejte, če hočete, lahko pridete na postajo, podate izjavo in boste vse izvedeli.’, jima je zabrusil tisti bolj odrezavi uniformiranec. Poslovila sta se in odšla.

‘Kaj … Kaj hudiča je bilo pa tole zdajle!?’
Oni je le skomignil z rameni in pobesil glavo, sluteč, da prihod policistov ne more biti nič dobrega.Dušan je nagnil iz čutarice in jo potisnil Rajku v dlan.’Prec pridem’, je odsekal in si nataknil čepico s šiltom.

Čez slabo uro se je vrnil z dvema steklenicama boljšega in dražjega vina kot sta ga bila sicer vajena.Sedel je na klopco, vprašujoč obraz njegovega kompanjona pa je čakal na pojasnilo.

Odprl je steklenico, pošteno nagnil in jo podal.
‘Župca…’ je zmajeval z glavo. ‘Vsi boste pil mojo župco … Se spomniš tega?’
Ta je držeč steklenko v roki prikimal, pričakovaje nadaljnje obrazložitve.
‘Ti pesjan, ti!’ se je na ves glas zarežal in pljunil.
‘Pa smo jo res. Vsi smo tvojo župco pil!’, se je gromko zarežal, po tleh namenoma zlil nekaj vina in potem privzdignil steklenico k višku …
‘Na zdravje, Albin!’

Albin Turnšek je bil na občinske stroške pokopan teden poprej. Dva dni zatem, ko so ga kriminalisti po obvestilu vzdrževalcev mestnega vodovoda, napihnjenega in razpadlega, potegnili iz zajetja pitne vode, sta ga k poslednjemu počitku položila grobar in njegov pomočnik. Zagrebla sta rakev, se na hitro prekrižala, pospravila orodje in odšla na šilce žganega ter pivo. Njegovo od dežja premočeno suknjo, pulover, srajco in hlače so našli lično zloženo v bližnjem grmovju ob ograji zajetja, v žepih pa sprano beležko, ogrizen svinčnik in pretečeno osebno izkaznico. Upepeljeni ostanki voza, knjig in stripov so bili nedaleč stran, ožgan kos kartona z njegovim vzdevkom je iz pogorišča štrlel kot nekakšen nagrobnik človeku brez preteklosti, brez prihodnosti.

Velecenjena

Lilo je kot iz škafa, vse skupaj je spominjalo na sodni dan, debele dežne kaplje so polzele po licih pogrebcev, se odbijale od lakirane mahagonijeve krste ter od dežnikov pod katerimi so zgrbljeni stali ljudje, ki so prisostvovali pogrebu. Kljub slabemu vremenu se jih je trlo. Sorodniki, nekdanji sodelavci, someščani, sosedje. Gospa Pogačarjeva,  priznana doktorica medicine, upokojena pediatrinja, članica raznih svetov in skupščin je bila strašansko priljubljena v tem ne ravno velikem, a niti ne tako majhnem mestu. Dejavna je bila v nešteto društvih in organizacijah, med ljudmi je bila sila cenjena in spoštovana, med nekaterimi je veljala za malone svetnico. Veliko otrok je le zaradi njene profesionalne zagnanosti prišlo do specialističnih pregledov, ki bi sicer ne bili niti odobreni, kaj šele, da bi na vrsto nanje prišli v najkrajšem možnem času. Za prenekaterega malčka se je osebno zavzela pri svojih kolegih in ga spravila na prednostno listo le z enim samim klicem, medtem, ko ji je mali pacient sedel v naročju, ona pa je kar med pogovorom napisala napotnico z oznako zelo nujno in z obveznimi tremi klicaji.
Starši so jo oboževali, otroci pa so jo klicali Teta Nica in celo v trgovini tekali v njen objem.
Skupnost je izgubila predano in ljubečo osebo, ki je marsikomu pomagala, po količini rož in vencev je bilo videti kot bi šlo za kak državniški pogreb. Govor so prepustili mlademu županu, ravno tako nekdanjemu pacientu, ki je bil znan kot dober govorec, a nagnjen k pretiravanju, tokrat pa se k njemu ni bilo potrebno zateči, saj je imel povodov za hvalo več kot dovolj. Njen edini živeči sorodnik, Matic Pogačar je stal nekje zadaj, saj so se k izkopanemu grobu prerinili razni tajniki ter predsedniki društev. Stopila sem k njemu, ga prijela pod roko ter pogladila po prstih. Nepremično je zrl v množico ljudi in zarenčal skozi zobe.
‘Mrhovinarji!’
‘Pšššššt. Lahko bi te kdo slišal.’, sem mu rekla potihoma in mu ponudila robec. ‘Obriši si solze.’
Pograbil je robec, si z njim skoraj prekril premočen obraz in kašljal ter smrkal vanj.
‘Ubogi Matic …’, je dejala sključena ženica, ki je stala nekaj metrov pred nama, ko ga je ugledala pod mojim dežnikom, skrušenega, z obrazom zakopanim v robec. Odpeljala sem ga proč od cirkusa, ki se je godil na pokopališču, do napušča pred kratkim obnovljene mrliške vežice, kjer ni bilo nikogar.
‘Si v redu, Mate?’, sem ga previdno pobarala.
‘Zdaj sem … prej sem se pa skoraj zadavil.’
‘Oprosti, Nisem nalašč. Kaj pa naj bi rekla?’
‘Ne vem.’
‘Vsa sva premočena …’
‘Pojdiva se preobleč.’
‘Mate! Sredi pogreba pač ne moreva oditi! Kaj bodo rekli ljudje!?’
‘Niti opazili ne bodo. Pa tudi če. Ne zdržim več.’
Poklicala sem taksi, ki naju je pobral pred žalami in naju odpeljal pred vhod bloka. Nekaj oblačil je Mate še vedno hranil pri meni, ostala je imel v svojem stanovanju. Pokojna Metka Pogačar se nikakor ni mogla sprijazniti, da se njen sin, uspešen odvetnik s svojo lastno pisarno in nekaj zaposlenimi, peča z navadno lekarnarko. Vsakič kadar ji je omenil, da je dogovorjen z mano, in da v nedeljo, kakor sta imela navado, ne bo obedoval z gospo materjo, mu je porogljivo naročila:’ Vprašaj prosim Katjo ali bi mi hotela priskrbeti škrnicelj rmanovega čaja. Vedno, ko rečeš, da greš k njej, mi namreč upeša tek.’

Na štedilnik sem dala poln čajnik vode, medtem se je Mate v sosednji sobi osušil in preoblekel, sama pa sem bila še vedno v mokrih oblačilih od katerih je kapljalo po kuhinjskih tleh.
‘Katja, prehladila se boš.’
‘Odstavi vodo, ko zavre.’, sem mu naročila in v ogromnih copatih v obliki kužka, ki mi jih je poklonil za valentinovo, oddrsala v kopalnico. Cunje, ki so se mi lepile na telo sem zmetala v pralni stroj, kjer je bilo nekaj temnega perila že od prej, zaprla vratca in ga zagnala. Presneta reč je tako kot vsakič zaškrtala, poskočila na mestu, potem pa pričela počasi srkati vodo in obračati boben. V banjo sem stopila le toliko, da sem se na hitro oprhala z vročo vodo in se pogrela. Otrla sem se in si lase ovila v brisačo, ko je potrkal na vrata.
‘Počakaj!’, sem odrezala.
‘Scat me mudi!’
‘Takoj bom.’, sem odvrnila, nakar sem ugotovila, da nisem vzela s seboj ničesar kar bi lahko navlekla nase. Odprla sem in gola stopila skozi vrata, obuta v tiste smešne copate in s turbanom na glavi, naravnost mimo njega, ki me je zaprepadeno pogledal in zakašljal, kot bi me ne bil vajeni videti nage.
‘Si se prehladil, kaj? Ti bom dala za s sabo rman, ki sem ga pripravila za mamo.’
Tokrat ni imel robca, v katerega bi lahko skril svoj režeč obraz. Njegov smeh se je razlegel po kopalnici in odmeval od ploščic. Furija stara bi bila vesela zavojčka, a je svoj zadnji čaj popila pred nekaj dnevi. Vendar ni bil rmanov. Bila je domača mešanica zelišč. Vem. Sama sem jo pripravila. Odlična za lajšanje tegob in težav. Predvsem mojih.
Prejšnji torek zvečer se je kot strela z jasnega pojavila pred vhodnimi vrati stanovanja, zvonila in trkala je na vse pretege, ko sem odprla pa se je malodane prerinila v notranjost in takoj pričela oprezati. Ošinila je dnevni prostor s kavčem in televizijo, posmehljivo prhnila in zakorakala proti spalnici, kakor bi bila v prostoru, ki je njena last.
‘O, to pa ne! Tja nima vstopa nihče, ki ni povabljen!’, sem ji zabrusila, se postavila pod podboj vrat in jih zaprla.
‘Matic je eden od povabljenih?’
‘Ta njena opazka ‘eden od’, mi je pognala kri po žilah in skorajda sem veščo s ponvijo, ki sem jo ob brezumnem trušču pred vrati pograbila s kuhinjskega pulta, treščila po njenih umetnih, bleščeče belih čekanih.
‘To vam nič mar, milostljiva, koga vabim tja. Vas zagotovo ne bom. Lahko pa sedeva v kuhinjo. Imate na voljo natanko – pogledala sem stensko uro – devet minut in niti sekunde dlje.’ Sicer nisem nameravala nikamor iti, a sem se odločila, da bom pogledala film, ki se bo začel čez petnajst minut, pa tudi ni mi bilo do pogovorov s svojo nesojeno taščo, ki je gojila do mene zamero, ker sem ji ukradla sina edinca in se nisem pustila odgnati kot vsa njegova prejšnja dekleta. Všeč mi je bilo, kako ji nisem dovolila niti ošvrkniti spalnice in kar brala sem ji z obraza, kako se ji pred očmi riše črnordeča posteljnina na široki postelji, z lisicami, bičem, vrvmi, s čevlji z vrtoglavo visokimi petami, skratka z vso pripadajočo opremo, ki bi sodila v spalnico kurbirske prasice, ki ji je speljala sinčka v svet pohujšanja. Skoraj sem prasnila v smeh, saj je nisem spustila tja zgolj zaradi nepospravljene postelje, na kateri je  med kapnami s cvetličnim vzorcem ležala moja pomečkana flanelasta pižama, na tleh pa volnene nogavice v katerih sem zvečer, preden zaspim, rada brala. No, poleg tega, da je bila vsiljivka in mama mojega fanta.
‘Sedite. Čaj kuham. Boste skodelico?’ S kotičkom očesa sem jo videla, kako je s prstom potegnila po mizi in pomela s palcem po kazalcu svojih vijoličnih žametnih rokavic.
Zaškrtala sem z zobmi in si prigovarjala: ‘Calma Katjuša, calma! Ne pusti se ji, saj je to natanko tisto kar bi rada dosegla.’ Vedela sem s kom imam opravka. O njej sem vedela več kot ona o meni. Obrnila sem se in se z ritjo prislonila ob kuhinjski pult, ravno, ko je njena prevzetnost iz svoje torbice – kakopak vijolične – izvlekla robček in ga, preden je sedla, položila na stol. O, bemtiduš! Vsak njen gib, njen vzdih, vsaka izrečena beseda je bila poskus vreči me iz tira. E, ne boš me! Ne dam ti zadoščenja.

chai

‘S čim sem si prislužila to čast, da so me njena blagorodnost obiskali?, sem vprašala z nasmehom za milijon dolarjev.
‘ Bržda z istim, kot ste si prislužili tole vaše ‘ljubko’ domovanje. S prijateljevanjem z Maticem, bi dejala.’, mi je siknila.
‘Kaj vraga hočete od mene?’
‘Da se ne videvate več z mojim sinom. Nikoli več. Matic ni pravšnji za vas. Oh! Oprostite mi, gospodična … vi niste pravšnja zanj, če sem povsem natančna.’
Natočila sem čaj v skodelici, odložila čajnik, preden bi ji razlila krop po brezhibni pričeski in povlekla stol bližje. Obrnila sem ga, sedla okobal nanj ter se naslonila na naslonjalo, kot zasliševalci v ameriških kriminalkah.
‘Poslušajte. O tem, s kom se bom JAZ videvala in kdo bo hodil v MOJO spalnico, odločam jaz. Mate je šel vedno prostovoljno tja, mojih dotikov se ni nikoli branil, niti ni zaradi njih hodil vrsto let k psihiatru, ki ga sicer zavezuje molčečnost, mene pa ne, veste mama Metka?  Samo pisnite še eno, pa jutri pokličem prvi tabloid, ki mi bo šinil v glavo in jim povem svojo zgodbo. Oziroma, če sem povsem natančna – vašo zgodbo. Zgodbo ljubeče in skrbne matere, ki …’
Vstala sem, ji stopila za hrbet in jo z natančno umerjenim udarcem treščila med lopatici, da je revica končno prišla do sape, saj jo je lovila od ‘mama Metka’ dalje.
‘Srknite malo čaja.’, sem predlagala. ‘Dobro vam bo del … Mate ga obožuje.’
‘Kaj, … kaj vam je natvezil ta nehvaležnež?’, je zastokala s solznimi očmi.
‘Ah dajte no! Ne silite me, da izrečem nekaj kar veva obe! Karkoli si že mislite o meni,  zagotovo ne presega mojega mnenja o vas.’
‘Vse sem storila zanj. Vse!’, je poihtela nekoliko zaigrano, kot je bila vajena igrati vsepovsod in je s svojo igro tudi uspela prepričati. Toda ne mene.
‘Morda bi se pa morali nekje ustaviti in ne storiti ravno vsega.’
Prebledela je in z bolščavimi očmi vrtala vame.
‘Gospa Pogačarjeva … Zahvaljujem se vam za obisk, sedaj pa bi rada, da greste. Izvolijo. Saj boste sami našli ven, kajneda?’
Za nekoga, ki je premislil svoj sleherni gib in vanj vnesel vso svojo vzgojo ter vcepljeno gracioznost, se je prav nedamsko pobrala in oddirjala skozi vrata. Niti poslovili se niso, kaj šele zahvalili za čaj, kakor bi se spodobilo, pa še robček so pozabili gospa.
‘Nasvidenje Visokost!’, sem zavpila za njo, pobrala njen svilen robec z izvezenima inicialkama, ga zmečkala v pesti in ga zalučala v kot. V ponev sem vlila olje, prižgala plin in jo postavila nanj. Deset do. Ta – man. Vsula sem zrna koruze in se s pločevinko piva odpravila v dnevno. Zaprla sem vhodna vrata, ki jih je med svojim vihravim odhodom pozabila zapreti za seboj in jih zaklenila. Namestila sem se na kavč, izkopala daljinec izmed blazin, poiskala program in naredila dolg požirek mrzlega piva. Iz sanjarjenja, kako nervozno pritiska na gumb dvigala potem pa neučakano krene proti stopnicam in si na njih skoraj zvije gleženj, me je zdramilo nenadno pokanje. Preden sem se izmotala izpod deke, si nadela copate in odbrzela v kuhinjo, da bi na ponev postavila pokrovko so kurčeve kokice že frčale po vsej kuhinji.

Za vedno

za vedno

Teden za njim je bil dolg in naporen. Bil je razrvan, neprespan, nervozen in izmučen, a je kljub temu pripravil vse potrebno za pogostitev. Stal je pri vratih, sprejemal goste in se rokoval z vsakim od njih. Tolažili so ga naj ne obupuje, da bo njegova soproga vedno ob njem.
‘Vem’, je oblit s hladnim znojem kratko izdavil in povesil glavo.
Njena mrzla dlan mu je stisnila prste, ledena sapa pa mu je dahnila na uho:’Hvala ljubi, … vedno me je zanimalo koliko ljudi bo prišlo na mojo sedmino.’

H krstu

Povojni čas odročnih slovenskih vasic je bil sila negotov in težak za nekdanje bogaboječe posestnike zemljišč in lastnike velikih kmetij, ki so utrpeli precejšnje izgube med sinovi, brati in svaki, ki so se nekdaj sovražno gledali le prek plotov, kasneje, ko je vojna vihra pridivjala v ta konec sveta, pa prek puškinih cevi in so nekdaj rodovitna polja sedaj postala zgolj plitve brazde, ki so iztisnile iz sebe kaj skromno žetev.
Nizki posevki so pod s krvjo prepojeno prstjo ponekod skrivali bogastva, ki so jih upa polni kmetje zakopali tjakaj ter jih s tem skrili pred oblastjo, ki je željno oprezala za kakršnimkoli strojem ali napravo, ki bi jim omogočila lažjo obdelavo zadružnih njiv.
Ne le, da so jim oteževali obdelavo zemlje, ovirali so jih tudi pri bogoslužju in obisku cerkva, kolikor jih je še stalo na bližnjih hribčkih in gričkih ter niso, tako kot mnoge druge, ostale le razvaline. Večino jih je med vojno pogoltnila krvavo rdeča revolucija in prav takšni ognjeni zublji.
Kadar je kako od hiš blagoslovil prihod novorojenca, sina spočetega iz let koprnenja po bližini svojega soproga, ki je nekje v gozdu v zasilnem bivaku mislil na topla nedra svoje žene, je bil to večji praznik, kakor pa sicer prepovedana božič ali velika noč, zato so imeli včasih tudi po več botrov ali botric in so po dobri stari slovenski šegi, dogodek zalili z žganjem in vinom, potomca pa sprejeli s solzami sreče in donečo pesmijo, ki je odmevala daleč naokrog.
Ignacij je privekal na svet osmega januarja ob pol tretji uri ponoči, dobro leto po končani vojni, ter s svojim rojstvom razveselil svojo bledolično mater, ki je polnih šest ur trpela hude bolečine, izgubila mnogo krvi in je porod komajda preživela, medtem, ko je njegov oče nekaj ur manj, sedeč za mizo pridno nadeval svojo pipico ali pa je s palico nestrpno drezal v žerjavico, čakajoč na razplet ter z gorečo željo, da bo novorojeni otrok deček.
Iz vasice se je nekaj dni kasneje, skozi zasneženo pokrajino vila dolga kolona ljudi, pražnje oblečenih in sila dobre volje. Ignaca so nesli h krstu, da bo dobil ime. Otroka zgolj poimenovati ne zadošča. Človek, ki ni krščen, ki njegovega rojstva župnik ne vpišejo v bukve, je komajda kaj boljši od osla ali pa telička, ki mu lastnik nadene ime. Človek, ki ne goduje, ki nima nekje svojega zaščitnika, svetnika, ki bi bdel nad njim in nad njegovo tuzemsko usodo, pravzaprav niti ni človek. Je zgolj oseba brez identitete in brez imena.

snih

Po zaključeni maši so se ustavili pri skoraj vsaki hiši, nekaj malega pojedli ter zaužito izdatno zalili, potem pa krenili nazaj na pot. Gazi, ki so jih v snegu tvorili okajeni prisotni so se prepletale kakor vitice domače trte. Dolina je bila že na pol v mraku, gore in drevesa so s svojimi sencami dajale videz skrivenčenih prstov, zgaranih od vleke lesa. Vasica je ležala pod njimi kakor v dlani. Dlani, ki te lahko obvaruje ali pa stisne v pest ter zmečka, kakor drobno živalco. Vaščani so prepevali, si podajali pletenko vina, si izmenjevalo prisrčnico s šnopsem ter košarico v kateri je mali Nace pridno spal ali pa bridko jokal, da je skoraj preglasil pojoče, ki so se razoglavi in z razpetimi površniki opotekali in padali v celca, se pobirali na kolena in znova omagovali, dokler niso nekako uspeli priti do domačije, kjer je stara mama čakala s pogačo in klobasami, saj ji noge niso dopuščale, da bi se bila zjutraj odpravila z njimi, potrebno pa je bilo skrbeti tudi za od poroda zdelano hčer.
Posedli so za mizo, se okrepčali, in ko so se jim udi ogreli, so ponovno pritegnili s pesmijo, ki se je po hiši razlegala še pozno v noč. Polde je vstal od mize in se z leščerbo v roki ob steni opotekel do izbe z otroško zibko, da bi pogledal svojega prvorojenca. Nace je trdno spal. Skoraj neslišno.
Uspavanko so mu zapeli ledeni veter, ki je bril prek poljan in sestradani volkovi, ki so tulili v gluho noč. Pokrivala ga je dva palca debela odeja novozapadlega snega, komaj lučaj od hiše, kamor je njegov boter položil košaro preden je v sneg naredil žolto vdolbino od katere se je dvigala vroča para in vonj po scalini.

Beznica

beznica

Če bi moral primerjati ta naš planet denimo z nekakšno stavbo, se mi zdi še najbolj primerna gromozanska stara razpadajoča zakajena beznica s slabim prezračevanjem, stranišča so zamašena, pokrovi školjk so polomljeni ali odtrgani, umivalniki in ogledala razbiti, pipe pokradene, dotrajana luknjičasta streha pušča, stene pa se luščijo saj so še kako potrebne beljenja, pravzaprav nihče ne vzdržuje objekta kot bi bilo treba.
Za različnimi omizji velikega prostora, sedijo različne družbe,različnih nazorov in prepričanj, različnih ideologij in verstev. Popivajo in se prerekajo, prevračajo stole, otresajo mimo okrušenih pepelnikov, ki ždijo na oguljenih in zmajanih mizah, privoščijo si kar si pač lahko. Eni več, drugi manj.
Večina jih pije, nekaj jih celo nekaj malega prigrizne, vsi pa so nervozni, razdraženi, nestrpni.
Z gnusom in neodobravanjem pogledujejo po prostoru, po ljudeh, ki tičijo po različnih kotih in jim vračajo takiste poglede, vsi pa so prepričani, da so za stanje v oštariji krivi oni drugi.
Če njih ne bi bilo tu, bi bilo veliko bolje. Marsikaj bi se dalo popraviti, urediti in izboljšati.
Kar na lepem nekdo nekoga trešči po zobeh, da se ta opoteče in prevrne po tleh. Drugi nekomu razbije stol na betici, ta seže v žep, izvleče nožičko in mu prereže vrat, spotoma še dva zabode, eden od zabodenih izza pasu potegne pištolo in prične streljati po omizju odkoder je pristopil oni z rezilom, nekdo vrže bombo v oddaljeni kot oštarije, s tam pa priletijo nazaj tri še močnejše.
Na galeriji za neprebojnim steklom sedi najpremožnejši sloj, poštirkanci srkajo drag šampanjec, puhajo debele cigare, se režijo na vse zobe, varni pred vsesplošnim razdejanjem in opazujejo pretepajočo se drhal.
Mi smo tisti, ki se skrivamo pod eno od miz in se pretvarjamo, da pretepa ni.
Pod mizo smo ker nam tako ustreza.

Megla

mgwa

‘Še dobro, da sem se navadil nastavljati alarm na telefonu.’, je pomislil, ko je v temi zaman iskal številke na displeju digitalne ure. Zlezel je iz postelje, se pretegnil, z nogama smuknil v copate in pritisnil stikalo za luč. Nič. Ni elektrike. Odmajal se je v kuhinjo, dvignil rolete, da bi si lahko skuhal vsaj kavo, vendar je bila megla zunaj tako nizka, da ni bilo kaj dosti haska.
Na hitro se je v poltemi kopalnice očedil, saj se mu ni dalo iskati baterije, ki je bila  nekje v drvarnici in se odločil, da bo kavo popil na poti v Ljubljano.
Hotel je poklicati sodelavca, s katerim sta se skupaj vozila, vendar ni bilo omrežja. Z iztegnjeno roko se je premikal po hodniku in gledal v ekranček telefona.

07:22
pet,november13

Nasmehnil se je, stegnil jezik, siknil ‘eeeh’ in zamahnil z roko, kot bi z njo hotel odgnati vraževerje, ki ga je za trenutek prešinilo.
Zagnal je motor avtomobila in se spustil po klancu proti glavni cesti.
Pričel je preklapljati med radijskimi postajami, a so vse predvajale enak program. Tišino. Nič. Vsepovsod beli šum.
Pripeljal se je skoraj do Podturna, kjer sta bila z Andrejem dogovorjena, da ga pobere pred Štravsem, vendar je bil pol ure prezgoden, zato se je namenil proti Selam na črpalko, da bi spil kavo in pokadil čik, ko je naletel na kolono vozil, ki se ni premikala nikamor, medtem, ko so avtomobili iz nasprotne smeri švigali mimo njega.

Prižgal je vse štiri, stopil iz avta in prižgal cigareto. Mimo se je pripeljal znanec in odprl okno.
‘Ne vem kaj se dogaja ampak tam je vse polno vojske in policije, ne da se nikamor. Tole ni dobro, ti povem. Idi domov!’, mu je zdrdral, saj so vozniki za njim na vso moč hupali.
Zmedeno ga je gledal, medtem pa mu je cigaret visel iz ust kot kakemu liku iz kavbojskega filma.
Stegnil se je v avto in prižgal radio. Nervozno je menjal postaje in naposled res našel signal.
‘… žavljane obvešč … … tuacija pod nadz … … eno pa svetujemo, da ne zapuš … … jih dom… povsod po Slo… …kajo siloviti spopadi, pripadniki slovenske voj … … peli preprečiti nad … … ranje … rijskih vojaških sil, ki so okrog tr… … utraj prest… … avno mejo … kššššššš’
‘Kaj!? Kaj se dogaja!?’
Otroci! Žena! Obrnil je avto in oddrvel nazaj proti Črmošnjicam. Telefon je bil še vedno nem.

——-

‘Irena! Irena!’, je klical, ko je vstopil v hišo.
‘Luka, tukaj smo!’, se je oglasila iz kuhinje, kjer sta deček in deklica prestrašeno sedela za mizo in se trudila zajtrkovati.
‘Cesta je zaprta, avst …’
‘Vem!’, ga je prekinila in namignila proti otrokoma.
‘Anže! Manca!’, si je nadel nasmešek in ju stisnil k sebi. ‘Nič hudega ni. Vse bo v redu. Bosta videla.’ , ju je tolažil, čeprav niti sam ni točno vedel, ne kaj se dogaja, ne kaj se še utegne zgoditi.
Prižemal ju je k sebi in gledal Ireno, ki je živčno grizla nohte.
‘Pojejta, midva z mami se morava nekaj zmenit. Prav?’
Brez besed sta prikimala in sklonila glavici vsak nad svoj krožnik.
‘Po radiu sem nekaj ujel. Ne vem kje so.’, je zdrdral.
‘V Novem mestu so. Sem te klicala, pa si bil nedosegljiv …’
‘Imaš signal!? Kako veš?’
‘Z Mirjano sem govorila. Prej tudi sama nisem znala. Rekla je, da je čula po radiu. Vabi nas v Čakovec. Luka. Moramo iti … Zaradi otrok!’
‘Ja, ja. Spakir …’
‘Sem že! Samo tebe smo čakali.’

Ko so prispeli na mejni prehod, je spustil okno in skozenj pomolil dokumente. Carinik je na hitro s pogledom ošvrknil potnike v avtomobilu ter nakazal z roko naj pelje naprej, Luka pa je bled kot kreda bolščal v njegovo uniformo. Spet mu je signaliziral, Luka pa se, kot bi nenadoma ohromel, ni niti zganil.

‘Was wartest du?’, je bevsknil vanj.
‘Weiter! Schneller!’

Odpeljal je naprej, mimo oboroženih carinikov, skozi meglo, ki se je na oni strani počasi razblinila. V retrovizorju je bila še vedno gosta, skoraj bela, čisto pri tleh. Pokrivala je tla, grmovja, pločnike, ceste, ograje …
Tudi tisto za katero je bil prepričan, da jih bo varovala. Da bo onemogočila vstop drugim, ne pa ovirala izstopa njim. Kar naenkrat, dobesedno čez noč, so bili oni tisti, ki so se znašli na napačni strani ograje. Irena je prihodnji teden nameravala v zbirni center odnesti nekaj oblačil. Sedaj ta ista oblačila peljejo s seboj. Zase. Na begu. V tujino.

%d bloggers like this: