Nikoli si ni mislil, da bo kdaj sproščeno sedel na kavču pri človeku, ki ga je srečal zgolj nekajkrat, se z njim pomenkoval medtem, ko ona sedi med njima kot nekakšen most med nekoč in zdaj, med njeno preteklostjo in njeno sedanjostjo, most med prej in zdaj.
Čudil se je, da niti pomišljal ni, ko mu je rekla, da bi obiskala njenega dolgoletnega prijatelja, s katerim sta bila pred več kot desetletjem par. Idealen par. Skupaj sta se izgubljala in iskala, se našla in se izgubila vsak v svoj svet, vendar pa nikoli nista prekinila stikov. Vezalo ju je nekaj več.
Nekaj … česar onadva nimata.
Ni se imel za ljubosumnega človeka, vendar je bilo nekaj kar mu ni dalo miru. Nekaj nedoločljivega. Morda to, da je nekega večera na široki okenski polici med čajnimi svečkami, opazil nekakšen kovinski cvet s prostorom za majhno sliko na kateri ga je objemala okrog vratu in mu namenjala ljubeč in zaljubljen pogled. Pogled, kakršnega je pogrešal in ga ni opazil, kadar je gledala vanj. Zdelo se mu je … kot klofuta, kot pljusk hladne vode v obraz, ki te predrami, da dojameš, da tega kar izžareva ta drobna zbledela slika, ki jo je izkopala iz škatel na dnu omare pravzaprav predstavlja nedosegljivo.
Nikoli ji ne bo pomenil toliko, kot ji je pomenil on. Čeprav je večkrat v pogovoru poudarila, da ga dojema kot brata in da nanj sploh nikoli ne bi mogla pomisliti v nikakršnem drugačnem smislu, je le stežka odmislil, da sta nekoč živela skupaj,  si delila posteljo.
Tako kot si jo sedaj delita onadva. Obrnjena vsak na svoj konec, vsak s svojimi mislimi, potem, ko se površno in bežno poljubita, si zaželita lahko noč in spod vek zreta vsak v svoj del teme. Teme, v kateri njena nasmejana, razigrana preteklost bdi nad njeno monotono in dolgočasno današnjostjo.

Četudi si je težko predstavljal obrnjeno situacijo, si je vseeno skušal orisati podoben prizor, ko on sedi med njo in svojim dekletom izpred desetih in več let, a mu je delalo težave že to, da bi se spomnil s katero bi bil zmožen ohraniti stike in jih pretvoriti v trajno prijateljstvo, kaj šele, da bi si zmogel predstavljati, kako bi se ob tem počutila ona. Ona, ki je sedaj obujala spomine s svojim nekdanjim fantom in njunim skupnim prijateljem, on pa sedi poleg kot tujek, ki so mu dovolili biti del tega.
Kljub temu, da ga je vsake toliko preplavil občutek, da jih s svojo navzočnostjo opominja na minulost tistih časov, se je počutil prijetno in ne odrinjeno. Popili so nekaj piv, glasba je bila vedno glasnejša, sčasoma je bil popolnoma sproščen in se s tem, ali ni morda odveč v tej družbi, ni več bodel. Niti ga ni motilo, da sta se premaknila h glasbenemu stolpu in izbirala glasbo, se smejala in kadila. Tako kot v dobrih starih časih …
Kasneje, ko je pijače, ki jo je imel gostitelj v hladilniku, tako kot tiste, ki so jo nakupili preden so prišli, zmanjkalo, so se odpravili v lokal v centru mesta, kjer je bil do sedaj morda trikrat ali štirikrat, enkrat celo preden jo je spoznal in preden je sploh mogel slutiti, da se bo po tistih ovinkih, ki jih je tisti večer oprezno in nezaupljivo premagoval, vozil skoraj vsak drugi teden.
Takoj, ko so se spustili po kratkih stopnicah, ga je odneslo na plesišče, dj je vrtel nek novodobni hiphop, ki je bil bolj podoben žlobudranju licitatorja živine podkrepljen z odsekanimi elektronskimi beati, vendar mu je bilo kratkomalo vseeno. Smehljaje se mu je pridružila s kozarcem prozorne tekočine, v kateri je stala rezina limete v eni roki ter s steklenico piva zanj, v drugi. Plesala sta en ob drugem, nekaj časa obrnjena tako, da sta si gledala v oči, potem se je obrnila, on pa se je prislonil ob njeno zadnjico, jo poljubil na vrat in oznanil, da gre scat in na čik.
Ko se je vrnil je stala na robu plesišča in se z nekom pogovarjala, vsake toliko se je naslonila naprej, se zopet vzravnala in v znak potrditve, da ga je slišala, prikimala.
Prislonil se je ob steber pri šanku, nagibal steklenico in jo opazoval. Ne nadzorujoče. Gledal jo je, kako je sproščena, naravna, privlačna. Oprijete črne hlače, prilegajoča se črna majica, črn obesek na vrvici okoli vratu, skoraj nenaličena pa vendar povsem neobremenjena, tako kot znajo biti ženske, kadar se odpravijo ven in se ličijo in mažejo in preoblačijo ter menjajo obleke, majice, hlače.
V tistem trenutku se je na glas začel režati, saj se je zavedel, da pol drugi meter od njega stoji njen bivši izpred desetih let, poleg pa njen bivši izpred kakih dveh let oziroma nekoliko dlje, kolikor sta bila sedaj onadva skupaj. Trije moški, katerim skupna točka je bila ona. Preplavilo ga je nekakšno trenutno nelagodje nepomembnosti, nečimrnosti, obenem pa občutek topline, pomirjenosti. Navsezadnje je zdaj, danes, ta trenutek  – z njim.
Kako bi se v taki situaciji počutila ona? Bi kaj rekla? Protestirala? Bi ji bilo čudno? Odveč? Bi hotela iti? Sta se tudi onadva spraševala, kaj si misli ta trenutek on? Se je on spraševal, kaj si mislita onadva? Kdo se v takem primeru počuti bolj neumno? Tisti, ki je več let fukal z nekom in jo sedaj fuka nekdo drug ali tisti, ki jo fuka zdaj, zraven pa prav tako pijana stojita dva moška, ki sta jo fukala pred njim, vsi trije pa bolščijo v njeno rit?
Oba sta vedela, da se zna zgoditi, da se srečajo, ona se je celo bala kakega izpada ljubosumnosti s strani njenega bivšega, vendar pa se je ta, zasačen pri ogledovanju ženske nekoga drugega, kakor Lisec, ki je prek ograje poželjivo gledal na vrt Andraža Slamorezca, presenetljivo odzval tako, da mu je v pozdrav ponudil roko in ga pobaral kaj bo spil. Pokazal je na vrč piva na šanku, natakarica pa je na točilni pult postavila krigl točenega.
Na lepem se je pojavila pred njim, ga prijela za ovratnik plašča in ga v njegovo popolno presenečenje povsem nepričakovano zalizala. Ji je stopil v glavo alkohol, trenuten preblisk pohote, je hotela pokazati ‘čigava’ je, tako njemu kot njima in vsem ostalim ali pa je šlo za povsem običajen spontan moment, ko ga je tako zbeganega, rahlo izgubljenega tujca v tujem kraju med tujimi ljudmi uzrla slonečega na pult in ga je hotela preprosto pomiriti? Kako to, da je kaj takega ni prešinilo nikoli in nikjer poprej? Niti kadar sta bila sama …
V kopalnici mu je med ščetkanjem zob postalo slabo, bruhal je v školjko, potegnil vodo, si ponovno umil zobe, obraz in vrat pa si je zmočil z mrzlo vodo. Čakala je, da pride in se gre umit še ona, sam pa se je zvrnil v posteljo in brez, da bi sploh pogledal v tisto smer, od koder sta nasmejana gledala po sobi, iztegnil roko in sprožil sredinca.
Zaspal je, preden se je vrnila iz kopalnice.
Še pred površnim poljubom in suhoparnim lahko noč.

Vstopim v nabito polno čakalnico, mimo vseh že čakajočih na lesenih zmajanih stolih, razporejenih ob steni dolgega hodnika in se namerim proti vratom z v oko bodečim napisom ‘Prosimo, ne trkajte!!!’ Trije klicaji na koncu povsem izničijo tisti vljudni začetek domnevne prošnje in bi bilo prav vseeno, če bi pisalo Trkanje prepovedano!
Postojim kak meter od vrat ordinacije in čakam na sestro, ki me je pred štirinajstimi dnevi poklicala noter, potem, ko sem ji izročil napotnico svoje osebne zdravnice opremljeno z Nujno! Ta nujnost je medtem rahlo izzvenela, a se mi je vseeno zdelo, da mi škoditi ne more, in da mi bo kvečjemu pomagalo. Čim je pomolila nos skozi vrata, so prej na videz mirni in potrpežljivi planili k njej, kot bi se šlo na varianto, kdor prej pride … Oddam kartico in napotnico ter se umaknem. Ker je do ure ob kateri sem naročen in ker mi je sestra že takoj povedala, da ne bo glih točno, še dvajset minut, stopim ven, ujet nekaj dnevne svetlobe in pokadit kak cigaret, saj se mi ne da poslušati blebetanja in praznih marnj. Čez čas, ko zadostim svojini nikotinski potrebi se vrnem in sedem na drugi konec turobnega hodnika osvetljenega z brlečimi neonkami in se vprašam kateremu genijalcu se je zdelo smiselno umestit psihiatrično ambulanto ravno v klet zdravstvenega doma, hkrati pa nameniti isti prostor še okulistu. Ali je imel prav svojevrsten smisel za humor, češ vsi imajo težave z zamegljenim in nejasnim pogledom na svet, ali pa gre za naključje, ki se nikomur niti ni zdelo vredno opažanja. Je pa vsekakor povzročilo nekaj zmede, ker se ni vedelo, ali čakajo okulista ali psihiatra, nihče pa ni upal nikogar vprašati. Vsi se vedejo kot, da so si prišli izmerit medzenično razdaljo in preverit dioptrijo. Če bi bili v proktološki čakalnici bi si zagotovo, mogoče nekoliko pritajeno, a vseeno, en drugemu razlagali kaka bulica se jim je naredila in kje, ter kako boleče izločajo. Pri psihiatru pa smo glede vzrokov prihoda vsi tiho. Razlogi so neizrečeni. Tam smo prejkone po naključju. Nihče ne bo nikomur povedal kaj ga pesti, niti ne bo nikogar vprašal, saj mu ta utegne zastaviti isto vprašanje. Tabu. La rasa. Vsaj kar se tiče psihiatrične obravnave in kartoteke. Sestra vsake toliko časa izstopi, se postavi pred vrata, kliče priimke, klicani pristopijo, ta pa jim vrne kartico in izroči recept. Zahvaljujejo se ji in zadovoljno odhajajo. Debelo uro po tistem, ko sem bil naročen, zaslišim svoj priimek in vstopim. Sestra me usmeri k zdravnici v sosednjem prostoru, ki sedi na  pisarniškem stolu ob mizi na kateri prah nabira star škatlast računalnik. Pred njim isto funkcijo nabiralca prahu opravljata tudi tipkovnica in miška.
‘Dober dan. Sedite, sedite …’, mi prigovarja. Sedem na stol, ona pa me vpraša, če sem že bil pri psihiatru. Povem ji, da že in ji na hitro opišem svojo izkušnjo spred nekaj let. ‘Se spomnite katere tablete ste jemali?’, je njeno naslednje vprašanje. Odgovorim ji, da niti slučajno ne vem kaj sem jemal in da mi do zobanja tablet ni. Da sem taisto povedal tudi svoji osebni zdravnici, ki mi je napisala napotnico in mi je prav tako hotela kar napisati recept za zdravila, ki sem jih imel pred šestimi leti. Pa še tista sem na hitro opustil. Poudarim, da nočem tablet.
Njena reakcija je razumevajoča. ‘Vam niso pomagala?’
‘Najbrž so mi nekaj časa, kasneje pa ne vem, če je bil njihov učinek ravno blagodejen.’
‘Se niste počutili v redu?’, me z nasmehom pobara.
Sedim na stolu s prekrižanimi rokami in z levo nogo prek desne. Prostor je hladen. Tako temperaturno kot tudi na videz. Stene so prazne. Ne vem kako sesti, med nama je le pol drugi meter praznega prostora. Vprašam se, če bere mojo telesno mimiko in kaj si misli, na koncu pa si rečem, da naj si pač misli kar hoče, ker sem navsezadnje tam zato, da ugotoviva določene stvari. No, vsaj jaz. Njej pa je to služba za katero je končala študij in je tudi usposobljena in kvalificirana.
‘Ne nisem se počutil v redu.’, ji odvrnem.
‘Kako pa ste se počutili?’
‘Otopelo.’
‘Veste … ampak zdaj so zdravila precej drugačna. Niso taka kot pred šestimi leti. Glede na to kar ste mi povedali, vam jaz ne bi predpisala antidepresivov. Dala bi vam nekaj kar vas bo malce dvignilo. Da ne boste tako tesnoben.’
Znova ji povem, da nočem tablet. Da nočem jemati nečesa, kar bo vplivalo na moj možgan, na moje razmišljanje, na moje delovanje, name. Da bi raje videl, če mi prisluhne, mi poda kak napotek, nasvet, magari priporoči kako literaturo, vaje, karkoli – tablet pa ne!
‘Ste proti tabletom, ne verjamete da delujejo?’
‘Ne da ne verjamem, da delujejo, ampak nočem vase vnašat neke kemije, ki bi mi jo vi radi predpisali na podlagi diagnoze, ki mi jo boste postavili po desetih minutah pogovora z mano. Ne bom čvakal tablet, za katere vi menite, da bi mi lahko pomagale. Hočem imeti bistro glavo, zato se ne zapiram noter, ampak grem raje hodit, govorim z ljudmi, ki jim zaupam in katerih mnenje cenim, ki me poslušajo …’
‘No, saj res, da vas ne poznam dobro, ampak lahko vam napišem tako zdravilo, ki vam bo malo pomagalo urediti nočno dnevni ritem, da boste lažje spali in da boste lažje premagali tesnobo …’
‘Moj dnevno nočni ritem je čist v redu. Spat grem ob polnoči, vstanem ob pol devetih, devetih …’
‘Ja, ampak, če bi jemali tablete bi bilo dobro, če bi hodili spat malo prej. Ob enajstih recimo.’
‘Saj spat grem lahko ob enajstih tudi brez tablet.’
‘Ja, ampak veste, te tablete, ki bi vam jih napisala, ne rabite jemat redno. Lahko jih vzamete po potrebi. Iz mojih izkušenj pomaga. Kolikor mi povejo. Kadar čutite, da ste tesnobni … kdaj pa ta obdobja pridejo?’
‘Kakor kdaj. Ponavadi kadar me kaj znervira ali razdraži. Recimo zdajle. Res ne bi hotel tablet. ‘
Pogovarjam se umirjeno, ne povzdigujem glasu, kul sem k Fonz. Čeprav čutim, da me tišči v prsih in da se presedam na stolu. Zadaj zagledam vrečko iz katere štrlijo čokolade in rože. Od hvaležnih odjemalcev zdravil veselih predpisanih odmerkov, ki jih takole neumorno promovira, predvidevam. Tako vztrajna je, da bi žirafi uvalila drsalke. Ne odneha in ne odneha. Najpogosteje izrečena beseda iz njenih ust je ampak. Blokec z recepti, ki je bil prej meter od nje, se zdaj nahaja na popisanem listu, kamor si je beležila tisto, kar se ji je zdelo pomembno med najinim pogovorom.
‘Potem nočete tablet?’, se nasmehne. S kemičnim potrkava ob prazen blokec. Počutim se kot bi mi uspelo prodajalca sesalcev spraviti do vrat. Samo kufer mu postavim na prag in se poslovim. Odkimam ji in ponovno rečem, da ne. Ne bi tablet.
‘Ste proti tabletam?’
‘Lejte. Nisem eden od tistih, ki bi zavračal zaradi zavračanja samega. Ne verjamem v zaroto farmacevtskega lobija, ne verjamem v chemtrailse, ne verjamem da cepljenja povzročajo avtizem, ne verjamem v reptilijance.’ Nasmeh. ‘Nisem eden tistih, ki ne verjame v zahodno medicino in je prepričan, da se bo spravil k sebi, se poglobil vase z mantranjem in prižiganjem dišečih palčk.’ Nasmeh. ‘Ampak … iz mojih izkušenj mi je bolj pomagal pogovor in kolikor sem vam povedal – nočem bit otopel. Nočem da mi je vseeno. Po francosko rečeno – če hočem, da me boli kurac, lahko zlezem pod kovtr, se pokrijem čez glavo in se zaprem vase, tako kot prej.’ Nasmeh. ‘Pa nočem tega. Hočem bit aktiven. Razmišljat. Delat na sebi.’ Odločen pogled. Popustljiv nasmešek.’Zdaj, če mi vi rečete, da brez tablet ne gre, da jih nujno potrebujem, da ste vi kot zdravnica dognali, da bi bilo zame – pacienta, najbolje, da jih jemljem, ker drugače ne bo šlo, potem mi povejte katere in zakaj. Če ne, pa raje vidim, če bi šlo – brez tablet.’
‘Saj se da marsikaj narediti sam, imate prav, ampak (Opet ona z ampak! Pa komu jaz govorim!?), ti tableti so zdaj precej novi, pomagajo, lahko vzamete po potrebi, če čutite, da ste tesnobni, učinkujejo nekaj ur, vas malo dvignejo in potem popustijo, vidite, da vam je lažje, da vam ni do popoldanskih spancev, podnevi ste budni, ponoči spite. Vzamete, ko rabite. Seveda pa bolj pomaga, če jemljete redno.’
Kemični svinčnik obrne okrog, potegne k sebi blok in prične pisati nanj! Očitno res rabim zdravila, ker imam sedaj tudi privide! Babše mi piše recept! Odkimavam, se na glas zasmejim in se praskam po zatilju. Zaškrtam z zobmi, ona pa vneto razlaga.
‘Najbolje je,če jih jemljete dvakrat dnevno. Zjutraj in zvečer. Čez dan vas bodo napolnile z energijo, zvečer pa boste lažje spali. Lahko jih tudi po potrebi, kadar se vam zdi, ampak potem traja dlje.’ Odtrga listek in mi ga pomoli. Čakam kdaj bo skozi vrata planila snemalna ekipa, ali pa me bo ona obrnila proti špranji v steni, kamor so namestili skrito kamero. Ne-morem-verjet!
‘Aja … pa še to. Ne brat tistega kar piše noter. Veste, proizvajalci napišejo vse mogoče, pa se v večini primerov to ne dogaja. Samo vznemirjali bi se pa tudi učinki potem niso kot bi morali biti.
Čeljust se mi pobesi. Ne morem skriti začudenja. Z odprtimi usti bolščim vanjo. Stresem z glavo in preverim, če sem prav slišal.
‘A ste mi ravnokar rekli, naj ne preberem priloženih navodil in možnih stranskih učinkov!?’, ne morem skriti svojega ogorčenja.
‘Ja. Tisto bi vas samo prestrašilo, ker so tudi take stvari napisane, ki so zelo redke in skoraj nemogoče. Pa tudi če bi se zgodile, bi takoj vedeli. Takrat pač prenehate jemat. Če verjamete, da bo pomagalo, potem bo.’, mi povsem hladno odgovori in stopa proti vratom.
Smejim se. Dejansko se smejim. Na glas!
‘Mi ne bi potem raje predpisali pez bonbonov, jaz bom pa verjel, da mi bodo pomagali, namesto tega kar ste mi? Pa še nobenih navodil ni zraven, ki bi me znala prestrašit, če bi se jih spravil brat.
‘Placebo deluje tudi v kontra smer. Če mislite, da vam bo škodilo, vam lahko.’

Iz ordinacije odhajam z neželenim receptom, za zdravila, ki sem se jih ves čas otepal in vztrajno ponavljal, da jih nočem. Ima me, da bi ga zmečkal in vrgel v smeti, vendar me premaga radovednost, kaj mi je sploh napisala, saj ne razberem niti ene same črke. Stopim v lekarno in zdravstveno blagajno poleg petindvajsetih minut pogovora s strokovnjakom obremenim še za 3.95 evra, kolikor je ovrednotena škatlica Eglonyl 50mg trdih kapsul. S papirnato vrečko v roki izstopam iz lekarne s tridesetimi kapsulami predpisanega zdravila. Torej, če si hočem dobro in ga bom jemal redno mi zadostuje za petnajst dni. Kontrolo imam petega aprila. Kaj pa naj potem, ko mi jih zmanjka!? Mi jih lahko predpiše tudi osebna zdravnica!?
Moram reči, da sem se že nekaj minut po tistem, ko sem odšel od zdravnice, počutil bolje. Sedaj, nekaj ur kasneje, ko sem kljub prepričevanjem, naj ne berem navodil, to vseeno storil, se počutim še bolje. Počutim se prijetno utrujenega. Mogoče zaradi prehojene razdalje danes in včeraj, mogoče zaradi mojega besnenja, ko sem stopil k prijatelju ‘u radnju’ in sta se s pomočnico čudila, zgražala in režala naenkrat, ko sem nekako podobno, le z mnogo več kletvic opisoval dogajanje ali pa preprosto zato, ker ne rabim skrbeti, da bi se mi pojavili krvni strdki v venah, bledica, povišana temperatura, okorelost mišic, motnje avtonomnega živčevja, … če naštejem le nekaj možnih neželenih učinkov, ki sem jih prebral v zgibanki, ki mi jo je bilo odsvetovano brati. V škatlici zdravil, ki jih nisem hotel.
Sedaj jih imam. Že zato bom dobro spal, ker se jih niti pritaknil ne bom.

Lilo je kot iz škafa, vse skupaj je spominjalo na sodni dan, debele dežne kaplje so polzele po licih pogrebcev, se odbijale od lakirane mahagonijeve krste ter od dežnikov pod katerimi so zgrbljeni stali ljudje, ki so prisostvovali pogrebu. Kljub slabemu vremenu se jih je trlo. Sorodniki, nekdanji sodelavci, someščani, sosedje. Gospa Pogačarjeva,  priznana doktorica medicine, upokojena pediatrinja, članica raznih svetov in skupščin je bila strašansko priljubljena v tem ne ravno velikem, a niti ne tako majhnem mestu. Dejavna je bila v nešteto društvih in organizacijah, med ljudmi je bila sila cenjena in spoštovana, med nekaterimi je veljala za malone svetnico. Veliko otrok je le zaradi njene profesionalne zagnanosti prišlo do specialističnih pregledov, ki bi sicer ne bili niti odobreni, kaj šele, da bi na vrsto nanje prišli v najkrajšem možnem času. Za prenekaterega malčka se je osebno zavzela pri svojih kolegih in ga spravila na prednostno listo le z enim samim klicem, medtem, ko ji je mali pacient sedel v naročju, ona pa je kar med pogovorom napisala napotnico z oznako zelo nujno in z obveznimi tremi klicaji.
Starši so jo oboževali, otroci pa so jo klicali Teta Nica in celo v trgovini tekali v njen objem.
Skupnost je izgubila predano in ljubečo osebo, ki je marsikomu pomagala, po količini rož in vencev je bilo videti kot bi šlo za kak državniški pogreb. Govor so prepustili mlademu županu, ravno tako nekdanjemu pacientu, ki je bil znan kot dober govorec, a nagnjen k pretiravanju, tokrat pa se k njemu ni bilo potrebno zateči, saj je imel povodov za hvalo več kot dovolj. Njen edini živeči sorodnik, Matic Pogačar je stal nekje zadaj, saj so se k izkopanemu grobu prerinili razni tajniki ter predsedniki društev. Stopila sem k njemu, ga prijela pod roko ter pogladila po prstih. Nepremično je zrl v množico ljudi in zarenčal skozi zobe.
‘Mrhovinarji!’
‘Pšššššt. Lahko bi te kdo slišal.’, sem mu rekla potihoma in mu ponudila robec. ‘Obriši si solze.’
Pograbil je robec, si z njim skoraj prekril premočen obraz in kašljal ter smrkal vanj.
‘Ubogi Matic …’, je dejala sključena ženica, ki je stala nekaj metrov pred nama, ko ga je ugledala pod mojim dežnikom, skrušenega, z obrazom zakopanim v robec. Odpeljala sem ga proč od cirkusa, ki se je godil na pokopališču, do napušča pred kratkim obnovljene mrliške vežice, kjer ni bilo nikogar.
‘Si v redu, Mate?’, sem ga previdno pobarala.
‘Zdaj sem … prej sem se pa skoraj zadavil.’
‘Oprosti, Nisem nalašč. Kaj pa naj bi rekla?’
‘Ne vem.’
‘Vsa sva premočena …’
‘Pojdiva se preobleč.’
‘Mate! Sredi pogreba pač ne moreva oditi! Kaj bodo rekli ljudje!?’
‘Niti opazili ne bodo. Pa tudi če. Ne zdržim več.’
Poklicala sem taksi, ki naju je pobral pred žalami in naju odpeljal pred vhod bloka. Nekaj oblačil je Mate še vedno hranil pri meni, ostala je imel v svojem stanovanju. Pokojna Metka Pogačar se nikakor ni mogla sprijazniti, da se njen sin, uspešen odvetnik s svojo lastno pisarno in nekaj zaposlenimi, peča z navadno lekarnarko. Vsakič kadar ji je omenil, da je dogovorjen z mano, in da v nedeljo, kakor sta imela navado, ne bo obedoval z gospo materjo, mu je porogljivo naročila:’ Vprašaj prosim Katjo ali bi mi hotela priskrbeti škrnicelj rmanovega čaja. Vedno, ko rečeš, da greš k njej, mi namreč upeša tek.’

Na štedilnik sem dala poln čajnik vode, medtem se je Mate v sosednji sobi osušil in preoblekel, sama pa sem bila še vedno v mokrih oblačilih od katerih je kapljalo po kuhinjskih tleh.
‘Katja, prehladila se boš.’
‘Odstavi vodo, ko zavre.’, sem mu naročila in v ogromnih copatih v obliki kužka, ki mi jih je poklonil za valentinovo, oddrsala v kopalnico. Cunje, ki so se mi lepile na telo sem zmetala v pralni stroj, kjer je bilo nekaj temnega perila že od prej, zaprla vratca in ga zagnala. Presneta reč je tako kot vsakič zaškrtala, poskočila na mestu, potem pa pričela počasi srkati vodo in obračati boben. V banjo sem stopila le toliko, da sem se na hitro oprhala z vročo vodo in se pogrela. Otrla sem se in si lase ovila v brisačo, ko je potrkal na vrata.
‘Počakaj!’, sem odrezala.
‘Scat me mudi!’
‘Takoj bom.’, sem odvrnila, nakar sem ugotovila, da nisem vzela s seboj ničesar kar bi lahko navlekla nase. Odprla sem in gola stopila skozi vrata, obuta v tiste smešne copate in s turbanom na glavi, naravnost mimo njega, ki me je zaprepadeno pogledal in zakašljal, kot bi me ne bil vajeni videti nage.
‘Si se prehladil, kaj? Ti bom dala za s sabo rman, ki sem ga pripravila za mamo.’
Tokrat ni imel robca, v katerega bi lahko skril svoj režeč obraz. Njegov smeh se je razlegel po kopalnici in odmeval od ploščic. Furija stara bi bila vesela zavojčka, a je svoj zadnji čaj popila pred nekaj dnevi. Vendar ni bil rmanov. Bila je domača mešanica zelišč. Vem. Sama sem jo pripravila. Odlična za lajšanje tegob in težav. Predvsem mojih.
Prejšnji torek zvečer se je kot strela z jasnega pojavila pred vhodnimi vrati stanovanja, zvonila in trkala je na vse pretege, ko sem odprla pa se je malodane prerinila v notranjost in takoj pričela oprezati. Ošinila je dnevni prostor s kavčem in televizijo, posmehljivo prhnila in zakorakala proti spalnici, kakor bi bila v prostoru, ki je njena last.
‘O, to pa ne! Tja nima vstopa nihče, ki ni povabljen!’, sem ji zabrusila, se postavila pod podboj vrat in jih zaprla.
‘Matic je eden od povabljenih?’
‘Ta njena opazka ‘eden od’, mi je pognala kri po žilah in skorajda sem veščo s ponvijo, ki sem jo ob brezumnem trušču pred vrati pograbila s kuhinjskega pulta, treščila po njenih umetnih, bleščeče belih čekanih.
‘To vam nič mar, milostljiva, koga vabim tja. Vas zagotovo ne bom. Lahko pa sedeva v kuhinjo. Imate na voljo natanko – pogledala sem stensko uro – devet minut in niti sekunde dlje.’ Sicer nisem nameravala nikamor iti, a sem se odločila, da bom pogledala film, ki se bo začel čez petnajst minut, pa tudi ni mi bilo do pogovorov s svojo nesojeno taščo, ki je gojila do mene zamero, ker sem ji ukradla sina edinca in se nisem pustila odgnati kot vsa njegova prejšnja dekleta. Všeč mi je bilo, kako ji nisem dovolila niti ošvrkniti spalnice in kar brala sem ji z obraza, kako se ji pred očmi riše črnordeča posteljnina na široki postelji, z lisicami, bičem, vrvmi, s čevlji z vrtoglavo visokimi petami, skratka z vso pripadajočo opremo, ki bi sodila v spalnico kurbirske prasice, ki ji je speljala sinčka v svet pohujšanja. Skoraj sem prasnila v smeh, saj je nisem spustila tja zgolj zaradi nepospravljene postelje, na kateri je  med kapnami s cvetličnim vzorcem ležala moja pomečkana flanelasta pižama, na tleh pa volnene nogavice v katerih sem zvečer, preden zaspim, rada brala. No, poleg tega, da je bila vsiljivka in mama mojega fanta.
‘Sedite. Čaj kuham. Boste skodelico?’ S kotičkom očesa sem jo videla, kako je s prstom potegnila po mizi in pomela s palcem po kazalcu svojih vijoličnih žametnih rokavic.
Zaškrtala sem z zobmi in si prigovarjala: ‘Calma Katjuša, calma! Ne pusti se ji, saj je to natanko tisto kar bi rada dosegla.’ Vedela sem s kom imam opravka. O njej sem vedela več kot ona o meni. Obrnila sem se in se z ritjo prislonila ob kuhinjski pult, ravno, ko je njena prevzetnost iz svoje torbice – kakopak vijolične – izvlekla robček in ga, preden je sedla, položila na stol. O, bemtiduš! Vsak njen gib, njen vzdih, vsaka izrečena beseda je bila poskus vreči me iz tira. E, ne boš me! Ne dam ti zadoščenja.

‘S čim sem si prislužila to čast, da so me njena blagorodnost obiskali?, sem vprašala z nasmehom za milijon dolarjev.
‘ Bržda z istim, kot ste si prislužili tole vaše ‘ljubko’ domovanje. S prijateljevanjem z Maticem, bi dejala.’, mi je siknila.
‘Kaj vraga hočete od mene?’
‘Da se ne videvate več z mojim sinom. Nikoli več. Matic ni pravšnji za vas. Oh! Oprostite mi, gospodična … vi niste pravšnja zanj, če sem povsem natančna.’
Natočila sem čaj v skodelici, odložila čajnik, preden bi ji razlila krop po brezhibni pričeski in povlekla stol bližje. Obrnila sem ga, sedla okobal nanj ter se naslonila na naslonjalo, kot zasliševalci v ameriških kriminalkah.
‘Poslušajte. O tem, s kom se bom JAZ videvala in kdo bo hodil v MOJO spalnico, odločam jaz. Mate je šel vedno prostovoljno tja, mojih dotikov se ni nikoli branil, niti ni zaradi njih hodil vrsto let k psihiatru, ki ga sicer zavezuje molčečnost, mene pa ne, veste mama Metka?  Samo pisnite še eno, pa jutri pokličem prvi tabloid, ki mi bo šinil v glavo in jim povem svojo zgodbo. Oziroma, če sem povsem natančna – vašo zgodbo. Zgodbo ljubeče in skrbne matere, ki …’
Vstala sem, ji stopila za hrbet in jo z natančno umerjenim udarcem treščila med lopatici, da je revica končno prišla do sape, saj jo je lovila od ‘mama Metka’ dalje.
‘Srknite malo čaja.’, sem predlagala. ‘Dobro vam bo del … Mate ga obožuje.’
‘Kaj, … kaj vam je natvezil ta nehvaležnež?’, je zastokala s solznimi očmi.
‘Ah dajte no! Ne silite me, da izrečem nekaj kar veva obe! Karkoli si že mislite o meni,  zagotovo ne presega mojega mnenja o vas.’
‘Vse sem storila zanj. Vse!’, je poihtela nekoliko zaigrano, kot je bila vajena igrati vsepovsod in je s svojo igro tudi uspela prepričati. Toda ne mene.
‘Morda bi se pa morali nekje ustaviti in ne storiti ravno vsega.’
Prebledela je in z bolščavimi očmi vrtala vame.
‘Gospa Pogačarjeva … Zahvaljujem se vam za obisk, sedaj pa bi rada, da greste. Izvolijo. Saj boste sami našli ven, kajneda?’
Za nekoga, ki je premislil svoj sleherni gib in vanj vnesel vso svojo vzgojo ter vcepljeno gracioznost, se je prav nedamsko pobrala in oddirjala skozi vrata. Niti poslovili se niso, kaj šele zahvalili za čaj, kakor bi se spodobilo, pa še robček so pozabili gospa.
‘Nasvidenje Visokost!’, sem zavpila za njo, pobrala njen svilen robec z izvezenima inicialkama, ga zmečkala v pesti in ga zalučala v kot. V ponev sem vlila olje, prižgala plin in jo postavila nanj. Deset do. Ta – man. Vsula sem zrna koruze in se s pločevinko piva odpravila v dnevno. Zaprla sem vhodna vrata, ki jih je med svojim vihravim odhodom pozabila zapreti za seboj in jih zaklenila. Namestila sem se na kavč, izkopala daljinec izmed blazin, poiskala program in naredila dolg požirek mrzlega piva. Iz sanjarjenja, kako nervozno pritiska na gumb dvigala potem pa neučakano krene proti stopnicam in si na njih skoraj zvije gleženj, me je zdramilo nenadno pokanje. Preden sem se izmotala izpod deke, si nadela copate in odbrzela v kuhinjo, da bi na ponev postavila pokrovko so kurčeve kokice že frčale po vsej kuhinji.

Teden za njim je bil dolg in naporen. Bil je razrvan, neprespan, nervozen in izmučen, a je kljub temu pripravil vse potrebno za pogostitev. Stal je pri vratih, sprejemal goste in se rokoval z vsakim od njih. Tolažili so ga naj ne obupuje, da bo njegova soproga vedno ob njem.
‘Vem’, je oblit s hladnim znojem kratko izdavil in povesil glavo.
Njena mrzla dlan mu je stisnila prste, ledena sapa pa mu je dahnila na uho:’Hvala ljubi, … vedno me je zanimalo koliko ljudi bo prišlo na mojo sedmino.’

Povojni čas odročnih slovenskih vasic je bil sila negotov in težak za nekdanje bogaboječe posestnike zemljišč in lastnike velikih kmetij, ki so utrpeli precejšnje izgube med sinovi, brati in svaki, ki so se nekdaj sovražno gledali le prek plotov, kasneje, ko je vojna vihra pridivjala v ta konec sveta, pa prek puškinih cevi in so nekdaj rodovitna polja sedaj postala zgolj plitve brazde, ki so iztisnile iz sebe kaj skromno žetev.
Nizki posevki so pod s krvjo prepojeno prstjo ponekod skrivali bogastva, ki so jih upa polni kmetje zakopali tjakaj ter jih s tem skrili pred oblastjo, ki je željno oprezala za kakršnimkoli strojem ali napravo, ki bi jim omogočila lažjo obdelavo zadružnih njiv.
Ne le, da so jim oteževali obdelavo zemlje, ovirali so jih tudi pri bogoslužju in obisku cerkva, kolikor jih je še stalo na bližnjih hribčkih in gričkih ter niso, tako kot mnoge druge, ostale le razvaline. Večino jih je med vojno pogoltnila krvavo rdeča revolucija in prav takšni ognjeni zublji.
Kadar je kako od hiš blagoslovil prihod novorojenca, sina spočetega iz let koprnenja po bližini svojega soproga, ki je nekje v gozdu v zasilnem bivaku mislil na topla nedra svoje žene, je bil to večji praznik, kakor pa sicer prepovedana božič ali velika noč, zato so imeli včasih tudi po več botrov ali botric in so po dobri stari slovenski šegi, dogodek zalili z žganjem in vinom, potomca pa sprejeli s solzami sreče in donečo pesmijo, ki je odmevala daleč naokrog.
Ignacij je privekal na svet osmega januarja ob pol tretji uri ponoči, dobro leto po končani vojni, ter s svojim rojstvom razveselil svojo bledolično mater, ki je polnih šest ur trpela hude bolečine, izgubila mnogo krvi in je porod komajda preživela, medtem, ko je njegov oče nekaj ur manj, sedeč za mizo pridno nadeval svojo pipico ali pa je s palico nestrpno drezal v žerjavico, čakajoč na razplet ter z gorečo željo, da bo novorojeni otrok deček.
Iz vasice se je nekaj dni kasneje, skozi zasneženo pokrajino vila dolga kolona ljudi, pražnje oblečenih in sila dobre volje. Ignaca so nesli h krstu, da bo dobil ime. Otroka zgolj poimenovati ne zadošča. Človek, ki ni krščen, ki njegovega rojstva župnik ne vpišejo v bukve, je komajda kaj boljši od osla ali pa telička, ki mu lastnik nadene ime. Človek, ki ne goduje, ki nima nekje svojega zaščitnika, svetnika, ki bi bdel nad njim in nad njegovo tuzemsko usodo, pravzaprav niti ni človek. Je zgolj oseba brez identitete in brez imena.

Po zaključeni maši so se ustavili pri skoraj vsaki hiši, nekaj malega pojedli ter zaužito izdatno zalili, potem pa krenili nazaj na pot. Gazi, ki so jih v snegu tvorili okajeni prisotni so se prepletale kakor vitice domače trte. Dolina je bila že na pol v mraku, gore in drevesa so s svojimi sencami dajale videz skrivenčenih prstov, zgaranih od vleke lesa. Vasica je ležala pod njimi kakor v dlani. Dlani, ki te lahko obvaruje ali pa stisne v pest ter zmečka, kakor drobno živalco. Vaščani so prepevali, si podajali pletenko vina, si izmenjevalo prisrčnico s šnopsem ter košarico v kateri je mali Nace pridno spal ali pa bridko jokal, da je skoraj preglasil pojoče, ki so se razoglavi in z razpetimi površniki opotekali in padali v celca, se pobirali na kolena in znova omagovali, dokler niso nekako uspeli priti do domačije, kjer je stara mama čakala s pogačo in klobasami, saj ji noge niso dopuščale, da bi se bila zjutraj odpravila z njimi, potrebno pa je bilo skrbeti tudi za od poroda zdelano hčer.
Posedli so za mizo, se okrepčali, in ko so se jim udi ogreli, so ponovno pritegnili s pesmijo, ki se je po hiši razlegala še pozno v noč. Polde je vstal od mize in se z leščerbo v roki ob steni opotekel do izbe z otroško zibko, da bi pogledal svojega prvorojenca. Nace je trdno spal. Skoraj neslišno.
Uspavanko so mu zapeli ledeni veter, ki je bril prek poljan in sestradani volkovi, ki so tulili v gluho noč. Pokrivala ga je dva palca debela odeja novozapadlega snega, komaj lučaj od hiše, kamor je njegov boter položil košaro preden je v sneg naredil žolto vdolbino od katere se je dvigala vroča para in vonj po scalini.