Marjetica

Soba je bila brez zaves, rolet ali polken in dnevna svetloba je napolnila prostor že ob prvem jutranjem svitu, tako, da sem se obrnil na bok, proč od okna, se pokril čez glavo in se trudil spati. S hodnika je bilo slišati glasove prebujajočih se in klepet kavopivcev iz majhne čajne kuhinje ob stopnicah, iz kopalnice pa cimrov kašelj verižnega kadilca.
Trenutek kasneje mi je menda uspelo zaspati in nisem slišal ničesar več, razen cvrketa ptic, dokler nisem začutil kako me nekdo drži za gleženj in mi stresa nogo.
Če bi ne bil ves omamljen od zdravil bi najbrž planil pokonci, a sem le počasi odprl oči in dvignil glavo. Vame je zrl povsem neznan obraz, nasmejan, kot bi mi hotel pokazati, da mi noče nič slabega, ter skoraj šepnil: ‘Dobro jutro.’
Možak je čepel ob moji postelji in čakal na moj odziv.
‘Dobro jutro’, sem odzdravil, premišljevaje koliko neznancev, mi je v zadnjih nekaj dneh voščilo dober dan, jutro ali večer in to bolj iskreno od ljudi, ki sem jih poznal že vrsto let ali pa sem celo živel z njimi.

‘Samo še vas čakamo’, mi je bolj v šali kot pa resno očitajoče namignil proti oknu, spod katerega sem slišal glasove in med njimi prepoznal Janijev glas, ki je počasi štel.
‘Sedem … osem … devet …’
Z nejevero v očeh sem pogledal svojega buditelja, ta pa se je le zasmejal in mi rekel naj pohitim.

Potem, ko sem si umil zobe in obraz sem se oblekel in obul ter se pridružil ostalim pred vhodom, ki so, kakor sem že prej slutil, telovadili. Stopil sem v krog teh poklapanih telovadcev in migal z njimi po navodilih, ki jih je za vsako vajo dajal nekdo drug.
Po zajtrku, ki je bil sicer sila skromen, dva kosa kruha, majcen zavitek masla in ravno tako drobna marmelada ter skodelica kakava ali čaja, a mnogo izdatnejši od mojih siceršnjih zajtrkov, saj se tega rituala jutranjega prehranjevanja nisem nikdar dodobra privadil, smo v ambulanti pozobali vsak svoje predpisano prgišče tablet, potem pa smo posedli v ‘dnevni prostor’ ter počakali na našega terapevta oziroma na enega od njih.
Prav prešerno je pozdravil, ko je vstopil v sobo, s širokim nasmehom, kot bi nosil sonce na rami, s čimer nam je še poglobil občutek, kako je on preklemansko fajn, mi pa popolnoma v kurcu.
Nehote sem pomislil, da kakršnekoli tegobe ga že tarejo v življenju, se ob prihodu v službo zagotovo razvedri in si reče: ‘Lahko bi bilo tudi slabše … Lahko bi bil eden od tehle.’
Če je bil pogled v ogledalo, iz katerega je vame zrl moj brezizrazen obraz, premalo, je en sam ošvrk te klavrne družbe posedle po stolih ob steni, teles izpraznjenih življenjske energije, zgrbljenih hrbtov, upadlih ram ter uvelih lic, na katerih so se bohotili podočnjaki, povsem zadoščal za dognanje, da nismo ravno primerki pozitive in optimizma.
Prišleki smo se predstavili, skopo povedali nekaj o sebi, on pa je z nekakšnim zlaganim sočutjem in hlinjenim zanimanjem kimajoč zrl v govorečega, potem pa spodbujal naslednjega.
‘Tako!’, je plosknil z dlanmi, kot bi se tega kar je trenutek zatem oznanil ravnokar domislil, čeprav sem imel občutek, da gre za ustaljen in običajen terapevtski pristop, da bi nas skozi nekakšno igro, kot bi bili otročad v vrtcu, spodbudil k sodelovanju, zanetil vsaj iskrico nečesa kar bi ne bilo podobno otožnosti in obupu, ki sta kot premočen in plesniv baldahin, visela nad nami, on pa je v terapevtskem zanosu nadaljeval: ‘Poskusili svoje občutke izraziti z ….’, je postal, pogledal okrog, ustvarjajoč suspenz, za katerega je bilo prav vsem eno figo mar , ‘ zzz … z barvo! … ali pa z … rastlino!’ Mhhh, kaj pravite? Lahko tudi žival.’
Skoraj bi si upal dati roko v ogenj, da je kdaj prej delal kot vzgojitelj, in da je bil odziv v skupini Čebelice precej bolj vznesen, odgovori otrok pa mnogo bolj pisani in zanimivi od odgovorov, ki so se kot počasi valeč se plaz vsuli nanj, vsak od njih pa je bil kot skala, ki mu je centimeter za centimetrom zbijala kotičke ustnic navzdol.

Črna.
Črna.
Polž.
Kaktus.
Črna.
Vrba.
Rumena.

‘Rumena!’, je vzkliknil in umaknil roko s prekrižanih nog ter si vprašujoče v dlani pestoval spodnjo čeljust.
‘Sovražim rumeno. Ni grše barve.’, mu je strla kakršenkoli up.

‘Zelena.’
Tudi ta barva je potrebovala nekaj pojasnila.
‘Ne počutim se dobro. Slabo mi je.’
‘Bi kozarec vode?’
‘Ne. Na stranišče moram.’, Vstala je in krenila skozi vrata, jih zaloputnila za seboj in se vrnila nekaj trenutkov preden se je skupina končala.

Pred menoj spet same črne in sive …

‘Marjetica.’
‘Pro – siiiim?’
‘Ja … Počutim se kot marjetica. Majhna, zanikrna, uvela, drobna marjetica, ki jo lahko kdorkoli utrga, pomendra, potepta, ji potrga lističe ali pa jo poščije. Počutim se kot kurčeva nebogljena marjetica.’

daisy

Terapije so se vrstile ena za drugo, od likovne, do glasbene ter psihoterapije, kjer se je skoraj vsakič vsaj eden zlomil, povedal o sebi, česar si niti sam ni nikoli priznal, kaj šele, da bi tisto delil s kom drugim. V tisti sobi se je pretočilo solza kot ob zidu objokovanja.

Vmes smo imeli vsak dan tudi kakšno uro prosto, ki so jo nekateri izkoristili za kavo v bližnjem lokalu ali pa za obisk trgovine, sam pa sem poklical bodočo bivšo ženo, če bi mi hotela dostaviti kak kos oblačila, saj sem imel le tisto kar sem imel na sebi.
V Polju je še nekako šlo, saj si bil v njihovi pižami, tu pa smo bili v ‘civilkah’.
Izpadlo je kot bi jo prosil za ledvico, kljub temu pa se je popoldan pripeljala in mi dostavila želene reči.

‘Pusti pri vratarju na rampi, prosim.’, sem ji rekel, ko me je klicala, da bo čez pet minut tam.
‘Ne, ne, kar pridi sem. Tudi jaz imam eno prošnjo zate.’
‘Kakšno prošnjo le, vraga?’, sem pomislil medtem, ko sem stopal proti rampi. Izročila mi je torbo z oblačili in pričela s pojasnjevanjem, nekakšno omilitvijo prošnje, ki je sledila.
‘Saj veš, jaz ti čist zaupam, ampak, v tem stanju, kot si zdaj, mislim, da je bolje, če ne bi, no saj ne da pa bi, ampak, če bi te slučajno prijelo, da bi, bi me vseeno tudi manj skrbelo, da se ne boš kar sredi noči pojavil … Ključ od stanovanja bi rada.’

Povsem avtomatsko sem segel k pasu, si odpel ključe, izločil tistega in ji ga položil v iztegnjeno dlan. Sploh nisem mogel verjeti in dojeti, da sem ravnokar oddal dostop do strehe nad glavo in da je do nadaljnjega moje edino zatočišče stavba, h kateri sem se vračal.

EKI. Enota za krizne intervencije.
Zveni kot kaka posebna skupina specializirana za delovanje ob požarih, poplavah ali državnih udarih, kar niti ni bilo tako zgrešeno, saj je vsak na oddelku bil bitko z uničujočimi ognjenimi zublji v samem sebi, se skušal rešiti iz razpenjenih valov, ki so ga hoteli potegniti na dno morja mraka, nevedoč ali je v mikro državljanski vojni lastnega doma, napadeni ali pa nemara celo zavojevalec.
Je talec ali ugrabitelj?
Se svet okoli njega res podira in ruši ali pa bodo nekoč ruševine, katerih prah se ni niti še polegel, nekoč osnova na kateri bo gradil novo, trdnejšo strukturo lastnega bivanja.

Advertisements

EKI

Dobil sem svoje stvari. Preoblekel sem se in čakal na odpustnico. Tista ura se mi je zdela daljša od vseh treh dni skupaj.
Nek bolničar, ki ga do tedaj še nisem videl, ali pa se ga le nisem spomnil, me je poklical v ordinacijo, kjer sem podpisal papirje za odpust, potem pa me je spremil do izhoda, kjer sem sedel v reševalno vozilo.
Tokrat sem se pripel sam …

Vožnja je bila še krajša od prejšnje, in ko sem izstopil sem stal sredi dvorišča obdanega z nizkimi stavbami, pred katerimi je bil park z grmički in drevesi, slišati je bilo ptice in ljudi, ki so se pogovarjali na klopcah, izza betonskega zidu, ki je obdajal celotno območje pa šum prometa.
Globoko sem vdihnil, kot bi se nahajal v kakem gaju.
Nosnice sem imel še vedno polne tiste zatohlosti iz Studenca.
Voznik me je prijel za ramo in mi nakazal kam.

Vstopila sva v stavbo, mimo naju je vsake toliko prišel kdo in prav vljudno pozdravil. Zbirali so se ob klopi in ko so se vrata zapirala za enim od njih, sem ujel, ko je vprašal ostale.

»A ta je nov?«
»Aha, iz Polja so ga pripeljali …« mu je nekdo odgovoril.
»Slabo zgleda.«, je poznavalsko pripomnil.

Medtem pa sem bil jaz že povabljen na nov pogovor.
K novi zdravnici … S starimi vprašanji.
Rutinsko sem ji odgovarjal, naveličano in utrujeno.

Potem mi je nekdo pokazal, kje bom spal. Ta nekdo je bil eden od mojih bodočih sotrpinov, zaupnikov in prijateljev.

»Jani …« in mi podal desnico.
Predstavil sem se in mu namenil svojo mlahavo roko.

Sledil sem mu po stopnicah nadstropje višje, v eno od sob.
Majhna sobica z dvema ležiščema, ob vsaki od njiju po en stol in nočna omarica, pri oknu pa dvodelna omara. Za menoj so bila vrata, za vrati kopalnica. Na eni od postelj je napol ležal, napol sedel suh, visok možakar, rjavosivih las s slušalkami na glavi. Postavil se je pokonci.

»Ojla! Živijo! Jaz sem Dejan!«
Na omarici je imel škatlo načetih jaffa piškotov, cigarete, vžigalnik, nekaj pomečkanih papirčkov, na ustnici malo čokolade, lase razkuštrane in ves čas je pokašljeval ter mežikal z obema očesoma hkrati.
Odložil sem tisti moj nahrbtnik, Jani pa mi je razkazal ostalo.

»Tukaj imamo kuhinjo, tukaj zjutraj pijemo kavo, tole je dnevni prostor – tu imamo terapije, pa tudi jutranjo telovadbo zaenkrat, ko bo topleje bomo šli ven, zvečer si lahko pogledaš kak film. Tukaj je ambulanta, tu dobiš zdravila  – zjutraj, po kosilu in po večerji.«

Prijetno je bilo poslušati njegov koroški naglas.
Bil je kratko ostrižen, nižje postave, kazal jih je manj kot jih je imel, njegov obraz je bil zagorel in prijazen.
Kar se da previdno me je vprašal:« Kaj te je prineslo sem, prijatelj?«
»Žena me je vrgla ven, hoče se ločiti pa …« stavek se mi je zataknil v grlu.
»Imata kaj otrok?«
»Fantka.«
»Razumem. Saj se bo vse uredilo, boš videl …« me je bodril.
»Kaj pa vi?«
»Ti!«, me je brž popravil :» Tu se vsi tikamo!«
Prikimal sem mu v potrditev.

Zajel je sapo, kot, da se bo potopil v kak temačen hladen tolmun in rekel:« Sina sem izgubil … Šli so na izlet in doživeli nesrečo …«
Počutil sem se neznansko majhnega, sram me je bilo.
Da si sploh drznem biti tu! Takle!
Objel sem ga, nisem si mogel pomagati. Stisnil me je in solze so mi začele polzeti po licih.
»Saj bo, saj bo, boš videl«, je ON bodril MENE.
Prekleta pička jokava.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

»Greva malo ven?«
»Lahko …« sem izdavil, imelo pa me je, da bi kar poskočil.
Ven!

Prišla sva pred stavbo. Tam je bilo kake pol ducata ljudi. Vsi so mi prikimali v pozdrav. Kadili so in se niso kaj dosti zmenili zame. Pa ne iz drugega razloga kot iz uvidevnosti.
To sem dognal kasneje. Tu so bili dlje kot jaz in natanko so vedeli kako mi je. Se bomo že še spoznali …

Nekdo je prinesel lističe za večerjo, s katerimi si v kuhinji dokazoval, da si upravičen obroka in jih razdelil med ostale.

»Veš kam je treba?«
Odkimal sem.
»Pridi …«

Kača ljudi se je vila skozi park proti jedilnici.

Hrana je bila ravno tako zanič kot v Studencu, a so ti jed vsaj servirali na krožnik, radio je igral, ljudje so se med seboj pogovarjali, nekateri celo smejali, prav nihče ni bil videti nor, na oni strani jedilnice, kjer so sedeli najstniki z oddelka motenj hranjenja, pa je bilo celo nekaj takih človeških primerkov, na katerih si lahko za trenutek odpočil oči.

Po večerji sem šel v sobo, oblekel posteljo in kljub temu da je bila ura komaj sedem, legel vanjo.

»Zdravila!« je nekdo zaklical s hodnika.
Vstal sem, šel do ambulante, pogoltnil pilule in se vrnil v posteljo.
Spat.

Polje, kdo bi tebe maral

Tablete – antipsihotike in antidepresive, smo dobivali trikrat dnevno.
Zjutraj, opoldne in zvečer. Po obroku.
Če se je tistemu lahko reklo obrok.
Vse je imelo enak videz, vonj in okus.
Ogaben.
Vse juhe, prikuhe in čorbe so bile popolnoma enake. Vodene, neslane in zelenkasto rumene barve, da je bil krožnik pred teboj videti kot miniaturna mlakuža iz katere bo vsak čas skočila krota. Vse meso je bilo suho in si imel občutek kot bi žvečil kos lesa.
Edino, kar je bilo užitno je bilo sadje. Banana ali jabolko.
Zunaj pa so ljudje na prvomajskih piknikih pekli čevapčiče, klobasice in zarebrnice, pili pivo in se zabavali. Mater jim …

Pa saj mi tudi nič ni teknilo.
V tistem vikendu ne vem, če sem zaužil več kot tri grižljaje.
Popil sem ogromno čaja, ki je bil ves čas na razpolago in je bil presenetljivo dober. Spominjal me je na tistega iz šolskih dni. Morda zaradi kovinskih skodelic. Še dobro, da sem bil povsem brez teka.

Bil pa sem tudi brez volje, brez cilja in brez želje po čemerkoli. Ameba.
Ves ljubi dan sem se prav počasi vlekel po hodniku, drsal s podplati po tleh, z rokami nepremično ob telesu in s sklonjeno glavo, kot bi bil namenjen na morišče, kjer mi bo rabelj s sekiro odrobil mojo zmedeno betico. Opazoval sem ostale varovance, ki so kazali še manj znakov prisebnosti in zavedanja svoje okolice in se skušal sprijazniti, da bom tu ostal.
Med norci …

Eden od njih je bil ves čas privezan na posteljo in tulil nepovezanosti.
Kadar je mimo prišel strežnik, ga je z mirnim glasom in z nasmehom vprašal: »Imaš kak cigaret?«
Že naslednji trenutek pa se je metal po postelji, kolikor so mu spone dopuščale in vpil:«Daj mi en čik!«
Ko me je prvič zagledal, je za hip umolknil, potem pa zakričal:«Tiiiii! Ti si hudoben! Ne hodi sem!«
Ja, jaz sem hudoben, zvezali pa so tebe.

Nekaj jih je ždelo v »dnevni sobi« in buljilo v televizor, ki je bil nameščen pod stropom na polici. Na varnem.
Tisti, ki se je dokopal daljinca, je imel v pesti vse ostale.
Z enakim zanimanjem so gledali tako dirko formul, grozljivko kot reklame ali dnevnik.

Kadilnica je bila ves čas polna, cigarete so kadili kot za stavo, eno za drugo. Strmeli so predse skozi dim in čeprav je bila nasproti druga oseba, so zrli skoznjo.
Zombiji … Sami brezčutni, neodzivni zombiji.

Predstavljal sem si samega sebe čez deset let, kako brez posluha mrmram ‘insane in the brain’ in grizljam stare postane napolitanke, ki mi jih je prinesel eden od redkih, ki me pridejo obiskat.
Vedno bolj apatičen sem postajal, pa čeprav sem bil tam komaj drugi dan.

Spomnim se obiska prijatelja, ki sem ga obvestil kje sem. Prišel je s svojim dekletom, vem da je bil tam, vem da sva govorila in se pogovarjala, a se nikakor ne morem spomniti niti ene izrečene besede. Ene same ne!
Karkoli so mi dajali je bilo prekleto močno.

Ob koncu dneva sem bil tako zdelan, da sem takoj po večerji in odmerku zdravil zaspal kot top in se naslednje jutro zbudil v isti pozi kakor sem bil legel. Čeprav se drugače med spanjem kar pogosto premaknem.

Bil sem že tretji dan v istih gatah, neumit in nezainteresiran za karkoli. Imel sem povsem prazno betico, ene misli ni bilo v njej. Vseeno mi je bilo.
Tudi jezen nase nisem bil več.
Zdaj sem se samemu sebi smilil. Še slabše.
A s psihiatričnega vidika najbrž lažje obvladljivo.

Eden od bolničarjev mi je prinesel svežo pižamo in odklenil vrata kopalnice, ki je bila enako velika kot stranišče, le da je bilo v njej namesto wc školjke, kotlička in umivalnika, tik za vrati od plesni načeta plastična zavesa za katero se je skrival tuš,  kjer sem se oprhal. Čeprav mi je voda dobro dela, posebne radosti nisem čutil. Umil sem se, da vsaj jaz ne bom smrdel, če že vse ostalo zaudarja.

Vrnil sem ključ bolničarju, ta pa mi je rekel, da naj bom tu, ker je prišel dežurni psihiater in me bo poklical na razgovor.
Razgovor …
Kaj bom dobil službo?
Kam pa naj bi šel, seveda bom tu. Čeprav nisem vedel, kaj jim še lahko povem, kaj me še lahko vprašajo in od mene izvedo, sem se razgovora veselil. Dan ne bo enak prejšnjemu.

Prišel sem na vrsto in vstopil sem.
»Sedite.«
Spraševal me je po počutju, po mojih težnjah, zaradi katerih sem bil sprejet in ali si še želim umreti.
»Prekleto, da ne! Že dva dneva se počutim, kot bi bil mrtev in ni mi všeč!«
»V redu!«, je rekel, »zdite se precej bolj luciden, tudi ob sprejemu ste bili bistrih misli, a sedaj so vsaj bolj spodbudne in ne tako zelo mračne kot takrat …Vas bomo prestavili na EKI. Se strinjate?«

Seveda sem se strinjal! Za v kamnolom bi podpisal, samo da se rešim te ludnice!
Tedaj me je prešinilo, da je to najbrž del taktike.

Zaprejo te med te uboge pare, med te nesrečne duše, ki blodijo po teh hodnikih, ti pa se odločiš, ali boš blodil z njimi ali pa se boš skušal rešiti …

Začutil sem kanček veselja. Trohico.

Studenec

Za konec aprila je bilo sila toplo in prijeten dan je bil. Stopal sem po pločniku in ob vsakem zvoku, ki je pomenil, da se po cesti pelje težje vozilo od običajnega osebnega avtomobila, me je prešinilo, da sta potrebna le dva koraka v levo in bom imel mir. Konec!

A sem vseeno nadaljeval in prispel do Poliklinike.
Povzpel sem se po stopnicah, šel  v prvo ali drugo nadstropje, potrkal na vrata, kjer je pisalo psihiatrična ambulanta in vstopil.
Kaj hitro sva začela s pogovorom. Je že videla, da nisem tam po pomoti.

Potožil sem ji o tem in onem, da ne vidim izhoda, da ne vem kaj narediti. Tarnal, jamral in jokal sem.
Zguba.
Še bolj sem bil jezen nase. Po pogovoru me je prosila, če počakam zunaj, da se bo posvetovala s kolegico.

»Kdo pa vam jamči, da bom res počakal?«
»Zaupam vam, vem da boste.«

Dobila me je na finto staro kot Jeruzalem.
Ko me je čez slabih deset minut poklicala, sem z obrazom zakopanim v dlani sedel v čakalnici. Sedaj sta bili v ordinaciji dve doktorici.

Tista preudarnejša in bolj izkušena, h kateri se je ‘moja dohtarca’ zatekla po pomoč, mi je povedala, da bi bilo nemara dobro zame, če bi šel za dan ali dva na opazovanje, ker v stanju kakršnem sem, me res ni pametno puščati v milost in nemilost samemu sebi, a da me brez mojega privoljenja ne moreta napotiti prav nikamor.

Povedala je, da je v sklopu bivše vojaške bolnice sicer bolj odprt tip ustanove, vendar se v bližini nahajata železniška proga in cesta, za nameček pa še Ljubljanica in vkolikor bi se odločil udejanjiti svoje misli, bi imel kar nekaj izbire.

Zatorej bi bilo zame v tem trenutku najbolje, če kak dan preživim v Psihiatrični bolnišnici, da se umirim in zberem, da pa tista opcija še vedno velja, a le v primeru, če ji obljubim, da se ne bom poškodoval …

Naslonil sem se na mizo kot kak kaznjenec, ki je vdan v usodo, a kljub temu skuša kazati nekaj kljubovalnosti in ji odvrnil:« Svoji ženi že šest let obljubljam. Sedaj pa vi presodite koliko je moja beseda vredna.«

Poklicala je reševalce …

Pome sta prišla moški in ženska in me spremila do vozila. Sedel sem vanj, voznica je bila že za volanom, reševalec pa me je pripel s pasom in smo šli. Smer – Polje. Studenec.
Vozili se nismo niti pet minut, taisti je odprl vrata, me odpel in spremil v stavbo.
Sestra me je odpeljala v ordinacijo in mi velela počakati.
Kaj pa sem drugega hotel.
Sedel sem na stol in si čakaje ogledoval prostor.

Lesena miza, računalnik, ob steni bolniška postelja – tista na kolesih, na daljši steni slike, akrili na platnu – abstraktni a pomirjujoči, za menoj okno, umivalnik, nad njim ogledalo.
Minilo je kakih dvajset minut.
Skozi priprta vrata sem slišal glasove, a nisem razločil o čem teče beseda.

Naenkrat se vrata odpro in skoznje pokuka spet neka druga sestra:« Takoj pride …«, se mi vljudno nasmehne.
»Prav.« , sem si mislil. Vdan in pohleven.

Minilo je novih petnajst minut …
Kaj, me preizkušajo?

Sedaj sem že pogruntal, da če bi se odločil skočiti skozi okno, prav dosti ne bi opravil. Kletna pisarna.
Lahko pa bi razbil steklo in se porezal. Ali pa ogledalo.
Če ni in eno in drugo prelepljeno s tisto folijo, ki preprečuje razbijanje.
Sedel sem na stolu, ki je bil vsak trenutek bolj neudoben,  gledal namizni koledar, pripomočke po mizi.
Kalkulator, ob njem nalivno pero – malokdo še uporablja nalivnik, tako da me je prav zanimalo, kako oseba, ki jo čakam, izgleda.

V kovinskem lončku so bili še barvni svinčniki, kaka dva flomastra, škarje,r avnilo, … Škarje!?
Pa pizda vam materna neodgovorna!
Tukaj sedi človek, ki so vam ga pripeljali zaradi suicidnih misli, vi pa ga pustite samega v prostoru s škarjami, nalivnikom in ogledalom!?
Če vstanem in pogledam v predal, bom v njem našel revolver!?

Prijelo me je, da bi si v oko zaril nalivnik, s škarjami pa bi se dregnil v srce ali pa v vrat, za dobro mero pa še butnil z glavo v monitor.
Prekleti kurci!

»Ššššk,ššššk,ššššk,šššk…« se je zaslišalo.
Eden od pacientov oziroma varovancev, kot se jim korektno reče, je z nogami podrsaval po hodniku.
»Sestwa! A luhko dobim maw vode pwosm?
»Takoj vam jo bom prinesla, kar pojdite nazaj v sobo.«

»O jebem ti, kam so me porinili! V kurčevo norišnico!«, sem zalotil samega sebe izreči polglasno.
Kot bi tega prej ne vedel, a sedaj me je udarilo.
Pomislil sem, da bi vstal, se žvižgajoč odpravil proti izhodu, receptorju ležerno stisnil ‘adijo’, kot da sem dostavil balon z vodo in odkorakal skozi vrata.
Kako bi jih zajebal!

»Kje pa je?« bi vprašala zdravnica, ko bi blagovolila priti.
Jaz pa bi bil že … Kje pa bi bil? Saj nimam kam! Pod kurčevo trolo, eto kje bi bil.
Morda pa bi sedaj le zbral pogum, drek brezjajčni in se dejansko zapeljal s trolo … na sprednjem odbijaču.
Vraga, saj ne bi prišel niti do ceste!
Saj točno vedo kdo sem!
Pa še podpisal sem, da se pustim institucionalizirati!
»Budala, kreten! Saj zato pa si tukaj!«

Potiho sem se zmerjal in se dajal v nič, ko je skozi vrata le vstopila zdravnica.
Počasi je zaprla vrata za seboj, se premaknila za mizo, nanjo položila mapo, se zazrla vame in me spoštljivo pobarala: «Kako ste?«

»Super«, sem si mislil, še ena tistih zdravnikov, ki ti zastavijo vprašanje ob katerem zgubiš vso vero vanje.
Spraševala me je isto kot prva in druga psihiatrinja, odgovarjal sem ji isto kot njima.
Potem je skozi vrata vstopil možakar, v poznih dvajsetih predvidevam, v preveliki halji, skuštran, deloval je raztresen.

Kaj je to eden od pac … pardon varovancev, ki si domišlja, da je psihater?
A je bil očitno praktikant, saj me je začel spraševati skoraj identične stvari, kot onidve prej in pred minuto tale.
»Poglejte …«, sem izdavil z zariplim glasom, »zmatran sem, vse sem že trikrat povedal in sem vprašanj sit. Jaz rabim odgovore.«

Spogledala sta se, gospod bodoči doktor pa me je z dvigalom spremil v tretje nadstropje. Zaprti oddelek.

Tam sem se slekel do spodnjic.
To je bila edina stvar, ki sem jo smel obdržati.
Vse drugo – hlače, ključe, superge, uro, telefon, majico so spravili in mi rekli, da bom dobil vrnjeno, ko bom odpuščen.

Dali so mi bolniško pižamo. Stegnjeno, sprano, z navpičnimi črtami, z všito elastiko, brez vrvice.
Lezla mi je dol.

»A lahko dobim kako drugo?« sem poprosil strežnika.
»Gospod…,« je rekel naveličano, »tamle si zberite eno.«

‘Jebi se.’, sem si mislil, zbezal iz košare ožjo, a mi je bila prekratka. Prava reč. Na noge sem nataknil dva podobna si copata in šel za njim.

%d bloggers like this: