Pogled (Ludvik) IV.

Še vedno ga je držalo. Bil je slabovoljen, apatičen, brez teka. Ni bilo znaka, ki ga ne bi imel in kazal na očitno, kot lovski pes na sklateno raco s prestreljeno perutjo. Vseeno pa mu kljub prigovarjanju prijatelja niti na misel ni prišlo, da bi šel k psihiatru.
Prej bi si moral urediti obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav je redno plačeval dodatno zavarovanje. Ena redkih stvari, ki jih je počel redno. Poleg spanja. In drkanja. Brez kakršnegakoli zadovoljstva. Kot bi si stisnil nadležen mozolj.
Ni redno jedel, ni se redno bril, tuširal, menjal posteljnine, niti zob si ni umival redno. Če se pa že je spravil pod tuš in se oprhal, je to storil z vročo vodo. Da je zmil svinjarijo s sebe. Tiste v sebi ni mogel. Kopalnico je napolnila para, ogledalo se je zameglilo. Ovil si je brisačo okrog pasu in opazoval meglico na steklu skozi katero so se kazali le obrisi njegovega ksihta. Nagonsko je stegnil roko, da bi obrisal ogledalo, vendar je skrčil dlan v pest in skoraj treščil z njo v površino po kateri so že polzele kaplje. Ni se hotel niti pogledati, tako na živce si je šel.
Pofukan psihiater. Spet vprašanja, na katera ne bo mogel odgovoriti.
Sploh pa imajo tudi ti preveč polne roke dela z reševanjem težav petičnežev, ki na seansah zleknjeni v naslanjač tarnajo o ceni priveza za jahto, o razdvojenosti med ljubico in ženo ter podobnih prestrašnih tegobah, ki tarejo ljudi njihove baže.
Kimal mu bo in mu na koncu rekel, da se mora s tem spopasti sam. Kar je tako ali tako že počel. Sprejel je svoje stanje in skušal živeti z njim. Iz njega izvleči kar največ.
Ni mu šlo v račun zakaj depresija je bolezen, evforija pa ne?
Tisti prekleti pozitivci, ki v vsaki stvari vidijo žarek upanja, se veselijo slehernega sončnega vzhoda, luči v hladilniku, pojedenih kosmičev pred iztekom roka in mačjega prdca, so se mu zdeli bolj bolni od njega. On nima realne slike?
On, ki gleda svet, držeč se za rob brezna, hudič pa mu liže jajca in ga vabi v globel garjavih gnusob, ki pa so še vedno manj groteskne od angelčkov, vilinskih metuljčic in samorogov, ki jih vidijo ti sanjači navdahnjeni s čarobno energijo kozmosa in privlačnosti, prepričani, da se jim ne more zgoditi nič slabega, so bili s svojim videnjem sveta bližje realnosti kot on?
So svet in družba in to malomarno mestece, v katerem je životaril in dneve prebijal v knjižnici, da mu ne bi bilo treba gledati mame, ki vsa vzhičena bulji v bedaste bolivijske telenovele, infantilne indijske nadaljevanke in plete pasji puloverček, res tako prekrasni in čudoviti, kot majhna modra perlica na vrhu prikupne poslastice iz rahlega biskvita oblita s stepeno sladko smetano ali pa je masten, smrdljiv in sluzast kot kitajske kroglice v pizdi paragvajske prostitutke, ki se zaveda, da bo tisti dan, tako kot dan poprej in vse dneve pred njim zopet pretepena, vprašanje je le ali jo bo premikastila sadistična stranka ali pa ji bo kakšno vzgojno pripeljal njen zvodnik.
Bi moral tudi on, tako kot vedno večja množica bebcev, začeti gledati na svet skozi rožnata očala, čutiti to milino in lepoto in čarobnost trenutkov, si zvečer napisati sladkobno sporočilce na z rožicami in  z metuljčki in s srčki prepreden dišeč listič ter zjutraj hliniti presenečenje nad prebrano modrostjo prepisano iz kake bukle polne motivacijskih citatov, ki so jih izrekli slavni in manj slavni, vendar bolj uspešni?
Iti na travnik, leči med cvetoče travne bilke, se posuti s sončničnimi semeni in upati, da bo nanj sedla sinička in zobala z njegove betice?
Si na gozdni jasi zgraditi bivak iz vej in mahovja, sesti predenj po turško s prekrižanimi nogami, vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta ter med ponavljanjem tega prisluhniti spevom škratov, ki se skrivajo v podrasti gozda?
Svet je postajal vedno bolj črno – bel. Na oni strani le angeli, metuljčki in dobre vile, na njegovi strani pa demoni, strahovi, krokarji.
Popolnoma porušeno ravnovesje. Enim zgolj dobro, drugim le slabo …
Če bi srečal enega od teh samooklicanih gurujev; ki ob govoričenju o zakonitostih vesolja, da kar oddajaš tudi sprejemaš, da tvoje osredotočanje na določene stvari ravno te tudi prinese in obenem prodaja ubogim param še motivacijske cdje in knjige in karte, in trdi, da si za vse kar se ti zgodi kriv sam in nihče drug; bi mu pred vsemi tistimi bedaki z opranimi možgani iztrgal drobovje in ga zadavil z njegovimi lastnimi črevi.
Plamen v očeh bi mu ugasnil, ko bi prek usten izdihnil še zadnjo sapo iz svojih čistih, s tobakom neomadeževanih pljuč, njegov vedno bister in radosten pogled bi postal zmeden, vprašujoč.
“Očitno nisi oddajal pravih vibracij …”

Advertisements
%d bloggers like this: