Lej jo, brado ma!

conchita
Orka madona, kakšne zganjajo zavolj enga tipa v kikli! 

Kot bi kaj takega videli prvič. Morda res ne gre za najbolj inovativno zamisel, mu pa z največjim veseljem namenim deset točk za provokativnost.
Nadvse zabavno je gledati, kako si dan po njegovi zmagi na Evroviziji, popevkarice rišejo brade na svoje ksihte in jih objavljajo po družabnih omrežjih. 
Alo … bedasto izpade. Ker nimate nečesa, kar dečko ima.
Nimate jajc. 

Še bolj butasti pa so komentarji, kjer zaplankančki v svoji omejenosti opisujejo gnus, ki ga občutijo ob pogledu nanjo. 
Nanj tesla!
Da bo šla goveja župa lažje po žrelu, naj vas malce pomirim. Conchita ni bradata pevka, ampak tip v obleki. Dec je. Dec v večerni toaleti in z lepšimi nogami od vaših brkatih žena. Pa nikarte špilat zgroženosti nad vizualno podobo.

Jezni ste nase, ker vam je v možganovju najprej naredilo ‘Opa! Lej jo, lej jo postavco!’ Potem pa prc Milojko, ko so osvetlili obraz. Zmeda v glavi nepopisna, kali? 
‘Sveta pomagavka, a se mi je dela skor tič dvignu na tipa!?’

Sploh bi bili pa možakarju lahko hvaležni, da si je dlačevje pustil, saj bi se sicer res lahko tepli po glavi, ko bi šele naknadno izvedeli, da ste se vzburili zaradi moškega. Potem bi bilo šele hudo. Crying game pa te scene. Če ne poznate, si morate nujno pogledat. Všeč vam bo.

Je pa ta fenomen preoblačenja moških v ženske moč najti v različnih zadevščinah. Odštevši brado seveda. Videti se je dalo pri Benny Hillu, pa pri Nadrealistih in Monthy Pythonih, celo Eminem se je našemil v Britney Špears …
Kasneje sem to opazil za maškare, a se mi je zdel precej cenen štos, ko se ljudje brez idej našemijo v babo. Od stare mame bertah, mamino ruto, nek plet in to je to. Ker sem vedno mislil, da si moram obriti brado. Nak, te pa ne dam. Brade pa ne.


Nekoč sem si obril glavo na nulo, pa sem imel precejšen afro, kakršnega ima tisti virtuoz na harmoniki in bil potem golobučen nazi skin. 
Bulerji, bombar, lisice na pasu, spuščene naramnice, zavihane hlačnice na kavbojkah.
S prijateljem sva se tako vživela v vlogo in bila tako prepričljiva, da sva na pustno soboto v K4 edina pila iz kriglov, medtem, ko so drugi srebali iz plastičnih kozarcev, saj sem natakarju, kot se za skina spodobi, zatežil za prave glaže, zafukal sem le s tem, ko sem iz žepa izvlekel rasta denarnico, v domači oštariji pa sva jih skoraj dobila po nosu, ker naju niso prepoznali, ko sva sikala oštirju naj da kako slovensko muziko.
Spet drugič sem si dreadlockse skrajšal na pol, ker mi irokeza za pankurja, v kar sem se tisto leto pregvantal, ni hotela stati pokonci, kakor bi bilo treba.

Ampak napraviti se v žensko, mi ni pa nikoli prišlo niti na misel. Pa ne zaradi nekakšnih homofobnih variant, ali pa ker bi se bal, da bi začutil svojo ženstveno plat in bi se privadil nošenja najlonk, ali pa tega, da se mi tangice zarežejo v rit. Preprosto bedasto se mi je zdelo.
Kot se mi je zdelo bedasto, ko se je nek prijatelj nekoč zgražal nad Woodyjem Harrelsonom v filmu Bes pod kontrolo, in začel popizdevat, da naj zamenjam program, pograbil daljinca in potem crkaval od smeha, ko je gledal Tečajnike (ne vem zakaj ne prevajajo naslova Kursadžije!?), kjer je prav tako v žensko oblečen tip s piskajočim glasom pripovedal zlajnane fore in si popravljal vozel na ruti.

Še cel kup najstniških in manj najstniških komedij je bilo v Hollywoodu skozi vsa leta posnetih po tem kalupu. 
Wayansa sta igrala belki, Corey Haim je bil/a navijačica, Swayze, Snipes, Leguizamo so tri dregice, zmagovalke lokalnega tekmovanja za kraljico preobleke na cestni dogodivščini, v večini primerov gre za bolj neprivlačne babure kot kaj drugega a naj bom preklet, če se ne potrudijo maksimalno, da bi bile videti ženstvene in fabulozne, če jim že ne uspe biti privlačne ženske, ki bi lahko kakega moškega zavedle. 
No, razen v Crying game. Dregice so v prvi vrsti zabavljači/ce. Entertainerji … ke.



Pri nas so ti poskusi, razen morda Sester, ki so pred leti tudi same nastopile na evrovizijskem odru – ravno tako v krilih, pod katerimi so bingljala moda, a žal brez brade – precej klavrni, saj so moški v ženskih preoblekah ponavadi bolj možačasta babšeta v hlačnih kostimih in so kvečjemu lahko v vlogi prav nič mikavne psihologinje. 
Dec v kikli, z ruto ter ruralnim naglasom pa se tudi ne skaže kot formula za krohotavost, še toliko bolj nezabavljaško je vse skupaj zato, ker je vsak videti kot parodija na Nelo Eržišnik, ki je njega dni ob boku Jake Šrafcigerja zabavala živelj. 
Mama Manka, čeprav ji po moje do tega, da bi bila zabavna, precej manjka, pri teh istih tičkih, ki se jim Conchita gravža, najbrž izzove salve smeha, Za ‘Lahko ti podarim samo ljubezen’ so bržda držali pesti, zdaj jih pa pogled na prelestno dolgonogo postavo Avstrijca sili na kozlanje in podobno. 

Edini logičen zaključek je ta, da jih moti to, da si ni obril brade. Če bi si brado obril, bi bil pa prav fletna babn’ca. Za čez gavtre naslont pa ji ga prslont. Pa še homeoseksualc je. Branu se ga gvišn ne bi.

Upam, da se bo ta trend kombiniranja brade z oblekicami vsaj za letos prijel in bom lahko denimo na sprehodu po Piranu začutil svežino poletnega vetriča pod lahkotno oblekico s cvetličnim vzorcem.
Da ne bi kdo pomislil, da sem gej al pa kej, pa tega ne bi bilo priporočljivo izvajati sam, temveč držeč se za roke s kako čedno frajlo v podobni oblekici. Ona v recimo zeleni, jaz pa v modri. Ker je bolj moška barva.

Advertisements

Brada je preprosto – kul

beard

Bradači smo najjači. Dejstvo. Brade so kul. Dejstvo. Golobradci nam jih zavidajo. Dejstvo. Edini nekul bradač je Jurij Bradač. Dejstvo. Prave ženske imajo rade prave moške. Dejstvo. Pravi moški ima brado. Dejstvo.
Pomislite na pet pomembnih mož na tem svetu, ki so kadarkoli kaj pomenili in ugotovili boste, da so vsaj trije med njimi v nekem obdobju svojega življenja zagotovo nosili brado.
Aristotel, Charles Darwin, Platon, George Carlin, Ernest Hemingway, Che Guevara, Sean Connery, Primož Trubar, Jezus Kristus, ZZ Top, Vincent van Gogh, Polde Bibič, Heinrich Karl Bukowski, Dare Ulaga, Chuck Norris, Rihard Levjesrčni, …
Filozofi, igralci, misleci, vladarji, pisatelji, glasbeniki, učitelji, gozdarji, umetniki, poeti in vsi, ki se zavedajo magičnosti, ki jo brada premore, karizme, ki jo izžareva in neustavljivega seksapila ki veje iz nje. Tega pa ne pogruntaš, dokler je ne pustiš rasti. Res rasti, ne tisto šminkersko pol centimetra debelo črto, ki teče po robu čeljusti. Šele ko ti brada objame obraz se zaveš, da si videti bolje z njo kot pa brez nje.

barba

Nekajkrat se mi je že zgodilo, da se je kdo obregnil ob moje obrazno dlačevje in me pobaral čemu pravzaprav imam brado. Pametnega, tehtnega odgovora v takem primeru človek ne more podati, ne da bi se ujel v klopčič izmotavanja in malodane upravičevanja svoje nespametne odločitve za nošenje te povsem nepraktične in popolnoma nepotrebne navlake. Najbolj ‘zabavne’ so opazke, s katerimi ti določijo versko pripadnost in izrazijo neko strahospoštovanje, ko sami pri sebi ugotavljajo, da je v steklenici pred teboj zagotovo brezalkoholno pivo, ko pa je splošno znano, da ‘muđahedini’ ne pijejo alkohola. Takemu običajno namenim pogled, kakršnega ima sveti bojevnik, tik preden se razstreli. Da sem videti kot pravoslavni pop ali četnik je ena pogostejših. Kadar si jo pristrižem v špico, je zlodej, satan ali pa peklenšček skorajda pričakovan. Seveda je zgolj iz konteksta ter od koga si deležen opažanja razvidno ali je bilo mišljeno kot kritika ali kot pohvala. Ena najbolj izvirnih opazk ostaja, da sem (bil) videti kot Ramzes.
Spotikanje drugih ob brado pa se dogaja malodane vsakemu, ki jo ima, zato sem se odločil spisati nekaj priročnih izgovorov s katerimi bo bradač lahko odpravil radovednega izpraševalca z enim od teh verjetnih, malo verjetnih ali pa popolnoma neverjetnih odgovorov na vprašanje:

‘Zakaj pa ti pravzaprav nosiš brado?’

– Brez nje sem izrezan Justin Bieber. Sit sem bil otepati se najstnic.

– Imam še povsem uporaben glavnik in mi ga je škoda zavreči.


– Pod njo skrivam grdo brazgotino, ki mi je jo v spopadu prizadejala ena od treh norveških ninj, ki so me sredi noči napadle, ko sem okajen kolovratil po bližnjici skozi gozd.


– Brada me pogrša. Preprosto ne bi bilo pošteno, da bi bil poleg tega, da sem pameten in duhovit pa še grozno čeden.


– Ne morem se je znebiti. Nazaj mi zraste v pol ure. Prosim … pomagaj mi!


– Grda razvada s katero se borim in se je skušam otresti. Enkrat tedensko hodim na sestanke ‘anonimnih’ bradačev.


– Zaradi žensk. Te dlake mi gredo sicer grozno na živce, a pičke so nore nanjo, drgnejo se ob njo, zapletajo prste vanjo in jo naravnost obožujejo.


– Brado imam zaradi vloge. V ribniškem pasijonu igram Judeža Iškarijota. Takoj ko bo reč pri koncu, se bom kakopak obril, saj je biti tisti, ki je izdal našega Gospoda, še bolj tvegano, kot v zgodnjih partizanskih filmih igrati nemškega oficirja, ki ukaže požgati vas. Vprašaj Demetra Bitenca.


– Ker mi med kunilingusom ves žmoht steče vanjo in se potem še nekaj ur kasneje lahko spominjam, kako lepo sva se imela s tvojo sestro/ženo/mamo.


-Na pomlad začnemo s snemanjem slovenske različice Grizli Adamsa in do takrat mi mora zrast vsaj do ram.

____________________

*Odgovori so izvirni, noben od njih nima brade, navajanje avtorstva ni potrebno.

Upam, da vam pridejo prav in da se boste z njimi otresli nadležnega izpraševalca, ki je prepričan, da v bradi gojite, črve, žuželke in ličinke, saj smo po njihovem mnenju bradači zanemarjeni umazanci, ki nam je malo mar za lasten videz in še bolj za okolico, ki mora zreti v naše neurejene zaraščene ksihte polne zajedavcev, ki komaj čakajo, da se preselijo v sveže našamponirana lasišča nič hudega slutečih opazovalcev.

Dragi moji brati kosmati, nikar se ne trudite biti razumljeni. Zavistneži bodo še vedno zavistni, čas pa bo pokazal, da so ravno oni s tem nesprejemanjem poskrbeli, da smo še bolj kul kot bi bili sicer. Konec koncev si niso sami krivi, da jim brada ne požene. Pokažite malo sočutja, ne rinite jim jo v obraz in jih ne dražite z njo.

Sam sem imel brado, očala in pobrito betico še pred Breaking bad.

Bil sem kul, še preden je bilo kul.

beard1

%d bloggers like this: