Dve plati istega kovanca (prozni mnogoboj 2014)

Kdor pravi, da nima treme je lažnivec. Mogoče niti ne laže nalašč, le ne opazuje se zadosti podrobno.Dejstvo, da sem šele nekaj ur pred samim finalom proznih mnogobojev 2014 sploh izbral zgodbo, ki jo bom bral, zagotovo ni blagodejno vplivalo na moje rahlo razrvane živce, poleg tega pa mi je želodec, kot vsakič pred kakim javnim nastopanjem sporočal:’ Ne hvala, sem že včeraj jedel in nima smisla, da še danes.’ 
Kostin želodec je želel naplahtati kostin mozeg, a je ta komplet ves organizem že dopoldan zvabil na uravnotežen obrok v bližnjo okrepčevalnico. Paradižnik, zelje, solata, jogurtova omaka, popečeno piščančje meso, vse skupaj pa zavito v tanko testo. Jufka pač. 

Preudarjanje ali naj čitam to ali ono ali kaj tretjega, nekaj na prvo žogo, morda nekaj hihitavega, zabavnega a provokativnega, se je končalo z ‘ma u kurac vse skupaj!’ in natisnil sem tisto, kar sem hotel brati že lani in predlani. 
Vnovični vzorec pogostega letanja na odtakanje, upad teka in pogosto praskanje čela jn lasišča je bil zadosti zgovorna potrditev, da imam jebeno tremo. Kar ni nič slabega. Vem, da berem prehitro, zaradi tega občasno požiram cele besede ali pa pojem kak zlog. 

‘Nekaj moram pojest!’, sem se na glas opomnil.
Na silo sem zmazal štiri čufte s polento, čez pa sem prav pogoltno požrl še en smetanov puding z okusom mlečne čokolade, med goltanjem zvrhanih jušnih žlic pa sem sukal embalažo iščoč podatek o količini. Ko sem v kotu spodaj ugledal droban sramežljiv napis ‘500g’, sem se zavedel, da sem ravnokar kot taboriščnik močnik, potamanil pol kile pudinga.

Ana me je pobrala malodane pred vhodnimi vrati, kjub temu pa sem tistih nekaj deset metrov premagal s težavo in v glavi s predstavo, da sem videti kot gospod Majavko. 
Vso pot do Ljubjane sem zehal in blebetal. Prvo zaradi prenažrtja, drugo zaradi, kakopak, treme.

Čik, prijava, naročilo pijače. Nives, Matej ter Jure so me prišli bodrit, bog jim požegnaj.
Vesolje pa mi je v svoji neskončni šegavosti kot kontrapunkt v neposredno bližino zopet poslalo pijanega Slovana, ki glumi anglosaksonca in me je zmerjal s ‘hudu ju tink ju ar’ in ‘madrfakr’. 
Srebal sem pivo in si mislil:’taman me boš razpizdil, da bom prebral, kot se šika’, a ker je kurac nadležen vedno bolj sikal in skakal v besedo tudi Pižami, ki je ravno začel z zadevščino, sem stol lajavega pizduna, ko se je ta odločil izprazniti mehur, potisnil pod mizo in nanje položil noge. 
Sicer ga je hotel zopet uporabiti, a sem mu medtem, ko je cukal stol, s kazalcem pokazal, da ne bo šlo, skoz zobe sem bevsknil ‘pober’ se!’ ta pa mi je vrnil s ’tis prfuknen.’
‘Še eno zini’, sem si mislil, ‘pa boš videl, kok prfuknen …’ 

Na vrsto za branje sem prišel – ja itak, kdaj pa? – ravno takrat, ko sem šel scat. Kar je bilo nekako pričakovano, ker sem hodil na skret, kot bi imel prehlajen mehur.

foto: Matej Sušnik

foto: Matej Sušnik

Stojim. Berem. Berem počasi. Razločno. Berem in sem ter tja slišim koga, ki se zasmeji, hkrati pa se zave, da ni prav. Preneha se smejati. Ni smešno. Bizarno je. Groteskno. 
To je rajtam Grmov vpliv. Ali pa zgolj dejstvo, da ko padeš noter, padeš noter in bereš. Ali pa sekaš tilnike. Vseeno je. 

Skušal sem umiriti tresočo roko, v kateri sem držal papirje pa sem si rekel, ‘ko jo jebe’ in se raje osredotočil na branje.
Da zgodba ne bo požela silnih simpatij mi je bilo nekako jasno, zatorej me število dvignjenih rok ni kaj preveč presenetilo, bil pa sem – priznam – malce razočaran, saj sem jih vseeno pričakoval nekaj več. 
A jebi ga. Za glas ljudstva je treba imeti nekaj ljudskega. Kar Ludvik zagotovo ni. 

Tudi razglasitev končnih rezultatov ni bila neko silno presenečenje. Večji, ko je odziv že med samim branjem zgodbe, večja je možnost za zmago. Med mojim branjem pa je bila skorajda tišina, le tu in tam kak ‘ o fak no’, je prekinil turobnost. 
Pižama je v uvodu zaključka dejal, da tolikšne diskrepance med občinstvom in žirijo ni bilo že lep čas in da je rezultat skrajno zanimiv. 

Lol! 
Prej je ves čas prcal Zaza – člana žirije, zaradi njegovega hipsterskega videza, zdaj je pa uporabil ‘diskrepanca’, jebote! 
Kaj nesoglasje ni dovolj artfagovsko?

Ko so se pokuševali, pofotkali in je bil prehod prost, sem šel spet v toaleto, tokrat že zaradi piv in ne več zaradi treme, vračaje se na svoj sedež v kotu, pa me začopati prej omenjeni orjak in mi pojasni diskrepanco. 

Do neskladja je prišlo zavolj očitno različnih okusov občinstva, ki jih ‘Pogled’ ni prepričal in so mu namenili bore malo glasov, zato pa so bili enotni člani žirije Zavoda za založništvo AirBeletrina (al kako že?) in dodelili moji zgodbi največ točk. 
Tako, da sem – poglej ga zlomka! – pušnil in zmagal obenem. 
Poraženec in zmagovalec istočasno.

Sicer bi mi tistih 800 evrov bruto bruto bruto prišlo prav, a naj me koklja brcne, če mi ta potrditev strokovne žirije ne pomeni skorajda več. 
Biti brez gnara sem tako ali tako vajen, dobiti štiri dvignjene palce, da pišem dobro, pa je nekaj, česar sicer nisem vajen, bi se pa z lahkoto navadil.

Advertisements

Na vrat na nos

Danes sem se na vrat na nos spomnil, da bi šel v Novu Mestu v Lokal Patriota na prozni mnogoboj, na katerega je Boštjan Gorenc opozoril v knjigobežnicah že lep čas nazaj.
Poklical sem nekaj ljudi, če bi šel kdo z menoj, a ker je bilo vse tiktaktik pred zdajci, je bilo na koncu vprašanje le, ali naj grem sam ali ne.
Deset do šestih sem se odločil, da preverim s kolikšno zamudo smem priti … Če sploh.

“Če prideš do pol osmih bo še znosno”, je otprilike glasil odgovor.
Cajta kukr čš!! Skočil sem pod tuš, kar na suho sem postrgal kocine po vratu in pod nosom, ostalo obvezno zimsko opremo sem pustil.
Ker revše jadno ne premorem tiskalnika, sem skočil še do prijatelja, pri njem stiskal zgodbo z naslovom V uho in oddivjal proti kraju dogodka …
Ampak po omejitvah!

Po garminu naj bi tja prispel ob 19.18. Enajst minut do pol sem parkiral nekaj deset metrov od lokala.
Ko sem prispel tja, je zgoraj omenjeni bradati mož ravno pričel z uvodom.
Srebal sem čaj, prisluhnil sem gospodom in gospej pred mano, sam sem bil na vrsti, lahko si mislite – zadnji.
Po čitanju me je uvatila trema! Ko je bilo že za mano …

Začical sem za ščep tobaka, pa mi je prijazen neznanec ponudil kar že zvito cigareto. Ravno puhnil sem zadnji dim, ko se je iz notranjosti začul aplavz.
“Čakajo vas” al te, kaj pa vem kaj mi je rekel možak ob katerega sem se butnil med vrati, saj ga nisem videl, ko pa so se mi okularji zameglili.
V roke so mi potisnili, skupaj zvezane tri knjige, nekako tako kot so včasih berila nosili s seboj na učilišče, sledilo je rokovanje, pa fotkanje …

Nisem si drznil pomisliti, da sem zmagal, ko pa sem bil tam povsem sam samcat, brez ekipe podpornikov, ki so jo ostali kakopak povsem legitimno imeli.
Kurc, ko pa se spomnim zadnji tren … Bom pa za drugič vedel.
Glasovanje je namreč potekalo z dvigom rok prisotnih, nekaj pa je imela k prebranemu pripomniti tudi komisija …
Pa teslo sem dvema konkurenčnima zgodbama še sam dal glas!
Ko pa je vprašal, komu je bila ta zgodba všeč …
“Meni.”, sem si dejal sam pri sebi in porinil roko v luft.
Zmagal nisem, tretji nisem bil, sem bil pa drugi. Ravno prav za finale …

Bravo, Kosta, jebem li te smotana, če bi nabasal pun avto kameradof, pa bi bil prvi.
Stopil sem do šanka, po glavi mi je za trenutek šinil verz onih prismojenih reperjev iz Srbije, ki pravijo:”Daaaaj raaakiiije!”, a nisem izgovoril, saj sem imel prazen želodec.
“Čaj, zelen, z mlekom, prosim …, ko utegneš” in malo begal kam čem sesti, ko pa so tam okrog tiste mize kjer sem sedel poprej skakali s kamero in jemali izjavo zmagovalca.
Ampak je bila res dobra zgodba. Zato sem pa glasoval zanjo. No, saj sem za svojo tudi …

Ravno odtočiti sem nameraval iti, ko predme stopi moški, kakih petdeset let bi mu prisodil takole na oko, in mi seže v roko.
“Čestitam.”
“Hvala lepa …”
“Ste že kje objavljali?”
“Ne, ne, nisem …”
“Pa vas kaj takega zanima …”
“Seveda, zakaj bi sicer pisal?”
“No jaz sem iz založbe brščžcvm …”, vsaj jaz sem ga tako razumel, ko mi je pomolil lično oranžno vizitko.
“Moj mail in telefonsko imate gor, pa mi pošljite kaj, bi rad še kaj vašega prebral …”
“A …?”
“Obljubiti vam sicer ne morem nič, pošljite mi pa le, pa bomo videli, kaj se da narediti.”
“Jaz se opravičujem, ampak sem še malo zmeden, prvič sem na čem takem, prvič sem bral, sploh me pa tko scat tišči, da mi že učke plavajo … Vam je bila všeč zgodba?”
“Ja, ja, všeč – taka sodobna, sem tudi sam delal na radiu in vse te finte poznam … Vi kar pojdite … pa se slišimo?”
“Ja, vsekakor. Dobite na mail!”

Rokovala sva se.
“Adijo, hvala.” sem se poslovil in zahvalil ter dodal:” Vas smem še nekaj vprašat?”
“Kar!”
“Kje pa majo tle skret?”

Branje

Slo po branju sem nedvomno podedoval od svojih staršev, ki po kosilu, zleknjeni na kavč ali udobno v naslanjač, vedno prečitajo par strani.
“Je to nekaj novega?”
“Neee”, očetu odvrne mama in mu spod mizice v dnevni ponudi najnovejše čtivo različnih žanrov.

Od pohištvenih katalogov, do trgovinskih, bele tehnike, različnih trgovinskih mogotcev in vsega boga reklamnih letakov.
No, jaz sem to bralno strast malce izpilil in preberem tudi kaj, kar je vezano v debelejšo skorjo in objema več kot le nekaj pisanih strani.
Tudi sam posegam po različnih žanrih od fikcije, do hardcore kurbarije, pa prek slovenskih klasikov in novodobnih pesnikov ob katerih se počutiš kot bi bil tvoj inteligenčni kvocient enak temperaturi mlačne vode.

Pa vendar to vsi hvalijo in čislajo, razume pa nihče.
Zakaj bi se potem človek trudil s tem?
Gre tu za nek vzgib, da če hočeš biti član neke kajsigavem kakšne intelektualne elite, moraš imeti to prebrano?

Nekateri avtorji so mi blizu in zgodilo se je, da sem v knjigi enega od teh zasledil ime avtorja, za katerega junak knjige meni, da je najboljši pisatelj sploh, pa sem si ime zapisal in bral tega. Potem sem v spremni besedi bral o nekih njegovih vzornikih, pa sem vzel še tiste, vendar sem se že oddaljil in potem nisem več iskal vzporednic. Včasih posrečeno nabašem na kaj zanimivega, včasih ponesreči dobim v roke kako reč, kjer je papir več vreden od zapisanega in si mislim svoje.
Kdaj spotoma iz knjižnice z mizice na kateri ležijo izvodi za odpis odnesem kakšno knjigo in je potem moja.
Moja!

Tako, da imam počasi kar nekaj knjig, ki so vedno pri roki.
Včasih delim kakšno mnenje o kaki prebrani bukli ali pa o filmu, priporočim kakšno reč in celo posodim.
Zadnjič sem prekršil svoje pravilo, ki se ga držim pri filmih in knjigah. Ne gledam in ne berem ničesar, kar je aktualno, še manj tisto, kar je vroče in opevano z vseh koncev in krajev.

Pričakovanje je potem preveliko in si že predstavljaš, kako te bo vrglo na hrbet od silnega presežka. Kako ti bo razširilo obzorja in boš svet videl v novi luči. Šlo je sicer za novo frišno knjigo o kateri sem bral v reviji o knjigah, ki je na voljo v knjižnici, pa sem rekel, no pa jo bom prebral. In sem jo. Ni mi žal. Izjema.

Sicer vedno počakam, da se prah poleže, da mi ne tulijo na uho:” Kako dobro je to!”, “To zdaj vsi berejo!”, tako potem lahko v miru preberem, neobremenjen od hvalnic in superlativov o določenem izdelku.

Ker je od izida knjige, ki me je spodbodla k pisanju tega uvodnika v morebitno nadaljno podajanje mnenja o prebranem, minilo že tri leta sem si jo izposodil.
Z vedenjem, da je bila ob izdaji najbolj vroče blago na naših policah. Ko sem jo odprl sem jo tudi prebral.
V dveh polčasih. Brez podaljškov. Imam pa tudi mnenje o njej.
Prav tako o drugih, a je tole o tej najbolj sveže in najbolj živo in namesto, da bi ga zapisal in podal sem naredil uvodnik v vprašanje ali naj ga sploh podajam?

“Kdo pa si ti, da boš govoril, kaj je dobro, kaj slabo, kaj zanimivo in kaj dolgočasno?”
Sem človek z okusom. Tega ima vsak. Vprašanje pa je, če je moj okus merodajen. Če mu je verjeti in zaupati.
Sem človek z mnenjem. Za tega pa je splošno znano, da je tako kot ritna luknja.
Vsakdo ga ima.

Bral sem … Berem … Bral bom.

Ne vem če sem bil odkar znam brati, kdaj tako navdušen nad kakšno knjigo, kot sem ob branju te, ki jo prebiram te dni.
Čudovite prikazane človeške lastnosti, krasen izbor besed in opisi tako različnih čustev in situacij, da imaš občutek kot bi se vozil z vlakcem smrti.
Gor. Dol. Gooooor. Doooooooooool!
Pa spet gor!
Iz krohotanja ob prebranem, te že naslednji trenutek preseneti knedl v grlu.
Toliko topline, srčnosti, iskrenosti in modrosti nekega Uma v eni sami knjigi!
Pa sem komaj čez polovico in tako kot si jo želim prebrati do konca čimprej, upam da bo bralni užitek trajal čim dlje.
“Pa dobr, a misliš povedat za katero knjigo gre, al ne?”
Ne! Ne še!
Če češ, beri naprej, če ne sretan put!
Kako hudiča nisem tega dobil v roke prej?
Po drugi strani, pa mislim, da jo berem ravno ob pravem času. Prej je ne bi znal ceniti tako kot jo cenim zdaj.
Nekdo, ki zna tako opisovati ljudi in situacije, komične zaplete in razplete, obenem in hkrati ter vštric pa zapletene in tragične življenske usode, ki se nam odvijajo pred našimi očmi, pa jih ne vidimo ter potem obžalujemo, da nismo spoštovali in znali zaobjeti trenutka dokler so bili tu, ko jih ni več pa dojamemo, da je pač prepozno.
Jebi ga. Šel je.
Šel je človek, iztekel se je čas, minili so dnevi.
Pa tega ne naredi na tak patetičen cankarjanski način ampak tako prekleto preprosto kot bi šlo za dejstvo in nekaj povsem samoumevnega. Vsakdanjega.
Čeprav je možak živel nadvse pestro življenje, iz knjige ne veje pompoznost in nadutost.
Pred očmi imaš povsem preprostega, z življenskimi izkušnjami in preprosto pametjo prežetega človeka, ki reče bobu bob, kurcu kurc, joškom pa prsi ali dojke, odvisno od obdobja v katerem se z njimi srečuje.
Njegova odkritosrčna kritika, ki se zdi nadvse na mestu in tehtna v katerokoli sfero je že namenjena, je podana na tak način, da ko jo prebereš, jo dojameš.
Misliš- da jo.
Potem pa sam pri sebi rečeš:….”Wait-whaaat!?” in greš prebrati znova.
Potem ti pa sine. To je objektivnost. To.
Ko sem tuhtal o tem kar berem sem si rekel, da ne bom več pisal.
Nima smisla. Nimam kaj povedati, nimam česa reči.
To misel sem vzel kot odločitev.
Pa sem si kot kaže po tehle vrsticah sodeč- premislil, kaj?
Tako kot misel da bi danes jedel testenine s tuno, potem pa si misel premisliš in si narediš sendvič.
Ali pa pride misel, da bi se najraje fental. Misel pač pride in misel gre. Jaz ostajam.
In čeprav je Marko Zorko tudi žal že odšel, njegova misel ostaja.
In misli iz njegove glave zbrane v knjigi Mein Kampf.
Heil Marko.

p.s.
Sem hotel na vsak način to vključiti vmes, pa so ostali stavki tega izpodrivali.
Nekoč sem rekel, da če bi lahko s katerokoli zgodovinsko osebnostjo iz preteklosti imel uro za karkoli, ne bi izbral ne Bude, ne Krišne, ne Jezusa, ne Kraljeviča Marka, niti Tita ali Miki Miške, ampak bi z Bukowskim popil nekaj piv.
No sedaj bi nekaj piv raje popil z Zorkom.

%d bloggers like this: