Dostojnega dela dan

Skoraj vsak dan sem presenečen nad kakšnim podatkom, ki nam ga postrežejo mediji, ki se nekako svojeglavo odločajo, kaj je pomembno in kaj ni omembe vredno.
Sploh me je presenetil tale, zaradi katerega hitim spisati tole vkup, da bom ujel še današnji dan, kajti voščila, ki so prepozna pri nekaterih včasih povzročijo slabo voljo. Te pa res ne bi rad povzročal, ko jo je pa že toliko.
Torej , da preidem kar k stvari.

Vsem slabo plačanim, izkoriščanim, neplačanim, šikaniranim in izmučenim delavcem sveta, vsem brezposelnim, vsem tistim, ki so pravi meneđerji in gospodarijo z bornimi prihodki ter preživijo (četudi komajda in s solzami v očeh), vsem utrujenim in zgaranim ljudem, ki se jim milo stori, ko prejmejo pokojnino, iz vsega srca čestitam ob dnevu dostojnega dela.
Danes je vaš dan …

Je tale svet postal nek bizaren resničnostni šov ob katerem se posamezniki daljne civilizacije nekje v kakšnem ozvezdju krohotajo na ves glas, se držijo za trebuh, če ga sploh imajo in si mislijo:”Tile Zemljani so zakon! V celotni galaksiji ni bolj odpiljenega organizma od njih!”

Če je tole mišljeno kot šala, se marsikdo ne smeji.
Če je mišljeno kot opozarjanje na nevzdržne razmere, ki vladajo vsepovsod, se mi zdi nesmiselno. Saj vemo!
Kdaj se bo zgodilo, da bo dan ‘dostojnega dela’ dostopen vsakomur vsak dan? Obenem pa bo plačilni dan, ‘dan dostojnega plačila’, da bo lahko vsak slehernik vsakodnevno živel dostojno življenje?!

Si pa drznejo!
Govoriti o dostojnosti. Sploh sedaj, ko so morala, etika in podobna navlaka le ovira pri tem, da bi bil človek uspešen in bogat.
Gigant, ki je lansiral nov produkt na tržišče, svoje delavce plačuje v pesteh riža, obsedence, ki so si zaželeli imeti petko prvi v pesti, pa pesti jesenski mraz, ko postopajo vso noč pred prodajalnami z najnovejšimi mobilniki.
Kje je tu dostojnost vas vprašam? In enih in drugih in tretjih?
Dostojnost … lepo vas prosim.

Ob dnevu dostojnega dela bi rad vsem poklicnim sinovom, hčerkam, dedičem in dedinjam, vsem študiranim debilom, vsem izkoriščevalskim mogotcem na lestvicah najbogatejših, katerih zaposleni v strahu pred odpuščanjem ščijejo v plastenko in niti na stranišče ne upajo, vsem podjetnikom, ki od svojih zaposlenih pričajujejo lojalnost in pripadnost podjetju ter pripravljenost, da so na voljo sleherno uro v dnevu in sleheren dan v tednu, vsem zunanjim ministrom, ki ne govorijo nobenega tujega jezika, vsem skorumpiranim politikom, vsem nesposobnim gospodarstvenikom, ki so zavozili nekoč uspešna podjetja in onemogočili dostojna življenja mnogim, iz srca rad zaželel, da bi nekoč doživeli vsaj en dan dostojnega dela.

Kaj pa je jutri za en dan? Dan česa? Dan mlatenja prazne slame?

 

Advertisements

Črna ovca, bela vrana

 

working_gloves

Na paleto sem zlagal pet kilogramske škatle s fugirno maso, ko je nekdo iz spodnjega nadstropja zakričal:« Mal’ca!«
Snel sem rokavice, jih vrgel na delovni pult, ugasnil luč, izklopil radio in se spustil po stopnicah na dvorišče ter vstopil v garderobo. Medtem, ko sem si umival roke, sem ujel delček sicer običajno nesmiselne in brezplodne debate, ki ni služila ničemur razen kopičenju informacij o ljudeh in njihovih zadevah.
»A si se poj zmenu z unmo za une unga da ti bo zrihtal?«

Taka in podobna vprašanja so iz Vinkovih ust letela ves čas. Bil je hujši od kake radovedne branjevke. Vse ga je zanimalo. Vse o drugih. V življenju se mu ni zgodilo nič omembe vrednega razen služenja vojaškega roka v Srbiji, občasnih izletov s čebelarskim društvom, gasilske veselice in šihta. In to je bilo edino kar je imel povedati.

Sedeli smo za mizo in jedli.
O čemerkoli je že stekla beseda med obedom, prej ali slej je Vinko začel razlagati eno od treh vojaških zgodb; kako so se peljali s tovornjakom skozi neko vas, kjer si je potem ogledoval sadje na stojnici in ga je mamka ozmerjala da naj ne šlata voča, kako je s težavo (mar bi raje poskusil z odpiračem) odprl konzervo z že nekaj let pretečenim rokom uporabe in kako je s Šiptarji menjal marmelado za suho meso.
Najraje pa je povedal tisto, kako je bilo, ko se je njegov stric vračal z vlakom iz ruskega ujetništva.

»So jih na postaj’ v Beograd pričakal, pa so jim frišn kr’h deval pa vroč pasulj, pa kolkr so wotl so dobl … Sam tel niso že en cajt nč jedl, pa topuga sploh ne in so jm ževodc pupokal, so tm na peron’ poj pomrl. Je en začel tult, da naj ne jejo, da je zastrupljen, pa je stric poj prst v gobec vtaknu pa je vse skuzlov, če ne bi takrat tm umrl. Takla so tel t spodn.« Pri tem je rahlo privzdignil svoje košate obrvi in brez kakršnekoli zadrege z glavo mignil v mojo smer.

Komaj sem čakal, da bo konec te usrane malice, da se vrnem na delo in da bo konec delovnega dne. Sit sem bil teh zgodb, sit sem bil njihovega popivanja, sit sem bil ignorantskega šefa in sit sem bil sodelavcev, ki so bili vsi po vrsti zagovedani, zaplankani hribovski runklni, ki so me grdo gledali od trenutka, ko sem prišel v podjetje.

Nisem zavijal po njihovo, nisem bil njihov – bil sem od dol in prav nič se nisem potrudil, da bi bil sprejet.

Službo sem dobil preko agencije za zaposlovanje in podjetje ji je plačevalo lep odstotek poleg moje plače, zato me je direktor po dveh mesecih poklical v pisarno za podpis pogodbe in to kar za nedoločen čas. Češ, da je zadovoljen z mano. Sodelavci pa so špekulirali, da bom dobil odpoved. »Busanc tle ne bo nikol’ dubu rednga šihta.«, je bojda komentiral Vinko.

Vsaj tako mi je rekel Martin, ki je bil dežurni kurjač in je hodil od enega do drugega, zašinfal čez odsotnega, da si mu pritegnil, nakar je šel k njemu in mu povedal kar si rekel. Kmalu sem ga prečital in nisem z njim izmenjal niti dobro jutro. Kaj dosti se nisem pogovarjal niti z ostalimi. Prišel sem delat ne pa bratit se s to svojatjo. Smo si bili pa v eni stvari enotni. Jaz nisem maral njih in oni niso marali mene. Kljub temu pa me je petnajstega v mesecu Slavko vseeno oblajal in mi razložil kako se tamkaj stvarem streže, kako te stojijo in kako to gre.
»Prvo plačo se zapije!« mi je z zabuhlim obrazom prepredenim z modrimi žilicami zabrusil, ko sem odhajal.
»Vem, saj sem jo. Prvo plačo.«
»Tisto drugje ne šteje – tole prvo pri nas je treba zapit.«
»Saj boste tvojo …«

Neko jutro mi je trola odpeljala pred nosom in sem zamudil. Dvajset minut. Slavko mi je z viličarjem pripeljal nasproti im mi kazal na uro.
»Mi že delamo!«
»Vidim, da si že nadelan, ja.«
Jezika nisem znal nikoli držati za zobmi …

Ko sem se preoblekel, sem poiskal šefa, ki je bil vedno nekje drugje, kot bi moral biti. Tokrat je s Slavkom ždel v skladišču in popisoval neko blago, ki so ga razložili s tovornjaka, Slavc pa mu je razlagal kako je bilo na dopustu na Tajskem. V glavnem o kurbah in kako pijani so bili.
Stopil sem k šefu.

»Janez, se opravičujem, zamudil sem, bom pa pol ure dlje ostal. Če mi poveste kaj naj grem delat.«
»Prav. Dokončaj tisto, kar sem ti naročil včeraj.«
»Tisto je končano. Sem že včeraj opoldne končal in se lotil sortiranja starega blaga.«
»Potem daj pa tisto naprej.«

Ni imel pojma, ne kaj kdo dela, ne kaj je potrebno narediti. Če ne bi imel naročil in delovnih nalogov, bi obstal sredi dvorišča in zijal okrog sebe kot zapuščeno ščene. Le da si to v zmedenosti in iz dolgčasa, lahko vsaj poliže jajca.

In ker je bil tak kot je bil, so tudi ostali postopali, popivali in se pretvarjali, da delajo. No ne ravno vsi. Tisti, ki so morali pripraviti izdelke ali polizdelke so garali, Slavc pa je bil ves čas prislonjen na kako paleto za katero je imel pijačo. In Janez – šef je to mirno toleriral. Ker je bil pač Slavc tisti cucek, ki mu je lizal jajca.

Nekega dne pa se je na oglasni deski kar na lepem pojavilo direktorjevo obvestilo o popolni prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu. Kaj hujšega!?
Nekdo, ki zjutraj ne zmore sesti v avto brez šilca žganjice v riti in se odpeljati na delo, tudi v službi ne more funkcionirat vse dopoldne, ne da bi kaj spil! Tisto je bil le papir. Še naprej se je pilo, le bolj na skrivaj in ne vsem na očem. Tisti ki niso pili, se ob to niso obregali, jaz pa sem se vsakič, ko mi je Slavc prišel blizu.
Vedno je imel namreč kaj pripomniti.

Če sem pripravljal polizdelek …
»A komaj pol silosa si spraznil? Jaz sem že …«
»Kaj si že? Celo flašo spraznil?«

Kadar sem točil komponento …
»A maš ti še za točiti?«
»Jaz mam še, pa ti?«

Nekoč me je rahlo preteče pobaral: »A bi ti rad da se ti kaj naredi?«
»Nikakor ne, zato pa vedno pazim, kadar si ti na viličarju, da si čim dlje od mene.«, sem poškilil in z rokami zasukal imaginaren volan.
»Kaj sploh delaš na dvorišču, nimaš kaj hoditi sem pa tja, šestkrat na dan. A maš prehlajen mehur, da skoz scat hodiš?«
»Saj ne grem vedno scat, včasih grem pit. Človek dela, pa švica, pa mora kaj spiti, saj žejo pa menda razumeš?«
»A si fovš, a bi ti tud’, saj mam dost pijače, so mi jo stranke prinesle za novo leto.«
»Potem nisem edini, ki je opazil kaj imaš najraje.«

Od nekod se je vzel Janez in obema zabičal naj odnehava in greva nazaj delat. Ker sem bil namenjen proti stranišču, sem tja tudi šel, nazaj grede, ko sem šel mimo šefove pisarne, pa me je le ta ustavil.

»Kaj sta imela?«
»Nič nisva imela, ves čas se vtika vame, pa sem mu par stvari nazaj povedal …«
»Nimaš ti kaj tu govoriti, zato sem jaz tukaj, da uredim zadeve in da komu kaj povem!«

»Potem pa povejte! Povejte mi kaj naj delam zjutraj, ne da vas iščem po firmi in vas sprašujem, na koncu pa mi rečete da naj kaj najdem, povejte Slavcu tisto, kar sem mu povedal jaz in povejte meni, če vas kaj moti, ne da mi razni Vinkoti in Martini govorijo kaj vam bojda ni prav. Dokler mi vi nič ne rečete, jaz sklepam da delam v redu.«

»Poslušaj, saj ti nihče ne upa nič reči, ker vedno popizdiš! «

»Popizdim, kadar mi Mare pride povedat, da sem slabo pospravil skladišče. Mare, ki za lastno higieno ne skrbi in smrdi, da nam je vsem slabo. Popizdim kadar mi nekdo, ki je pijan in hodi na razne konce nagibat flašo, ki jo ima skrito med paletami, šteje kolikokrat grem scat.

»Saj greš res dostikrat!«

»Kje pa piše da ne smem? Za pijačo pa piše da se je ne sme konzumirat, pa veste da se jo, pa ne naredite nič! Tale je po cele dneve trd, a boste toliko časa čakal, da bo koga nasadil z viličarjem?«

»Fantje majo prav, res si svetovni prvak v podjebavanju!«

»A zato, ker se ne pustim jebat? Ker se postavim zase? Se moram, mi ne preostane drugega. Prvi teden mi je Primož non stop najedal in kritiziral vsak moj gib, pa sem vam rekel, da človek, ki pride nekam na novo delovno mesto in se privaja, ne more še nekega šikaniranja trpet zraven. In kaj ste naredili? Nič! Smejali ste se!«

»Kaj pa naj bi naredil?«

»Ne vem … Zato ste VI tukaj da uredite zadeve …«

Vseeno mi je bilo. Polno pizdo sem jih imel vseh skupaj. Natanko sem vedel, da mi glede dela nima česa očitati in da mu grem v nos zaradi drugih, recimo temu karakternih lastnosti.  Šel sem ven, čez dvorišče proti vhodu v obrat, kar se pripelje spet tisti bizgec z viličarjem in mi požvižga.
»Si se to na Tajskem navadil žvižgat za tipi?«
»Ne …«
»A si imel že prej to navado?«
Teslo zarukano me je le debelo gledalo, jaz pa sem se povzpel po stopnicah, prižgal luč, vklopil radio, si nataknil rokavice, nadaljeval kjer sem ostal in upal, da tisti dan ne bo več nikogar blizu.

Stanje izravnavanja

Sinoči sem govoril s prijateljico, ki poučuje slovenščino na eni od osnovnih šol.
Dolgo se nisva niti slišala niti videla, pa sem se odločil, da jo bom malo poklical.
Rečeno- storjeno.

Že pred meseci sem ji prebral nekaj pravljic, ki sem jih bil spisal, ker sem želel slišati njeno mnenje. Vse so se ji zdele dobre, vendar se ji je zdelo, da ena od njih izstopa in da bi jo rada prebrala učencem.
Še enkrat sem se lotil branja pravljice ‘Zakaj žaba nima las?’, naredil nekaj manjših popravkov in se odločil, da ji jo pošljem na elektronsko pošto, natisnila si jo je in jo v enem od razredov tudi prebrala.

Še predno je začela, pa je kopici desetletnikov naročila, naj bodo kritični in povedo tudi, če jim kaj ni bilo všeč!
Povedala, mi je da se je otrokom zgodbica zelo dopadla, da so bili navdušeni nad rimami, za vajenca na muli pa menijo, da je car!
Super- otroci že vedo, kaj je dobro …
Njihovo mnenje je tako ali tako najbolj pomembno. Saj je pisana zanje.
Žal pa je tako, da širšemu krogu najbrž še lep čas ne bo na voljo …
Treba imat para.
Tisk stane!
Slikanica brez ilustracij pa tudi ni slikanica, ampak kup črk na papirju, ki otrok ne premami k temu, da bi jo vzeli v roke ali pa staršev k temu, da bi jo odprli in preverili še vsebino.
Še za pisanje si ne upam trditi, da imam povsem osvojeno to veščino premetavanja črk, si pa z gotovostjo upam reči, da risat ne znam, niti če bi bilo od tega odvisno moje življenje.

Vesel, a z grenkim priokusom, sem prebral še zadnje poglavje knjige, ki sem jo bral in zaspal, zjutraj pa sem prejel klic urednice … no, no, kar počasi, da ne bo kdo rekel:” A ne me jebat, so ga klicali!”
Fraza ‘naključje, ki ni naključje.’, ki se vseskozi ponavlja skozi knjigo, ki sem jo sinoči zaprl, se tokrat ni zgodilo, temveč me je klicala šefica iz lokalnega časopisa, če sem že videl izdajo za ta mesec.

“Ne še.”
“No, smo dali tvojo naslovko, dobiš denar, pa tudi za članek v prejšnji številki dobiš nakazano najbrž še ta teden … aja, pa še eno tvojo fotografijo smo dali za en oglas, če ti je prav.”

Seveda. Več ko uporabite mojega materiala, pa naj bo to članek ali pa fotka, več bo stricu kapnilo v mošnjiček in si bom lahko kupil tisto rezino sira, ki sem si jo prejšnji teden ogledoval v delikatesi, sem si mislil, pa me je brž prizemljila …

“Ampak ta ne bo nič plačana, saj veš, ne morem si privoščiti, da bi vsako stvar colala …”
“Nič hudega. Saj je bila na naslovnici prejšnji mesec tudi moja fotka, bo pa za tisto.”
“Ja neee, naslovnico plačamo samo, če jo naročimo!”
“Pa saj si me prosila naj ti pošljem kaj za naslovko.”
“Ja, ampak ti nisem rekla, da bo plačana! Veš, ljudje so veseli že, če jim kaj objavimo, sploh pa za naslovnico, in da je napisano čigava je. Če se misliš iti na tak način lahko zaključiva in se pač ne gremo več, jaz se ne mislim z vsakim bost!”

Jebemti, kot bi zahteval denar za nekaj, česar nisem naredil!
Kot bi prosil za vbogajme!
Ker je danes neka razstava, na katero sem mislil iti vreči oko, sem jo čez pol ure klical, da jo pobaram ali naj smatram, da smo zaključili s sodelovanjem ali naj kaj spišem.

“Ojla!”, se mi je prešerno oglasila na telefon, kot bi ne imela pred kratkim spora in bi bilo vse v najlepšem redu.
Bem ti miša, kot bi govoril z nekom drugim.
“Seveda, ti kar! Od tebe sem že navajena, da ne dobim kake fige! Napiši, kako fotko naredi.”

Saj ne da dobim za članek ali pa fotografijo kako omembe vredno vsoto, je pa v enem tromesečju za rezervoar bencina.
Pa ne vozim ne kakega hudo potratnega avtomobila, niti ne delam fur na svojo vikendico na hrvaški obali ali pa na smučanje v švicarske Alpe.

Čemu se mora človek postavljati na glavo, da dobi tisto kar meni, da si je zaslužil, in od kdaj je v razpisih za delovno mesto kot ena od prednosti podjetja redno plačilo!?

Računica

Kadar delo v tovarni stoji,
kadar kmet ne proda svojega pridelka,
kadar podjetje ne trži svojih uslug,
kadar gostinci in hotelirji ne beležijo obiskov
pride do milijonskih izpadov.

Milijardnih.

Kadar se pa dela, prodaja in trži
pa niti toliko ne kapne
da bi plačali zaposlene.

!?

%d bloggers like this: