Kar vprašaj! A pazi. Utegneš dobiti odgovor …

Pri ljudeh najbolj cenim in občudujem izvirnost in iskrenost.
Ker je oboje v teh časih težko, saj nas ukalupljajo, da bi bili vsi enaki in en drugemu podobni, tako po videzu kot tudi po razmišljanju, se morda ravno zaradi tega navdušim nad ljudmi, ki odstopajo od zapovedanih standardov in so po mnenju teh klonov čudaški, nenavadni, svojeglavi, ekscentrični in pač taki, da se jim je bolje izogniti. No, jaz se jim nalašč ne.

Ker so zanimivi, razgledani, s svojim pogledom na svet, nevodljivi in prijetni sogovorniki. Prijetni v smislu, da je debata dejansko debata, z izmenjavo mnenj in z obveznim nestrinjanjem. Če bi hotel, da mi nekdo kima, bi si kupil tistega psička, ki ga nalepiš na armaturno ploščo.
Pogovori o nogometu, politiki in podobnih bedarijah me iritirajo in dolgočasijo do obisti, zato se jim, če se le da, pa se skorajda ne da, izognem.

Včasih se da človeka presoditi že po tonu pozdrava in prvih nekaj besedah. Nekajkrat se mi je že zgodilo, ali pa se je zgodilo onemu drugemu?, da sem odreagiral drugače kot je bilo pričakovati.
Lep čas se me je držalo, da sem ob srečanju na vprašanje ‘Kako?’, odgovarjal z ‘Udzad!’, kar je izpraševalca najprej malce vrglo, potem pa tako zabavalo, da mi ga je zastavljal vsakič znova. To se še vedno zgodi in vedno odgovorim enako.
‘Kako?’
‘Od zadaj!’

Najde se pa tudi kdo, ki se me loti z nadgradnjo tega in dobim postreženo ‘Kako si?’.
Odzovem se z: » Za en kurac, hvala.« ali pa z »Nikako, fala na pitanju.«, kadar pa se počutim dokaj v redu in sem potem tudi videti sprejemljivo vizualnim receptorjem odgovorim:»Tako kot zgledam.«
To ponavadi sproži izsiljen kompliment, ‘zgledaš dobro’ ali pa ‘videti si v redu’, ki mi ali godi ali pa mi je zanj malo mar, v obeh primerih pa se odzovem neprimerno.
Se pravi ne vrnem komplimenta, ali pa prhnem suhoparen ‘hvala’.

Zakaj ne odgovorim resno, oziroma zakaj ne odgovorim človeku, ki me vprašuje po počutju, tako kot se spodobi?
Ker ga v resnici ne zanima.
Za frazo gre! Mašilo!
Premostitev začetne zadrege, uvod v brezvezen pogovor ali pa bežen pozdrav.

Sicer sem poln pitalic in sem bil že nekajkrat upravičeno označen za zasliševalca, a ne zato, ker bi firbcal. Sprašujem, kadar bi rad prek odgovorov na zastavljena vprašanja, zaslišanega bolje spoznal.
Čeprav jim ne svetim v oči z namizno svetilko, se ne nagibam preteče prek mize, niti jim v obraz ne pljuskam kozarcev ledenice, to vzamejo kot neko pretnjo, v bistvu gre pa za kompliment, ki ga ni deležen ravno vsak. Ker me vsakdo še zdaleč ne zanima.

Sprašujem ljudi ki me zanimajo.
Ki so mi zagonetni, od katerih menim, da utegnem izvedeti kaj novega, da mi znajo odpreti neke nove percepcije in drugačne poglede na svet. Čeprav se nekomu morda zdi, da je omembe vreden pogovor, če z nekom izmenjaš nekaj predvidljivih in vljudnostnih fraz, je meni škoda vsake izrečene besede in sape, ki sem jo bil potrošil za izgovorjeno.

‘Kako si?
‘V redu. Ti?’
‘Bo. Gre.’

Aaaaaaarm … Kaj!?

Kaj za vraga je v redu!?
Kaj to pomeni? Da je dobro, a da bi bilo lahko boljše pa vendarle, da le ne bi bilo slabše?
Kaj ta v ‘redu’ pravzaprav pomeni? Ali pa ‘bo’? ‘gre’!?
Kaj je tisto kar bo, kaj je tisto kar gre in kam hudiča gre?

No to pa jaz vem. Gre v maloro. Vse skupaj. Vem tudi zakaj.
Ker se ne znamo pogovarjati, ker nismo iskreni v lastnih mislih v lastnih glavah in bi bilo zaslepljujoče pričakovati, da bomo potemtakem iskreni do drugih. Naslednjič, ko me bo kdo vprašal kako da sem, ga bom posedel za debeli dve uri nekam na kako škarpo in mu do potankosti razložil kako sem.

To ga bo izučilo postavljati vprašanja, na katera noče odgovora.

Bral sem … Berem … Bral bom.

Ne vem če sem bil odkar znam brati, kdaj tako navdušen nad kakšno knjigo, kot sem ob branju te, ki jo prebiram te dni.
Čudovite prikazane človeške lastnosti, krasen izbor besed in opisi tako različnih čustev in situacij, da imaš občutek kot bi se vozil z vlakcem smrti.
Gor. Dol. Gooooor. Doooooooooool!
Pa spet gor!
Iz krohotanja ob prebranem, te že naslednji trenutek preseneti knedl v grlu.
Toliko topline, srčnosti, iskrenosti in modrosti nekega Uma v eni sami knjigi!
Pa sem komaj čez polovico in tako kot si jo želim prebrati do konca čimprej, upam da bo bralni užitek trajal čim dlje.
“Pa dobr, a misliš povedat za katero knjigo gre, al ne?”
Ne! Ne še!
Če češ, beri naprej, če ne sretan put!
Kako hudiča nisem tega dobil v roke prej?
Po drugi strani, pa mislim, da jo berem ravno ob pravem času. Prej je ne bi znal ceniti tako kot jo cenim zdaj.
Nekdo, ki zna tako opisovati ljudi in situacije, komične zaplete in razplete, obenem in hkrati ter vštric pa zapletene in tragične življenske usode, ki se nam odvijajo pred našimi očmi, pa jih ne vidimo ter potem obžalujemo, da nismo spoštovali in znali zaobjeti trenutka dokler so bili tu, ko jih ni več pa dojamemo, da je pač prepozno.
Jebi ga. Šel je.
Šel je človek, iztekel se je čas, minili so dnevi.
Pa tega ne naredi na tak patetičen cankarjanski način ampak tako prekleto preprosto kot bi šlo za dejstvo in nekaj povsem samoumevnega. Vsakdanjega.
Čeprav je možak živel nadvse pestro življenje, iz knjige ne veje pompoznost in nadutost.
Pred očmi imaš povsem preprostega, z življenskimi izkušnjami in preprosto pametjo prežetega človeka, ki reče bobu bob, kurcu kurc, joškom pa prsi ali dojke, odvisno od obdobja v katerem se z njimi srečuje.
Njegova odkritosrčna kritika, ki se zdi nadvse na mestu in tehtna v katerokoli sfero je že namenjena, je podana na tak način, da ko jo prebereš, jo dojameš.
Misliš- da jo.
Potem pa sam pri sebi rečeš:….”Wait-whaaat!?” in greš prebrati znova.
Potem ti pa sine. To je objektivnost. To.
Ko sem tuhtal o tem kar berem sem si rekel, da ne bom več pisal.
Nima smisla. Nimam kaj povedati, nimam česa reči.
To misel sem vzel kot odločitev.
Pa sem si kot kaže po tehle vrsticah sodeč- premislil, kaj?
Tako kot misel da bi danes jedel testenine s tuno, potem pa si misel premisliš in si narediš sendvič.
Ali pa pride misel, da bi se najraje fental. Misel pač pride in misel gre. Jaz ostajam.
In čeprav je Marko Zorko tudi žal že odšel, njegova misel ostaja.
In misli iz njegove glave zbrane v knjigi Mein Kampf.
Heil Marko.

p.s.
Sem hotel na vsak način to vključiti vmes, pa so ostali stavki tega izpodrivali.
Nekoč sem rekel, da če bi lahko s katerokoli zgodovinsko osebnostjo iz preteklosti imel uro za karkoli, ne bi izbral ne Bude, ne Krišne, ne Jezusa, ne Kraljeviča Marka, niti Tita ali Miki Miške, ampak bi z Bukowskim popil nekaj piv.
No sedaj bi nekaj piv raje popil z Zorkom.

%d bloggers like this: