Rad imam jezik

jezik.jpg

Rad imam jezik.
Rad bi rekel lasten, a bi s tem povzročil precej zmede, predvsem pri samem sebi, kajti še vedno se ne morem zediniti – s samim seboj seveda – ali je moj lasten jezik tale, ki v tem trenutku počiva v precej nenavadnem položaju (ali pa je morda za jezik to povsem običajen položaj?), s konico prislonjen na zgornja sekalca in obenem rahlo ob nebo, ali pa je to jezik v katerem pišem te besede, čeprav bi bil moj lasten jezik lahko tudi moj materni jezik, ki pa ni nobeden od prej omenjenih?

Moj lasten jezik, torej ta v ustih, imam še kar rad – čeprav me je  že ničkolikokrat spravil v težave. A krivde tukaj ne morem pripisati zgolj njemu … Revež ni sam kriv, če je včasih hitrejši od možgana. Pa ne, da bi bili ti počasni, le jezika včasih ne dohajajo. Kadar se nekako uskladita, pa sta kar dinamičen dvojec, in sta ostalemu telesu omogočila tudi kak mesen užitek. Takrat možgani počivajo, jezik, ta neumorna gmota mesa in živčevja pa ima spet delo.

Rad imam jezik.
Zelo! Zdi se mi imeniten. Občudujem tiste, ki ga znajo spretno sukati … Eeeh! Pa sem hotel narediti jasno ločnico med lastnim fizičnim jezikom in lastnim jezikom kot orodjem za izražanje. Morda pa mi bo le še uspelo. Tudi če mi ne.

Rad imam slovenski jezik.
Ni ravno lastni jezik, vsaj meni ne, mi je pa nedvomno najbolj pri srcu. Najbližje. Največ ga uporabljam v primerjavi z drugimi jeziki. Njegova raznolikost in pestrost me fascinirata. Če bi imel možnost, bi v vsakem govornem področju živel po kak mesec, dva, tri ali dlje, da bi se naužil dialekta, potem pa bi šel dalje v drug kraj. Če bi moral izbrati najljubše narečje, bi ga težko izbral. Težje, kot če bi mi kdo rekel, naj mu povem najtežje poslušljivega. Tistega sem že izbral. Mogoče zato, ker ne poznam še vseh, ko pa jih je toliko, ali pa preprosto, ker mi zveni najbolj runklasto in rogovilasto.

Rad imam jezik.
Prekleto! Večkrat, ko zapišem ta stavek, vedno bolj nepravičen se mi zdi. Nimam rad zgolj enega jezika, rad imam tudi tuje jezike … /Spet je ločnica zabrisana./ A naj bo jasno, da govorim o jeziku kot o pojmu, torej bi lahko rekel, da imam rad JEZIK. Pika!

Rad imam slovenski jezik z vsemi njegovimi narečji in jezikovnimi posebnostmi. Rad imam angleški jezik, srbski, črnogorski, hrvaški, bosanski, makedonski in prav tako vse njihove dialekte, ali pa vsaj tiste, ki jih poznam in ločim. A žal, žal, žal jih ne poznam vseh. Rad bi jih, pa jih najbrž ne bom nikoli.

Vseeno pa je mi je slovenski jezik najljubši jezik. Nedvomno.
Če ne bi imel rad zgodb, besedil, misli, ki jih avtorji vpletajo vanje, bi šel prebirat slovar. Ampak to je nekako tako, kot bi prebral seznam vseh možnih živil, ne pa receptov jedi, ki nastanejo iz njih. Krompir, repa(kisla), fižol(rjavi), sol, kri, poper, riž, črevo, … Povsem nezanimivo. A ko te sestaviš skupaj, tako kot je treba, dobiš kmečko pojedino.

Včasih mi samo beseda, ena sama – že zaradi zvena – kje sta šele pomen in potem vpletenost v stavek, privabita nasmešek na obraz. Pa včasih tega ne uspe celim stavkom ali pa dejanjem, pogledom.

Rad imam jezik!
Pritlehnež, grdobec, češplja, slatina, bacek, motovilec, sočivje, krt, šleva, okolišiti … Krasne besede. Pa so tudi še bolj krasne. Spomnim se posmehovanja vrstnikov, ko sem kratkohlačnik spraševal, kaj, da so počeli sinoči. Ta sinoči jih je tako neizmerno zabaval …

»Zakaj ne rečeš včeraj zvečer?«
Zakaj bi, ko pa je ‘sinoči’ tako čudovita beseda za ta čas? Zakaj bi rekel, da hruška prezoreva, ali bognedaj gnije, ko pa se presneta reč medi!? Včasih mi kakšna beseda uide iz glave pa sem potem ves nesrečen, vse dokler se je ne spomnim. Se je že zgodilo, da sem po več urah brezupnega tuhtanja in ob totalni kapitulaciji mozga, le priznal, da sam ne bom zmogel, izvlekel telefon in poklical človeka za katerega sem ddomneval, da bo vedel odgovor na tisto kar me trenutno tare, mu opisoval in tolmačil kaj želim in mu dajal vse mogoče podatke.

» Daj mi, lepo te prosim, povej, kako se že reče tistim, ki so jih Turki na svojih vojaških pohodih ugrabljali, jih odpeljali s seboj in jih vzgajali kot svoje?«
»Ne vem …«
»Kako ne veš no, pa saj to sva se že pogovarjala? Ti so potem poturčeni bili bojda še krvoločnejši od Turkov samih!«
»Aaaa, misliš janičarje!«
»Ej …!«
»Reci.«
»Jebi se.«
»Ni za kaj.«

Seveda je tu treba vedeti koga boš poklical. Kot pri tistem kvizu. Za vsako področje svojega človeka. A, če mu ne znaš opisati, kaj te tare, ti kaj dosti ne bo mogel pomagati. Ob tem dobim asociacijo na kultno risanko o dveh ameriških bebcih, ki sta po nekem nesrečnem naključju pristala v Mehiki, in ko sta brez dokumentov želela prečkati mejo v ‘great ol’ state of Texas’, je star cariniški mačkon priskočil na pomoč mlajšemu kolegu in uporabil izvrstno zvijačo za odkritje njunega dejanskega porekla.

»What’s the capital of the United States of America? What’s the capital of Texas?«

V odgovor sta rendžerja dobila le bebav smeh …

»We gonna let them through, they’ re Americans allright?«
»How can ya be certain?«, podvomi vajenec.
»Plain and simple boy, if they were Mexicans, they would make an effort to know!«

Tako nekako. Morebiti se zdi preblisk nekolikanj abstrakten. Naj pojasnim …
Prav ima prekaljeni graničar. Tudi v slovenskem področju, je vedno več meksikanarjev, ki se bolj potrudijo od domorodcev. Ki vedo več od domorodcev. Ki tudi jezik uporabljajo bolj ljubeče od njih in ne delajo z njim kot svinja z mehom. Sam se včasih počutim kot tisti fantje, ki so bili odpeljani v tujino in s svojo matično kulturo nimajo prav dosti stika.
Mogoče sem tudi zato do tega jezika, ki mu smem z vso pravico reči moj lastni jezik, bolj spoštljiv kot tisti, ki mu v vsakodnevni rabi ruvajo črevesje, ga maličijo do nerazpoznavnosti, hkrati pa malikujejo panterje, kamne nekih knezov in se sklicujejo zgolj na zgnite korenine svojih prednikov.
Pazite na svoj jezik!
Jatagan tega jezikovnega janičarja je oster in prekleto rad ga izdre ter zamahne z njim.

Advertisements

Strpnost my ass

Naj še jaz pristavim piskerček, če ima že vsak (kolikor toliko pismen) pravico, da ne rečem že skoraj dolžnosti, zagovarjati nekega svojega videnja nastale, joj prejoj žešće zajebane situacije.
Nek sore fuckin looser, ki ne more pogoltniti pušione, ki jih je doletela, je spisal svoje dojemanje.
Ljudje, ki so to brali so skočili iz spanca in smuknili iz pižam v jebene trenirke (jebale vas trenirke, da vas jebu …) in leteli na shod.

“Pa s kom tale bizgec sploh drži?”, se morda sprašuješ in si misliš:” Se bo že še zjasnil …”
No stvar je taka, da ne boste ne eni ne drugi čakali, h komu bom pristopil; naj povem kar kojci in precéj.

Če moram bit neolikano tele, zagovedan, zaplankan, ozkogled majhen kimajoč, bolj v strahu pred busancem kot pa boga boječ človeček, da bi si lahko – pazi to, hahaha – s ponosom lahko rekel Slovenec, me lahko mirno kušnete v rit, ker pogojev ne sprejmem.
T velkboghlonej, ampak raj’ ne bi …

Če moram biti na Ceco poskakujoč, za vratom plus ali pol mesec noseč trenirkar, L poudarjajoč in rokovanja željan čovek, ki komaj čaka 13.januar, da bo lahko iz svoje Zastave opalio nekoliko puta, ki je za nekoga samo zato, ker je kobajagi naš – me lahko tudi mirno poljubite u dupe – neću vala, pa grom da me strefi!

Poznam primerke ene in druge podvrste in z nobeno od njih nočem biti povezovan.

To, da je šele ta dogodek odprl tole vrečko prepajcanga dreka, me kratkomalo preseneča.

Nestrpnost je v tejh krajih prisotna od kar pomnim!
Vedno pa je bil v njej prisoten paradoks!

Najbolj goreči skini so pred leti prihajali iz Ljubljane in krajev severno od nje.
Najmanjši med njimi je imel židovsko zveneč priimek, najmočnejši očitno južnjaškega, najbolj mrk med njimi pa je bil zagotovo v nekem tretjem kolenu potomec Džingiskana.
Predvidevam, da so najprej obračunali z domačimi …

Green Dragonsi so vzklikali desno obarvane parole in bodrili igralce Olimpije ter se veselili zmag.
A ono na igralištu sve naši … Še vodja navijačev je bil od doL.

Najlbolj glasni zagovorniki polnjenja vlakovnih kompozicij za smer ‘Ljubljana – Zidani Most – Zagreb – za naprej nas boli kurac, sam’ da ste preko Kolpe’, so ponosni Slovenci, samooklicani domoljubi, ki jih najbolj moti, da jih bo vodil neGdo, ki ni čistokrven.
Za ta G bi jaz predlagal razrez dokumentov na licu mesta!
Čistokrven!? Na tem prostoru!?
Kaj pa ti veš s kom je tvoja praprapranona prisilno ali pa prostovoljno občevala med vsemi temi tranzicijami narodov?

Vas nič ne boli, da nekdo, ki je potomec priseljencev, govori bolje slovensko od vas?
Vas ne pogreje, ko vas tako zmene popravlja, ker ne znate tesla uporabljat rodilnika? Ali pa dvojine, s katero se tako radi bahate?

O, vas, vas. Sem na lastni koži skusil.
Pa ko greste na veselico gasilskega društva. .. kako za vraga pogoltnete tiste čevapćiće?
Pa pleskavice s kajmakom in pasulj?

Poleg dejstva, da niti na vaški veselici ni toliko tiste opevane slovenske narodne zavednosti, da ne poprosite, če bi se dalo morebiti vsaj ob tej priliki pojesti jote ali pa kranjske klobase z zeljem in matevžem, če že ne krvavice, ker ni pač sezona takrat zanje.
Kadar zaslišite nekaj kar bi utegnilo biti podobno bosanščini(kugha pa vi véste ka je hrvatski pa srbjansk al pa kej drujga?) vas kar zmrazi in začnete pihat.

“Gdaj se bo pa tala poj tla sluvensk nauču ghovort?”
hahahaha- Pa menda ti runkelj hribovski ne misliš, da je tole kar govoriš ti slovenščina!?
Pa bodi zadosti …

Tudi tile toboženaši niso ravno biseri in perle in so bržkone še bolj nestrpni.
V drugo smer. Do Slovencev.
Kolikokrat sem bil priča, ko se norčujejo iz slovenščine … hecno pa je, da ravno takrat govorijo, kot bi morali sicer.
Me pa bolj podraži dejstvo, da velikokrat slišim mulce, neka tretja generacija najbrž, ko se lomijo med pogovorom v enem od dialektov bivše srbohrvaščine. Joj muke!

Revše ne zna niti slovensko, niti bosansko ali hrvaško ali pak srbsko.
Povsod kamor gre je tujec.
Če bi jim kaj rekel, pa le reda radi, če bi šlo mogoče bolj potiho, bo takoj užaljen.

“A da sem sLovenc mi ne bi nć reku, a?”
Pa med njimi ni neke solidarnosti pa lojalnosti, da ne boste mislili … Pravoslavci drkajo muslimane z raznimi pritlehnimi popevkami v katerih jim ponujajo slanino s četniškega podstrešja, ti pa jim vračajo s svojo verzijo, kjer si s tremi prsti nosijo fekalije v usta.
Bolanija.

Najbolj preprosta rešitev – za ove druge seveda je – asimilacija. Ne moreš nekje gon’t svoje iz nekega kurčevega inata.
Pa ne le pri nas! V svetu! Nasplo h…
Pride Eskim v Afriko, zabundan, neće pa neče da se skine, to mu je jarane kultura!

“Whatever, mistah, but you die of hotness …”

Če ga preteram u pičku lepu materinu kakopak…
Če pa … saj to bi se pa dalo!
Narediti vsesplošni preizkus znanja za slehernega državljana Slovenije!
Tudi za tiste, ki so doli spodaj (v Avstraliji, ne v Banatu) ostali brez volilnih lističev.

Nekaj slovenskega jezika, narek, malo o kulturi, pa o znamenitostih, o zgodovini in geografiji pa da se loči kdo je kdo in ko je ko ter kdo je kaj in ko je šta!

Aha!
No, ob tem sem se spomnil še prebivalcev anglosaksonskega porekla, ki že leeeta in leeeta živijo v Sloveniji in ‘don’t speak a word of Slovenian’ razen kava pa pivo ker, kot pravijo sami: “Everybody speaks perfect English.”
To sicer ponavadi pravijo Američani, ker če bi bilo to res, bi jenki doodle dandy potrebovali prevajalca.
In kaj mislite, ali to Janeza Novaka (kao John Doe, če slučajno bere kak gospod Janez Novak, se opravičujem – Nothing personal, dude) moti?

A ne, nikakor ne. Potrudil se bo in bo govoril z njim po njegovo, čeprav z močnim slovanskim naglasom in bo le s težavo spravil vkup polsmiselen stavek, nikakor pa ne bo z busancem govoril po čefursk- no way, no how.

I am Borg. Prepare to be assimilated. Resistance is futille.

%d bloggers like this: