Kunilingus je nevarna žwau

Izredno se bom potrudil ne biti preveč vulgaren in bom poskusil svojo zaprepadenost nad tem kako presneto naivni smo ljudje, zapakirati v kar se da spodobno embalažo, če pa me že zanese v začutenje potrebe po tem, da bi besedilo malce okrancljal s kakšno sočnejšo, bom to storil s kako tako, ki bi šla skozi še v sinhronizirani risanki na enem od otroških programov.
Errrrm, težka bo.

Ker če napišem, da me blazno jezi kako nas skušajo prepričevati v prednosti kavnih napitkov, češ da raziskave floridske univerze kažejo, da ljudje, ki pijejo kavo, živijo dlje, ter da redno uživanje kave utegne pri kavopivcih preprečiti pojav sladkorne bolezni tipa 2, pojav bazalnega celičnega karcinoma, raka na prostati, raka v ustih in raka na dojki, nekako ne morem mimo holivudske zvezdnice, ki si je preventivno odstranila obe dojki in je bila sprva junakinja zaradi svojega dejanja, kasneje pa so se začele kresati polemike o njeni preračunljivosti in domnevnem milijonskem zaslužku, ki ga je pobasala v žep, saj naj bi šlo za propagiranje vsadkov in reklamo lepotni kirurgiji, hkrati pa ne morem mimo Michaela Douglasa, ki je svojega raka na grlu pripisal kar kunilingusu.

‘Kwa pa je to za ena žwau?’

Predvidevajmo, da se je večina s tem že srečala in ve o čem je govora, pa vendarle so tudi takšni, ki ne vedo o čem gre, tem pa žal tudi sskj ne pomaga kaj dosti, saj besede v slovarju nej.
To je tisto, ko se imata dva rada, sta sproščena in se v ljubezenskem aktu moški (čeprav je lahko tisti, ki to počne tudi ženska, in ni le odjemalka v tem sladostrastnem početju) spusti med njene praviloma razkrečene noge in ji takole med nami rečeno … pač poliže pičko.

kunilingus
Menda ne!? :O
Reeeeees, nekateri ljudje to počnejo.

Večina moških se bojda prav rado loti tistih ‘dvajset dekagramov poscanega mesa’, kot bi dejali temu mesnatemu predelu med ženskimi bedri, tisti, ki jih niti s prisilo ne spraviš tja dol in jim ta označba še kako prav pride, da se niti pod razno ne spravijo k temu početju, četudi bi jih oseba, ki jim sicer ustreže pri podobni spolni praksi, le da se njej reče felatio in se sastoji od njenih ustnic in njegovega spolnega uda med njimi, prodirajočega v njen goltanec, na kolenih in še toplo oflekana okoli ustnic, moledovala, naj ji za božjo voljo vsaj za en blažen trenutek, oblizne tisto presneto špranjo.

Zato je prav in spodobi se, če smo deležni oralne obdelave s strani naših intimnih prijateljic, partnerk, punc ali žena, da se tudi sami izkažemo in potrudimo ter ne čakamo na priprošnje v maniri ‘poliž’ mi jo’, ‘popapaj mi muco’ ali kot je kolegica, s katero sva čvekala, da kar nekaj ljudi ne ve kaj ‘tista žival’ pomeni, skovala izraz ‘kunilingiraj me’, ki je sicer posrečen, a se bojim, da se ji utegne zgoditi, da bi jo kak nepodučen mačo skušal klistirati.

Gospod Douglas je eden teh, ki mu to vsekakor ni odveč in je Zeta Jonesovi, ki mi je že kot mladcu burila domišljijo v ‘Dražestni pupoljci majski’ kakor so tedanji bratje Hrvatje prevedli angleško nanizanko, prav rad polizal pičko očitno. Konec koncev gre za Mariette! Lotil bi se je, četudi bi mi poleg raka grozil izpad slehernega zoba in kronično vnetje dlesni.

Zdaj pa mene bega eno … ali dvoje.
No, veliko stvari me bega, a če kava pomaga pri preprečevanju raka na grlu, kunilingus pa jo povzroča, kaj za vraga preprečuje Douglas – Zeta Jones paru, da se preselita v magari preklemansko Sarajevo, Majkl nadaljuje s tem, kar je do sedaj počel, po tem pa lepo skokne dol do Baščaršije, rukne eno kahvo, dve, tri ali vrč in … mirna Bosna.

Mene bolj skrbi kaj bo z mano, za božjo voljo!
Ne vem če sem se kdaj uprl (ok, za enkrat vem, da sem se, ker sem bil preveč mačkast, da bi  kunilingiral), da ne bi vsaj malce okusil in z jezikom razprl razpočnice, pa še kave ne pijem sploh!

Bom moral od sedaj naprej v izogib morebitnemu raku požiralnika, srebati kufe kar vmes? Kako naj razložim tisti, ki ji papam muco, da se kremžim zaradi okusa zmletih kavnih zrn in ne zaradi okusa njene medične?
Mat vola smo ljudje plehki! Če ne bom fasal raka zaradi lizanja pičke, ga bom pa zato ker ne pijem kufeta. Ali pa ker sem v življenju nekajkrat jedel na kruh namazano nutello, pojedel polpet v katerem je bilo tudi nekaj soje, ali pa požrl nekaj kar je zraslo iz Monsantovih posevkov, vzgojeno z bio inženiringom, v kisli prsti, na onesnaženem zraku, poleg te priloge pa zmazal še kak sočen zrezek govedi, ustvarjene s kloniranjem in hranjene z bog  ve čim.

Nadrajsali smo ga, vam povem. Pa od smoga tudi!

Advertisements

Zajtrk ob morju

Bilo je razmeroma sveže avgustovsko jutro nekje v hrvaški Istri, kjer se večina krajev konča z ići, prav tako pa se jih večina začne z naglim ovinkom na desno, z asfalta na razdrapan makadam ob katerem se vrstijo skromne oranžne in modre ter bele haciende z bazeni, klimatskimi napravami in garažami.
Tam je njen ded pred mnogimi leti zgradil hišo, razdeljeno na dve identični polovici, s kuhinjo, kopalnico in dnevnim prostorom spodaj ter spalnico z balkonom, še dvema sobama in straniščem v zgornjem nadstropju.

Špela in njen fant sta uporabljala desno polovico. Malo zaradi tega, ker so dajali levo v najem in je bila slabše urejena in vzdrževana, malo pa tudi zaradi tega, ker so zaradi prej navedenih značilnosti, dajali v najem ravno tisto polovico in ne te, ki je bila last zaenkrat (tuhtam, če vrstni red zadnjih dveh besed pred oklepajem omili naklep) še živeče babice in je bila opremljena preklemansko bolje kot ona stran.
Sonce se je ravno začelo naslanjati na žaluzije in dajalo vedeti, da do večera ne gre nikamor, kar niti ne bi bilo tako moteče, če bi presneta bajta ne bila zasukana tako, da je imela, če si z balkona pogledal med žlebom sosedove hiše in pinijo, ki je stala na njihovem vrtu, razgled na adrijansko morje.
To pa je že precej dolgo časa na vzhodu, od koder po naključju dospe zjutraj tudi sonce.
Ker je Aleks smrčal na levi strani postelje, ona pa je raje spala ob oknu, so se žarki najprej pomudili na njenem spečem obrazu.

Iz neodobravanja ali pa iz povsem praktičnih razlogov, se je zasukala proč in jim izpod lahne odejice pomolila svojo zagorelo rit, prav tako osončene prsi, pa so sedaj počivale na levici. Nenadoma osvobojena desnica je med obratom pristala na njegovi rami in ga za trenutek zdramila.

Kmalu je bila spalnica že polna svetlobe, pa tudi babica, ki je s kužkom spala v onem delu začasnega domovanja, ni več spala, saj jo je taisti kuža že pred slabo uro povabil na sprehod in sta se z njega tudi že vrnila, ščene z olajšanim mehurjem pa je njun prihod oznanjalo z laježem.
Babici za bivanje v tistem delu hiše, ki so ga sicer najemali turisti, niso računali nič, saj jim je tudi ona brezplačno dovolila stanovati v svojem delu.

Ljubljenčka je privezala za ograjo terase, mu nalila vode v eno posodo, v drugo pa mu je nasula hrano iz konzerve, na kateri je nek drug pes, boljših staršev kot ta, zadovoljno kazal jezik.

Vrnila se je v kuhinjo, natočila vodo v bakreno đezvo in jo postavila na zdelan plinski štedilnik.
Ko je voda zavrela in je vanjo vmešala kavo je dehtečo tekočino prelila v skodelice in jih postavila na mizo na terasi.

Na terasi na oni strani, saj je bila tam vedno dobrodošla, sploh s svežo kavo. Pa tudi zato, ker je bilo dosti bolj priročno sesti na lične lesene stole, miza iz tikovega lesa, ki jo je oče prej omenjene lastnice osončene  zadnjice, kupil z izdatnim popustom, pa je bila ravno prav visoka, da se je dalo tudi iz pol ležečega položaja, prav imenitno posrebati jutranjo kavico. Celotna garnitura je bila dosti bolj udobna od skrivenčenih kovinsko plastičnih stolov in oluščene aluminijaste mizice na terasi, ki je spadala k turističnemu delu posesti. Oni so se namreč, zaradi dolgoletne tradicije preživljanja poletij tukaj, šteli med domačine.

»Dobro jutro …« je šepetaje pozdravila, najprej živo rdeče polakirane nohte, ki so prišli skupaj s stopali in z gladkimi nogami dol po stopnicah.
»Dobro jutro, mama.« ji je v ovratnik jope zehajoč, odvrnila vnukinja, mencaje si oči.
»A še spi?«
»Ja, ja. Saj bo kmalu prišel.«

Čez nekaj minut, se je prikazal še on. V samih spodnjih hlačah.
Kar ne bi bilo nič takega, če bi malo počakal, da bi mu splahnelo tisto, s čimer se zdravi fantje zjutraj zbude, in bi vkolikor bi bila z dekletom sama, sploh ne izpadlo tako nespodobno, kot je izpadlo tokrat.
Še toliko bolj, ker se je prav samovšečno pretegnil, ko je stopil na teraso, da je tisti one v spodnjicah še bolj zaštrlel.

Ženica se je v zadregi in navzlic prijetnemu pogledu na mlado negovano telo, obrnila k svojemu psičku, ki je ležal pod lovorjem in dremal, kot se za tovrstnega mešančka tudi spodobi.

Š:»Ej lupči.«
A:»Čao, bubči.«
Š:»Mama nama je kavo skuhala.«
A:»O,super! Hvala!  Lubči, a bi kako oradico danes spekli?«
Š:»Jaa, bubči, pa blitvo s krompirjem, a?«
A:»Ne, ne smem. Riž lahko zraven.«
Š:»Aja, saj res.« se je spomnila in ga pogladila po trebušnih mišicah.
A:»Grem pripraviti  zajtrk.«
Š:»Bupči,a mi daš prosim očala, ker ta – ko sveti?«

Prinešene dizajnerske okvirje si je nataknila na nos, da so ji pokrili še pol obraza in se zleknila na stolu.
Tudi njemu so na nosu že čepela očala, ko je na krožničku prinesel dva neslana krekerja in majceno paštetko.

»Ste v redu spali? » je bolj iz navade kakor pa iz dejanskega zanimanja vprašal babico svojega dekleta.
»Zaradi Čarlija sem spala spodaj na kavču, da se ne bi bal ponoči pa me malo križ boli.«, je pojasnila osemdesetletnica.

»Nič ne skrbite, to zemlja vse ven potegne.«, seje pošalil njen zet, ki je ravno prišel izza vogala, noseč vrečko v roki, iz katere je dišalo po svežem kruhu.

Iz kuhinje je prinesel klobaso, zaseko, sir in kozarec kumaric ter sedel k mizi. Med rezanjem suhomesnate delikatese je zbadljivo ponudil na konico noža naboden kolešček najprej hčerinemu fantu, potem pa še njej.
Oba sta odkimala, on pa se  je z grižljajem kruha in klobase v ustih ter z debelo kumarico v roki nasmihal ter izustil nekaj, kar je zvenelo kakor psovka čez vegetarijance in izbirčneže ter nadaljeval z obedom, medtem pa je Aleks že pozajtrkoval, si s prtičem obrisal usta, nakar se je malce pregrešil in v svojo kavo stresel dve, namesto običajne ene tabletke umetnega sladila.

Vse ima svojo ceno

kufe

Spil je svojo kavo. Belo. Zmes cikorije, ječmena in rži. Prave zaradi pritiska ni smel, čeprav mu je kar naprej dišala.
A za zajtrk je vedno pil belo kavo, zraven použil kos kruha in to mu je do kosila zadostovalo.
Ko je pojedel in popil, je pobral drobtine, pomil skodelo in odšel iz kuhinje v klet, kjer je imel že pripravljeno košaro in gumijaste škornje, nožič pa je imel že v žepu. Škornje in košaro je nesel ven, postavil v prtljažnik svojega jimnyja, ki se mu je zdel potraten, predrag in neprimeren, a sta ga žena in sin prepričala, daje zanj še kako ustrezen, vzel še denarnico in zaklical ženi da gre.

Če ni bil v delavnici in tuhtal o kaki izboljšavi za jadrnico oiroma majhen čoln z jadrom, je prebiral kak priročnik ali pa knjigo, kadar pa je bilo vreme kakršno pač mora biti za nabiranje gob, pa se je vselej – kot tokrat – odpravil po gobe.
Sedel je za volan, vžgal motor in luči, se pripel, speljal z dvorišča, vklopil desni smernik, zavil na glavno cesto in se odpravil proti prostoru v brniški gmajni na katerem je vedel, da bo našel njemu najljubšo gobo – borovega glivca.
Peljal je počasi in previdno, po omejitvah.
Nikamor se mu ni mudilo.

Nikoli ni prehiteval, nikoli hupal, četudi bi nekdo pred njim na semaforju ob rdeči zaspal in ob zeleni še naprej dremal, namesto speljal.
Ko se je vozil mimo njiv, mu kar na lepem iz koruze pred avto pritečeta fanta kakih desetih let.
Zavrl je, ustavil ob cesti, vklopil vse štiri smernike in izstopil iz avtomobila.
Čeprav je vedel, da jima ni hudega, saj se ju ni niti dotaknil, je vseeno vprašal:«Sta v redu?«
Mladeniča rahlo prestrašena sta mu le prikimala.
S kolovoza v njihovo smer zavije traktor brez luči, brez oznak. Na njem možak v poznih tridesetih, z razpeto srajco in s srepim pogledom ustavi ob njem.

»Kugha pa je?«
»Dober dan. »
»Boghdaj!«
»Nič ni – še dobro,« mu začne pojasnjevati situacijo »A če bi pripeljal kdo drug, ki vozi hitreje ali pa malce manj pazljivo, takrat bi znalo biti pa drugače.«
»Kugha drghač, kugha pa b bwo?«
»Ja najbrž bi ju povozil ali pa vsaj koga zade l…«
»Poj b pa pwaču!«

Še kako dobro je vedel, kaj hoče reči, a kar ni mogel verjeti.
Nobenega »O ježeš!« ali pa »Dajta no mal bl ahtat!« otrokoma.
Niti pogledal ju ni.

Tisti strah je bilo še čutiti pri njima, le da se je vprašal, če sta se bolj zbala očeta kot pa skorajšnjega srečanja z odbijačem jeepa japonske izdelave.
Trrr, trrr, trrr je zagodrnjal traktorček ter se odpeljal.
Mulca pa sta stala tam.

»Sta daleč?«
»Po ure…« je izdavil večji.
»Vaju peljem?«
»Ni treba…« mu je odgovoril isti.
»Sva navajena.«, pa je dodal manjši in bolj pegast ter še bolj oranžnih las.
»Pridita, da vaju res kdo ne zbije.«
»Kok mate spucan …« je rekel mlajši, ko se je usedel zadaj. Ž
Po dobrih treh minutah vožnje mu je starejši, ki je sedel za njim rekel:« Pr bufet če ustav’te …«

Parkiral je na parkirišču, odmaknil sedež, da sta zlezla iz avta in medtem, ko sta se mu zahvaljevala jima je rekel:«Bosta sladoled, da ne bosta prekmalu doma?«

Brata  sta se spogledala in tiho dogovorila, da bi bilo najbrž res bolje izogniti se razlaganju, da ju je taisti gospod, ki ju je skorajda povozil, pripeljal do doma.
Skomignila sta z rameni …

»Dajmo se usest.«
Sedli so za mizo.
»Dan. Kaj prinesem?«
»Povejta.« ju je vzpodbudil :»Bosta sok, sladoled?«
»Sok. » je rekel starejši, bratec pa je prikimal.
»Gosti sok?«
»Ja…« sta rekla v en glas.
» Pa za vas?«
» Eno kavo … z mlekom.«

%d bloggers like this: