Na, mjedved, na!

Do sedaj sem bil prepričan, da so lovci večinoma trigger happy Slovenčki, ki jim je udejstvovanje v prostovoljnem gasilskem društvu premalo, da bi izživeli svoje otroške sne, zato si kupijo še puško in nekaj streliva, opravijo še vse potrebne tečaje za to aktivnost in potem lahko legitimno streljajo gozdni živelj, ki ga pozimi seveda tudi krmijo in podobno.

Kam bodo pa sicer streljali, če jim gozdno prebivalstvo konec od mraza vzame?
V tarče?
Pih, bez veze!

Tarče nimajo ne rogov, ne glav, ki bi okraševale lovsko sobo ali pa steno v kuhinji. Nimajo niti teles, ki bi se jih dalo nagačiti, niti kože, ki bi jo lahko razpostrl po dnevnem prostoru, kjer bi lahko ob večerih posedal in srkal borovničke pred kaminom.
A sem bil kot kaže v zmoti …

So tudi poznavalci živalske psihe in njihovega načina razmišljanja.
Le kdo bi si mislil, da če se želiš znebiti nočnih obiskov medvedke z dvema mladičema, preprosto vzameš flinto v roke, nameriš in pihneš tamalega.

To naj bi dalo ta stari vedeti, da jo, vkolikor bi nameravala v bodoče še kolovratiti tam okrog, čaka podobna usoda kot njen ravnokar ustreljen naraščaj. Pognalo naj bi ji strah v kosti, v medvedjo betico pa razmislek, če se splača.

Ker me narava ni obdarila z delno Dr. Dolittle – ovimi sposobnosti, bi sklepal, da bo zverino to kvečjemu razjezilo, in da bo namesto v kurnik, vlomila v lovsko kočo, v trenutku, ko bi tam odirali njenega kosmatega pamža, ter pomorila vse ki bi imela na glavi klobuk v katerega, bi bilo zataknjeno fazanovo perje.

Ali pak morda razmišljam preveč po človeško?
Žwau je žwau, kwa pa to ve?

Kot kaže, bi morala vedeti precej, če so ji v opozorilo odstrelili dete …
Imela naj bi občutek za strahospoštovanje? Kaj pa za maščevanje?

Advertisements
%d bloggers like this: