Čredni nagon

Naj si še tako domišljamo in dopovedujemo kako svobodni smo, naj se še tako prepričujemo, da imamo svobodno voljo, in da se ravnamo po lastni presoji se nam te teze sesujejo v prah že ob obisku trgovine, kjer nam trgovci ob različnih ‘praznikih’, (ki so vse pogosteje kar konstrukt trgovcev samih ali pa se kakega že ustaljenega praznika oklenejo kot razvajen pamž materine noge, kadar trmari za tisto, kar si je pač zaželel) ponujajo različne vroče akcije.
Hočejo vsebino vaše denarnice in prmejduš – dobilo jo bodo!
Zato se na vas obesijo kot koalin mladič. A ker ima večina potrošnikov  v svojih denarnicah bore malo, nudijo popuste, odlog plačila, pike, točke zvestobe. Celo diktirajo vam kaj boste ob določenem prazniku kupili. Določajo vam jedilnik, kaj boste deli v lonec in kaj na mizo ter v usta. Oni odločajo kaj boste nesli domov – ne vi!
Da ne? Kupite tisto kar si želite vi, kadar si želite vi in ga ni trgovca, ki vam bo narekoval vsebino vašega vozička? Vozička ja, ne košarice. Košarico se vzame, le če se gre zgolj in samo po eno samo samcato stvar in po nič več. Toda ponavadi se vzame voz – če nam slučajno še kaj pade v oko.
In kaj je tisto kar se nam zatakne ob zrklo? Tisto kar nam nastavi trgovec. Nastavlja pa artikle in ponudbe ‘praznikom’ primerne. Pojdimo kar lepo po vrsti – kronološko.
Kojci po novem letu, čim pospravijo lučke in smreke in ostalo okrasje in božičke in čokoladne dobrote ter vso ostalo kramo, ki je kakopak nujno potrebna, da ob prehodu v novo leto lahko sploh preživimo, nam že podtikajo čokoladne srčke, plišaste srčke, prikupne plišaste medvedke s plišastimi srčki, bonboniere v obliki srčkov, zlatnino in bižuterijo v obliki srčkov, kajti pred vrati je valentinovo.
Valentinovo je praznik, kaj tega niste vedeli? Praznik zaljubljencev.
Če si samski, se ti ob tej evforični romantiki milo stori in pogleduješ okrog, če se da kje kupiti s srčki potiskan poldrugi meter vrvi, s katerega bi lahko zabingljal v kleti, po možnosti v majici s srčkom.

valentin

Dasiravno si misliš, ‘mene pa na te amerikanske fore ne boste’, si skorajda prisiljen družici kupiti vsaj vrtnico in kak srčkan srčast cuker, saj se bo sicer naslednji dan, ko se bodo njene prijateljice hvalile, kaj vse jim je Valentinček prinesel, počutile kot gobave izobčenke, na katere se ni prav nihče spomnil niti z umetno vzgojeno vrtnico brez vonja. Prej ali slej nam bodo po vzoru Alana Forda in skupine TNT, začeli posebej prodajati še vrtnično aromo.
Cirkus se je komaj dobro pričel, že je tu pust krivih ust, ko se našemimo, zganjamo norčije in preganjamo zimo. Temu sledi dan žena pa materinski dan in kaj kmalu je že čas pisanic, potic in prekajenih šunk.
Še vedno mislite, da se odločate VI?
Ste kdaj pekli ali kupili potico junija? Barvali jajčka avgusta? Si nadeli masko oktobra? Ste si jo, kajne? Na noč čarovnic. Še ena pogruntavščina z onkraj oceana, ki v naši kulturi nima kaj iskati. A kaj, ko nam jo trgovec ponuja …

Potem je tu prvi maj, ki je vsaj po moji presoji edini legitimen praznik. Saj je dandanes dejstvo, da delo imaš in ga dobiš celo plačanega, zagotovo praznovanja vredno.
S prvim majem in tradicionalnim prvomajskim golažem in nageljnom ter s prvomajskim piknikom se začne sezona kurjenja žarov, zato nam celo na bencinskih servisih ponujajo mini prenosne žare za enkratno uporabo. Oglje, klobasice, mini, midi in maxi mixe za peko na prostem, čevapčiče, nabodala in vse ostalo pa lahko kupimo vsepovsod.
Čez poletje vam dajo prosto, če seveda zanemarimo ponudbe turističnih agencij, potovalnih in počitniških aranžmajev na zadnji strani trgovinskih katalogov in nadležne nagradne igre, ki vam nudijo zastonjske počitnice v Grčiji, Turčiji ali pa na Jadranu ter tradicionalne veselice vaških prostovoljnih gasilskih društev.

Septembra še malo okrevamo od počitnikovanja in si belimo glave, s čim bomo otrokom kupili šolske potrebščine, šolske torbe in učbenike in delovne zvezke in ker nam solze že skorajda oblivajo obličje smo nared za dan spomina na mrtve.
Tekmovanje v objokovanju preminulih se lahko prične. Čim lepše urediti grob. Nanj položiti čim večji venec in čim več sveč. Velikih in dragih. Pokazati se v najlepših oblačilih in na pokopališče priti v vsaj opranem in zloščenem avtomobilu, če že ne v novem.
Naših predragih preminulih sorodnikov smo se letos spomnili in sedaj lahko izbrišemo žalosten obraz in si nadenemo veselega, saj bodo kmalu božični in novoletni prazniki in vse kar sodi poleg.
Nove lučice za smrečice, kupi daril in dobrot, kuhano vino, praznovanje …
Krog je sklenjen in lahko se znova prične.

Ovčereja je vedno bolj donosen posel in ni bolj vodljivih ovac od ljudi. Kljub vsem naporom in trudu, da bi ne bili enaki vsem, vsaj v določenih primerih podležemo ustaljenim normam in praksam ter storimo tako kot vsi ostali. Podležemo črednemu nagonu in si priznamo, da smo konec koncev, ovbe, tudi sami le človek.
Prav tako ob veliki noči pojemo kos šunke s hrenom in kuhano jajce, da dokažemo svojo kljubovalnost pa francosko solato pripravimo kar tako enkrat sredi poletja, vseeno pa se ne udeležujemo sezonskih razprodaj, saj se nam ne da drenjati za kose, ki jim jih vse leto ni uspelo prodati, pa najsibodo znižani za neverjetnih sedemdeset odstotkov.

sheep

Advertisements

Vremena ________ bodo se zjasnila …

Vremena  –  kurac –  bodo se zjasnila.
A zakaj?

Ker, da bi se vremena zjasnila, je potrebno najprej zjasniti pogled, in dokler so naše oči zapacane z umazanijo iz polpretekle zgodovine (naslednjemu, ki bo v moji prisotnosti izrekel tale kronološko historični kontiniuum, mu, prisežem, sežem v goltanec in mu izruvam srce, ter ga poteptam, pa najsibo katerokoli barve že, dasiravno bi bilo v enakih odtenkih kot moje), ne  bo prav nič drugače, kaj šele bolje.
Tudi nagovarjanje ljudi k vstaji ne zaleže baš, saj se repenčijo razni sindikalisti, ki najbrž ne živijo iz rok v usta in se tudi ne sprašujejo, kako bodo preživeli do naslednjega prejemka.

Sem pa ondan slišal pozivanje malodane k revoluciji neko upokojeno dramsko igralko, ki se ji je bržkone malce potožilo po soju žarometov in stanju na gledaliških deskah, pa nam je naročnikom rtv signala pripravila prisrčen monolog, poleg pa je imela še dve kimavki, ki sta potrjevali njene besede.

“Ljudje, jaz ‘mam dost’! A vi nimate dost’!?”, je doživeto in teatralno nekajkrat ponovila v kamero.

Ne, vrla gospa. Nimamo dost’!
Premalo imamo. Saj to je tisto!
Premalo imamo jajc, premalo imamo sredstev, premalo imamo volje.
Večina …
Nekaj izbrancev pa ima vsega preveč. Vi in še nekaj drugih – bog vam požegnaj, tako vam kot njim – pa imate dost’.
Zato se malo jebite s tem, ko nas rinete na barikade in pozivate k orožju, ali ne vem čemu!

Četudi bi se spravili vkup in pograbili kose, vile in sekire in planili po nekom, ter tega nekoga vrgli z oblasti in vzpostavili neko novo ljudsko oblast, bi bila ta kaj boljša?
Saj smo vse te, ki nam diktirajo življenje, ustoličili sami.
Sami smo jih hoteli, tako kot smo sami izrazili željo po odcepitvi in samostojnosti. In zdaj smo – kobajagi – samostojni.
Kera fakin podvala!

Samostojni smo bili v tistem ‘tranzitnem’ obdobju, ko nismo bili pod okriljem nobene federacije in skupnosti in je ob državnih praznikih vihrala le ena zastava.
Sedaj vihrata dve. Tako kot prej.

Le da smo bili prej mi tisti razviti sever, sedaj pa smo mi tisti južnjaki, čefurji, vzhodni blok, al kaj jaz vem kaj koj kurac smo.
Nismo pa samostojni! To pa ne!

“Morate to, morate ono. Potrebujete toliko tankov, minometov in poljskih bolnišnic. Za vsak slučaj.”
Before zee Germans get here … Če nas slučajno napade Burundi. … Mater jim jebem …

Nekdanji pionirčki, ki so mahali s trobojnico in pozdravljali velikega vojskovodjo in maršala, sedaj mahajo z drugačno zastavico posuto z večimi in manjšimi zvezdicami druge barve. Mahajo pa glih taku.
Folk je govedo in nuca imet pastirja, nekoga, da ga vodi. Bodisi na vrh gore, bodisi v prepad, bodisi za nos ali pa za jajca.
Ovce bodo vedno sledile in pridno blejale ne glede na vse.
Edino tako se jih spravi skupaj.

Kaj jim je Matija Gubec natvezil, da jih je spravil skupaj, sam bog ve …
Bojda je tamkašnji plemič s svojimi podaniki kruto in nepravično ravnal, jim pod prisilo prodajal skvarjeno vino, morali so mu rediti živino, telesno jih je kaznoval in zapiral v temnico ter jih tudi po več le puščal brez plačila. Pa še desetino so mu morali dajati.

Ja pizda … Je danes kaj drugače!?
Je …
Jemljejo polovico. Pa tepejo nas ne.

Temu turbo kapitalizmu nekateri pravijo tudi novodobno suženjstvo.
Podobnosti so, vsekakor.
Le da si danes TI  tisti, ki se moraš svojemu gospodarju udinjati, mu lezti v rit in ga prositi za delo. Kurbe veleposestniške so ratale ošabne do konca!

Lokalni veljaki se znajo obrniti tako, da so vedno bogati. Imajo kako oštarijo ali dve, podjetje prek katerega malo motovilijo in kupujejo vse od mleka do avtomobilov.

“Na firmo, ja. Davčni zavezanec, kakopak.”, z nasmehom stisne blagajničarki v roke zlato kartico ..
American express. Eurocard. Pojma nimam. Jaz imam samo tisto za bankomat.
Tudi kadar nakupuje jestvine in pijačo za teden na barki. Jebe se njemu.
Na firmo, itak.

Samooklicani član takozvane elite, ki se kaže po raznih banketih in je sila eleganten ter nobel, pa te –  meni nič tebi nič –  gladko tika, kadar ga kontaktiraš, če bi potreboval kako deklico za vse. Tudi vikat ne zna …
Kurac ne zna! Noče! Kaj bo on tebe, plebejca, vikal!? Pha!

Če bi mu dal bič v roke in mu rekel, da sme, bi te z veseljem usekal prek pleč.
A ker tega ne sme narediti, mu še vedno ostane razčlovečenje, poniževanje in razvrednotenje človeka.
Ponižani ljudje bodo požrli tudi kako pikro in zasmehovanje za ljubi kruhek.

On je boljši od tebe in to sme …
Ti si nič, si pičkin dim in bodi vesel, da te ne tepejo.
Ma bi lažje požrl kako batino, kot pa da mi drek, ki ne pozna osnovnih manir in pravil lepega vedenja, daje občutek manjvrednosti.

%d bloggers like this: