Nominacija

Niti z eno samo besedo se ne bom obregnil ob spletno igro, kjer te prijatelji nominirajo, da moraš na dušek izpiti pol litra hmeljevega zvarka, to ovekovečiti s s kamero in posnetek priložiti kot dokaz, potem pa si dolžan še preden gromko podreš kupček, tovrstno aktivnost omogočiti še trem prijateljem. Niti ne bom izpostavljal kaj se je zgodilo določenim osebkom, ki so šli s potešitvijo žeje malce predaleč in je bilo njihovo eksanje eno zadnjih dejanj na tem svetu, še manj se bom izjasnil kaj si mislim o tistih, ki so se čutili užaljene ob prispevku težaškega kronista in so se na zmerno zabavljivo zbadanje odzvali z – kako zanimivo – z zamerljivim zmerjanjem.

Kot odgovor tem nominacijam so se pojavile nominacije nalivanja z vodo in sokom, našlo pa se je tudi nekaj takih, kjer si pozvan k doniranju poljubnega zneska svoji najljubši dobrodelni organizaciji.
Vesoljnim vibracijam hvala, da se noben od prijateljev ni spomnil name, saj po večini vedo, da pivo srkam izredno počasi, in da tudi tam nimam izbrane najljubše znamke, kaj šele, da bi imel izbrano najljubšo fundacijo.

Obe igri zahtevata nekaj soldov in potrdilo. In kazen.
No vsaj za prvo sem prepričan, da vkolikor se ne odzoveš je kazen nakup zaboja piva.
Druga je bržkone malce bolj fleksibilna, a se – nadvse presenetljivo, kajne? – ni prijela!

Kaj ko bi se nekdo spomnil denimo igre, kjer ni potrebno vložiti nikakršnega cvenka, ne potrebuješ zmogljive kamere ali pa pametnega telefona in je celo potrdilo povsem po lastni izbiri?
Kaj ko bi vam rekel, da to lahko storite takoj zdajle, ta trenutek iz udobnosti svoje dnevne sobe, ali pa medtem, ko si v kopalnici strižete nohte, ali pa sedite na stranišču, za sodelovanje v igri pa potrebujete zgolj dobro misel?
Kaj porečete, če vam povem, da boste s tem povsem preprostim klicem/ smsom/ zasebnim sporočilom/ ali pa s povabilom na sprehod, kjer boste izbrani osebi povedali podatek osebno, nedvomno na obraz človeka, ki mu boste namenili teh nekaj besed, narisali nasmeh?

/ste slišali topshop glas? jaz sem ga/

Vendar pa ta misel ne sme biti plehka in splošna puhlica, temveč mora biti dejstvo!
Dejstvo o nekom, ki ga poznate!

Nekaj tehtnega in razveseljujočega s čimer boste nominirancu povedali neko njegovo lastnost/vrlino/veščino, ki ste jo opazili, a mu je niste nikoli povedali, ker se vam ni zdelo potrebno, saj ste sklepali, da jo najbrž ve, nekaj ob čemer ste bili pristno prevzeti ali pa ste osebo zaradi tega občudovali, pa četudi je šlo le za dve sekundi in bi se le stežka kvalificirali kot njen ali njegov občudovalec.

Torej:
– izberete vsaj eno osebo
– poklonite mu/ji eno pristno, odkrito pohvalo, oblika le-te je prepuščena vam
– storite to čimvečkrat

*ne pozabite jih nominirati, kajti … mnjah, nič se ne bo zgodilo, … nobenega kajti ni …
bi bilo pa fletno, če tudi oni naredijo enako

** vsi ste nominirani!

Advertisements

Millenium

Pihalo je, nekaj malega je naletavalo in dan se je prevešal v večer. Silvestrski večer. Ampak ne kar običajen silvestrski večer!
Ta bo nekaj posebnega, saj gremo iz 1999 v 2000!

To ni zgolj iz enega dneva v drug dan, iz enega leta v drugo leto, iz stoletja v stoletje, ampak gre za prehod v novo tisočletje, jebemti sveca! Kaj takega se že tavžent let ni zgodilo in se še nadaljnih tavžent let ne bo!

Jutri … , bo povsem drugače. Jutri , …  bo cela pizdarija.
Ves računalniški sistem se bo sesul. Vse informacijske baze bodo šle v maloro. Ves svet trepeta pred tem mrkom.

Ljudje se bojijo za svoje podatke in za svoj ‘težko’ prigarani denar. Jaz sem imel oboje pri sebi.

Vse podatke na osebni izkaznici in ves denar v predalčku poleg.
Pravzaprav sem imel vse kar potrebujem za praznovanje jebenega novega leta, ki je v bistvu novo tisočletje – v levem sprednjem hlačnem žepu. Denarnico z denarjem in dokumenti, ter rizlami in filtri, na dnu žepa pa ravno pravšnjo kocko shita.

»Hašiš, hašiš ‘mam v žepu in na ustnicah …« pofukano ivje.

Jebem ti mraz!
Jebem ti to usrano novo leto in milejinum in vse skupaj in tistega, ki se je spomnil to praznovati pozimi!

Gofljo sem potegnil izza šala in pljunil zimi v brk, ona pa mi je v nos zavrtinčila snežinko. Priznal sem ji premoč, se skril nazaj za šal, kapo preko katere sem si poveznil rjavo usnjeno kučmo, pa sem si potegnil še bolj čez ušesa.

Capljal sem naprej po pločniku, pod gosenicami je vsakič ko sem naredil korak zaškripalo, pri sleherni hiši so utripale lučke, na nekatere balkone se je vzpenjal Božiček, skozi okna je bilo videti kako ovešeno jelko, tisti, ki jih je praznični duh najbolj prevzel, pa so imeli tako okrancljane bajte, da bi jim iz zavisti še Clark Griswold pokazal sredinca.

Prispel sem do ‘štaba’, na klančku skoraj telebnil, a sem se nekako ujel in obdržal na nogah. Odrinil sem vrata, vstopil in na šank butnil plastično posodo, ki sem jo vso pot prekladal iz ene roke v drugo.

»Jebala te sarma, da te jebe …« sem zaklel predse, medtem ko sem snemal rokavice. Odložil sem jih na polico, nanjo pa še šal, kapo, kučmo, bundo in podložen brezrokavnik.

»Kaj je?« sem bevsknil v Raka, ki me je s pivom v roki gledal kaj za vraga sem vse navlekel nase.

Samo odkimal je in se obrnil proti šanku.

»Mirko, daj temu eskimu tle enga jegra, preden komu žilo pregrizne.«
»Ne bom jegra, eno pivo mi daj!«
»Kar daj mu ga … » je mirno pristavil Rak.

Miro je, kot se za oštirja spodobi, postregel oboje. Pivo in jegra. Čez sekundo in pol pa je poleg postavil še eno pivo … in še eno šilce jaggermaistra. Novoletna poteza. Karkoli naročiš, dobiš dvojno.

Naredil sem požirek piva, prižgal cigareto in prijel štamprle.

»Na zdravje Mirsad.« , sem voščil birtu, čeprav sem vedel, da mu gre na živce to moje preimenovanje. Samo prikimal mi je in naredil požirek čaja ali kave ali karkoli je že imel v skodelici.

»Čin Rak!«
»Čin ta star!«

Zvrnila sva vsak svoj jegerček.

»Kje hodiš pizda?« me je že malo okajen vprašal. »Tle bo čez eno uro zaprl …«
»Ma bo kurac, še nikoli ni. Vedno je imel odprto vsaj do sedmih, osmih. Je jevrej v njem premočan.«

Butnil sem še drugega jegra, poplaknil s pivom in šel scat.

»Srečn’ga pa zdrav’ga!« se mi je za vrat obesil nek kurac.
»Ja, ja teb’ tud’!«  reševaje se iz primeža.
»Dajte pizda, mal h kraj stopit, al se kermu v žep uščijem!?«

Zrinil sem se mimo, prišel do skreta, v njem pa gneča kot za šankom.

»Pa saj niste normalni!«
Z roko stegnjeno visoko v zrak, v kateri je držal grdo zvit joint in ga tiščal k zračniku me je škilasto pogledal.
»A zdej boš pa reku da se voha al kaj ?«
Vse je zaudarjalo po skunku, iz kabine pa po kislem, kjer je nekdo očitno že klical severne jelene.

Scal sem v pisoar in se pričel režati.
»Ne, nič se ne voha, ti kar kadi!«
»Boš en dimček?«

Ko sem ocenil njegovo psihofizično stanje in dognal, da ni on tisti, ki je kozlal, sem vzel tisti rog in potegnil dim.

»Hvala, ajde!«
»Ej, ej!«
»Kaj je no?«
»Srečn’ga pa velik perhov!«

Nazaj se mi je s praznim mehurjem malo manj mudilo. Na šanku, kjer sem imel že načeto pivo in še celo pivo poleg, me je pričakala še ena steklenica in še en jegr.

»Pa dobr, kwa je to? A bom moral res sred zime topu per pit? A mi daš to v hlad … Pozab’, nič ni treba!«

Nagnil sem jegra, spil nekaj piva, z drugo roko pa sem prijel še polni steklenici in ju nesel ven. Zabil sem ju v sneg pri drevesu in se vrnil.

» Kam boš dal te sarme!«
»Nimam pojma …«
»Pa nekam jih moraš dat.«
»Lej, zunaj je minus, pokvarila se ne bo, tudi če jo dam tjale v grmovje konec koncev.«

»A maš sarmo tamle noter al ‘kaj?« se je oglasil Pako. »
Jaz grem domov, pa ti jo z veseljem spravim. Oglasita se pri  meni, kadar prideta k sebi, pa je!«
»Izvoli«, sem mu potisnil v roko posodo, » se jutri slišimo.«

Z Rakom sva za šankom pljuckala pive, vmes presekala s kakim jegrom v ledenem kozarčku iz zamrzovalnika, načel sem kocko hazizija in jo drobil med tobak. V primeru prehudega mraza ali pa premočne vinjenosti sem imel poleg frišnega Van Nella, še škatlico cigaret.
Do naslednjega tisočletja preskrbljen.

Kar dobro mi je že šumelo med ušesi, na ‘Srečn’ga in zdrav’ga’ sem namesto z običajnim, suhoparnim ‘srečn’ga pa zdravga’ ali pa le ‘enako’ začel odgovarjat z glasnim ‘Sretna nova, jebem ti staru!’
Eni so šalo razumeli, drugi je niso. Za oboje mi je bilo malo mar.

Čez dve, morda tri ure je ‘žid’, kot smo ljubkovalno rekli gazdi, naznanil, da bo postregel še zadnjo rundo. Podvajati je naročeno že lep čas nazaj prenehal.
Z Rakom, Omelom in Ivanom smo naročili še tisto zadnjo rundo, eden od njih je zvil debel joint, jaz pa sem se spomnil na tisti dve steklenici piva zunaj v snegu.

Stopili smo ven, zeblo me ni skoraj nič, čeprav sem bil tako brez kape kot brez šala, ki mi je visel iz žepa bunde, pa še to sem imel le napol zapeto. Bil sem tudi brez rokavic. Ne moreš kaditi z rokavicami na rokah!
Bil pa sem tudi brez tistih dveh piv!

»Pa mater mu nesramno, pa kdo gre človeku per ukrast na silvestrski večer! Kakšen človek stori kaj takega!?« , sem dajal incidentu mnogo večji pomen, kot si ga je zaslužil.
»Tista dva pera sta spila z Ivanom.«, mi je rekel Rak.
»Kdaj?«
»Prej ko smo bili na jointu zunaj!«
»Aha! Ja, ja«, sem se spomnil ,» pizda je bil mrzel, saj bi lahko vedel, v tej beznici, tako mrzlega piva še nikoli nisem dobil.«

Miro je spodil še zadnjega gosta, ki se je opotekel k nam štirim, nekaj jih je postopalo, prav tako kot mi, še s steklenico ali pa dvema pred oštarijo.

»Srečno novo leto, fantje…«
»Ej Mirsad!…. Sretna nova…« Tisto s staro sem nalašč spustil.

Čeprav smo si kdaj pa kdaj rekli kako pikro in smo večkrat imeli občutek, da nas je pri računu malo nahecal, sploh če si mu kak večer rekel, da naj te zapiše in si mu denar prinesel drugi dan, smo ga imeli konec koncev radi. En brez drugega bi težko.

Mi ne bi imeli kje popivati, on pa ne komu streči.

»Gremo našim kao voščit pa mal popikat?« je povsem prisebno vprašal Rak.
Ker sem vedel, da bom do njihove bajte, v tem mrazu v tistih desetih minutah, oziroma v tem stanju dvajsetih, prišel malo k sebi, sem se strinjal.

Maj nejtiv tawn

Zbudil sem se ves mačkast, s trdim tičem in z zadahom.
Glavo imam kot televizor. Pa ne flat screen, s kristalno sliko in super zvokom, ampak tisto staro ogromno škatlo, ki ima za povrh le dva programa. Na enem je tista žoga in zoprno piskanje, na drugem pa sneženje in šumenje. Preveč je bilo, ne zmorem. Nisem več v formi. Vse popoldne sem preležal z roko na čelu in se nekako sestavljal skupaj.

Ob sedmih sem se odpravil ven. Prijatelj pri katerem sem zasurfal kavč, je šel na trening, jaz pa v štacuno iz katere sem izstopil s kartonsko škatlo v roki in se odpravil na prizorišče koncerta. Vmes sem srečal vsaj pet bivših pivskih bratcev in šankerskih frendov.
Eden od njih se je obregnil ob mojo ‘nosečnost’.

“Kwa pa ti trogaš gor na Malga?”
“Fešteker …”
Segel je v škatlo, iz nje potegnil eno izmed desetih pločevink piva, jo potežkal, kot da mi jo bo zabrisal v čelo in pristavil:”Fešteker?”
“Ja … Več jih spijem, bolj sem glasen.”

Zlezel sem na mesto, kjer sva z Ivanom že prejšnji dan zasedala in ga počakal. Zadnjič sem ga napizdil kot bika, ker sem ga čakal skoraj eno uro in je zaleglo. Tačan ko švajcarski sat. Lotila sva se perčkov, po vzoru malo znanega italijanskega skladatelja Laganninija. Počasi brez žurbe.
Oba sva bila kisla še od prejšnjega večera in nič kaj prida zgovorna. Zaenkrat …

“Ej Huventud, kwa s tko fakin zamorjen? Še bl kt jes. Če je to sploh možno?”
Gledal sem skozi temo na oder, malce vlekel na ušesa in delal mikro požirkce piva.
“A se bojiš konkurence?”

Midva sva bila vedno hitro zmenjena. Ob mojo domnevno slabovoljnost se ni več obregnil, ker se je počasi tudi razblinila.

Vmes sem šel malo do pododrja, srečal neke znance, izmenjal nekaj vljudnostnih. “Si prišel malo pogledat, lepo, lepo.”
Ana Pupedan pa so jegrali tisto – wer ken aj go, wer to bi, der iz no plejs for mi in maj nejtiv tawn.

Odpravila sva se dol, pijačo sva prepolovila.
Stopila sva skozi časovno zanko, saj so nama nasproti prihajale Urša, Sanja in še ena, za katero nisem nikoli vedel kako ji je ime, čeprav smo včasih dosti previseli skupaj.

“O, Kosta.”
“Zdravo Sanja.”
“Tebe pa nisem vidla ej … Isti si.”
“Seveda sem. Nisem pa več enak.”
“A gor še špilajo?”
“Zaključujejo …”
“Gremo vseeno pogledat … Se vidimo.”

Ko so rinile gor po stopnicah sem se ozrl za njimi. No, za Sanjo. Phu.
Ravno sva z Ivanom odprla novo pivo, že so bile nazaj.

“Sem vam rekel, da zaključujejo.”
“Pa saj smo ujele še ene dva komada … Pa me, Kosta. Smo se kaj spremenile?”
“A tako torej … Sem ostal dolžen kompliment prej? Sanja… roko na srce. Ko te takole gledam … Niti ne. Ko pa sem te prejle pogledal še z drugega zornega kota, pa sploh ne. Še vedno imaš hudo dobro rit.”

To, da njeno rit močno čislam je dobro vedela. Sem ji večkrat povedal tisto poletje, ko sva se izdatneje družila. Še med poljubljanjem sem špegal čez njeno ramo in gledal tisto perdo. Majhen, lušten deklič, za glavo in pol manjši od mene ter s tako ritjo, da se ti zmeša.

No potem so vse tri nekam odjadrale, Ivan se je tudi nekam zaplezal, jaz pa sem šel scat. Vrsta za skret. Pred menoj pet bejb.
Noter pa Ally Mcbeall varianta- unisex wc. En pisoar in dve kabini.

“A je pisoar frej?”
“Je ja.”

Stopil sem mimo njih, direkt proti vratom.

“Jebat ga dekleta, zgleda je tole ena redkih priložnosti, ko v življenju bolje prideš skoz’ če maš tiča.”

———————–

Prislonil sem se k mizi, bumf po rami – lej koga po dolgmi cajti … Saj veste ne.

“O, zdravo, Multi.”
“Zdravo Kosta.”
“Na, en dimček nared. A ostaneš tle?”
“Aha, pr Raku bom prespal.”
“Saj sem ga videl, je že uletel sportski.”

V čvek, ki je kazal potencial, da se zna razvit v nekaj prej ali slej, se je z leve v najina ušesa prikradla neka žolčna razprava med tremi modeli.

“Staaari, to ni za vsak dan, da ti kar odpreš pa bereš, stari. Nietzscheja ne moreš od platnice do platnice, to vzameš takrat, ko rabiš. Maš lepo na polici in si vzameš kadar ti kaj ni jasno.”

“Itak, itak, ” se je z njim strinjal njegov kolega, meni pa ni dalo miru.

“A potem ga uporabljaš tako kot kuharico in kadar rabiš recept, za kako zvozit tisti dan, si vzameš in pogledaš pod določeno geslo, kar te pač tisti dan tare in si pomagaš?”

“Ne … Ne moreš met So spracht Zaratrustra med kuharskimi buklami.”

“Lahko ga imaš tud pod povštrom zarad mene, ampak povedal si, da ga tako jemlješ, kadar nucaš nasvet, kot pri sestri Nikolini.”

“What we have here is a failure to comunicate …” se je oglasil Multi.

“A veš iz kod je ta citat?”, je siknil Nietzschejev navdušenec.

“Ne ne vem …” mu je povsem brez zanimanja odgovoril.

“A ti veš?”, se je obrnil k meni.

“Ne, tud jaz ne vem … Veš pa ziher ti.”

“No, a veš un film. Mačka na vroči pločevinasti strehi? No, tam igra en tip, k igra tudi v tistem filmu iz katerega je citat.”

“A tako. Kok je fajn k ljudje vedo stvari in so jih za povrh pripravljeni deliti.”

“No, a zdaj veš?” me je Multi dregnil z nogo.

“Ne, ne vem.”

“A, jebi ga pol.”

Natakarica je pobirala zadnja naročila, ker je bila ura precej čez polnoč in vmes stresala z ritjo in joški.  Ali je bila pijana, ali jo je zeblo ali kaj tretjega, ne vem.

“Zadnja runda. Kaj vama prinesem?”
“Jaz bom še enega.” je rekel Multi.
“Sicer imam še pol pera, ampak bi pa vseeno en shake.”

Zasmejala se je in mi stresla z joški pred frisom.

%d bloggers like this: