Rdeči alarm

alarm
Razmere v  Sloveniji so katastrofalne. Vrtci in šole so zaprte, ceste neprevozne, gozdovi uničeni. Električni vodi potrgani, gospodinjstva so ponekod brez elektrike že peti dan. Ošabnost homosapiensa pa se huduje nad zimo, mrazom, ledom in žledom.
Narava tega ne dela človeku. Ne kljubuje nam in nas ne postavlja na preizkušnjo nalašč. Vse naravne katastrofe, ki se zgodijo so del nekega naravnega procesa. Nedojemljivega. Narave si ne moremo podrediti. Požvižga se. Človek kljub svoji namišljeni superiornosti in vsem kriznim štabom navkljub ni možen dobiti bitke z naravo. Mi smo posegli v njo – ne ona v nas.
Lahko pa smo … pardon … Lahko bi bili pripravljeni na njo. Vsaj do neke mere.

Če elektro podjetja odjemalcem poleg same potrošene energije zaračunavajo tudi optimizacijo in vzdrževanje objektov, kamor po moji skromni presoji sodijo tudi transformatorske postaje in daljnovodi, potem bi pričakovali, da se v primeru kot je sedanji, preprosto ne more zgoditi skoraj celotedenski izpad elektrike!
‘Preklopijo naj na agregate.’
Lažje reči kot storiti. Nimajo jih!
Čeprav je imelo samo podjetje Elektro Ljubljana lani kar 7,4 milijonov evrov dobička.
Za ostale distributerje električne energije sploh nisem šel niti gledati niti ugotavljati kolikšen je bil njihov dobiček ter kakšne nagrade so si nemara izplačali vodilni za uspešno vodenje podjetij, ker tvegam ponoven glavobol.

Po dolgem času sem sinoči sedel pred televizor in prisluhnil poročilu in sklenjenih ukrepih, ki se jih bode poslužila slovenska vlada.
Premierka in obrambni minister – oba vidno skrušena – sta povedala, da so sosednje države zaprosili za finančno pomoč, zaprosili pa so tudi za agregate, ki nam jih bodo velikodušno posodili Nemci, Avstrijci in Čehi.
Oni jih očitno ne potrebujejo. Pri njih je pomlad in že cvetijo zvončki in trobentice. Kajpada.
Če se tako radi zgledujemo po Evropi, bi se lahko zgledovali tudi, da se zna pripraviti na morebitne nevšečnosti in preglavice, ki jih utegne povzročiti kruta in neusmiljena narava ter nam gre konec januarja vreči po cestah nekaj centimetrov snega, s tem povzroči paniko med vzdrževalci cest, za nameček pa še temperature pod ničlo.
V podalpju, lepo vas prosim!
Kako naj se človek tega nadeja in naj bo na to pripravljen! Nezaslišano!

Govorim o pripravljenosti države na take razmere. Države kot institucije, ne države kot prebivalstvo. Ljudje so se hitro organizirali. Gasilske enote in civilna zaščita so brž priskočile na pomoč. Oboje v dobršnem delu predstavljajo prostovoljci. Brez prostovoljnega dela ljudi bi šlo vse v maloro. Le še ti držijo niti skupaj, saj je tistim zgoraj le za dobiček, neprofitne organizacije in društva pa so ljudje, ki jim ni vseeno.

Spet smo vzeli posojilo. ‘Smo ga.’
Dolg 25 milijard in 445 milijonov evrov smo bržkone povečali še za kak milijonček ali dva. Torej si ti bravec dolžan dobrih deset jurjev.
Čeprav od tega nisi dobil niti beliča! A nič ne de! Naše hitro rastoče gospodarstvo in cvetoča podjetja bodo ta dolg pokrila kot bi trenil.
Aja, ne!
Ničesar ne bodo pokrila, saj so tisti, ki so ta podjetja vodili in zavozili, le ta izcuzali do konca, sedaj pa sedijo v stečajnih upravah ravno teh podjetij in še naprej molzejo že skoraj poginulo kravo, ki ji davkoplačevalci dajemo infuzijo. Medtem pa imajo taisti stečajniki na Kajmanskih otokih in ostalih davčnih oazah na svojih zasebnih računih še enkrat toliko denarja kolikor znaša državni dolg. Napolnili so jih z denarjem sedaj obubožanih državljanov, ki morajo taistemu velepodjetniku plačevati parkirnino pred podjetjem v katerem delajo in tajkunu s svojim delom za mizerno plačilo, ustvarjajo dobiček!

Kot bi tole brezglavo zadolževanje ne bilo zadosti bizarno in bedasto, se na Ministrstvu za gospodarstvu povsem neracionalno in skrajno neodgovorno otepajo 800 milijonom evropskih sredstev, saj ne znajo, ne zmorejo ali pa preprosto nočejo pripraviti ustreznih razpisov in projektov s katerimi bi Bruslju dokazali, da bo ta denar uporabljen bolj smotrno kot se je porabljal doslej oziroma se ga sploh ni porabilo, saj ga niso uspeli pridobiti.
Denar, ki je tako rekoč že naš, nam polzi skozi prste, istočasno pa si nakopljemo novih dolgov …
______

Dragi zanamci.
Težko nam boste očitali, da vam nismo pustili ničesar.
Dobili boste razdrapane ceste, slabe banke, nesposobne politike, pogoltne kapitaliste, opustošeno gospodarstvo in dolg vreden nekaj deset tisoč evrov na prebivalca.
Stanje, ki se ga da le popraviti. Bolj se ga zafurati ne da. Izredna priložnost za napredek!

Upajmo le, da ne bodo tudi vas metali iz občinskih stanovanj, da bodo vaši takratni bivši župani vedeli kje je zaposlen njihov sin in kdo prebiva v njihovem poslanskem stanovanju, prosim pa vas, da bodite toliko prijazni in nas (vkolikor zaradi obupa ali živčnega zloma končamo na psihiatriji) obiščete, nam zavihate pižamo in preverite, če morda ne izvajajo kakih nedovoljenih posegov in punktiranj na vaših dementnih starših.

Res, da je Agencija za okolje razglasila rdeči alarm po vsej državi, a je ta žal razglašen prepozno, saj bi bil lahko iz drugih razlogov prižgan že mnogo mnogo prej.

– Plenjenje in ropanje okravatenih elitnežev prve stopnje.
– Vampirski kapitalizem in teptanje človekovih pravic prve stopnje.
– Suženjska delovna razmerja in ‘gospodarjevo’ pričakovanje hvaležnosti – stanje alarmantno.

Ampak tepejo nas pa ne!
Ne še …

Advertisements

Šparat je treba! Šparat!

V zadnjih nekaj letih mi je z odrekanjem in samodisciplino, uspelo privarčevati ogromno!
Potovanja v tropske dežele, na eksotične lokacije in v mondena ter ekskluzivna luksuzna letovišča sem odmislil in pozabil nanje. Nisem si privoščil ne jadranja, ne kajtanja, ne surfanja, ne smučanja, ne nočnega sankanja, niti obiskov kopališč, toplic, wellness centrov in nakupovalnih centrov.
Nisem bil ne na zimskih, ne na letnih, ne na prvomajskih ali bognedaj pomladanskih ali jesenskih počitnicah, niti na kakem krajšem oddihu vmes ne.
Držal sem se celo slogana ene od naših, nekdaj sila uspešnih fabrik, ki vlaga povrtnine in ostalo zelenjad, ki se glasi ‘prihrani pri hrani’ in kupoval ceneno, manj kakovostno in uvoženo blago, saj živeti zdravo ter jesti dobro, domače in kvalitetno, ni za tiste, ki varčujejo. Kupil si nisem ničesar, česar nisem nujno potreboval. Še tistega, kar sem potreboval si nisem kupoval.
Nisem sledil modnim trendom in najnovejšim smernicam, ki zapovedujejo kaj je chic, kaj je in, kaj se nosi to pomlad ali poletje, saj tega nisem spremljal niti lani in mi sploh ni bilo težko, ko si nisem kupil niti majice, puloverja, jakne ali plašča, saj se da, če imaš količkaj stila in čuta za estetiko, obleči prav zanimivo in atraktivno, tudi z oblačili iz prejšnjih sezon. Še bolj retro, hip in kul celo.
Priznam pa ,da sem si kupil ene dolge črne hlače v trgovini z rabljenimi oblačili za borih šest evrov in pol, kar bi sicer, če se ne bi odrekel tudi posedanju po gostilnah, kavarnah in ostalih birtijah in oštarijah, sfrčkal v dobrih dveh urah, tako pa bom te hlače nosil še vrsto let.
Nekaj puloverjev in majic, ki jih nisem kaj dosti nosil sem celo prodal, tistih nekaj deset evrov pa brž potrošil na bencinskem servisu in natočil pol rezervoarja goriva v moje skromno vozilo potrebno servisa in menjave olja, a ker šparam, bom skušal to opraviti s pomočjo vrlega znanca, ki se na te reči spozna in na ta način zopet prihranil stotaka.
Po vsem tem, bi človek bržkone sklepal, da zidam hišo ali pa kopičim na tisoče evrov nekje na nekem računu, pa vendar temu ni tako …
A kako, da ne? Preprosto!
Če ne potrošiš denarja, ki ga tako ali tako nimaš, to ni varčevanje!
Zatorej mi to opevano varčevanje, ki se ga gremo na državnem nivoju, nikakor ne gre v mojo trdo balkansko betico.
‘Ima se – može se!’
Če nimaš, nimaš česa spravljati v štumf ali pa pod povšter!
O kakem presnetem varčevanju nam torej govorijo, ko pa smo zapufani do pravnukov in še dlje?
Če si nekdo sposodi jurja pri nekom, ne more dati tega jurja na banko, ga vezati za deset let in čakati neke nesmiselne obresti, ko pa ne ve ali bo taista banka jutri sploh še delovala ali ne, od upnika pa pričakovati, da mu bo posodil še jurja, ker on pač varčuje!
Namesto da varčujemo z imaginarnim, neoprijemljivim denarjem, ki ga sploh imeli nismo, raje prenehajmo varčevati z možgansko kapaciteto … ali pa nekateri, ki naj bi jo imeli in so sila pametni pri uvajanju reform in podobnih zadevščin, varčujejo ravno tako z nečim, česar v resnici nimajo?
‘We need time’ v korelaciji s ‘čas je denar’, je slaba zamislica in iz  te moke ne bo kruha, ker nam voda ne gre na naš mlin.
Ker vedno bolj dvomim v zmožnost pametne presoje ljudi, ki ženejo shirano žrebe, ki vleče ta zmajan voz proti prepadu, bom poskusil še z eno preprosto primerjavo, ki jo bode – vsaj smatram tako – razumel tudi tisti najbolj pregovorno počasen politikant.
Gospodinjstvo, kjer gospa spečejo ducat rahlih flancatov, ne more pojesti dvajset flancatov, jih deti deset v skrinjo, nekaj pa jih pozobati še ob kavi s sosedi.

pocket

prazen varžet
%d bloggers like this: