Kar vprašaj! A pazi. Utegneš dobiti odgovor …

Pri ljudeh najbolj cenim in občudujem izvirnost in iskrenost.
Ker je oboje v teh časih težko, saj nas ukalupljajo, da bi bili vsi enaki in en drugemu podobni, tako po videzu kot tudi po razmišljanju, se morda ravno zaradi tega navdušim nad ljudmi, ki odstopajo od zapovedanih standardov in so po mnenju teh klonov čudaški, nenavadni, svojeglavi, ekscentrični in pač taki, da se jim je bolje izogniti. No, jaz se jim nalašč ne.

Ker so zanimivi, razgledani, s svojim pogledom na svet, nevodljivi in prijetni sogovorniki. Prijetni v smislu, da je debata dejansko debata, z izmenjavo mnenj in z obveznim nestrinjanjem. Če bi hotel, da mi nekdo kima, bi si kupil tistega psička, ki ga nalepiš na armaturno ploščo.
Pogovori o nogometu, politiki in podobnih bedarijah me iritirajo in dolgočasijo do obisti, zato se jim, če se le da, pa se skorajda ne da, izognem.

Včasih se da človeka presoditi že po tonu pozdrava in prvih nekaj besedah. Nekajkrat se mi je že zgodilo, ali pa se je zgodilo onemu drugemu?, da sem odreagiral drugače kot je bilo pričakovati.
Lep čas se me je držalo, da sem ob srečanju na vprašanje ‘Kako?’, odgovarjal z ‘Udzad!’, kar je izpraševalca najprej malce vrglo, potem pa tako zabavalo, da mi ga je zastavljal vsakič znova. To se še vedno zgodi in vedno odgovorim enako.
‘Kako?’
‘Od zadaj!’

Najde se pa tudi kdo, ki se me loti z nadgradnjo tega in dobim postreženo ‘Kako si?’.
Odzovem se z: » Za en kurac, hvala.« ali pa z »Nikako, fala na pitanju.«, kadar pa se počutim dokaj v redu in sem potem tudi videti sprejemljivo vizualnim receptorjem odgovorim:»Tako kot zgledam.«
To ponavadi sproži izsiljen kompliment, ‘zgledaš dobro’ ali pa ‘videti si v redu’, ki mi ali godi ali pa mi je zanj malo mar, v obeh primerih pa se odzovem neprimerno.
Se pravi ne vrnem komplimenta, ali pa prhnem suhoparen ‘hvala’.

Zakaj ne odgovorim resno, oziroma zakaj ne odgovorim človeku, ki me vprašuje po počutju, tako kot se spodobi?
Ker ga v resnici ne zanima.
Za frazo gre! Mašilo!
Premostitev začetne zadrege, uvod v brezvezen pogovor ali pa bežen pozdrav.

Sicer sem poln pitalic in sem bil že nekajkrat upravičeno označen za zasliševalca, a ne zato, ker bi firbcal. Sprašujem, kadar bi rad prek odgovorov na zastavljena vprašanja, zaslišanega bolje spoznal.
Čeprav jim ne svetim v oči z namizno svetilko, se ne nagibam preteče prek mize, niti jim v obraz ne pljuskam kozarcev ledenice, to vzamejo kot neko pretnjo, v bistvu gre pa za kompliment, ki ga ni deležen ravno vsak. Ker me vsakdo še zdaleč ne zanima.

Sprašujem ljudi ki me zanimajo.
Ki so mi zagonetni, od katerih menim, da utegnem izvedeti kaj novega, da mi znajo odpreti neke nove percepcije in drugačne poglede na svet. Čeprav se nekomu morda zdi, da je omembe vreden pogovor, če z nekom izmenjaš nekaj predvidljivih in vljudnostnih fraz, je meni škoda vsake izrečene besede in sape, ki sem jo bil potrošil za izgovorjeno.

‘Kako si?
‘V redu. Ti?’
‘Bo. Gre.’

Aaaaaaarm … Kaj!?

Kaj za vraga je v redu!?
Kaj to pomeni? Da je dobro, a da bi bilo lahko boljše pa vendarle, da le ne bi bilo slabše?
Kaj ta v ‘redu’ pravzaprav pomeni? Ali pa ‘bo’? ‘gre’!?
Kaj je tisto kar bo, kaj je tisto kar gre in kam hudiča gre?

No to pa jaz vem. Gre v maloro. Vse skupaj. Vem tudi zakaj.
Ker se ne znamo pogovarjati, ker nismo iskreni v lastnih mislih v lastnih glavah in bi bilo zaslepljujoče pričakovati, da bomo potemtakem iskreni do drugih. Naslednjič, ko me bo kdo vprašal kako da sem, ga bom posedel za debeli dve uri nekam na kako škarpo in mu do potankosti razložil kako sem.

To ga bo izučilo postavljati vprašanja, na katera noče odgovora.

Advertisements
%d bloggers like this: