Dve plati istega kovanca (prozni mnogoboj 2014)

Kdor pravi, da nima treme je lažnivec. Mogoče niti ne laže nalašč, le ne opazuje se zadosti podrobno.Dejstvo, da sem šele nekaj ur pred samim finalom proznih mnogobojev 2014 sploh izbral zgodbo, ki jo bom bral, zagotovo ni blagodejno vplivalo na moje rahlo razrvane živce, poleg tega pa mi je želodec, kot vsakič pred kakim javnim nastopanjem sporočal:’ Ne hvala, sem že včeraj jedel in nima smisla, da še danes.’ 
Kostin želodec je želel naplahtati kostin mozeg, a je ta komplet ves organizem že dopoldan zvabil na uravnotežen obrok v bližnjo okrepčevalnico. Paradižnik, zelje, solata, jogurtova omaka, popečeno piščančje meso, vse skupaj pa zavito v tanko testo. Jufka pač. 

Preudarjanje ali naj čitam to ali ono ali kaj tretjega, nekaj na prvo žogo, morda nekaj hihitavega, zabavnega a provokativnega, se je končalo z ‘ma u kurac vse skupaj!’ in natisnil sem tisto, kar sem hotel brati že lani in predlani. 
Vnovični vzorec pogostega letanja na odtakanje, upad teka in pogosto praskanje čela jn lasišča je bil zadosti zgovorna potrditev, da imam jebeno tremo. Kar ni nič slabega. Vem, da berem prehitro, zaradi tega občasno požiram cele besede ali pa pojem kak zlog. 

‘Nekaj moram pojest!’, sem se na glas opomnil.
Na silo sem zmazal štiri čufte s polento, čez pa sem prav pogoltno požrl še en smetanov puding z okusom mlečne čokolade, med goltanjem zvrhanih jušnih žlic pa sem sukal embalažo iščoč podatek o količini. Ko sem v kotu spodaj ugledal droban sramežljiv napis ‘500g’, sem se zavedel, da sem ravnokar kot taboriščnik močnik, potamanil pol kile pudinga.

Ana me je pobrala malodane pred vhodnimi vrati, kjub temu pa sem tistih nekaj deset metrov premagal s težavo in v glavi s predstavo, da sem videti kot gospod Majavko. 
Vso pot do Ljubjane sem zehal in blebetal. Prvo zaradi prenažrtja, drugo zaradi, kakopak, treme.

Čik, prijava, naročilo pijače. Nives, Matej ter Jure so me prišli bodrit, bog jim požegnaj.
Vesolje pa mi je v svoji neskončni šegavosti kot kontrapunkt v neposredno bližino zopet poslalo pijanega Slovana, ki glumi anglosaksonca in me je zmerjal s ‘hudu ju tink ju ar’ in ‘madrfakr’. 
Srebal sem pivo in si mislil:’taman me boš razpizdil, da bom prebral, kot se šika’, a ker je kurac nadležen vedno bolj sikal in skakal v besedo tudi Pižami, ki je ravno začel z zadevščino, sem stol lajavega pizduna, ko se je ta odločil izprazniti mehur, potisnil pod mizo in nanje položil noge. 
Sicer ga je hotel zopet uporabiti, a sem mu medtem, ko je cukal stol, s kazalcem pokazal, da ne bo šlo, skoz zobe sem bevsknil ‘pober’ se!’ ta pa mi je vrnil s ’tis prfuknen.’
‘Še eno zini’, sem si mislil, ‘pa boš videl, kok prfuknen …’ 

Na vrsto za branje sem prišel – ja itak, kdaj pa? – ravno takrat, ko sem šel scat. Kar je bilo nekako pričakovano, ker sem hodil na skret, kot bi imel prehlajen mehur.

foto: Matej Sušnik

foto: Matej Sušnik

Stojim. Berem. Berem počasi. Razločno. Berem in sem ter tja slišim koga, ki se zasmeji, hkrati pa se zave, da ni prav. Preneha se smejati. Ni smešno. Bizarno je. Groteskno. 
To je rajtam Grmov vpliv. Ali pa zgolj dejstvo, da ko padeš noter, padeš noter in bereš. Ali pa sekaš tilnike. Vseeno je. 

Skušal sem umiriti tresočo roko, v kateri sem držal papirje pa sem si rekel, ‘ko jo jebe’ in se raje osredotočil na branje.
Da zgodba ne bo požela silnih simpatij mi je bilo nekako jasno, zatorej me število dvignjenih rok ni kaj preveč presenetilo, bil pa sem – priznam – malce razočaran, saj sem jih vseeno pričakoval nekaj več. 
A jebi ga. Za glas ljudstva je treba imeti nekaj ljudskega. Kar Ludvik zagotovo ni. 

Tudi razglasitev končnih rezultatov ni bila neko silno presenečenje. Večji, ko je odziv že med samim branjem zgodbe, večja je možnost za zmago. Med mojim branjem pa je bila skorajda tišina, le tu in tam kak ‘ o fak no’, je prekinil turobnost. 
Pižama je v uvodu zaključka dejal, da tolikšne diskrepance med občinstvom in žirijo ni bilo že lep čas in da je rezultat skrajno zanimiv. 

Lol! 
Prej je ves čas prcal Zaza – člana žirije, zaradi njegovega hipsterskega videza, zdaj je pa uporabil ‘diskrepanca’, jebote! 
Kaj nesoglasje ni dovolj artfagovsko?

Ko so se pokuševali, pofotkali in je bil prehod prost, sem šel spet v toaleto, tokrat že zaradi piv in ne več zaradi treme, vračaje se na svoj sedež v kotu, pa me začopati prej omenjeni orjak in mi pojasni diskrepanco. 

Do neskladja je prišlo zavolj očitno različnih okusov občinstva, ki jih ‘Pogled’ ni prepričal in so mu namenili bore malo glasov, zato pa so bili enotni člani žirije Zavoda za založništvo AirBeletrina (al kako že?) in dodelili moji zgodbi največ točk. 
Tako, da sem – poglej ga zlomka! – pušnil in zmagal obenem. 
Poraženec in zmagovalec istočasno.

Sicer bi mi tistih 800 evrov bruto bruto bruto prišlo prav, a naj me koklja brcne, če mi ta potrditev strokovne žirije ne pomeni skorajda več. 
Biti brez gnara sem tako ali tako vajen, dobiti štiri dvignjene palce, da pišem dobro, pa je nekaj, česar sicer nisem vajen, bi se pa z lahkoto navadil.

Advertisements

Tretji …

Bilo je eno redkih juter v zadnjih treh letih, v katerega sem se prebudil v pričakovanju dneva. Vedel sem namreč kaj prinaša.
Pred mano je bil dober dan … in še boljši večer.
Že prejšnji dan sem si kakor nestrpen mladenič, ki ga čaka nastop na šolski predstavi, kjer bo lahko očaral svojo prikupno sošolko, pripravil vse potrebno.
Ampak jaz nisem bil mladenič, ona ne sošolka in nastop ne na šolski predstavi.

Do potankosti sem vedel kaj bom del nase.
Hlače, plašč, obutev, majico, celo nogavice in spodnjice sem izbral že prejšnji dan, prav tako sem imel čtivo že določeno, celo že natisnjeno in vtaknjeno v mapo.
Umit, delno obrit in nekoliko sit sem se oblekel, obul, pograbil nahrbtnik, preveril, če je vse v njem – ocd me vedno spomni nase – in se odpravil.

Čakajoč na mestni avtobus sem prižgal cigareto …
Pokadil sem jo in prižgal novo.
Kako naj človek verjame v reke in vraže ‘ kar seješ, boš tudi žel’, ‘dobro se z dobrim vrača’, ko pa niti ta, da avtobus pripelje takoj ko prižgeš čik, ne drži?

Ni se mi mudilo, časa sem imel dovolj, vedno se trudim biti pravočasen, a ko me je klicala, češ da kje sem, da je ona že tam in da je zbranih že nekaj ljudi sem postal nervozen.
Ne zaradi ljudi. Zaradi nje.

Kasneje mi je sicer priznala, da je bila ona menda še bolj na trnih kot jaz in da je ves čas pogledovala k vratom, kdaj se utegnem prikazati, tako kot mi je tudi priznala, da se je kasneje v Jalli namenoma usedla nasproti mene in nalašč prekrižala noge, medtem, ko sem prijatelju, ki me je prišel bodrit na branje, nekaj vneto razlagal.
Moje priznanje pa je bilo, da sem kakopak opazil, a ji nisem dal zadoščenja, da bi ji pokazal, kako si želim strgati tiste njene hlačke z nje.

V kavarno sem vstopil počasi in samozavestno. Kot revolveraš v kavbojki.
Le da jaz nisem imel čez oči poveznjenega klobuka niti zobotrebca med zobmi.
Premeril sem prostor od leve proti desni, lociral voditelja vseh proznih do sedaj, kot tudi nocojšnjega finala, s kotičkom desnega očesa pa sem zaznal nad mizo švigajoč obris roke.

‘Ne omenjaj, da prespiš pri meni …’, se je glasil sms, ki sem ga dobil na troli.

Pristopil sem, pozdravil, se na hitro predstavil njeni prijateljici, njo pa sem si skrivoma ogledal od glave do pet, medtem, ko sem slačil plašč. Čudovito se je uredila.
Kratko črno krilo, črni čeveljci in črne nadkolenke. Oprijeta bluza z dekoltejem, jopa, ravno prav ličil, svoje žimaste lase pa si je spela v čop.
Bemti!

‘Grem se prijaviti h komisiji pa seči v roko Pižami.’
‘Ja, ja ti kar. Kaj boš pil?’
‘Pivo.’

Gospodični zadolženi za penkalo sem povedal svoje ime in priimek, ji med zapisovanjem navrgel ‘brez V’, ravno, ko ga je hotela zapisati ter ji zaupal še naslov zgodbe.
Stopil sem k Boštjanu, ta pa se je gromko zarežal, ko je videl s črnimi črkami izpisan napis na moji rdeči majici.

‘Saj sem ti rekel, da si jo bom dal narediti …’
‘Dobra fora.’
‘Če me je pa kar označ’la, pizda!’

Vrnil sem se k mizi in sedel poleg nje. Pretvarjala sva se, da se le bežno poznava, da naju druži le sla do pisane besede in da nikakor med nama ni nobene elektrike, kemije ali česarkoli.
Skrivala sva najino malo skrivnost.

Je težje skrivati nekaj temačnega in mrakobnega ali nekaj lepega, pristnega in strastnega?

Hotel sem jo zgrabiti, jo poljubiti in ji položiti roko prek ram.
Jo pogladiti po njenem razgaljenem bedru. Jo držati za dlan in stiskati njene prste.
A si nisem drznil. Mislim, da sem zmogel le bežen dotik njene roke …

Nekaj minut preden se je začelo je prišel tudi Jure, si primaknil stol in naročil dva Bernarda. Spomnil se je stave izpred pol leta. Nisva se pa dejansko videla že več let.
Med pogovorom je povsem nepričakovano izstrelil:’ A sta vidva skupaj? Je ona tvoja punca?’
Oba sva odkimavala, najini nene- ji so švigali skoz zrak …
Nekatere stvari lahko prikrivaš in zanikaš, ne da se jih pa skriti.

Končno se je pričelo branje zgodb. Na vrsti sem bil bolj v drugi polovici nastopajočih.
Klasično branje. Brez dramaturških vložkov, kriljenja, kričanja, vstajanja.
Le jaz in moj skurjen glas.
Najbolj so se režali ob najbolj ceneni fori, ki sem jo vstavil v tekst ravno zato, ker me je zanimala reakcija. Kako predvidljiv odziv.

‘Dober si bil’ , mi je šepnila v uho, ‘samo prehiter si.’
‘Vem.’

Dokler mi to šepeče le po branju, ni razloga za preplah.

Zgodbe preberejo še ostali tekmovalci, med kajenjem zunaj skozi okno opazim lanskoletnega favorita in se zavem, da bržkone zamujam zmagovalno zgodbo.
Če bi nehal kaditi, bi mi ušlo pol manj stvari.

Razglasijo rezultate. Glede zmagovalca se nisem uštel.. Nepričakovano se uvrstim med prve tri. Tretji. Prejmem tri knjige. Eno od njih že imam. Dobil sem jo v polfinalu. Po tretjem pivu imam razvezan jezik in nepovabljen obiskovalcem navržem eno pikro v sposojen mikrofon. Nisem si mogel pomagati.

Podvojeno knjigo ji podarim in skupaj z Juretom odidemo na Metelkovo.
Pogovarjamo se, vmes se z Juretom zaplezava v obujanje spominov o nekoč nekje, ona pa me opazuje in si popravlja nogavičke.
Prekleto, kako si je želim!

Pogrešim šal in stečem do SEM-a. Vrnem se z njim, spijemo še eno pivo in zvijemo še enega. Nadležneža, ki se pretvarja, da je tujec pogruntam v desetinki sekunde, ga nekaj časa ignoriram, potem pa ga, v malo manj polomljeni slovanski angleščini kot je njegova, odpravim.
Ne da se mi ukvarjat z nekim pijanim pizdunom.
Vidim le posteljo. Nisem utrujen. Hočem se sezuti, sleči in leči poleg nje. Zanjo imam še eno knjigo. To sem celo lično zavil že dan prej.

Pol ure kasneje sva v njeni sobi. Od popolne golote jo loči le drobcena majica in hlačke. Vsa mikavna, zala in dišeča me z glavo naslonjeno na pernico ljubeznivo gleda, strgan ovojni papir razmetano leži po postelji, vadnico drži v roki.

‘Hvala ti … sploh … ne vem, kaj reči …’
‘Nič … bodi tiho in me poljubi …’

Sprva plaho in zadržano postane strastno in neobrzdano.
Strast, surov živalski magnetizem in pohota zrinejo razum, vest, spodnjice in scefran papir na rob postelje, kamor sem odložil očala.

Imel sem prav …
Za menoj je bil dober dan … še boljši večer, pred nama pa strastna noč in čutno jutro.

‘Ti je kul, da si bil tretji?’
‘Bi se vdala kaj prej če bi bil prvi?’
‘Pizda si budala! Kake maš!’

Kreten kakršen sem, sem jo moral zbosti. Resnici na ljubo sem ves dan čakal to, da bom z njo, čutil njeno telo, njen dah in njene lase.
Tretji …
Čeprav sem se v danem trenutku z roko na njeni zadnjici in z njenimi joški prislonjenimi na moja prsa počutil popolnoma zmagovalno, sem vedel, da sem v resnici res tretji.

Prozni mnogoboj: polfinale 2013

t’ma, led, snih

Poročilo:

Bolj kot mnogoboj, je bila srhljiva in razburljiva pot sama.
Tema, led, sneg.
Moji sopotnici čvekata, še sam kako pripomnim in s povprečno hitrostjo 43 km na uro prispemo v LokalPatriot-a, kjer povezovalec ob vrčku piva odstranjuje sledi mrtvega otroka.
Iz neke zgodbe, ki jo je pisal za igričarsko mesečno občilo, da ne bo kake neljube posledice.

Organizator že pobira prjave za branje.
Podpišem se kot prvi in oddam list.
Podajalec lista prebere ime, me pogleda in v meni prepozna ‘posiljevalca’ z lanskega finala.
‘Kosta!’

Po zgodbi ‘Petdeset odtenkov njive’, spod tolstih prstov povezovalca, v kateri gospod Sivec, svojo preljubo Ano spravi v ekstazo s šinfanjem njenih domestičnih skilzov, se na oder povzpnem jaz in oddrdram prometno bentenje, za menoj pa možak z ročno spisano zgodbo o obisku koncerta s tragičnim koncem.

Taisti zmaga, jaz pa se uvrstim na zagotovljeno drugo mesto, saj je bil letošnji mnogoboj v LokalPatriot-u zgolj duel.
Žrtev nobenih.Nobenega poraženca. Tokrat tista, da smo vsi zmagovalci skorajda obvelja.

Sledi podelitev knjižnih nagrad (čemu nam podarijo knjige? imajo občutek, da premalo breremo!?), stiski rok in težnja po zadovoljitvi nikotinski potrebi.
Le to umirimo v zaodrju ob klepetu o psevdonimih.
Da ne povem česa, kar bi ne smel, bom celotno vsebino pogovora raje zamolčal.

Nazaj peljem še bolj previdno kot tja, kar se izkaže za dobro.
Obe srnici, ki nam prečkata pot, odskakljata naprej v hostovje.

Vračanje z mnogoboja

Končno sem prispel domov.
Kurčev garmin me je zavedel, da sem v Ljubljani zapeljal nekam kamor ne bi smel, a k sreči ni bilo nikogar nasproti in sem zmotovilil ven, kakor hitro se je dalo.
Ko sem le prispel na znano cesto sem hudiča zgsnu in rajtam od same odleglosti ( a je to sploh beseda?) fasal tak glavobol, da sem komaj videl.
Ustavil sem se na parkirišču usput in na fotiču pogledal posnetek mojega branja, ki ga je frend posnel v kavarni SEM.
Glava me je še bolj začela boleti …

Busanc in me is strong.
Tiste L – je poudarjam kot le kaj, jebem ti gensko zasnovo, da ti jebem …

Stopil sem iz avta, prižgal zadnjo cigareto in se v temi polglasno vprašal:” Kaj koj kurac si pa mislil, da si gliiiiiiiih to zgodbo izbral!?”
Odgovor je bil preprost.

Izbral sem jo zato, ker sem hotel, da bi bila drugačna od ostalih.
Saj je tudi bila … hehehe
Ne slišiš ravno pogosto, da nekdo prizna ‘posilstvo’.
“Daj kreten, ne prbiji, te bojo še zaprl!”
“Pa saj je sama hot’la …”

No kakorkoli že, zgodba, ki sem jo zainat preimenoval v “Fantazija” ni baš sedla v ušesa.
Ajde, saj je bila nekaterim sprijencem bržkone všeč, ampak ni pa to baš uno recept za zmago.
Prekruta, precinična in preveč omemb pičke, kurca in variacij na to dvoje.
Premalo hudomušna, ne zadosti v srce segajoča in kratkomalo premalo populistična.

Folk je z dvigom rok povedal svoje, komisija je petnajst zgodb strokovno ocenila in na koncu razglasila rezultate.
Kot se da predvideti že iz tega, da ni že v začetku poročila JUHEJ! in JUHUHU!, nisem dobil niti svežnja knjig kamoli 800ih evrića.
Jebaj ga zdaj, saj bi bilo tudi malo, (maaaalo, a veš) pretenciozno pričakovat, da se prvič udeležiš ene take reči in kar zmagaš, jel?
Bom pa za drugič vedel …

Hvala vsem, ki ste me bodrili s fizično prisotnostjo, vsi ki ste bili z mano v kakih drugih sferah, vsem, ki ste kadarkoli kako mojo zgodbo prebrali, tistim, ki kakšno od njih celo pokomentirate in podate mnenje.
Hvala policistu, ki me je ustavil zavolj kontrole prometa na poti nazaj in zaradi moje vljudnosti ni nkar omenil, da sem ga malo preveč pritiščal, še posebej hvala pa družbi Lek za pofukan Lekadol, ki je prijel v pičle pol ure.

p.s. Sem vas vse, ki sem vas danes po dolgem času ugledal in objel, tiste s katerimi sem se zgolj rokoval in ostale, ki ste mi stali ob strani, hotel pocahnt, pa mi je po petih osebah začel fb nekaj srat in ni hotel nikogar več označiti, pa sem potem raje jejnal.
Saj veste kateri ste, kajne?

Ajde lupčka vsem!

Na vrat na nos

Danes sem se na vrat na nos spomnil, da bi šel v Novu Mestu v Lokal Patriota na prozni mnogoboj, na katerega je Boštjan Gorenc opozoril v knjigobežnicah že lep čas nazaj.
Poklical sem nekaj ljudi, če bi šel kdo z menoj, a ker je bilo vse tiktaktik pred zdajci, je bilo na koncu vprašanje le, ali naj grem sam ali ne.
Deset do šestih sem se odločil, da preverim s kolikšno zamudo smem priti … Če sploh.

“Če prideš do pol osmih bo še znosno”, je otprilike glasil odgovor.
Cajta kukr čš!! Skočil sem pod tuš, kar na suho sem postrgal kocine po vratu in pod nosom, ostalo obvezno zimsko opremo sem pustil.
Ker revše jadno ne premorem tiskalnika, sem skočil še do prijatelja, pri njem stiskal zgodbo z naslovom V uho in oddivjal proti kraju dogodka …
Ampak po omejitvah!

Po garminu naj bi tja prispel ob 19.18. Enajst minut do pol sem parkiral nekaj deset metrov od lokala.
Ko sem prispel tja, je zgoraj omenjeni bradati mož ravno pričel z uvodom.
Srebal sem čaj, prisluhnil sem gospodom in gospej pred mano, sam sem bil na vrsti, lahko si mislite – zadnji.
Po čitanju me je uvatila trema! Ko je bilo že za mano …

Začical sem za ščep tobaka, pa mi je prijazen neznanec ponudil kar že zvito cigareto. Ravno puhnil sem zadnji dim, ko se je iz notranjosti začul aplavz.
“Čakajo vas” al te, kaj pa vem kaj mi je rekel možak ob katerega sem se butnil med vrati, saj ga nisem videl, ko pa so se mi okularji zameglili.
V roke so mi potisnili, skupaj zvezane tri knjige, nekako tako kot so včasih berila nosili s seboj na učilišče, sledilo je rokovanje, pa fotkanje …

Nisem si drznil pomisliti, da sem zmagal, ko pa sem bil tam povsem sam samcat, brez ekipe podpornikov, ki so jo ostali kakopak povsem legitimno imeli.
Kurc, ko pa se spomnim zadnji tren … Bom pa za drugič vedel.
Glasovanje je namreč potekalo z dvigom rok prisotnih, nekaj pa je imela k prebranemu pripomniti tudi komisija …
Pa teslo sem dvema konkurenčnima zgodbama še sam dal glas!
Ko pa je vprašal, komu je bila ta zgodba všeč …
“Meni.”, sem si dejal sam pri sebi in porinil roko v luft.
Zmagal nisem, tretji nisem bil, sem bil pa drugi. Ravno prav za finale …

Bravo, Kosta, jebem li te smotana, če bi nabasal pun avto kameradof, pa bi bil prvi.
Stopil sem do šanka, po glavi mi je za trenutek šinil verz onih prismojenih reperjev iz Srbije, ki pravijo:”Daaaaj raaakiiije!”, a nisem izgovoril, saj sem imel prazen želodec.
“Čaj, zelen, z mlekom, prosim …, ko utegneš” in malo begal kam čem sesti, ko pa so tam okrog tiste mize kjer sem sedel poprej skakali s kamero in jemali izjavo zmagovalca.
Ampak je bila res dobra zgodba. Zato sem pa glasoval zanjo. No, saj sem za svojo tudi …

Ravno odtočiti sem nameraval iti, ko predme stopi moški, kakih petdeset let bi mu prisodil takole na oko, in mi seže v roko.
“Čestitam.”
“Hvala lepa …”
“Ste že kje objavljali?”
“Ne, ne, nisem …”
“Pa vas kaj takega zanima …”
“Seveda, zakaj bi sicer pisal?”
“No jaz sem iz založbe brščžcvm …”, vsaj jaz sem ga tako razumel, ko mi je pomolil lično oranžno vizitko.
“Moj mail in telefonsko imate gor, pa mi pošljite kaj, bi rad še kaj vašega prebral …”
“A …?”
“Obljubiti vam sicer ne morem nič, pošljite mi pa le, pa bomo videli, kaj se da narediti.”
“Jaz se opravičujem, ampak sem še malo zmeden, prvič sem na čem takem, prvič sem bral, sploh me pa tko scat tišči, da mi že učke plavajo … Vam je bila všeč zgodba?”
“Ja, ja, všeč – taka sodobna, sem tudi sam delal na radiu in vse te finte poznam … Vi kar pojdite … pa se slišimo?”
“Ja, vsekakor. Dobite na mail!”

Rokovala sva se.
“Adijo, hvala.” sem se poslovil in zahvalil ter dodal:” Vas smem še nekaj vprašat?”
“Kar!”
“Kje pa majo tle skret?”

%d bloggers like this: