Aleš Primic je gay!?

gay

Pred samim pisanjem tega zapisa sem se pomudil na youtubu in na imdbju, da bi samemu sebi nekoliko osvežil spomin, po medmrežjih pa sem pobrskal tudi za slikami Aleša Primica in moje prepričanje se je s tem le še utrdilo.
Aleš Primic je neizživet, potrt in od samega sebe zatrt homoseksualec.
Ne morem si kaj, da me ne bi spominjal na polkovnika Franka Fittsa, okrutnega marinca iz filma Lepota po ameriško, ki čuti do buzerantov najgloblje sovraštvo, njihovo sproščeno razkazovanje svojih istospolnih nagnjenj pa se mu gabi.

Ko prijazna soseda, gayevski par, negovana moška srednjih let k vhodnim vratom hiše kamor so se preselili, prineseta košaro dobrodošlice z izbranimi delikatesnimi izdelki – kar je pri gayih pač običajno, da imajo prefinjen okus za sire, francoska vina, testenine in italijanske dizajnerske obleke (ali pa je zgolj stereotipičen kliše!?) in se predstavita, pride kakopak do nesporazuma, saj eden od njiju drugega predstavi kot svojega partnerja. Čemur bi se dalo izogniti, če bi ga lahko/smel predstaviti kot svojega … huh … moža.

Sprašuje se zakaj ti morajo svojo seksualnost ves čas metati v obraz? (ljudem,njemu, družbi?)Kako so lahko tako brez sramu?
Ob njuni odkritosti je skorajda tako zgrožen, kot je zgrožen ob kasnejši, z njegovim nerganjem in pljuvanjem čeznje izzvani izjavi lastnega sina, da mu gre zaradi teh pedrov na kozlanje. Kajti zaveda se, da to pravzaprav je. Peder.

zgrozen

Vsakič  kadar vidim Primica, vidim tudi zgovorno podobnost in zdi se mi, da začutim njegovega notranjega gaya, potlačenega, zatiranega, žvižgajoč si melodijo iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki si le ob redkih priložnostih dovoli izraziti svoj čut za estetiko,potrebo po biti fabulozen,  sicer pa bi  kdo, ki mu gre omenjeni pošteno na falus, znal reči, da ohranja svojo krinko in igra vlogo mačističnega, homofobnega, ozkogledega, zaplankanega, šovinističnega, nekoliko nemarnega in zanemarjenega, zagovedanega borca za pravičnost pod pretvezo prave ljubezni.

Ljubezni, ki jo ljudem proti katerim je uperil svojo gonjo … pardon … kampanjo, globoko v sebi, v tistem rožnato pobarvanem delčku svojega srca, v katerem oblečen v angora pulover, srka kakav s smetano, posut s čokoladnimi mrvicami, zavida in ravno zaradi tega zavidanja, ter globoko zakoreninjenega sovraštva, tudi odreka.

Ah, kako bi si želel, da bi si upati smel …
A kaj, ko bi bilo to proti vsemu kar pridiga, ščuva in hujska, proti vsemu kar so ga naučili, proti vsemu v kar hmm … verjame. (?)

To bi bilo vendar svetoskrunsko! Bogokletno! Nezaslišano.
Ne more in ne sme. Kajti, če kdo ve, s kakimi ljudmi bi se moral potem vsakodnevno soočati, kako sovraštvo tli v njih do vseh, ki so drugačni od njih samih, potem primejdunaj ve on. Aleš Primic, samozanikanje na dveh nogah.

ales_primc

Ohromljen je od tega nedojemljivega strahu. Strahu pred zavrnitvijo in reakcijo okolice. Nestrpne okolice. Okolice, ki ne tolerira drugačnosti in bi ne mogla gledati dveh moških, ki se držita za roke ali pa bi se celo … oh bljak … poljubila.

Pa vendar se zdi, da koprni po tem poljubu. Po poljubu moškega skoraj toliko, če ne celo bolj, kot kolonelo iz filma, ko sredi naliva, v beli premočeni majici, kot bi ravnokar izstopil iz knjige Vitana Mala, le kakih petinštirideset let prestar, poskuša poljubiti do pasu golega Lesterja Burnhama, ki ga upodobi Kevin Spacey.
A ga ta – preklet naj bo! – presenečen nad dejanjem, zavrne!

rejected

Po vseh letih tlačenja in zanikanja svojega resničnega jaza, ko prekletemu buzerantu v sebi le dovoli narediti usodni korak, dobi košarico, še preden se pravzaprav karkoli zgodi. Grozno …

Zato na koncu tega zapisa, ki se bo morda komu zdel kot pamflet, apeliram na celotno slovensko gayevsko skupnost, naj za božjo voljo v svojih vrstah najde kakega čednega mladeniča/moškega, ki bi Alešu Primicu pomagal ugledati luč, ga zvabiti na svetlo, da vendarle izstopi iz temine omare zanikanja in odrekanja, naj se ubožec prepusti svoji notranji težnji, naj popusti latentnosti in se preneha boriti s samim seboj ter si dovoli biti to kar je.
Gay.

*Ker ste eni pograbili zapis kot bodoči ženin striptizeto na fantovščini, moram dodati, da gre za satiričen zapis in nikakor za dejstva.

**Zagovorniki in pristaši kampanje Proti so nam postregli z vrsto izmišljotin, polresnic, neresnic, nebuloz in laži. Začuda pa se jim je tale zapis, kljub pripisu, da je satiričen – zataknil v grlu.
Z njim sem pravzaprav hotel pokazati kako dvolična družba smo.
Kako eni lahko in smejo širiti svojo resnico, svoje ‘argumente’, svoja prepričanja in strahove, spet drugi pa naj bi bili boljši od njih in podajali le znanstveno neovrgljive, od stroke potrjene in ožigosane študije in dokaze, da se njihovi neosnovani strahovi ne bodo uresničili, medtem, ko jih oni nemoteno širijo med ljudmi.
Kar niti ni najhuje. Najhuje je to, da jim utegne kdo verjeti. Ker je pač lažje živeti v strahu, kot sprejeti neznano.

Zapisal sem osebne zaključke, lastna opažanja in razmišljanja, na podlagi filma, torej fikcije sem potegnil vzporednice v resnični svet in vnesel dvom, ‘kaj pa če je res?’, obenem pa sprožil val jeze in ogorčenja, da si drznem kaj takega sploh napisati.

Vidite, tako to zgleda, ko nekdo svoja sklepanja in tuhtanja, pa čeprav se zgolj sprašuje, če je nemara to kar premišljuje res, da na vpogled še komu drugemu.
Kar pa je v primerjavi s propagando, ki jo je vodila stran proti, pravzaprav zanemarljivo.
Američani temu pravijo ‘taste of your own medicine’, oziroma drugače rečeno – česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tudi ti ne stori drugim.
Ne moreš osnovati kampanje na lažeh in izmišljotinah , ko pa ugledaš nekaj kar ni po godu tebi, kot Kalimero pričeti kričati ‘To je krivica!’

***… al sem povedal, da je satira. Pa povem še enkrat. Ampak bržkone zaman …

Advertisements

Je suis …

Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.

Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.

A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?

SineŽe od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’

Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?

Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’

Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.

Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.

Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.

Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?

Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.

Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.

charlie

%d bloggers like this: