Boter slovenskega jezika

V nedeljo zvečer je bil na prvem programu nacionalne televizije – sicer s skoraj polurno zamudo – dokumentarni film, portret Jožeta Toporišiča in sem bil tako prisiljen gledati Misijo, da bi ne bil zamudil začetka.
Podnaslov omenjenega filma je bil Samotni hodec skozi neprijazni čas.
Zakaj?
Ne vem?
Karkoli bi napisal bi bilo ugibanje, zato se v to ne bom spuščal … Ne, res se ne bom!

Sprva me je presenetilo, da je možak pri petinosemdesetih letih tako vitalen in na prvi pogled niti ne antipatičen.
Vse kar sem o njem slišal, bi bolj pasalo kakemu bolj mrkemu frisu in sploh ne njegovemu.
Besedo so dali tudi študentom …
Oooo, ko je vsaj ne bi!
Beseda tistega dneva je bila ‘pač’.
Za vsako peto besedo so jo umeščali.

Eden od njih je za Toporišiča prvič slišal ‘u vezi’ s slovensko slovnico, zadnja študentka, ki je spregovorila o njem, pa je rekla, da je ‘slovenščina sinonim za Toporišiča’.

Imeli smo ga možnost spremljati na avtobusu, na obisku pri žlahti v Dobovi, med molitvijo v cerkvi, na sprehodu po Zagrebu in po Ljubljani, ter med vožnjo z vlakom, kjer je povedal, da nikoli ni bil član nobene stranke, da so ga sicer novačili v neke organizacije, a se je vedno izgovoril, češ da nima vseh potrebnih idealov.

Potožil je tudi, da je prej doživel mednarodno slavo, kot pa je bil ‘akceptiran’ doma …
Akademik profesor doktor gospod Jože Toporišič … Čemu vam je pa tega treba bilo!?

Mar v lepem domačem klenem slovenskem strumnem jeziku ne premoremo ekvival … no, hotel sem reči, enakovrednega izraza?
Ajajaj …

Ponosno je pripovedoval o velikih zemeljskih posestih, ki jih je imel njegov ded (ja seveda zemeljskih – menda ne nebeških) in kako je le ta, hodil okrog in si ogledoval dela na zemljiških površinah ter ugotavljal ‘eventualno’ nastalo škodo.
Zar opet?

Je to posledica desetletje trajajočega službovanja v bijelom Zagreb gradu, ali pa to, da je pozabil na svoje osnovne nauke o rabi slovenskih izrazov( kjer je le to mogoče) namesto tujk, lahko pripišemo njegovi častitljivi starosti?
Razmišljal sem, ali si sploh drznem napisati tale blog?

Smem soditi avtorja številnih knjig, strokovnih člankov in jezikoslovnih razprav, ki presegajo številko 1200 enot?
Zadnja od njih ima šest strani manj kot 666!
Premorem res toliko predrznosti in nesramnosti, da bom v naslednjih vrsticah zapisal, da mu tudi pravilna uporaba sklonov ni nekaj povsem naravnega in spontanega?
Njemu – takemu talentu, naravno nadarjenemu za jezik?
S pomočjo namigovanja, nam pred UKC-jem pove, da smo umrljivi …

“Minljivi?” ga pobara glas izza kamere.
“Tudi minljivi.”, odgovori.

Je imel pa v svoji dolgoletni karieri to srečo, da je počel nekaj kar ga je veselilo, da je v tem užival in da ne ve, kaj bi sicer delal, če ne bi ‘to’ ustvarjal …

Naslednjič, ko se komu zgodi, da ga zjebe rodilnik, da po nepotrebnem uporabi kako lepšo ali pa bolj elegantno zvenečo tujko, pokažite kanček več prizanesljivosti kot bi ga sicer in vedite da tudi najboljši delajo napake!

Advertisements
%d bloggers like this: