Vroče!?

Sedaj je moj čas! Poletje!
Medtem, ko se vsi drugi skrivajo pred soncem, se mu jaz nastavljam in si mislim:” Ti sam prži prjatu!”
Ko sem slišal, da bo ta vikend menda 38 stopinj, se mi je čez obraz zrisal nasmeh od ušesa do ušesa. Enkratno.

Vsako jutro okrog devete, ko ima sonce že nekaj moči, prej je še presveže,  jo mahnem okrog bližnjega jezera, zgolj v kratkih hlačah in obut v superge. Malo hodim malo tečem, sonce pa me žge v hrbet in v obraz.
Briga me ali je moderno biti ogoren ali ne …
Briga me če si mislijo:” Lej ga manijaka, saj ga bo ja ožgalo, al pa se bo zvrnil kam in ga bodo medvedi pojedli.”

V bistvu ne – ne briga me – zabava me.
Zabava me, ker sem bil vso zimo zadekan in zabundan, s kapo potisnjeno globoko na čelo in prek ušes in me je zeblo kot cucka in sem bil zavit pod kovter, apatičen, slabovoljen, depresiven in sem preživljal dneve z Ludvikom in sem trpel kot oni na razpelu, zdaj pa sem tak, kot bi onega sneli s križa in ga obuli, ter teka po soncu. Teka, smeška se i boli ga đoko!
Le da so moji lasje in brada precej krajši.
Danes sem po dveh krogih okrog jezera, se pravi po dobri uri tekanja, teka in hoje sklenil, da porinem v jezero. Prvič!
Sploh, ne le letos.
Cop, cop, cop – zakorakam vanj in nič. Toplo.

Med plavanjem sem pomislil, če spizdim tisto kolo prislonjeno k drevesu, se lahko okličem za triatlonca. Zamisli kakopak nisem speljal in tudi ohladil se nisem.
A bemu miša! Čeprav obožujem vročino in poletje, mi paše, če se že grem razhlajat, da se potem konkretno shladim!
Soča, Nadiža, Kolpa, izvir Kamniške Bistice – to je to.

Ne pa morje.
Tista pogreta slana župa s svojimi 25 stopinjami. Potem pa ljudje previdno stopajo v vodo, tako do kolen in si najprej zmočijo dlani, pa zgornje ude, morda celo obraz, kapnejo dve kaplji na trebuh, kot bi bila ledenica ne pa pregreta slanica in se stresajo.
Po stegnih se namažejo tik preden zberejo pogum, da namočijo še rit. Milijarda folka na svojih brisačah in ležalnikih, v borbi za senčnik in senco in tarnanje čez vročino.

Če me slišite pritoževati se čez vročino, vedite, da je bržkone razglašen oranžni ali rdeči alarm, ali katerekoli barve je že pravšnji za ultra vročino, ob kateri zavrejo tako možgani kot kri in se pločevina krivi ter drevesa in grmičevje doživljajo spontane vžige.

Vročina mi res dobro dene! Bolj, ko pripeka, bolj mi godi.
Prekleto, če ne zgledam vsak dan bolje!
Moram preveriti po omarah ali pa pod posteljo, če nisem nemara kako noč, ko me je luna nosila, na risalni list z akrili narisal kakega avtoportreta, ki se sedaj stara in redi in mrko gleda.

Ker meni je zdajle fajn!
Na pozno jesen pa pričakujem spet Ludvikov obisk. Mater mu jebem.

Advertisements

Tam kjer večno sonce žge

Eba ti go Skopjeto! (Jebem ti Skopje!)

Po skoraj dvajsetih urah vožnje iz enega konca na drug konec naše ranjke Juge, ki sem si jo skozi okno, na katerem sem previsel dobršen kos poti –  saj so se mi lepljivi, flekasti sedeži gabili – dodobra ogledal, smo končno prispeli.

Tudi sedaj je oče podajal prtljago skozi vrata, a tokrat ne mami, ampak stricu, ki nas je pričakal na kolodvoru.
Vse je bilo že tedne vnaprej dogovorjeno.

Železniška postaja kot železniška postaja, le za kanček bolj turobna in siva od vseh prejšnjih in precej bolj umirjena od beograjske, saj je tam kar mrgolelo ljudi, na peronu so bili celo trubači, ki so trobili nekomu s steklenico piva na čelu in z rokami iztegnjenimi visoko v zrak.
Luči mesta ter Sava centra so delovale kot bi bili tam podnevi, čeprav je bila trda tema.
Skopje pa je bilo videti tako, kot bi se čas ustavil.

In se v neki meri tudi je.
Ura je še vedno kazala toliko kot takrat, ko se je bila ustavila zaradi potresa.
Nikjer nikogar.
Na postaji so postopali cigani – v glavnem ženske s svojimi žicajočimi otroci.
»Čičko, daj edna cigara!« je umazan razcapan fante določil mojega očeta za sponzorstvo s cigareti.

Stric je zložil kovčke v prtljažnik, nekaj pa na streho avtomobila, jih nekako privezal in pričvrstil, mi pa smo se zbasali v lado.
Prva dva dneva smo bili v Skopju pri stricu in teti.
Kopanje ob sotočju Vardarja in Treske.
Opozorila naj bomo previdni, saj da je nekoga pred kratkim odneslo so zalegla.
Dlje kot do kolen nisem šel. Raje sem na vrtu trgal breskve in grozdje.
Potem pa turneja …

Prilep,Dolneni, Zapolžani, Novoselani, Golemo Konjari, Krivogaštani …
Obiskati je bilo treba prav vse!
Vse tetke, strice, ujne, strine. Tam je žlahta tudi bratranec sestrične stričeve tete. In le k redkim nismo šli.
Zato pa so tisti prišli k tistim, ki so jim bili najbližje in smo pri njih se oglasili. Seveda nas je bilo treba okarati, da bi se lahko oglasili tudi pri njih.

Bazni tabor smo si ustvarili pri maminih starših.
Hiša njenih staršev je stala na sredini med hišama njenih bratov. Vsak od njiju si je na parceli poleg, zgradil svojo.
Vse tri so stale v ravni vrsti in vhodi so gledali na cesto.
Izhodišče od koder smo potem le s prtljago za dan ali dva obiskovali sorodnike. Nekatere, ki niso bili povsem ‘direktno’ sorodstvo, sta oče in mama obiskala kar sama. Povsod pa je bilo enako.
Objemi, poljubi in solze, obenem pa pikre opazke:«Eve gi Slovencite!«

Brez tega ni šlo.
Kot bi jima zamerili, da sta se odpravila s trebuhom za kruhom in sedaj tam gori živita najmanj kot lorda.
A je bilo njim dosti bolje …

Pred vsako hišo je bil vsaj en avto, za vsako hišo njive s papriko, lubenicami, dinjami, tobakom, ob niši hlev, v njej pa nekaj glav živine – bodisi krav, bodisi pujsov in seveda tudi traktor je bil pri hiši.
Dvorišča pa tolikšna kot je bilo celotno otroško igrišče v našem blokovskem naselju.
Zdelo se mi je, kot da tekmujejo, kdo nas bo bolje pogostil.
Pa ne zaradi nas, temveč zaradi naslednjih h katerim bomo šli. Ali pa zaradi prejšnjih.

Hrane je bilo povsod na kupe.
Hladne solate s paradižnikom, papriko in čebulo, pečena paprika s peteršiljem in česnom, sveža paprika, domač kruh, na katerega so posipali tolčeno papriko, ovčji sir, pečeno meso, pikantne klobase (najbrž da s pekočo papriko, paprike res ni manjkalo), sarmice, polnjena paprika, … vsega preveč.
Začeli so s pikanjem solate, sira,vmes popili kakšno rakijo ter prijetnimi pogovori.
Meze.

Nadaljevali so s sarmami, mesom, klobasicami, pivom, vinom, vmes kakšno rakijo in že malce manj prijetnimi pogovori, vselej pa se je zaključilo z očitki, ki sem jih slišal iz postelje skozi odprto okno, češ da, tebi je dobro, mi tukaj pa smo ga najebali.
Teh debat so se udeleževali moški, ženske so imele preveč dela s pripravo hrane in na koncu s pospravljanjem.
A vsa ta postrežba ni bila zastonj. A ne!
Bila je ravno sezona obiranja tobaka.

Odrasli moški so na polju trgali liste, tudi nekatere ženske so pomagale, ostali pa smo po ves dan  preždeli v presenetljivo hladni mehanični delavnici na udobnih avtomobilskih sedežih iztrganih iz lupin mercedesov, ki so bili zadaj za garažo, nametani na kup med ostalim železjem, rjastimi kombiji, tovornjaki in malo manj uglednimi osebnimi vozili, ki jih je mamin brat kupoval, odkupoval, menjal, popravljal, preprodajal in mešetaril z njimi.

V garaži nas je bilo okrog dvajset zleknjenih vsak v svoj sedež, za zaščito pred lepljivim tobakom pa smo imeli usnjene predpasnike, v katere smo iz košev jemali šope listov in jih nizali na meter dolge ploščate igle.
Po štirinajstih dneh sem že prav mojstrsko nizal tobak in tudi pičil sem se le redko.

Kadar sta šla starša sama do koga, sem z bratranci in bratom zjutraj pozajtrkoval, kislo mleko in kruh ali kaj sličnega, potem smo malo nizali tobak, pa trgali sončnice in grizljali semena, pa spet nanizali kako iglo tobaka ali pa pomagali teti obesiti niz štirih igel speljanih na vrv pod strop, da se je sušil, brcali žogo na vaškem nogometnem igrišču, ki je bilo čez makadamsko cesto, bratranci bosi, midva z bratom obuta.
Pa ne zato, ker oni ne bi imeli česa obuti, midva ‘Slovenca’ pa, temveč zato ker so bili oni utrjeni, midva pa ne.
Na ‘travniku’ ni bila trava, temveč neko bodljikavo rastje, ki se mi je takoj zadrlo v podplate, oni pa so imeli take kot Shaka Zulu.

Žejo smo si gasili z lubenicami in melonami, ki smo jih hladili v kamnitem koritu ob cesti iz katerega so krave pile vodo. Žal pa je bila pitna le za živino.
Mrzla pa kot poljub ledene kraljice.

Včasih smo šli tudi do trgovine, ki je bila odprta le za nekaj ur in še to le dva dneva v tednu in smo tam spili ledeno mrzlo Oro.
Niti denarja nismo potrebovali. Trgovec je le zapisal v zvezek število oranžad.
A tisto je bilo sladko in prav nič se nisi odžejal. Uf, kako sem pogrešal kamniško vodo!

Pogrešal sem tudi svojo posteljo. Posteljo le zase.
Posteljo, ki mi jo ni potrebno deliti z neznancem.
Sicer sorodnikom, a vseeno neznancem …
Pretirano naklonjenim neznancem …

Piran- Pirano

Čeprav me njen fotr ni maral – kdo pa mara tipa, ki ti razdeviči hči, medtem ko ti naskrivaj lokaš pivo v kuhinji in ne veš, ali bi šel gor in prekinil to barbarsko dejanje, ki se ga izvaja nad tvojo prvorojenko ali bi požlampal še enega preden pride baba iz popoldanske smene.
Smene – točno tako je govoril, pes gorenjski zaplankan, ves ponosen na svoje slovenske korenine. Izmene se reče!
No, torej, čeprav me ni maral – delno zaradi mojih dredov, delno zaradi mojih južnih korenin, delno pa zaradi tega, ker ni maral nikogar – naju je odpeljal na morje.
V Piran oziroma v Fieso, kjer sva prek njene mat dobila v najem apartmajček za ves teden.

Polpenzion, fruštek, večerja.
Fukfest 1995!
Ne bo mi treba paziti, da ne nabijam preveč in se sliši v sobo k njeni sestri, niti mi ne bo treba gledati Axla z ruto na čelu s plakata na steni.
Mirno jo bom pustil tuliti, ko ji bo prihajalo in ji ne bom dajal roke na usta.
Skozi okno bo slišati kraval smrdljivih pankurjev iz Fiese, dišalo bo po tistih pinijah al’ kaj so že.
Kresala se bova cel teden!

“Greva na plažo?” mi je bolj povedala kot vprašala, že preoblečena v kopalke in brez ličil.
Zatorej tudi brez obrvi in trepalnic.
S tistimi prašičjimi učkami mi je dajala vedeti, naj se tudi sam preoblečem v kopalke, ker se mudi, mudi, mudi.
Kot da bo morje presahnilo do jutri.

“A se ne bi preden greva … malo …?”
“Ma daj, saj imava cel teden!” me je zavrnila in poljubila.
“Bova zvečer …”

Navlekel sem si kopalke, obul šlape, pobasal še cigarete in hajd na plažo.
Na plaži pa …

” A bova tukaj?” se je navdušila nad prvo prosto betonsko ploščo.
“U, a greva raje tjale? Sam tam bo kmal’ senca. Ampak je bližje do morja.”
“Lej, poč’va se dol. Bližje morju kot na kurčevi plaži v Fiesi ne moreš biti, razen, če hočeš, da ti grem na štant po čolnič in ti ga napihnem, pa si lahko na suhem in v morju hkrati.”
“A si mal siten?”
“Ne! Nisem ‘mal’ siten, ampak sem siten.”
“A ker nisva šla takoj fukat, a ne?”
“Ma neee, sam eno uro pa pol s tvojim fotrom v avtu je rahlo utrudljivo, sploh ker do zdaj nisva bla dlje kot pet minut v istem prostoru.”

Drek hribovski. Me je imelo, da bi ga povabil na en per in ga potem gledat kako se zvija in cinca ‘pa bi, pa ne bi’, čeprav vem, da bi rekel ne, ker mora še nazaj peljat.
Najbrž bo zavil v prvo oštarijo …

Jebite se in ti in tvoj fotr in morje in šiptar, ki te je prej gledal v rit in galebi in terasa band.

“Na en perček grem, boš ti kaj?”
“Ne ni treba hvala.”
“Te namažem?”
“Se bom sama!”

Prav se daj pa sama, zaboli me uvo.
Šel sem v tisto ‘slastičarno’ pri jezeru, kjer je bil mimohod nonstop in si ogledoval ljudi. Jebeni zavaljeni Italijani z dvajset let mlajšimi babami, za katere sem si govoril, da so ziher njihove hčerke, a sem dobro vedel, da jih porivajo.
Usedel sem se nasproti nekih dveh češpelj, ki sta pila cocktaile z vsemi rabotami; ananasom, slamico in tistimi trapastimi dežnički, ki sta jih zbirali na kup poleg pepelnika.
Angležinji. Zafnani ali pa pijani do boga.
Kurc ju gleda.

Spil sem še eno pivo, plačal in šel v apartma po novo škatlo čikov.
Ko sem prišel do Klare je ležala na hrbtu, brez modrca z dlanmi položenimi na tla.
Če bi pljunil na trapo zmešano bi zacvrčalo.
Sonce jo je povsem opeklo.

‘Fukfest 1995 je zaradi tvoje avše zmešane, ki je pozabila, da je bolj bleda od tiste mrtve pičke iz Twin Peaks odpovedan.’

Namesto vsakodnevnega fuka vsaj dvakrat trikrat, sem jo moral nežno, nežno mazat s kremo, ki ji jo je napisal dežurni dohtar v Piranu.
Zvečer pa sem skozi odprto okno poslušal par iz sosednjega apartmaja kako se daje dol.

In njen jok.
Krivdne solze so ji tekle po opečenem frisu.

%d bloggers like this: