Sosed sosedu

Stopil je pred hišo, lopnil po mehki škatlici cigaret, da je ena pokukal ven s filtrom in jo izvlekel bolj z dlesnimi kot z zobmi, saj si je ravno prejšnji večer izdrl še en zob.
Bil je majav in bolelo ga je, ker pa ni maral zdravnikov, saj so bili po njegovem vsi mazači, je tako kot že večkrat prej, zadevo rešil na svoj način.
S kleščami.

Slabo leto je minilo odkar se je upokojil in vedno kadar je beseda nanesla na zaposlitev ali službo, se je rad pohvalil, da skoraj nikoli ni bil na bolniški.
Razen takrat, ko je bil v bolnišnici zaradi ledvičnih kamnov, takrat ko je doma dobesedno obležal na kuhinjskih tleh zaradi bolečin v križu, ali ko se je med sekanjem drv s sekiro lopnil po palcu leve roke in so ga morali šivati.
Krivda ni bila njegova – starejši sin, ki je takrat štel kakih pet ali šest let, ga je s svojo igro ob drvarnici namreč dekoncentriral in tako si je ob zmanjšani pazljivosti skoraj odbil prst, pa še nekaj omembe nevrednih priložnosti je bilo.
Zastrupitev s pasuljem, ki si ga je skoraj ves teden, dan na dan pogreval, ko so bili žena in otroci v toplicah, ne šteje mednje, saj je raje koristil dopust.

Prepričan je bil, da je treba ob boleznih kot so prehlad, angina in podobno pač stisniti zobe in potrpeti. Najbrž si jih je tako tudi razmajal…
V opomin na svoje zgledno in vestno opravljanje dela jemlje tablete zoper holesterol in proti zvišanemu pritisku.

Ko je tako puhal dim, je opazil sosedovega mulca, ki je skušal zamajati betonski stebriček, ki so ga bili postavili njegovi starši, kot mejnik med njihovim in njegovim. S prejšnjim lastnikom od katerega je on kupil spodnji del hiše se niso ravno najbolje razumeli in je parkiral na njihovem. Fant v zgodnjih dvajsetih se je zaman zaganjal v stebriček, ga vlekel proti sebi, rinil sem ter tja, a se presneta reč ni ganila.

»Dober dan, sosed«, mu je mladenič navrgel čez žičnato ograjo in se ponovno lotil majanja stebrička.
»Dan, dan … »je odzdravil in dajal vtis, kot, da se ne meni kaj počne, a radovednost mu ni dala miru. Pristopil je bližje.

»Steber, bi rad izruval, pa se tudi premakne ne.« je potožil fante, ki ga tudi znoj še ni oblil.
»Daj, bom jaz poskusil …« mu je odvrnil z rahlo porogljivostjo.
Njegov redkozobi nasmeh je kazal, da ima z ruvanjem prenekatero izkušnjo.

Stopil je zraven, začel suvati vanj z ene strani, pa z druge strani, vmes navrgel nekaj sočnih, poslal stebriček v kraje in pritikline, kjer zagotovo še nikoli ni bil in kamor tudi ne sodi, mu ozmerjal še ženski del starševstva, ki ga prav tako ni imel, pljunil v pesek, se z nogami uprl v tla, se zopet zagnal vanj in naposled je stebriček klonil.

Izruval ga je s petnajst centimetrskimi betonskimi koreninami vred. Še Peter Klepec bi mu segel v žuljavo dlan ter čestital za dobro opravljeno delo. Tudi sam je vedel, da je opravil preklemansko delo in je bil karseda ponosen nase.

S tem, da se je sosedov mulec lotil dela v natikačih in da so bili njegovi kodri sveže oprani, je bilo jasno, da je prišel ven z namenom, da ga poskuša z zvijačo pripraviti k pomaganju.
Če bi ga prečital, bi ga najbrž poslal tja, kamor je pošiljal stebriček, a ker je rad imel ljudi v šahu, s tem, da so mu bili dolžni uslugo, je pretkanost spregledal in se je dela lotil brez pomislekov.

Sosedje sedaj lažje parkirajo zaradi njega in zato, da je smel pomagati mu ni bilo treba dati niti jabolka.