Vse ima svojo ceno

kufe

Spil je svojo kavo. Belo. Zmes cikorije, ječmena in rži. Prave zaradi pritiska ni smel, čeprav mu je kar naprej dišala.
A za zajtrk je vedno pil belo kavo, zraven použil kos kruha in to mu je do kosila zadostovalo.
Ko je pojedel in popil, je pobral drobtine, pomil skodelo in odšel iz kuhinje v klet, kjer je imel že pripravljeno košaro in gumijaste škornje, nožič pa je imel že v žepu. Škornje in košaro je nesel ven, postavil v prtljažnik svojega jimnyja, ki se mu je zdel potraten, predrag in neprimeren, a sta ga žena in sin prepričala, daje zanj še kako ustrezen, vzel še denarnico in zaklical ženi da gre.

Če ni bil v delavnici in tuhtal o kaki izboljšavi za jadrnico oiroma majhen čoln z jadrom, je prebiral kak priročnik ali pa knjigo, kadar pa je bilo vreme kakršno pač mora biti za nabiranje gob, pa se je vselej – kot tokrat – odpravil po gobe.
Sedel je za volan, vžgal motor in luči, se pripel, speljal z dvorišča, vklopil desni smernik, zavil na glavno cesto in se odpravil proti prostoru v brniški gmajni na katerem je vedel, da bo našel njemu najljubšo gobo – borovega glivca.
Peljal je počasi in previdno, po omejitvah.
Nikamor se mu ni mudilo.

Nikoli ni prehiteval, nikoli hupal, četudi bi nekdo pred njim na semaforju ob rdeči zaspal in ob zeleni še naprej dremal, namesto speljal.
Ko se je vozil mimo njiv, mu kar na lepem iz koruze pred avto pritečeta fanta kakih desetih let.
Zavrl je, ustavil ob cesti, vklopil vse štiri smernike in izstopil iz avtomobila.
Čeprav je vedel, da jima ni hudega, saj se ju ni niti dotaknil, je vseeno vprašal:«Sta v redu?«
Mladeniča rahlo prestrašena sta mu le prikimala.
S kolovoza v njihovo smer zavije traktor brez luči, brez oznak. Na njem možak v poznih tridesetih, z razpeto srajco in s srepim pogledom ustavi ob njem.

»Kugha pa je?«
»Dober dan. »
»Boghdaj!«
»Nič ni – še dobro,« mu začne pojasnjevati situacijo »A če bi pripeljal kdo drug, ki vozi hitreje ali pa malce manj pazljivo, takrat bi znalo biti pa drugače.«
»Kugha drghač, kugha pa b bwo?«
»Ja najbrž bi ju povozil ali pa vsaj koga zade l…«
»Poj b pa pwaču!«

Še kako dobro je vedel, kaj hoče reči, a kar ni mogel verjeti.
Nobenega »O ježeš!« ali pa »Dajta no mal bl ahtat!« otrokoma.
Niti pogledal ju ni.

Tisti strah je bilo še čutiti pri njima, le da se je vprašal, če sta se bolj zbala očeta kot pa skorajšnjega srečanja z odbijačem jeepa japonske izdelave.
Trrr, trrr, trrr je zagodrnjal traktorček ter se odpeljal.
Mulca pa sta stala tam.

»Sta daleč?«
»Po ure…« je izdavil večji.
»Vaju peljem?«
»Ni treba…« mu je odgovoril isti.
»Sva navajena.«, pa je dodal manjši in bolj pegast ter še bolj oranžnih las.
»Pridita, da vaju res kdo ne zbije.«
»Kok mate spucan …« je rekel mlajši, ko se je usedel zadaj. Ž
Po dobrih treh minutah vožnje mu je starejši, ki je sedel za njim rekel:« Pr bufet če ustav’te …«

Parkiral je na parkirišču, odmaknil sedež, da sta zlezla iz avta in medtem, ko sta se mu zahvaljevala jima je rekel:«Bosta sladoled, da ne bosta prekmalu doma?«

Brata  sta se spogledala in tiho dogovorila, da bi bilo najbrž res bolje izogniti se razlaganju, da ju je taisti gospod, ki ju je skorajda povozil, pripeljal do doma.
Skomignila sta z rameni …

»Dajmo se usest.«
Sedli so za mizo.
»Dan. Kaj prinesem?«
»Povejta.« ju je vzpodbudil :»Bosta sok, sladoled?«
»Sok. » je rekel starejši, bratec pa je prikimal.
»Gosti sok?«
»Ja…« sta rekla v en glas.
» Pa za vas?«
» Eno kavo … z mlekom.«

Advertisements

Sprenevedanje (Ludvik) III.

Strpnost in optimizem sta postajali največji in najbolj cenjeni vrlini tega sveta. Biti strpen je pomenilo biti razumevajoč. Imeti potrpljenje. Potrpljenje do drugačnih, do neumnih, do ubogih, skratka do vseh.
Optimizem je, kot neka nova svetovna ureditev, preplavljal svet. Kljub dejstvom, ki kažejo na nič kaj svetlo prihodnost celotnega človeštva, vmes vtaknejo kakšno sporočilo, ki up budi in utopi vse skrbi.
Vojna tu, povodenj tam, kolaps gospodarstva drugje, protesti in krvavi obračuni med pristaši ene ideologije in neke druge ideologije, vmes pa …Up. Nada.

‘V Afriki so pred virusom HIV rešili dvesto tisoč ljudi!’

Ki sedaj lahko umrejo zaradi malarije ali pa lakote …

Nič kaj obetavno in navdihujoče ni kazalo, a so ljudje vseeno ob takih novičkah, za delček sekunde pozabili na vse slabo. Potem pa še kako praznovanje nečesa sem ter tja, s sorodniki, ki jih črtijo, veselica, na kateri so se stepli fantje iz ene vasi s fanti iz druge, kolektivna novoletna zabava, kjer so se poveselili obkroženi s sodelavci, s katerimi so si vse leto metali polena pod noge, spletkarili in šušmarili eden proti drugemu, ali kaj podobno banalnega jim je malo poživilo njihov nesmiseln obstoj.
Le humor in potrpljenje sta potrebna, pravšnja mera obojega, pa se ipak zmore.
Umor in trpljenje sta potrebna.

Ena od misli, ki mu je švignila skozi mozeg, je bil spomin na debato, ko je imel z ljudmi več opraviti.
»Sem srečal bivšega soseda, je nehal piti, je povsem ozdravljen.«
»Zdravljen.«
»Kaj?«
»Zdravljen, ne ozdravljen.«
»Kako to misliš?«
»Če bi bil ozdravljen – kakor trdiš ti – potem bi mirno pri kosilu popil kozarec vina ali vrček piva.«
»Pa če je nehal piti!«
»Ravno to ti govorim. Zdravljen je. Ne O – zdravljen. Še vedno je bolan. Bolan, pizda … kar vse je bolezen danes. Vsi so bolni. Alkoholiki, narkomani, pedofili. Vse bi zdravili. Včasih so zdravili tudi homoseksualce.«
»Kaj pa bi ti naredil?«
»S kom? Glede česa?«
»Z alkoholiki recimo«
»Zakaj pa bi moral karkoli narediti? In zakaj ravno jaz? Še tisti, ki se ubadajo s tem, jim ne znajo ponuditi neke rešitve, razen tega, da jim dajo novo obsesijo. Prenehajo s pitjem in kaj hitro za svojo odvisnost najdejo nek nov, manj škodljiv surogat. Začnejo mrzlično reševat križanke, zbirat znamke, rezbarit, kolesarit, delat kurčeve ogrlice iz fimo mase. Če tako pogledaš, imamo vsi nekaj, kar bi bilo potrebno zdravit.«
»Tebi bi recimo lahko zdravili nestrpnost.«
»Zakaj pa? Jaz s svojo boleznijo povsem normalno funkcioniram.«
»Vem ja. Sem slišal tvojo teorijo zadnjič glede narkomanov.«
»Đankijev.»
»A je razlika?«
»Je ja … polovica vplivnežev, politikov in madrfakin menedžerjev je na drogah, le da imajo to srečo, da si tak hobi lahko privoščijo. Đanksi si ga pač ne morejo, izbrali so si predrag konjiček in jih zato družba potem zdravi. Kaj pa bi jim škodilo, če bi jih dali namesto v zapor, kjer je pofukanih drog še več, v delovne tabore in bi tam z macolami zbijali kamenje, rinili šatjrgo v klanec, odpravljali posledice potresa, da bi bili koristni in ne bi bili v breme družbe? Kdor bi zdravljenje zdržal, bi ga zdržal, kdor ga ne bi, ga pa pač ne bi. Jebi ga … Tako ali tako nas je preveč …«
»Ti si res en navaden nestrpnež, kako moreš kaj takega sploh reči?«
»Ti pa nisi nestrpen, kaj?«
»Ne, nisem!«
»Kaj pa do mene? Si strpen? Nisi. Nestrpen si do moje nestrpnosti. Tako da se lahko mirno jebeš s tem svojim svetohlinstvom in sprenevedanjem. Kako pa bi ti mojo nestrpnost zdravil? Z elekrošoki? Z meditacijo? S tableti?«
»Ne bi ti škodilo, če bi nehal biti tak pesimist.«

Takrat ni bil pesimist.
Zdaj je pesimist.
A pesimisti so tisti, ki bodo preživeli. Oni bodo s podganami in še s kakšnim virusom ali bakterijo gospodarji novega sveta.
Škoda, da optimisti tega ne bodo dočakali.
Oni pričakujejo dobro. Dobrega pa ne bo. Vedno slabše bo.
Oni preveč čutijo, gane jih, pride jim do živega. Ko bo začelo zmanjkovati še tistih malih, veselih novic, bo tudi njihovo upanje pošlo. In ko pride sodni dan …
Želel si je da bi bilo to čim prej, da bi ga dočakal, da bi si mirno prižgal cigareto ter zmedenim kričečim optimistom tekajočim okrog v pisanih majicah z motivacijskimi heštegi, ki nikakor ne bi mogli dojeti, kaj se dogaja, podstavljal nogo.
Režal bi se jim v ksihte, puhal vanje cigaretni dim in jim govoril:« Sem vam rekel, … pa mi niste hoteli verjeti. Kje je zdaj vaš kurčev optimizem?« 🙂

Strpnost my ass

 

Naj še jaz pristavim piskerček, če ima že vsak (kolikor toliko pismen) pravico, da ne rečem že skoraj dolžnosti, zagovarjati nekega svojega videnja nastale – joj prejoj – žešće zajebane situacije.
Nek sore fuckin looser, ki ne more pogoltniti pušione, ki jih je doletela, je spisal svoje dojemanje.
Ljudje, ki so to brali so skočili iz spanca in smuknili iz pižam v jebene trenirke (jebale vas trenirke, da vas jebu…) in leteli na shod.
“Pa s kom tale bizgec sploh drži?”, se morda sprašuješ in si misliš:” Se bo že še zjasnil…”
No stvar je taka, da ne boste ne eni ne drugi čakali, h komu bom pristopil; naj povem kar kojci in precéj.
Če moram bit neolikano tele, zagovedan, zaplankan, ozkogled majhen kimajoč, bolj v strahu pred busancem, kot pa boga boječ človeček, da bi si lahko- pazi to hahaha- s ponosom lahko rekel Slovenec, me lahko mirno kušnete v rit, ker pogojev ne sprejmem.
T velkboghlonej, ampak raj’ ne bi.
Če moram biti na Ceco poskakujoč, za vratom plus ali pol mesec noseč trenirkar, L poudarjajoč in rokovanja željan čovek, ki komaj čaka 13.januar, da bo lahko iz svoje Zastave opalio nekoliko puta, ki je za nekoga samo zato, ker je kobajagi naš- me lahko tudi mirno poljubite u dupe- neću vala, pa grom da me strefi!
Poznam primerke ene in druge podvrste in z nobeno od njih nočem biti povezovan.
To, da je šele ta dogodek odprl tole vrečko prepajcanga dreka, me kratkomalo preseneča.
Nestrpnost je v tejh krajih prisotna od kar pomnim!
Vedno pa je bil v njej prisoten paradoks!
Najbolj goreči skini so pred leti prihajali iz Ljubljane in krajev severno od nje. Najmanjši med njimi je imel židovsko zveneč priimek, najmočnejši očitno južnjaškega, najbolj mrk med njimi pa je bil zagotovo v nekem tretjem kolenu, potomec Džingiskana.
Predvidevam, da so najprej obračunali z domačimi.
Green Dragonsi so vzklikali desno obarvane parole in bodrili igralce Olimpije ter se veselili zmag.
A ono na igralištu sve naši… Še vodja navijačev je bil od doL.
Najlbolj glasni zagovorniki polnjenja vlakovnih kompozicij za smer ‘Ljubljana- Zidani Most- Zagreb- za naprej nas boli kurac, sam’ da ste preko Kolpe’, so ponosni Slovenci, samooklicani domoljubi, ki jih najbolj moti, da jih bo vodil neGdo, ki ni čistokrven.
Čistokrven? Na tem prostoru!?
Kaj pa ti veš s kom je tvoja praprapranona prisilno ali pa prostovoljno občevala med vsemi temi tranzicijami narodov?
Za ta G bi jaz predlagal razrez dokumentov na licu mesta!
Vas nič ne boli, da nekdo, ki je potomec priseljencev, govori bolje slovensko od vas?
Vas ne pogreje, ko vas tako zmene popravlja, ker ne znate tesla uporabljat rodilnika? Ali pa dvojine s katero se tako radi bahate?
O, vas, vas… Sem na lastni koži skusil.
Pa ko greste na veselico gasilskega društva… kako za vraga pogoltnete tiste čevapćiće? Pa pleskavice s kajmakom in pasulj?
Poleg dejstva, da niti na vaški veselici ni toliko tiste opevane slovenske narodne zavednosti, da ne poprosite, če bi se dalo morebiti vsaj ob tej priliki pojesti jote ali pa kranjske klobase z zeljem in matevžem, če že ne krvavice, ker ni pač sezona takrat zanje.
Kadar zaslišite nekaj kar bi utegnilo biti podobno bosanščini(kugha pa vi véste ka je hrvatski pa srbjansk al pa kej drujga?) vas kar zmrazi in začnete pihat.
“Gdaj se bo pa tala poj tla sluvensk nauču ghovort?”
Hahahaha!!!
Pa menda ti runkelj hribovski ne misliš, da je tole kar govoriš ti, slovenščina!?
Pa bodi zadosti…
Tudi tile toboženaši niso ravno biseri in perle in so bržkone še bolj nestrpni.
V drugo smer.
Do Slovencev.
Kolikokrat sem bil priča, ko se norčujejo iz slovenščine… hecno pa je, da ravno takrat govorijo, kot bi morali sicer.
Me pa bolj podraži dejstvo, da velikokrat slišim mulce, neka tretja generacija najbrž, ko se lomijo med pogovorom v enem od dialektov bivše srbohrvaščine. Joj muke!
Revše ne zna niti slovensko, niti bosansko ali hrvaško ali pak srbsko.
Povsod kamor gre je tujec.
Če bi jim kaj rekel, pa le reda radi, če bi šlo mogoče bolj potiho, bo takoj užaljen.
“A da sem sLovenc mi ne bi nć reku, a?”
Pa med njimi ni neke solidarnosti pa lojalnosti, da ne boste mislili… Pravoslavci drkajo muslimane z raznimi pritlehnimi popevkami v katerih jim ponujajo slanino s četniškega podstrešja, ti pa jim vračajo s svojo verzijo, kjer si Srbi s tremi prsti nosijo fekalije v usta.
Bolanija.
Najbolj preprosta rešitev- za ove druge seveda je -asimilacija.
Ne moreš nekje gon’t svoje iz nekega kurčevega inata. Pa ne le pri nas! V svetu! Nasploh…
Pride Eskim v Afriko, zabundan, neće pa neče da se skine, to mu je jarane kultura!
“Whatever, mistah, but you die of hotness..”
Če ga preteram u pičku lepu materinu kakopak…
Če pa… saj to bi se pa dalo!
Narediti vsesplošni preizkus znanja za slehernega državljana Slovenije!
Tudi za tiste, ki so doli spodaj (v Avstraliji,ne v Banatu) ostali brez volilnih lističev.
Nekaj slovenskega jezika, narek, malo o kulturi, pa o znamenitostih, o zgodovini in geografiji, pa da se loči kdo je kdo in ko je ko ter kdo je kaj in ko je šta!
Aha!
No, ob tem sem se spomnil še prebivalcev anglosaksonskega porekla, ki že leeeta in leeeta živijo v Sloveniji in ‘don’t speak a word of Slovenian’ razen kava pa pivo ker, kot pravijo sami: “Everybody speaks perfect English.”
To sicer ponavadi pravijo Američani, ker če bi bilo to res, bi bebci ameriški potrebovali prevajalca.
In kaj mislite, ali to Janeza Novaka (kao John Doe, če slučajno bere kak gospod Janez Novak, se opravičujem- Nothing personal, dude) moti?
A ne, nikakor ne.
Potrudil se bo in bo govoril z njim po njegovo, čeprav z močnim slovanskim naglasom in bo le s težavo spravil vkup polsmiselen stavek, nikakor pa ne bo z busancem govoril po čefursk- no way, no how.

I am Borg. Prepare to be assimilated. Resistance is futille.

 

 

 

 

 

 

 

 

Prometni bent

S povsem mirno vestjo povem, da sem nestrpen.

Nestrpen do take mere, da sem že premišljeval, da bi si dobil šiviljo, ki bi mi sešila neke vrste uniformo, hibrid med obleko, ki jo je nosil Judge Dredd in opravo Batmana ali pa Maščevalca.
A kaj, ko bi jo potem moral nekako prepričati k molčečnosti, da bi  me ne naznanila oblastem, ko bi v kakšnem od časopisov prebrala opis zakrinkanca, ki bi ga prej ali slej kdo opazil ob pretepenem, izmaličenem telesu enega od tistih, v katere je usmerjena moja nestrpnost in ne nazadnje bes, ki bi me pripravil do tega krutega posega v intimo teh potencialnih morilcev.

Ne vem kaj je Batman ukrenil s tistimi, ki so mu uredili votlino, izdelali vse naprave in priprave ter pripomočke in orodja, ki jih uporablja v svojem boju proti kriminalcem in pretečim nevarnostim človeštvu v njegovi okolici.
Jih je podkupil ali pogubil? Zagrozil s pohabljenjem?
Strašljivo obljubo, da jim bo izruval jezike?

Do tega razmišljanja me vedno znova privede situacija na cesti, ko mimo mene švigne vozilo preko polne črte v nepregleden ovinek ali pa, ko se znajdem v podobni situaciji, le da sem na tistem pasu, po katerem ta ‘fitipaldi’ prehiteva nekoga drugega in sem jaz tisti, ki mora zavirati, da se s prehitevalcem ne bi pogledala od preblizu.
Se jim mar tako blazno mudi in če se jim, bi bilo težko kreniti na pot pet minut prej?

Še na avtocesti se mi velikokrat zgodi, da kljub temu, da vozim po svojih človeških zmogljivostih in predpisanih hitrostih, da se mi tudi takrat, ko sem na prehitevalnem pasu in vozim 130, na zadek nalepi kak dirkač, ki me z levo utripalko opozarja da grem prepočasi in me sili naj se mu umaknem, pa četudi pod šlepar.

Moje edino možno izražanje nestrinjanja je, … da se mu ne umaknem!

Nekaj časa si puli lase s svoje primitivne betice, grize v volan, besni in renči, celo zahupa, potem pa me prehiti po desni in mi v pozdrav nameni prst med kazalcem in prstancem. Vrnem mu poljubček.

Četudi v bojazni, da izpadem licemerec bom kar priznal, da sem se tudi že sam, to soboto celo, mimo znaka 80 na obvoznici peljal kar sto kilometrov na uro.
Naj v svoj zagovor pridam, da nisem mogel kaj. Reka drveče pločevine me je zajela v svoj tok in tako sem brzel z ostalimi.

Še bolj me razkurijo tisti, ki vozijo skozi naselje precej več kot je dovoljeno ter med vožnjo telefonirajo.
Jim je res vseeno, da s svojim početjem ogrožajo poleg sebe tudi druge? Pa ne le kogarkoli. Tudi potnike v njihovih avtomobilih.
Še več- svoje otroke!

Otroke, ki jih nekateri prevažajo kar na sprednjem sedežu.
Prisežem, da sem – čeprav se mi zamisel upira – pripravljen prvi pripadnici nekoč nomadskega ljudstva, ki bo imela svoj naraščaj v homologiranem otroškem sedežu, polizati skorjo z njene rodovitne brazde.

Nekoč sem videl žensko, ki je med vožnjo po obvoznici pri devetdestih kilometrih na
uro v eni roki držala mobilnik, se ogledovala v ogledalu ter si z drugo roko v kateri je imela tisto majceno ščetkico, urejala trepalnice.
Naj me vrag, če vem, s čim je držala volan!
Nikakor ne morem doumeti, kaj se tem ljudem plete po glavah!

Sila rad bi razumel njihov nagon, ki jih sili v tako nesmiselno in nevarno početje. Zares!
Kje tiči razlog za te vratolomnosti? Potreba po adrenalinu, avanturi?

Morda pa sem jaz tisti, ki je čuden?
Da, da, zagotovo bo temu tako. Saj sem na cesti pogosto eden redkih, ki upošteva cestno prometne predpise in tisto čemur s svojimi somišljeniki pravimo zdrava pamet. Vedno več je takih, ki po naših zastarelih merilih vozijo brezglavo in nevarno.

Brez luči, brez smernikov, s telefoni, sendviči, sladoledi in cigareti v rokah. Čeprav kaditi  se v avtu sme – saj proizvajalci umeščajo pepelnike vanje!
Takoj nad menjalnikom so, da lahko med prestavljanjem v šesto prestavo otresete pepel s cigarete. Nazoren dokaz, ki izpodbija mojo malomeščansko miselnost!

Motoristi, traktoristi in kolesarji s pišmevuhovskim obnašanjem prakticirajo le svojo pravico do uporabe ceste in se niso prav nič dolžni ne umikati, ne preveč obremenjevati se s svojim početjem.

Ljudje, ki parkirajo čez dve parkirni mesti, na prostorih, ki sploh niso namenjeni parkiranju, na pločnikih in sprehajalnih ter kolesarskih stezah, na parkirnih prostorih rezerviranih za invalide so napredno misleči ljudje, ki izražajo svojo voljo in pravico, da si življenje olajšajo. Le zakaj bi hodili čez celo parkirišče do trgovine, ko pa jim ni treba.
Mi trapci pa se moramo opremljati s čutarami vode in prigrizki, da zmoremo pohod od 150 metrov oddaljenega parkirnega mesta do vhoda v trgovino. Bedaki nepraktični!

Nekoč sem pred eno od prodajaln v svoji želji doumeti in biti informiran, od več kot očitno boljših od sebe, celo počakal lastnika avtomobila, ki je parkiral čez dve parkirni mesti.
Dve parkirni mesti namenjeni invalidom.

Možak, star kakih 23 let, z dolgimi lasmi in črno majico z napisom Noctiferia – nikakor ne namigujem, da so vsi oboževalci omenjene skupine tako predrz… ups – iznajdljivi, je odklenil avto in na zadnji sedež odložil škatlo, ki je – primejduna j- tehtala zagotovo vsaj dva kilograma.

Drznil sem si ga ogovoriti …
»Ta prostor je namenjen invalidom …«, sem izpostavil očitno.
»Ja in …?«
»Telesno hendikepiranim«, s čimer sem ciljal na dejstvo, da mu takole na prvi pogled nič ne manjka ter brž pristavil zmerljivko, ki jo je kratko malo preslišal:«Ne psihično omejenim.«
»Pa saj nobenega ni!« sem dobil v odgovor.

Kot zamaskiran maščevalec, katerega videz bi bil zastrašujoč in grozljiv, bi takemu s kijem za baseball zdrobil hrustanec v obeh kolenih in med njegovimi priprošnjami po milosti, bi ga povsem mirno potrepljal po hrbtu rekoč:« Tako. Naslednjič, ko boste upravičeno iskali parkirno mesto zarisano z rumeno in ga nemara celo našli, pa vam nihče ne bo jezikal. Takrat bo povsem jasno da vam pripada.«

Šment, da ne bi žrtvi tega brutalnega napada poklonil še nalepke, ki bi dokazovala, da je res invalid.

Nov Zakon ni prinesel prav nobenih sprememb. Tisti, ki se že prej niso ozirali na predpise, se še naprej požvižgajo nanje, tisti, ki smo pa že prej vozili spodobno, pa zdaj vozimo raje še kak kilometer manj na uro.
Vse kar so dosegli je to, da bomo namesto na cesto, gledali na števce …

Strpnost my ass

Naj še jaz pristavim piskerček, če ima že vsak (kolikor toliko pismen) pravico, da ne rečem že skoraj dolžnosti, zagovarjati nekega svojega videnja nastale, joj prejoj žešće zajebane situacije.
Nek sore fuckin looser, ki ne more pogoltniti pušione, ki jih je doletela, je spisal svoje dojemanje.
Ljudje, ki so to brali so skočili iz spanca in smuknili iz pižam v jebene trenirke (jebale vas trenirke, da vas jebu …) in leteli na shod.

“Pa s kom tale bizgec sploh drži?”, se morda sprašuješ in si misliš:” Se bo že še zjasnil …”
No stvar je taka, da ne boste ne eni ne drugi čakali, h komu bom pristopil; naj povem kar kojci in precéj.

Če moram bit neolikano tele, zagovedan, zaplankan, ozkogled majhen kimajoč, bolj v strahu pred busancem kot pa boga boječ človeček, da bi si lahko – pazi to, hahaha – s ponosom lahko rekel Slovenec, me lahko mirno kušnete v rit, ker pogojev ne sprejmem.
T velkboghlonej, ampak raj’ ne bi …

Če moram biti na Ceco poskakujoč, za vratom plus ali pol mesec noseč trenirkar, L poudarjajoč in rokovanja željan čovek, ki komaj čaka 13.januar, da bo lahko iz svoje Zastave opalio nekoliko puta, ki je za nekoga samo zato, ker je kobajagi naš – me lahko tudi mirno poljubite u dupe – neću vala, pa grom da me strefi!

Poznam primerke ene in druge podvrste in z nobeno od njih nočem biti povezovan.

To, da je šele ta dogodek odprl tole vrečko prepajcanga dreka, me kratkomalo preseneča.

Nestrpnost je v tejh krajih prisotna od kar pomnim!
Vedno pa je bil v njej prisoten paradoks!

Najbolj goreči skini so pred leti prihajali iz Ljubljane in krajev severno od nje.
Najmanjši med njimi je imel židovsko zveneč priimek, najmočnejši očitno južnjaškega, najbolj mrk med njimi pa je bil zagotovo v nekem tretjem kolenu potomec Džingiskana.
Predvidevam, da so najprej obračunali z domačimi …

Green Dragonsi so vzklikali desno obarvane parole in bodrili igralce Olimpije ter se veselili zmag.
A ono na igralištu sve naši … Še vodja navijačev je bil od doL.

Najlbolj glasni zagovorniki polnjenja vlakovnih kompozicij za smer ‘Ljubljana – Zidani Most – Zagreb – za naprej nas boli kurac, sam’ da ste preko Kolpe’, so ponosni Slovenci, samooklicani domoljubi, ki jih najbolj moti, da jih bo vodil neGdo, ki ni čistokrven.
Za ta G bi jaz predlagal razrez dokumentov na licu mesta!
Čistokrven!? Na tem prostoru!?
Kaj pa ti veš s kom je tvoja praprapranona prisilno ali pa prostovoljno občevala med vsemi temi tranzicijami narodov?

Vas nič ne boli, da nekdo, ki je potomec priseljencev, govori bolje slovensko od vas?
Vas ne pogreje, ko vas tako zmene popravlja, ker ne znate tesla uporabljat rodilnika? Ali pa dvojine, s katero se tako radi bahate?

O, vas, vas. Sem na lastni koži skusil.
Pa ko greste na veselico gasilskega društva. .. kako za vraga pogoltnete tiste čevapćiće?
Pa pleskavice s kajmakom in pasulj?

Poleg dejstva, da niti na vaški veselici ni toliko tiste opevane slovenske narodne zavednosti, da ne poprosite, če bi se dalo morebiti vsaj ob tej priliki pojesti jote ali pa kranjske klobase z zeljem in matevžem, če že ne krvavice, ker ni pač sezona takrat zanje.
Kadar zaslišite nekaj kar bi utegnilo biti podobno bosanščini(kugha pa vi véste ka je hrvatski pa srbjansk al pa kej drujga?) vas kar zmrazi in začnete pihat.

“Gdaj se bo pa tala poj tla sluvensk nauču ghovort?”
hahahaha- Pa menda ti runkelj hribovski ne misliš, da je tole kar govoriš ti slovenščina!?
Pa bodi zadosti …

Tudi tile toboženaši niso ravno biseri in perle in so bržkone še bolj nestrpni.
V drugo smer. Do Slovencev.
Kolikokrat sem bil priča, ko se norčujejo iz slovenščine … hecno pa je, da ravno takrat govorijo, kot bi morali sicer.
Me pa bolj podraži dejstvo, da velikokrat slišim mulce, neka tretja generacija najbrž, ko se lomijo med pogovorom v enem od dialektov bivše srbohrvaščine. Joj muke!

Revše ne zna niti slovensko, niti bosansko ali hrvaško ali pak srbsko.
Povsod kamor gre je tujec.
Če bi jim kaj rekel, pa le reda radi, če bi šlo mogoče bolj potiho, bo takoj užaljen.

“A da sem sLovenc mi ne bi nć reku, a?”
Pa med njimi ni neke solidarnosti pa lojalnosti, da ne boste mislili … Pravoslavci drkajo muslimane z raznimi pritlehnimi popevkami v katerih jim ponujajo slanino s četniškega podstrešja, ti pa jim vračajo s svojo verzijo, kjer si s tremi prsti nosijo fekalije v usta.
Bolanija.

Najbolj preprosta rešitev – za ove druge seveda je – asimilacija. Ne moreš nekje gon’t svoje iz nekega kurčevega inata.
Pa ne le pri nas! V svetu! Nasplo h…
Pride Eskim v Afriko, zabundan, neće pa neče da se skine, to mu je jarane kultura!

“Whatever, mistah, but you die of hotness …”

Če ga preteram u pičku lepu materinu kakopak…
Če pa … saj to bi se pa dalo!
Narediti vsesplošni preizkus znanja za slehernega državljana Slovenije!
Tudi za tiste, ki so doli spodaj (v Avstraliji, ne v Banatu) ostali brez volilnih lističev.

Nekaj slovenskega jezika, narek, malo o kulturi, pa o znamenitostih, o zgodovini in geografiji pa da se loči kdo je kdo in ko je ko ter kdo je kaj in ko je šta!

Aha!
No, ob tem sem se spomnil še prebivalcev anglosaksonskega porekla, ki že leeeta in leeeta živijo v Sloveniji in ‘don’t speak a word of Slovenian’ razen kava pa pivo ker, kot pravijo sami: “Everybody speaks perfect English.”
To sicer ponavadi pravijo Američani, ker če bi bilo to res, bi jenki doodle dandy potrebovali prevajalca.
In kaj mislite, ali to Janeza Novaka (kao John Doe, če slučajno bere kak gospod Janez Novak, se opravičujem – Nothing personal, dude) moti?

A ne, nikakor ne. Potrudil se bo in bo govoril z njim po njegovo, čeprav z močnim slovanskim naglasom in bo le s težavo spravil vkup polsmiselen stavek, nikakor pa ne bo z busancem govoril po čefursk- no way, no how.

I am Borg. Prepare to be assimilated. Resistance is futille.

%d bloggers like this: