Jebi se mal’, Vitan Mal!

Menda je imel priljubljeni pisatelj mladinske literature na svojem računalniku prek dvajset tisoč spornih fotografij golih otrok, ki jih je imel po njegovih navedbah zgolj za namene pisanja svojih petih knjig za odrasle s pedofilsko tematiko in so mu služile le kot pomagalo.

Eno od teh knjig sem lani decembra tudi sam prebral in po petdesetih straneh takole strnil občutke, ki so mi prevevali razdražen želodec:
‘Občutek, ko ti nekaj smrdi in se mrščiš ter obenem ugibaš od kod ta smrad, kasneje pa ugotoviš, da si stopil v frišen pasji drek, spereš podplat s tušem, vonj pa se ti zažre v nosnice in ga čutiš še en cajt tud v žrelu, kot bi ga bil obliznil in čeprav si dal obuvalo daleč stran od oči imaš še vedno pred seboj podobo speštanega govna, ki se je zalezlo v zareze in nikakor ne moreš izbrisati slike iz možgan.’

Ko sem po nekaj dneh knjigo z olajšanjem, da se mi je uspelo prebiti skozi ta bolesten priročnik za sluzaste pedofile, ki ne vedo, kako se približati objektu svojega poželenja navsezadnje le odložil, sem se vprašal, če se da podrobnosti v kakršne se spušča pisatelj, opisovati tako doživeto brez nekih lastnih osebnih izkušenj in ali je morda lik profesorja, njegovih izprijenih fantazij in neizživetih želja zasnovan sto odstotno po avtorju samem ali pa je vseeno le dodan vsaj kanček domišljije?

Kakorkoli že, prav malo mi je mar ali je hotel s knjigami res le provocirati ali pa gre morda za bolestno potrebo po izpovedovanju svojih pedofilskih nagnjenj in teženj, ki jih tako nazorno in mestoma prav boleče orisuje, ali pa je res želel opozoriti na to problematiko kakor pravi sam …
Čeprav se mi je med prebijanjem skozi strani zazdelo, da se mu zdi problematično predvsem to, da današnja družba ne zmore razumeti ljubezni med upokojencem in osnovnošolcem.
Težko bom povedal kaj več, ne da bi se spustil v samo vsebino knjige in če bo teh nekaj stavkov preveč mučnih, potem nikar ne posegajte po kakšni od knjig.
Napačna odločitev vas zna spremljati še kak dan ali dva …

Mal

Profesor skozi okno svojega stanovanja opazuje sosedovega mulca med igro, vmes se malce podrgne, pogleda kak film, kjer imajo glavne vloge otroci in sanjari o njegovih gladkih bedrcih. V časopis da kodiran oglas, prek katerega spozna surovino istih nazorov, ki kasneje po načrtu, ki ga skupaj izpeljeta, njegovega ljubega fanta posili, deček pa – pazi to! – med posilstvom doživi orgazem in že dan zatem išče surogat za svoj ranjeni anus, ker mu je bilo tako preklemansko fino!

Jebi se mal’, Vitan Mal, ti in tvoj izprijeni um!

Kot bi to ne bilo zadosti, fantič namesto staršem ali pa policiji, potoži posiljevalčevemu zarotniku, torej ostarelemu profesorju, ta pa ga v svoji kopalnici, s svojimi koščenimi prsti oklepajoč se kopalne gobe, namili in neguje, ob čemer fantič doživi erekcijo, dobri profesor pa zavolj lepših fantovih občutkov, ker je pač tako zaljubljen vanj, odstrani zobno protezo in se mu v popolnosti posveti.

Bruhalnik!!!

Pravzaprav ustvari tak idealen sanjski svet, kjer otroci kar sami zlezejo prijaznim stričkom v naročje in jih malodane prosijo naj jim ga vtaknejo v rit že enkrat, saj ta fant kasneje, ko dobri profesor vzame konec in ga pospremijo na zadnjo pot, pobegne od doma, se spoprijatelji z ravno tako prijaznim voznikom tovornjaka, ki mu medtem, ko ga v kabini svojega vozila nabada, dovoli sukati krmilo kamiona!

Pa jebemti mozak ostuden!

Kosmat romunski šofer ga dene spat, toplo pokrije in ga odpelje k nekemu bogatemu stanovskemu kolegu, ki mu v svoji obmorski vili nudi topel dom in mu predstavi cel kup prijaznih stričkov, ki ugodijo njegovim potrebam, ki so čudežno vzniknile v njem po tistem brutalnem posilstvu v avtomobilu profesorjevega svetovalca za osvajanje mladih, nedoraslih, pozornosti in ljubezni željnih (fan)tičkov brez toplega gnezda.

Če mu slovensko sodstvo verjame, da je zmogel spisati takole bolanijo na podlagi tistih slik, me prav nič ne čudi, da mu verjamejo tudi, da bo odslej priden!
‘Priden bom!’, je izjavil pred sodiščem, kjer se je pokesal!

Jaz pa sem se vrst let spraševal, kam je izginila Toffsy s svojo pojočo travico.
Kot kaže ima v Sloveniji službo kot izvedenka za obžalovanje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.
Spoštovani gospod je torej obljubil, da bo pet let ‘priden’, da ne bo fotografiral fantkov, niti jih ne bo šlatal, kaj šele kaj hujšega in bo doma v svojem gugalniku onaniral ob prebiranju kakega svojih romanov.

Upajmo le, da se ne bo našel kak pohoten mali vražiček, kakršni tile otroci iz njegovih pripovedk so in ga speljal na kriva pota.

Jebi se mal’ Vitan Mal!

Če bi tudi za Sreča na vrvici vložil toliko raziskovanja, kolikor si ga vložil v pisanje teh zadev, potem bi Maticu indijanski poglavar pri skalpiranju odrezal pramen las in ne naramnic, zaradi česar mu padejo hlače na tla, da se vidijo nejgove snežno bele spodnjice.

Aja, čakaj …

Mater … več zadev, ko bom pogledal, več vzorcev bom odkril …
Tudi tele scene s fantiči, ki jih ujame ploha in se jim mokre cunjice lepijo na teleščka, so ti sila ljube, kaj?

Ampak ne … On ni pedofil. Zanika.
Je pederast bolj pravilen izraz?

Advertisements

Bujenje (Ludvik) II.

 

bleed

Naenkrat je na široko odprl oči in begal z njimi po prostoru. Kot bi izgubil spomin, je tuhtal kje pravzaprav je. Ko se je zavedel oguljenega radiatorja in nogavic pod njim, je spoznal, da je na tleh svoje sobe. Pod oknom. Strjena kri mu je zategovala kožo. pobral se je s tal, stopil do kopalnice in si izmil obraz. Dober centimeter dolga brazgotina ga ni posebej težila. Fizične rane se mu hitro zacelijo. Na njegovem telesu jih je bilo precej.
Pogledal je na uro. Dvajset čez šest.
Zjuraj ali zvečer? Koliko časa je ležal tam? Je sploh pomembno? Nikamor ni imel iti, nikjer ni moral biti, z nikomer ni bil dogovorjen. Prav vseeno bi bilo, če bi se ta trenutek razblinil in izginil z obličja zemlje. A evaporizacija človeka ni mogoča. Nekaj bi moral ukreniti. A kaj? Na kakšen način? Koliko časa bi tisti, ki ga ‘imajo radi’ potrebovali, da se jim življenja vrnejo nazaj na običajne tirnice in se z njegovim strahopetnim odhodom ne bi več obremenjevali?
Teden, morda dva.
Zakaj bi bilo dvigniti roko nadse pravzaprav strahopetno dejanje? Zato ker je tisti, ki v neki nesmiselni vojni potolče zavidanja vredno število sovražnih vojakov, označen za heroja? Je za obračunati z neznancem potrebno več jajc, kot pa obračunati s samim s seboj?
Ni to na nek način pomiritev z dejstvom, da ne zmoreš in ne znaš živeti v tem svetu in da bi bilo najbolj smotrno oditi? Da bi ne bil več v napoto, da ne bi visel kot zelen smrkelj iz nosu lepotice, ki ji pravijo sla po življenju in ji ne da užiti vsakega dneva posebej, onemogoča vdihniti ta … ta onesnažen zrak poln izpušnih plinov in kovin.
Tako kot oditi z zabave, kjer vsi poplesujejo, kramljajo, se hihitajo, pari si zaljubljeno grulijo nežnosti na uho in si obljubljajo večno zvestobo, si zagotavljajo znova in spet, da so končno našli tistega pravega človeka s katerim želijo biti in živeti, smeh in veselje poleg glasbe polnita prizorišče, on pa sključeno ždi v nekem kotu, zre predse in s povešenim pogledom šteje ogorke po tleh, prevrnjene kozarce in opaža pobruhane čevlje. Ni mu ne do plesa, ne do pogovarjanja ne do ničesar in tam le JE ter vsem kvari prijetno druženje. Tam nima kaj iskati.

Tako vidijo življenje ostali. Kot zabavo.
Prav nič zabavno se mu ni zdelo. Ne več.
Tudi prej se je počutil kot postrežček na tej zabavi, kot nekdo, ki je prisoten, vendar ne zato, da se zabava, temveč zato, da drži pladenj, pospravi kozarce, jim dotaka nove pijače, tudi sam srkne dve, tri ali sedem in se opit smehlja, saj je konec koncev zabava, presneto. Nasmeh se mu je obrabil, iztrošil in ne nadene si ga več. Za nikogar.
Predolgo časa se je pretvarjal in skrival svojo slabo voljo, tlačil samega sebe, zato, da je okolica ostajala neprizadeta in se je smehljala. Da ne bi vedela kaj ga teži.
To je počenjal skoraj nagonsko. Samoumevno se mu je zdelo, da je stresal šale, dovtipe in da je bil oh in sploh zanimiv ter zabaven. V zameno ali pa ravno zaradi tega je bil zaželjen v družbi, z lahkoto je spoznaval ljudi, imeli so ga radi. Grenkobo, za katero so bržkone domnevali, da gre pač za nek specifičen humor, je bilo sicer zaznati, a ker jo je le po malem odmerjal mu jo je ostalo precej.
In sedaj stresa njo.
Ljudje ne marajo otožnežev, grenkobnih cinikov, ki jim na njihove pisane slike družbe in okolice z debelim čopičem nanašajo odtenke sive barve. Ne marajo pezdetov, ki jim v njihovih najbolj človeških in ranljivih trenutkih kažejo na njihovo nečlovečnost.
»Še na pogrebih se obnašajo kot bi šlo za kak družaben dogodek. Srečanje. Število pogrebcev je pomembno. Kaže koliko jih je prišlo pospremiti rajnkega na oni svet. Koliko in kaj je ostalo za njim. Materialnega, otipljivega. Vrednega.
”Na oni svet odhajamo sami. Nihče ne gre z nami.”, si je s studom mislil sam pri sebi.
Jezilo ga je da take stvari sploh vidi.
Da o njih razmišlja.
A si ni mogel kaj, da ne bi.
Isti ljudje, ki najamejo organizatorja porok, da poskrbi, da bodo dahnili usodni da, v kar najširšem družinskem krogu, med prijatelji in znanci, katerih imen niti ne poznajo, da bo ženin kar se da čeden, in da bo se bo nevestina brezmadežna bela obleka bleščala na soncu, medtem ko njun triletni otrok meče vrtnične lističe iz košare, pustijo komunali, da odpelje kadavre njihovih svojcev.
Komunali.
Kot bi šlo za biološki odpadek.
Pomarančni olupek.
Se jim ni zdelo bizarno že prej, ko so takrat še živemu in slavljencu, a prav tako osrednjemu liku zaradi katerega so se zbrali, namestili na vrh droga ob njegovem okroglem jubileju, okrogel prometni znak za omejitev, s številko njegove obletnice rojstva? Kot bi mu hoteli reči: ”V redu, ta svoje si dal skoz’, zdaj pa počas’ ustav’ kojne, pa za sedmino začni šparat …”
A ker ne eni ne drugi niso v tem videli nič slabega, je bilo vse v najlepšem redu. Zadovoljni so bili s tistimi okrog sebe. Zadovoljni so bili sami s seboj.
On ni bil zadovoljen z ničemer več. Vse zadovoljstvo je izginilo.
Bil je prazen, bil je otopel in odklonilen. Kadarkoli je komu pustil blizu, mu razgalil sebe takega kot je, se je izkazalo, da je on – ljudomrznež, bolj človeški.
Da mu za to raso, ni vseeno.
Čeprav je bil nestrpen. Do zamorcev, židov, slovenceljnov, malomeščanov, pedofilov, …

%d bloggers like this: