Moč propagande

propaganda

Dajmo si priznat, da se mediji, ki nas vsakodnevno pitajo z informacijami o čemerkoli, bodisi o beguncih, bodisi o terorističnih napadih, o stanju doma ali kjerkoli drugje v svetu, v svoji biti niti ne razlikujejo kaj dosti od osrednjega državnega dnevnika osovražene Severne Koreje, ki se nahaja na sami osti osi zla, kakor so jo poimenovali –  ja kdo pa drug? – mediji svobodnega sveta.
Povedo nam tisto, kar hočejo, da slišimo, izvemo toliko, kot se njim zdi prav, resnica, ki nam jo predstavljajo, je izkrivljena podoba resnice.

Če bi izvedli neodvisno javnomnenjsko raziskavo bi skoraj nedvomno ugotovili, da javno mnenje večine ljudi krojijo vse prej kot neodvisni javni mediji, ki nam pleskajo sliko, kakršno jo pač narekuje trenutna politična opcija in njene agende, naj bodo odkrite ali skrite. Verjeti jim mora večina, ne vsi. Kar povsem zadošča.
Nekateri pač premorej(m)o kanček zdrave pameti, ki nam namiguje, da naj ne verjamemo prav vsega in vsemu, kar preberemo v časopisih ali pa slišimo po radiu in po televiziji. Tiste pustijo za seme, toliko, da ni videti preveč sumljivo.
Saj ne trdim, da nam lažejo naravnost v ksihte, predvidevam pa, da nam ne povedo čisto vsega. Ker vsega nam pač ni treba vedeti. Postrežejo nam z ravno pravšnjo mero podatkov, da si ustvarimo mnenje o določeni situaciji. Mnenje, kakršno si želijo, da si ga ustvarimo.

Besedišče pri takih poročanjih in podajanjih informacij je sila pomembno, saj izbor besed in način, na katerega nam posredujejo vest, izoblikuje tudi naše videnje. Zelo pomembno je, kako bodo novico zapakirali. Nepomembna novička o vlomu v slaščičarno iz katere vlomilec ni odnesel ničesar, bi si skorajda ne zaslužila kaj drugega kot omembo v črni kroniki med ostalimi nepomembnimi nočnimi delikti, ki na narodov blagor pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva.Vendar  ne …
V času begunske krize, v času naraščajoče nestrpnosti do imigrantov, ki so jih prestregli na meji, kot bi bili sovražnikovo šifrirano sporočilo, skrito v kangli mleka z dvojnim dnom, v času kjer je bolj pomembno hraniti strahove in nestrpnost kot želodce, so vest podali drugače. V znano slaščičarno v centru prestolnice vlomil sirski begunec. Evo! Pa je novička vest postala!

Tak načrtni senzacionalizem, narediti iz muhe slona je malodane stalna praksa. Če bi želeli iz časnikarske poplave izluščiti vsaj približno resnico, bi morali brati časopisje obeh (ali vseh?) opcij, le tako bi nam morda uspelo videti obrise resnične resničnosti, a tudi o tem malo dvomim, saj je v interesu vseh, da mlatimo muho, ki meče senco slona, pri tem povzročamo neznosen trušč, vik in krik, medtem pa nekje v prahu, ki smo ga dvignili, za našim hrbtom peljejo slona, ki ima nase nalepljena mušja krilca.
‘Vi kar uno muho potolčte do konca, tole bomo pa že mi zrihtal.  😉 wink wink Vse imamo pod nadzorom!’ Predvsem pa nas.

Petek trinajsti je prinesel resnično grozljivko. Francijo je ovila žalost. Tragedija. Njihovemu liberte, egalite, fraternite smo ostali Evropejci dodali še solidarite in se ovili v barve francoske zastave.
Spet vemo le toliko, kolikor so nam bili mediji svobodnega sveta pripravljeni postreči. Lačno smo hlastali po še in se obenem spraševali kako je kaj takega mogoče!?
Nemara je kdo pomislil na pregovor ‘kdor seje veter, žanje vihar’, a si tega ni upal izreči naglas, saj bi bil gotovo deležen kake zmerljivke, ali pa vsaj opazke, da je brezčuten idiot, ki se mu ubiti nič ne smilijo.
Pozivom k molitvi za Pariz so se kmalu pridružili tudi pozivi, ki so nas spomnili, da so dan prej življenje izgubili tudi ljudje v Libanonu, vendar nismo o tem vedeli nič kaj dosti, ker nam mediji o tem niso poročali tako bombastično, kot so to počeli glede napadov v Franciji.
Ljudje so menda ljudje povsod. Kjerkoli!
Seveda so.Vendar nas bolj prizadene, če se to zgodi v kraju, ki ga znamo brez hudega premišljanja pokazati na zemljevidu. Bližje ko je, bolj nas gane. Če se to zgodi – bognedaj – komu, ki ga poznamo, je skorajda tako, kot bi se zgodilo nam samim.Da bi resnično doumeli teror, bolečino, krivico pa se mora zgoditi nam. Izkusiti moramo na lastni koži.
Mladenič, sin bogatega trgovca, ki se je ukvarjal predvsem s posojili, je odšel študirat v tujino, po uspešno opravljenem študiju prava v Londonu je postal odvetnik, kasneje sedel na vlak in se v prvem razredu peljal na bodoče delovno mesto, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. V kupe je vstopil poslovnež nekaj odtenkov svetlejši od njega, bil je začetek dvajsetega stoletja, kraj dogajanja pa Južna Afrika. Velel mu je zapustiti vagon, mladi mož pa se je uprl. Kljub vozovnici za prvi razred, ga je sprevodnik vrgel z vlaka.
Če ne bi mladi Mohandas vso noč preždel v čakalnici za temnopolte in bi se v Pretorio pripeljal brez tega neljubega zapleta, bi bil najbrž znan kot ’tisti indijski davčni izterjevalec’, ne pa kot Mahatma Gandhi, borec za človekove pravice.
E, vidite kako lahko eno naključno prvoosebno izkustvo, človeka napoti po povsem drugačni poti, kot si jo je prva zamislil?
Pa so ga vrgli le z vlaka. Za en dan. S prtljago vred.
Zdaj pa naj si poskuša človek predstavljati, kaj vraga ti mora narediti v glavi, ko vržejo v zrak tvoj dom, razrušijo tvojo domovino, sorodnike in sonarodnjake brez vsega poženejo v večmesečni beg, spotoma pa jih zmerjajo z drhaljo in jih zapirajo v ‘centre’, ki močno spominjajo na taborišča. Ne bi koga prijelo kaj vreči v luft? Ne vem … Vprašam.

Zadeve pa nam predstavljajo kakor se jim pač zazdi. Ponavadi pristransko. Samomorilski napad islamskega fundamentalističnega skrajneža, ki se razstreli v evropskem mestu je teroristično dejanje, posledica krvavega maščevalnega pohoda. Vsi umorjeni in ranjeni civilisti so nedolžne žrtve. Teroristična organizacija sprejme odgovornost.

Skrbno načrtovan letalski napad zavezniških zračnih sil na tarče islamskih skrajnežev je pričakovan povračilen ukrep (retaliation), izzvan in pravičen. Razmesarjena telesa, okončine in deli človeških trupel so kolateralna škoda. Vrhovni poveljnik se opraviči in izrazi globoko obžalovanje.
Terminologija muthafukkazz. Moč besede. Predvsem dobro premišljene in izbrane besede. V rožnat papir in s pentljo ovit paket, ki naredi bum!, ni bomba! Demokracija je!

Advertisements

Je suis …

Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.

Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.

A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?

SineŽe od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’

Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?

Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’

Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.

Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.

Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.

Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?

Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.

Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.

charlie

%d bloggers like this: