Voajerstvo in ekshibicionizem

Ne morem si predstavljati lepšega in bolj plodnega sožitja, kot bi ga lahko imela voajer in ekshibicionist.
Prvi bi brez bojazni opazoval onega med slačenjem, umivanjem, onaniranjem, ta pa bi brez težav lahko vse to počel pred njim. Pravim lahko, ker bi tako enemu kot drugemu njun fetiš najbrž prenehal biti fetiš, če bi svoje razkazovanje ali pa opazovanje počela z odobravanjem.
Bržkone je čar ravno v tem. Opazovati nekoga, ki ne želi biti viden in kazati se nekomu, ki te ne želi videti.
Ni tistega pravega žmohta, če to počneš brez strahu, da boš zasačen, kot ni vzburjenja v tem, ko veš, da tisti pred katerim si začneš drgniti tiča, ne bo od osuplosti pričel kričati.
Če se vživim … in z nekaj domišljije skušam pogledati skozi oči voajerja.

Prideš domov, privlečeš na dan – ne no, ne kar takoj otepača, temveč daljnogled ali pak celo teleskop, ga namestiš na okno in izbrano žrtev, katere rutino že poznaš, saj si si opazovanko skrbno izbral, preučil njen urnik in navade – veš kdaj prihaja domov, kdaj vstaja, kdaj leže k počitku, kdaj se umiva, torej poznaš trenutke, v katerih jo bodeš ugledal golo in jo pričneš opazovati …

Da pa si tako brhko deklino, nad katero se dan na dan sliniš, sploh najdeš, je treba prešpegat kar nekaj oken. Da pa to možnost sploh imaš, je treba domovati nekje, kjer se ti skozi okno ponuja kar precejšnje obzorje.
Stolpnica, nekje pri vrhu.

Voajerstvo je torej premišljeno, kalkulirano, načrtovano delovanje.
Težko je biti voajer, če imaš skozi svoje okno razgled ali vpogled skozi eno samo okno. Biti voajer se mi zdi, kljub možnosti biti ujet, vseeno rahlo strahopetno. Ekshibicionist – ta pa je skoraj kamikaza!

V plašču ali pa kar tako stopiti pred nekoga ter se mu pokazati v vsej svoji razkošnosti je kar pogumno dejanje. Navsezadnje tvega, da jih bo dobil po betici ali pa celo končal v zaporu. Tam svojega premoženja najbrž ne bo kazal …

Spomnim se kolegice in njene zgodbe z vlaka.
Nasproti nje je prisedel možak z aktovko, jo odložil poleg sebe, s tem zakril pogled ostalim sopotnikom v vagonu, mirno izvlekel tiča in ga začel premetavati po roki. Ker ta ni zagnala vika in krika, je one kratko malo pospravil, vstal in odšel. Ubogi deklič je šele takrat normalno zadihal. Prej pa ni zakričala zaradi doživetega šoka.

»Tako normalen, spodoben je deloval«, je pripovedovala, » še pozdravil je in vprašal, če sme prisesti.«

Presneti javni onanist sploh nima priponke ali kakega  drugega razpoznavnega znaka, marveč deluje kakor vsak drugi sopotnik v javnem prometu ali pa naključni sprehajalec v parku. Morda bi se sicer dalo sklepati po dežnem plašču na sončno junijsko nedeljo, ni pa to kakopak nobeno pravilo. Morda sploh ni gol.
Možno je tudi, da ima pod njim odžagano šibrovko ali pa pol ducata ročnih bomb.

Advertisements
%d bloggers like this: