Po žilah se mi pretaka neka čudna južna kri,
ko se vreme zjeseni, mi na fertik zamori …

Jaz rabim sonce, da mi fila baterije,
če ne sem , … kot hišca sred prerije,
tko jebeno sam, pozabljen od vseh, bhh
pa saj glih takrat, mi paše met mal gmh,
da se me ne zaslišuje:”ej pa kwa je s tabo …?
Tazga te nisem vajen!”
Se te zna pol lotit, kakšen bolj vztrajen.
Ne zmorem tega mraza – bojim se duševnega poraza,
kako naj človek tako bedarijo sploh okol razglaša,
ne najdem ravno tistega pravega izraza.
Kako zlodja, naj človek pride do notranjega ugodja,
ko je pa vsaka druga misel neka glupa blodnja?

Sam seb’ grem na kurac, sam seb’ sem odveč,
Kaj čem naredit? Naj si odbijem glavo preč?

Otroci v cvetu mladosti se veselijo zimskih radosti,
jaz na ivici norosti, ne da se mi več bosti …
Grem … Oprosti …

Lep pozdrav s Krasa. Tle ni tazga mraza,
zunaj sicer piha burja, a me sploh ne mot,
itak sem skoz not, rešen sem zablod,
ne vidim več zarot, danes smo dobil’ –
piškote in kompot.