Sedel je na kavču in buljil v televizor, kjer so izbirali naslednjo zvezdo za oddajo o oblikovalcih, na finto, pridemo –  vidimo – preuredimo.

V očeh so se mu začele nabirati solze, pa ne zaradi videnega, ampak ker se je spomnil, kako sta s Tadejo merila, kupovala barve za stene, izbirala posteljo ter vzmetnico zanjo, brusila, belila, izbirala zavese za okna, dodatke za stanovanje, opremo za otroško sobo, sestavljala kupljeno, obnavljala in malodane restavrirala staro pohištvo, ki je ostalo v stanovanju po smrti njenega dedka, usklajevala barve, pritrjevala police v shrambi in v prostoru med kopalnico in straniščem, brskala zamisli po internetu, si gradila svoje gnezdece.

Spomnil se je tudi parketarja, ki je prišel na ogled parketa, ki ga je bilo potrebno obnoviti, bil pa je tako pijan, da, ko je mimo njega priskakljal njun pritlikavi kunec, niti trenil ni z očesom. Najbrž ni bil povsem prepričan ali je kar vidi res ali ne, pa je raje molčal.

Še dobro, ker če bi rekel:«O, kako lušten zajček.« , bi mu Iztok zagotovo stisnil nekaj v stilu:«Zajček? Kakšen zajček?«

Ta, se ni nikoli več vrnil. Tisti, ki se je lotil brušenja in obnove parketa pa je delal težave. In škodo. S strojem za brušenje je med vnosom v stanovanje odbil rob novega praga med vhodnimi vrati.
Iztok mu je zgolj omenil nastalo škodo, ta pa mu je odvrnil:«»Se naredi, kurc, kaj čmo …« povsem brezskrbno.

Poklical je tiste, ki so pred mesecem menjali vhodna vrata in tudi prag in povprašal, koliko stane nov prag. Pri plačilu za parket, potem, ko sta popravila vse lise, vse razpoke in vse tisto kar je  obljubljal, da bosta s sodelavcem postorila, mu jih je naštel ravno toliko manj. Za nov prag.

»A tole lajšto tok cenite?«
»Jaz ne – tisti, ki so jo dali tjale, jo toliko cenijo.«
»V redu … Hvala lepa.«
»Ne. Hvala vam.«

»Preklet kurac prevarantski«, si je mislil, ko je zaprl vrata za njim.

Vrata, zaradi katerih si je tudi belil lase. Zgornja letev nad vrati je bila prekratka, zaradi česar se je leva navpična letev povesila za okvir. Seveda sta s Tadejo to opazila šele potem ko so fantje že pospravili in šli.
Čeprav je Iztok ves čas stal ob njih in jim podstavljal karton, da so odlagali orodje nanj in ne na laminat. A so ga kljub temu uspeli poškodovati.
Vzel je fotoaparat, poslikal poškodovano in zaklical Tadeji:« Tadejč! Jutri greva k tem lolekom za vrata. Ko bodo popravili, bova pa plačala.«

Zaradi malomarnega dela, nevšečnosti in poškodbe laminata so jima ponudili dodaten petodstotni popust.

»Koliko živcev ti požrejo razni majstri …« je pomislil.

Pa luč za kuhinjo in klicarjenje, da kdaj jo bodo dobili, če pa je že en mesec plačana! Pa vodja tistih, ki so menjali okna in se je mimogrede en dan, ko je bil Iztok v službi, oglasil, češ, da je pozabil računat ozke poličke na notranji strani, ki jih je moral iti med samo montažo iskat v skladišče.

Tadeja mu je dala denar, Iztok pa je potem klical njega, naj ga takoj prinese nazaj, sicer bo klical na firmo, ki ji je že vse plačal, vključno s širšimi in dražjimi policami, ki so bile prvotno mišljene za notranjo stran.

Izterjevalec, pogajalec, nadzornik …

Koliko truda, energije in časa je vložil. Pa ne le svojega.
Tudi njegovi prijatelji so mu pomagali. S Primožem sta stolkla ven vgradne omare na balkonu, v kuhinji in v kopalnici, odmontirala celotno kuhinjo in jo znosila na kamion, z Dragom sta položila laminat, z Ivanom zbrusila sleherno paličico balkonske ograje in jo prebarvala, še  Jožeta je klical, da je izdelal nekaj omar za kuhinjo v povsem drugi barvi, ker ni mogel ujeti pajca z omarami, ki jih je imela Tadeja v svoji kuhinji v bajti v nadstropju nad ta starimi.

Mitja mu je naredil uslugo, si sposodil kombi pri svojem očetu, naložil vanj pomivalni stroj, ki ga Iztokova starša sploh uporabljala nista, Iztokov glasbeni stolp, skoraj sta naložila tudi televizor, pa ju je Tadeja ustavila:« Mora biti še prostor za piano.«

A vendar, ko mu je pokazala vrata,  s seboj ni nesel ničesar. Razen oblačil, čevljev, cdjev in dvdjev. A vsake oči imajo svojega malarja pravijo.

»Šest let si mi ukradel, nič nisi naredil, nič prispeval in zastonj si živel v takšnem stanovanju, vse sem jaz plačala!«, mu je zabrusila med enim od ‘pogovorov’.

»Po teh kalkulacijah, bi moral imeti jaz na mojem bančnem računu še vedno vse plače in regrese, če nisem nič prispeval in ničesar plačal. Kje pa imam potem ta denar?«

»Sproti si ga zapravil!«

»Kdo pa je plačal parketarje, okna, klimo? Razne drobnarije, stvari, futr?

»Oba!«

»Ja, ampak vse je ostalo tebi!«

»Saj si mi še dolžen za stroške, sem jih jaz plačevala!«

»Kdo pa je plačeval ostale stvari?«

»Kopalnico je plačala moja mat!«

»Saj jo je za svoje stanovanje ! A še nisi dovolj stara, da bi ti ga prepisala? Že ve zakaj ne.«
»A zato, da bi mogla potem na pol delit?«

»Ne, ne zato, ampak ne bi se mi potem tu repenčila, kako nisem ničesar vložil! Prelomil sem se v tem fletu! Tudi moj denar, švic in živci so šli, da je zdaj videti tako kot je!«

»Moja mat je tud dosti pretrpela zaradi tega placa! Še prej k je bil dedi bolan, pa je hodila rihtat.«

» Saj ona dosti stvari rihta … Tud tebe, pizda, pa jih imaš že skoraj štirideset! Še vedno se  vmešava v tvoje življenje in te usmerja skozenj. Ti je zagrozila, da te bo razdedinila, vzela stanovanje ali ti ga je zdaj za nagrado, ker si tako ubogljiva hčer, celo prepisala?«

»A te matra, a ne? Da boš potem, ko bom jaz umrla lahko prišel do njega preko Fedje!«

Kričala, skoraj bevskala sta stavke en v drugega, oba jezna, oba užaljena, oba prizadeta, vsak iz svojih razlogov,  z zadnjim pa je Tadeja Iztoku očitala preračunljivost brez primere.

Zmajal je z glavo in ji s cmokom v grlu, počasi in mirno rekel: »Ja, Tadeja … Zato imam otroka s tabo … Da bom potem, ko boš ti umrla prišel do stanovanja prek njega … Mora biti naporna tale paranoja kaj, če si takole prestrašen za svoje imetje … Te kaj vrat boli od konstantnega oziranja čez ramo?«

»Nisem materialistka! Za zapuščino gre. To stanovanje je dedi dobil kot oficir, ko so ga premestili v Ljubljano, prej so se pa selili povsod.  Moja rodbina …«

»Kaj ste vi jebeni Glembajevi? Da nisi grofica slučajno? Rodbina, zapuščina …«

»Res znaš biti kreten.«

»Samo kadar se pogovarjam s tabo. Pa se ne bi, če ne bi imela otroka. Zbrisal bi te iz telefona  in pozabil, da sem te kadarkoli srečal.«

»A daj no bejž? A misliš, da jaz pa uživam, kadar mi take streljaš?«

»Saj ti jih ne bi Tadeja, če bi se ti malo drugače pogovarjala. Akcija reakcija, veš?

Ampak navajena si, da mi jo zasoliš, rečeš sorry, jaz ti pa oprostim, pa je. Zdaj, ko dobiš pa nazaj postreženo, sem pa kreten. Predober sem bil – pa nisi znala ceniti tega …«

»Ti si pa prišel na pogrnjeno mizico in tega nisi znal ceniti. S kurcem nisi mignil!«

»Dajva zaključiti – tole ne pelje nikamor. Adijo. Poljubi palčka.«

»Ja, ok.«

Razsuto stanovanje, na pol podrto kajžo, star avto, staro pohištvo se še da renovirati, popraviti.

Razmajano zvezo stežka umiriš, od črvov dvoma in nezaupanja načet zakon še težje pokrpaš, skrhano razmerje pa se da le še bolj skrhati ali pa zaostriti –  oboje pa je en kurc.