Renovacija

Sedel je na kavču in buljil v televizor, kjer so izbirali naslednjo zvezdo za oddajo o oblikovalcih, na finto, pridemo –  vidimo – preuredimo.

V očeh so se mu začele nabirati solze, pa ne zaradi videnega, ampak ker se je spomnil, kako sta s Tadejo merila, kupovala barve za stene, izbirala posteljo ter vzmetnico zanjo, brusila, belila, izbirala zavese za okna, dodatke za stanovanje, opremo za otroško sobo, sestavljala kupljeno, obnavljala in malodane restavrirala staro pohištvo, ki je ostalo v stanovanju po smrti njenega dedka, usklajevala barve, pritrjevala police v shrambi in v prostoru med kopalnico in straniščem, brskala zamisli po internetu, si gradila svoje gnezdece.

Spomnil se je tudi parketarja, ki je prišel na ogled parketa, ki ga je bilo potrebno obnoviti, bil pa je tako pijan, da, ko je mimo njega priskakljal njun pritlikavi kunec, niti trenil ni z očesom. Najbrž ni bil povsem prepričan ali je kar vidi res ali ne, pa je raje molčal.

Še dobro, ker če bi rekel:«O, kako lušten zajček.« , bi mu Iztok zagotovo stisnil nekaj v stilu:«Zajček? Kakšen zajček?«

Ta, se ni nikoli več vrnil. Tisti, ki se je lotil brušenja in obnove parketa pa je delal težave. In škodo. S strojem za brušenje je med vnosom v stanovanje odbil rob novega praga med vhodnimi vrati.
Iztok mu je zgolj omenil nastalo škodo, ta pa mu je odvrnil:«»Se naredi, kurc, kaj čmo …« povsem brezskrbno.

Poklical je tiste, ki so pred mesecem menjali vhodna vrata in tudi prag in povprašal, koliko stane nov prag. Pri plačilu za parket, potem, ko sta popravila vse lise, vse razpoke in vse tisto kar je  obljubljal, da bosta s sodelavcem postorila, mu jih je naštel ravno toliko manj. Za nov prag.

»A tole lajšto tok cenite?«
»Jaz ne – tisti, ki so jo dali tjale, jo toliko cenijo.«
»V redu … Hvala lepa.«
»Ne. Hvala vam.«

»Preklet kurac prevarantski«, si je mislil, ko je zaprl vrata za njim.

Vrata, zaradi katerih si je tudi belil lase. Zgornja letev nad vrati je bila prekratka, zaradi česar se je leva navpična letev povesila za okvir. Seveda sta s Tadejo to opazila šele potem ko so fantje že pospravili in šli.
Čeprav je Iztok ves čas stal ob njih in jim podstavljal karton, da so odlagali orodje nanj in ne na laminat. A so ga kljub temu uspeli poškodovati.
Vzel je fotoaparat, poslikal poškodovano in zaklical Tadeji:« Tadejč! Jutri greva k tem lolekom za vrata. Ko bodo popravili, bova pa plačala.«

Zaradi malomarnega dela, nevšečnosti in poškodbe laminata so jima ponudili dodaten petodstotni popust.

»Koliko živcev ti požrejo razni majstri …« je pomislil.

Pa luč za kuhinjo in klicarjenje, da kdaj jo bodo dobili, če pa je že en mesec plačana! Pa vodja tistih, ki so menjali okna in se je mimogrede en dan, ko je bil Iztok v službi, oglasil, češ, da je pozabil računat ozke poličke na notranji strani, ki jih je moral iti med samo montažo iskat v skladišče.

Tadeja mu je dala denar, Iztok pa je potem klical njega, naj ga takoj prinese nazaj, sicer bo klical na firmo, ki ji je že vse plačal, vključno s širšimi in dražjimi policami, ki so bile prvotno mišljene za notranjo stran.

Izterjevalec, pogajalec, nadzornik …

Koliko truda, energije in časa je vložil. Pa ne le svojega.
Tudi njegovi prijatelji so mu pomagali. S Primožem sta stolkla ven vgradne omare na balkonu, v kuhinji in v kopalnici, odmontirala celotno kuhinjo in jo znosila na kamion, z Dragom sta položila laminat, z Ivanom zbrusila sleherno paličico balkonske ograje in jo prebarvala, še  Jožeta je klical, da je izdelal nekaj omar za kuhinjo v povsem drugi barvi, ker ni mogel ujeti pajca z omarami, ki jih je imela Tadeja v svoji kuhinji v bajti v nadstropju nad ta starimi.

Mitja mu je naredil uslugo, si sposodil kombi pri svojem očetu, naložil vanj pomivalni stroj, ki ga Iztokova starša sploh uporabljala nista, Iztokov glasbeni stolp, skoraj sta naložila tudi televizor, pa ju je Tadeja ustavila:« Mora biti še prostor za piano.«

A vendar, ko mu je pokazala vrata,  s seboj ni nesel ničesar. Razen oblačil, čevljev, cdjev in dvdjev. A vsake oči imajo svojega malarja pravijo.

»Šest let si mi ukradel, nič nisi naredil, nič prispeval in zastonj si živel v takšnem stanovanju, vse sem jaz plačala!«, mu je zabrusila med enim od ‘pogovorov’.

»Po teh kalkulacijah, bi moral imeti jaz na mojem bančnem računu še vedno vse plače in regrese, če nisem nič prispeval in ničesar plačal. Kje pa imam potem ta denar?«

»Sproti si ga zapravil!«

»Kdo pa je plačal parketarje, okna, klimo? Razne drobnarije, stvari, futr?

»Oba!«

»Ja, ampak vse je ostalo tebi!«

»Saj si mi še dolžen za stroške, sem jih jaz plačevala!«

»Kdo pa je plačeval ostale stvari?«

»Kopalnico je plačala moja mat!«

»Saj jo je za svoje stanovanje ! A še nisi dovolj stara, da bi ti ga prepisala? Že ve zakaj ne.«
»A zato, da bi mogla potem na pol delit?«

»Ne, ne zato, ampak ne bi se mi potem tu repenčila, kako nisem ničesar vložil! Prelomil sem se v tem fletu! Tudi moj denar, švic in živci so šli, da je zdaj videti tako kot je!«

»Moja mat je tud dosti pretrpela zaradi tega placa! Še prej k je bil dedi bolan, pa je hodila rihtat.«

» Saj ona dosti stvari rihta … Tud tebe, pizda, pa jih imaš že skoraj štirideset! Še vedno se  vmešava v tvoje življenje in te usmerja skozenj. Ti je zagrozila, da te bo razdedinila, vzela stanovanje ali ti ga je zdaj za nagrado, ker si tako ubogljiva hčer, celo prepisala?«

»A te matra, a ne? Da boš potem, ko bom jaz umrla lahko prišel do njega preko Fedje!«

Kričala, skoraj bevskala sta stavke en v drugega, oba jezna, oba užaljena, oba prizadeta, vsak iz svojih razlogov,  z zadnjim pa je Tadeja Iztoku očitala preračunljivost brez primere.

Zmajal je z glavo in ji s cmokom v grlu, počasi in mirno rekel: »Ja, Tadeja … Zato imam otroka s tabo … Da bom potem, ko boš ti umrla prišel do stanovanja prek njega … Mora biti naporna tale paranoja kaj, če si takole prestrašen za svoje imetje … Te kaj vrat boli od konstantnega oziranja čez ramo?«

»Nisem materialistka! Za zapuščino gre. To stanovanje je dedi dobil kot oficir, ko so ga premestili v Ljubljano, prej so se pa selili povsod.  Moja rodbina …«

»Kaj ste vi jebeni Glembajevi? Da nisi grofica slučajno? Rodbina, zapuščina …«

»Res znaš biti kreten.«

»Samo kadar se pogovarjam s tabo. Pa se ne bi, če ne bi imela otroka. Zbrisal bi te iz telefona  in pozabil, da sem te kadarkoli srečal.«

»A daj no bejž? A misliš, da jaz pa uživam, kadar mi take streljaš?«

»Saj ti jih ne bi Tadeja, če bi se ti malo drugače pogovarjala. Akcija reakcija, veš?

Ampak navajena si, da mi jo zasoliš, rečeš sorry, jaz ti pa oprostim, pa je. Zdaj, ko dobiš pa nazaj postreženo, sem pa kreten. Predober sem bil – pa nisi znala ceniti tega …«

»Ti si pa prišel na pogrnjeno mizico in tega nisi znal ceniti. S kurcem nisi mignil!«

»Dajva zaključiti – tole ne pelje nikamor. Adijo. Poljubi palčka.«

»Ja, ok.«

Razsuto stanovanje, na pol podrto kajžo, star avto, staro pohištvo se še da renovirati, popraviti.

Razmajano zvezo stežka umiriš, od črvov dvoma in nezaupanja načet zakon še težje pokrpaš, skrhano razmerje pa se da le še bolj skrhati ali pa zaostriti –  oboje pa je en kurc.

Advertisements

Uradno – prej

Preden je Tadeja lahko vložila zahtevo za razvezo zakona zaradi nevzdržnih razmer, sta morala z Iztokom opraviti svetovalni pogovor na centru za socialno delo.

Iztok je parkiral na parkirišču pri bloku, v katerem sta prej skupaj živela in se peš odpravil do centra. Bil je prezgoden, a je vseeno stopil gor, sedel in čakal.
Tadeja je prišla točno.
Namenila mu je bežen “Živjo.” in sedla zraven.

“Živjo…” ji je odzdravil in naprej bral zloženko, ki jo je pobral na mizici.
“Kaj, a misli, kdo kaj poklicat?”
“Menda ne pričakuješ, da bodo točni?”
“Men’ se mudi – jaz ‘mam službo!”

To mu je servirala, kadar se je le dalo. Da ima ona službo. Čeprav je ostal brez službe po tistem, ko sta šla narazen.

“A si že kaj dobil za delat?”
“Ne, nisem …”
“Saj. Boli te kurac, kako bom preživljala otroka s tisto borno preživnino!”
“Zakaj si se odločila za ločitev? Ker boš sama bolje in lažje živela?”

S seboj sta imela potrdilo od notarja, da se sporazumno razhajata, da nihče nikogar ne toži, da se on izseli iz stanovanja in da vse v njem ostane njej.
Vključno z okni, za katere bo plačeval kredit še celo leto, omarami, ki jih je brusil, požiral prah, jih brisal in barval, obnovljenim parketom, ki sta ga mojsta zašuštrala in se je klamfal z njima, da sta naredila približno tako kot je treba, klimatsko napravo, ki jo je kupil s predlanskim regresom, zaradi česar nista šla na dopust, ampak v pregreti Ljubljani jo je treba imeti – zaradi otroka.
Tudi ta ostane pri njej.

Ko sta prišla na vrsto, sta uslužbenki deset minut kimala na podatke, ki jih je brala iz notarskega zapisa in potrjevala vse kar je že dogovorjeno.

“Vi, gospod boste prihajali po sina ob petkih ob šestnajsti uri in ga pripeljali nazaj v nedeljo ob šestnajsti uri, gospa pa ima skrbništvo, a ne?”
“Ja … A to je običajna praksa – brez izjeme – da se skrbništvo dodeli materi otroka?”

Vprašanja ni pričakovala …

Tadeja se je ozrla k njemu:” Kaj a bi ga imel ti!?”
“Če bi imel svoje stanovanje, da bi ga lahko imel kje, bodi brez skrbi.”
“No jaz SVOJE stanovanje imam!”
“Nimaš … Stanovanje je od tvoje mame, pol stvari v njem je mojih, tvojih, najinih, če bi bilo stanovanje TVOJE bi dvakrat premislila, preden si me vrgla ven.”
“Če bi ti kaj naredil sam s seboj, kot si mi obljubljal, te ne bi imela razloga vreči ven!”
“Kdaj pa naj bi po tvojem kaj naredil s seboj? Med brušenjem in barvanjem štokov, med obnovo kopalnice, med barvanjem balkonske ograje, med polaganjem laminata, medtem, ko sem poslušal o tvojih težavah s sodelavkami, ko si mi jokala, da te lasten brat postrani gleda, ker ni bil tvoja priča na poroki!?
“Veš kaj …? Jaz sem študirala ponoči! Bi pa po tri ure spal – čemu se moraš pa tudi odreči!”
“Saj sem se. Samemu sebi. A ni dost?”

Gospod, tukaj nismo zato, da bi razpravljali o, o, …tem.”, je njun prepir prekinila uslužbenka.

“Pa mi povejte zakaj smo tu?”
“Ja da se dogovorita glede …”
“A midva?”, in pokazal na svojo bodočo bivšo ženo.
“Ja, gospod.”
Čemu, go – spa, pa potem potrebujeva vas? Saj sva se že vse dogovorila pri notarju, tukaj vam le pritrjujeva tistemu kar sva se že dogovorila.”

“Gospa, tudi tako misli?” je zaman iskala zaveznico.

“Ja, seveda, jaz nimam časa letat od enega do drugega za iste stvari. Jaz … ‘mam službo!”
“No, saj smo že zaključili, samo sprintam vama tole …”

Če bi mogla, bi ga kar prestrelila z očmi.
Po stopnicah je kar tekla, zunaj pa se je ustavila, se s strupenim pogledom obrnila k njemu, ki je stopil ven skozi vrata in rekla:”V petek pol prideš po Fedjo ob štirih?”
“Seveda.”
“In ga pripelješ nazaj v nedeljo!? Da ne bom še zaradi tega skrbela, da ga boš odpeljal v Srbijo in ga ne bom nikoli več videla?”
“A se je tebi čist skisalo? A ti zgledam k kurčev taliban, ki bi otroka odtujil materi al’ kaj? Sama veš, dobr’ veš, da dol nisem bil že več kot dvajset let in da me tud’ nič ne mika hoditi nekam, kjer sem bil maltretiran!”
“Mogoče se ti je pa zaluštal mal svojo čefursko žlahto pogledat!”

Debelo jo je pogledal, saj je mislil, da ima prisluhe.

“Čefursko žlahto!?”
“Ja, mogoče se je tvoj fotr zdaj, k bo šel v penzijo spomnil, da bi si doL kaj kupil in greste tja!”
“Lej Tadeja …”
“Kaj naj gledam ISTOK!?A kako si me uničil? Čist sem presušena in uvela, vsa bleda, ti pa ogorel pa…”

Začela je hlipati.

“A bi moral biti še vedno na tleh? Te moti, da sem se po pol leta pobral in skušam sestaviti svoje življenje nazaj? Bi moral biti še vedno v pizdi pa pr’ psihiatrih? Podn od podna! Tale s čefurji je pa res nizka. Ne bi pričakoval take nizkotnosti od nekoga, ki je diplomiral z desetko.”
Nehala si je brisati solze, ga pogledala in siknila:” Nimam časa zdele … jaz …”
“Ja vem, ti maš službo!”

Obrnila se je in odšla proti avtomobilu, on pa se je v svoji glavi vprašal:” Kome ja decu pravim?”

Uradno

Ura, ob kateri je moral biti na sodišču, je bila 11.15. Tam je bil petnajst minut prej. Prižgal je cigareto in kadil ter gledal tja proti parku. Tudi Tadeja se je prikazala izza ovinka in mu namenila vljuden nasmeh v pozdrav. Vrnil ji je takisti kisel nasmeh, kakršnega dobiš, ko plačaš parkirnino.

Skupaj sta vstopila in šla proti detektorju kovin. Najprej je na trak odložila torbico ona in take reči, potem pa še Iztok.  Stopil je skozi okvir in zapiskalo je.

” Še pas će daš gor na traku”, mu je velel varnostnik.
Zavil je z očmi, si odpel pas in ga položil na trak.
“Zdaj pejd pa še enkrat skoz …”

Stopil je skozi okvir. Tokrat je šlo brez piska.

“Je tukaj tudi mladinsko sodišče?”, ga je Iztok pobaral medtem, ko si je vtikal pas na hlače.

“Ne, ni … Zakaj?’

“Onako.”

Tadeja je zmajala z glavo in na obraz se ji je narisal malo bolj iskren nasmešek, kot je bil tisti prej.
Z dvigalom sta se odpeljala v drugo nadstropje. Sedla sta pred dvorano in čakala. Pred njo je že čakala ena ženska. Pozdravila sta in sedla.

“Sem se že ustrašila, da bom zamudila …”
“Saj si bila deset minut prej. Kako zamudila?”
“Ma, avto sem peljala na servis in so mi dali nadomestnega.”
“Ja, in?”
“Brez vinjete.”
“Šla bi ponjo na pumpo.”
“A zdaj bom pa še vinjeto kupovala za avto, ki ga bom imela en dan?”

Odprla so se vrata sodne dvorane in skoznje je bilo slišati:” Prangež …?”
Gospa, ki je sedela tam je vstala in vstopila.

“Kupiš tedensko, jo nalepiš, pelješ avto nazaj in jim daš račun – češ, so me ustavili in sem jo morala kupiti.”
“Ja saj, dobro, da me niso!”
“Pa saj ne vem, a bi moral plačati ti ali lastnik?”

Še preden mu je odgovorila, je vstopila sodnica, ki se je prej na oni strani steklenih vrat pogovarjala po telefonu.

“Dan.”
“Dan.”, sta ji odzdravila.

Sedla je na stol, na drugi strani ozkega hodnika in brkljala po telefonu.
Nadaljevala sta s pogovorom, a malo bolj potiho.

“Jaz mislim, da plača lastnik in ne tisti, ki je pač tisti trenutek za volanom”, je nadaljeval z mislijo.
“Saj je vseeno, peljala se bom, če me ustavijo, me bodo pa pač ustavili.”

“Sem vaju že prej gledala, kako se pogovarjata. Lepo. Nekateri se niti pozdravijo ne. Sedijo vsak na svojem koncu in se grdo gledajo ali pa strmijo predse. Kdaj pa imata uro?”

“Pred desetimi minutami”, je rekel Iztok.

“A res, pa saj ponavadi so kar točni.”
Vstala je, pogledala na vrata, potem pa še na list papirja, ki ga je imela v roki.
“Dvorano sem falila. Zdaj me pa tam najbrž čakajo. Adijo. Lepo bodita.”

Odbrzela je skozi vrata, skoraj zbila možakarja, ki je postopal pred njimi, ta pa je stopil noter na hodnik pred vrata dvorane.

“Dober dan.”
“Dober dan.”
“Je že kdo noter?”
“Že …”, je rekla Tadeja.
“Mmmh, a mogoče …”
“Prangež so klicali …” , mu je odgovorill Iztok.
“Ja”, je rekel med trkanjem, “to je moja žena.”

“Zaenkrat …” ga je Iztok pospremil v dvorano.

Tadeja ga je butnila s komolcem pod rebra.

“Kaj pa ti je?” in se smejala. “Ne moreš človeku take prbit!” še vedno v smehu.
“Zakaj ne? Saj sva ja na istem. To je tako kot bi nekdo, ki ni odtod rekel drugemu, ki ravno tako ni odtod – čefur. Ali pa nekdo z afriškimi koreninami nekomu prav tako temnega obličja nigga. Ni žaljivka. Za bonding gre.”

“Saj ti si tudi moja bodoča bivša žena. Zaenkrat pa še žena. Uradno.”

%d bloggers like this: