Dovolite mi, da čestitam vsem cagavim pizdunom, ki nis(m)o zbrali dovolj jajc ali pa so bili presmotani, da bi jim zastavljeno dejansko uspelo, ter se jim je poskus samomora ponesrečil ali pa izjalovil.
Očitno so nekateri res nesposobni do amena, da se jim niti fentati ne uspe in morajo svoja bedna ter vsega zaničevanja in pomilovanja vredna življenja nadaljevati, čeprav bi jih raje obesili na tram na podstrešju in se zazibali v onostranstvo, s tem pustili vse za seboj, se otresli vseh tegob in težav, ki jih tarejo in so jih tudi dokončno strle, da so si rekli ‘navaden niče sem, ničvreden bednik, ki ga nihče, četudi bi se vžgal, ne bi niti poscal’ in izberejo soočenje z bridko smertjo.
Danes je namreč Svetovni dan preprečevanja samomora oziroma boja proti samomoru in če tole bereš, potem si ga, oziroma ga nisi še,  zgural do konca – juhej! in si še med živimi. Radost in veselje!

Kaj, ko bi se raje lotili, da bi bil naš vsakdan, Svetovni dan odpravljanja razlogov za samomor in bi sčasoma postal sleheren dan – dan brez misli na samomor? M? Da človeka niti enkrat samkrat ne bi prešinila misel na most, štrik, vlak, žiletko in vse ostale izhode v sili, ki se porodijo v glavi obupanca? Da bi mu niti na misel ne prišlo, da je samomor najboljša možna varianta? Težka, kaj? Seveda je težka, ko pa odločitvi za samomor (pre)pogosto botruje tako banalen faktor kot je denar.
Marsikdo, bi se z mano, seveda ne strinjal in bi rekel, da to pak ne drži, da je mnogokrat pomemben dejavnik tudi psihično stanje človeka.

Zdaj pa roko ven izza gat, pa na herc.
Z vsem tem se je lažje spoprijeti, če imaš denar za najemnino, položnice, hrano in konec koncev za frdamanega psihiatra. Mnogo lažje si je reči ‘ok, vse to kar me pesti, se da odpraviti z odkritim pogovorom z nekom, ki se na tovrstne reči spozna in mi bo znal svetovati, kako prijeti bika za roge in se mu ne pustiti pomendrati.’
Če grem lahko k zobozdravniku, kadar mi gnije šestica, ker sem pač površen pri ščetkanju zob ali pa kadar se v pijanosti prekucnem čez smetnjak in si raztrgam golen, zakaj bi ne mogel iti k psihiatru in priznati, da imam težave?

Ker je stigma biti malce čez les, biti premaknjen, usekan, ruknjen.
Tako kot je stigma biti tisti čigar fotr/teta/ded/ stric, se je navezal.
Ampak tisto je stigma nekoga drugega. Ne tistega, ki ni šel v ambulanto, ampak z vrvjo v drvarnico.

Še dobro, da imamo take dneve kot je današnji, da se lahko borimo proti samomoru.
Ker samomor je tisti grdi, grdi stric, ne tisto kar do samomora pripelje.

Tako, da vsa čast ti, prebunkal si suicid, prav mu je, kajti danes se res ne spodobi vzeti si življenja, če pa te slučajno prime fentat se jutri, pa bodi karseda temeljit, kajti jutri je – kako prikladno – Svetovni dan prve pomoči in bi bilo sila jadnikavo, če bi te ubožca rešil reševalec ali pa bognedaj sosed …