Omotica

srkam sladkobo
opojnega cveta
zanesen od nektarja
iz brazde strasti

jezik kot bil bi
mravljinčarjev
sega v bit
v dušo v kri

kratki trzljaji
oglušujoč mrak
mi vzamejo sapo
primež popusti

s krošnje obliznem
medeno roso
svet se zatrese
zamaje ustavi

cvet

Advertisements

Virtuozinja

sem kakor črna lutnja
nežno ubiraš strune
v meni temna slutnja
čuti čar pogube

moje globoke gube
solzam služijo kot struge
zgubljen kot vse zgube
s teboj hočem bit’ do truge

z zlomljenim vratom
in skrivljene hrbtenice
gledam proti vratom
pijan od tvoje medenice

  …

 

Suicid je treba ubit

hangon
Dovolite mi, da čestitam vsem cagavim pizdunom, ki nis(m)o zbrali dovolj jajc ali pa so bili presmotani, da bi jim zastavljeno dejansko uspelo, ter se jim je poskus samomora ponesrečil ali pa izjalovil.
Očitno so nekateri res nesposobni do amena, da se jim niti fentati ne uspe in morajo svoja bedna ter vsega zaničevanja in pomilovanja vredna življenja nadaljevati, čeprav bi jih raje obesili na tram na podstrešju in se zazibali v onostranstvo, s tem pustili vse za seboj, se otresli vseh tegob in težav, ki jih tarejo in so jih tudi dokončno strle, da so si rekli ‘navaden niče sem, ničvreden bednik, ki ga nihče, četudi bi se vžgal, ne bi niti poscal’ in izberejo soočenje z bridko smertjo.
Danes je namreč Svetovni dan preprečevanja samomora oziroma boja proti samomoru in če tole bereš, potem si ga, oziroma ga nisi še,  zgural do konca – juhej! in si še med živimi. Radost in veselje!

Kaj, ko bi se raje lotili, da bi bil naš vsakdan, Svetovni dan odpravljanja razlogov za samomor in bi sčasoma postal sleheren dan – dan brez misli na samomor? M? Da človeka niti enkrat samkrat ne bi prešinila misel na most, štrik, vlak, žiletko in vse ostale izhode v sili, ki se porodijo v glavi obupanca? Da bi mu niti na misel ne prišlo, da je samomor najboljša možna varianta? Težka, kaj? Seveda je težka, ko pa odločitvi za samomor (pre)pogosto botruje tako banalen faktor kot je denar.
Marsikdo, bi se z mano, seveda ne strinjal in bi rekel, da to pak ne drži, da je mnogokrat pomemben dejavnik tudi psihično stanje človeka.

Zdaj pa roko ven izza gat, pa na herc.
Z vsem tem se je lažje spoprijeti, če imaš denar za najemnino, položnice, hrano in konec koncev za frdamanega psihiatra. Mnogo lažje si je reči ‘ok, vse to kar me pesti, se da odpraviti z odkritim pogovorom z nekom, ki se na tovrstne reči spozna in mi bo znal svetovati, kako prijeti bika za roge in se mu ne pustiti pomendrati.’
Če grem lahko k zobozdravniku, kadar mi gnije šestica, ker sem pač površen pri ščetkanju zob ali pa kadar se v pijanosti prekucnem čez smetnjak in si raztrgam golen, zakaj bi ne mogel iti k psihiatru in priznati, da imam težave?

Ker je stigma biti malce čez les, biti premaknjen, usekan, ruknjen.
Tako kot je stigma biti tisti čigar fotr/teta/ded/ stric, se je navezal.
Ampak tisto je stigma nekoga drugega. Ne tistega, ki ni šel v ambulanto, ampak z vrvjo v drvarnico.

Še dobro, da imamo take dneve kot je današnji, da se lahko borimo proti samomoru.
Ker samomor je tisti grdi, grdi stric, ne tisto kar do samomora pripelje.

Tako, da vsa čast ti, prebunkal si suicid, prav mu je, kajti danes se res ne spodobi vzeti si življenja, če pa te slučajno prime fentat se jutri, pa bodi karseda temeljit, kajti jutri je – kako prikladno – Svetovni dan prve pomoči in bi bilo sila jadnikavo, če bi te ubožca rešil reševalec ali pa bognedaj sosed …

 

Miss

you were a whole
lotta woman
no longer a child
with lots of grace
and lots of style
it hasn’t been real long
but it’s been a while
damn I miss

your

v
e
r
t
i
c
a
l

smile

pur

L

Ni živo bitje. Nima samoohranitvenega nagona.
Treba jo je ohranjati, skrbeti zanjo, jo negovati.
Biti skrben, jo hraniti, ji dajati zagona in novih moči.
Ni je dobro zanemarjati, je jemati kot samoumevno
ali kot nekaj, kar ti pripada in ti je bilo dano,
preprosto, ker si jo po svojem mnenju zaslužiš.

Za vsako se je potrebno potruditi,
jo bodriti, podpihovati in skrbeti,
da zaradi malomarnosti ne ugasne.

Kdaj prenehati nositi na ogenj,
ga skušati razžareti in kdaj je
bolje odnehati, ne bom vedel najbrž nikoli.

Pri nekaterih sem morda odnehal prerano
in bi me lahko grele še precej dolgo.
Pri enih nisem dopustil niti tega,
da bi nastal vsaj majhen plamen,
čeprav bi bile morda prijetne in tople.
Pri drugih sem nemara vztrajal predolgo
in zaman nalagal na prešibko žerjavico,
pri tretjih pa neučakan in preuranjen
z nalaganjem in željo, da bi plamen
segal čim višje v nebo in obliznil luno,
zadušil še tisto kar je tlelo in gorelo.

Ne glede na vse skupaj je gotovo nekaj.
Niti dve nista enaki!

Vsaka je drugačna, enkratna, različna
tako od prejšnje kot od bodoče in
v svoji edinstvenosti in unikatnosti
– lepa!

Četudi je obsojena na bridki konec
še predno se dobro začne,
kljub trpkosti in bolečini, ki jo zna prinesti,
jo je treba ceniti takrat, kadar jo imaš.
Ne predajati se malodušju ampak užiti trenutek.

Ko pride znova bom pripravljen.
Tako kot na vsako do sedaj.

Spet bo kot prvič.

Dokler pa tale ne izgori do konca
ali pa se morda ponovno razplamti,
zagotovo ne grem prižigati nove.

Lahko mi ugasneta obe.

%d bloggers like this: