andare in bicicletta

vaški bicikl
je znova poln zagona
poredno cinglja

bicikl

Kadilci nismo bebci

coffee-and-cigarettes

Oporekati temu, da kajenje ni škodljiva in nevarna razvada, bi bilo kratkomalo bedasto, do neke mere bi si vsak kadilec, četudi s sklonjeno glavo, priznal, da s svojim nevarnim življenjskim slogom ogroža tudi zdravje svojih najdražjih in najbližjih ter celo lastnih otrok, ki jim iz čiste zlobe ali pa zgolj zaradi tega ker je tako globoko zabredel v kremplje nikotinske odvisnosti, da mu je povsem vseeno za vse ostale, vse dokler ima tisto svojo škatlico cigaret in se lahko mirno predaja užitkom cigaretnega dima, ki nam tako lepo polzi po grlu in nam polni naša črna pljuča.
Zato niti ni težko razumeti zaskrbljenosti ministrstva za zdravje, da se za nas kadilce – boji. Še bolj se boji, da bi po nikotinskem opoju pričeli posegati mladi, ki jih živopisni zavoji tobaka in pisani napisi na škatlicah cigaret v trafikah vabijo v svoj razvraten in uničujoč objem.
Ondan sem opazil očeta, ki je komaj odvlekel svojega sina stran od skupine starejših moških s porumenelimi prsti in sivkasto kožo, ki so kašljajoče puhali dim visoko pod nebo, otrok pa je gledal vanje kot v mogočne parnike in vdihaval dišeč cigaretni dim.
Težko verjetno, kajneda?
Seveda. Ker gre za navadno izmišljijo in se kaj takega preprosto ne dogaja.
Starši svojih otrok ne izpostavljamo cigaretnemu dimu. Vsaj večina ne. Tudi sicer ta nevarnost ne preži nanje za šolskim poslopjem, kjer jim kak nepridiprav ponuja cigarete, da bi jih navlekel, ter si zagotovil novih strank, ki jim bo lahko prodajal črnoborzijanski neretvanski tobak. Eden od neverjetnih scenarijev, ki se mi je porodil v glavi je tudi ta, da vidim mamo s hčerko v naročju, obe bosi sredi noči objokani trkata na vrata varne hiše, ker sta morali ubežati nasilnemu možu in očetu. Zmanjkalo mu je namreč … cigaret. Pokadil je celo ugasle čike iz pepelnika, vse do filtra, potem pa je začel kričati in groziti.
Naslov v črni kroniki, ki ga ne boste nikoli in nikdar uzrli:
Povzročil verižno trčenje in pobegnil! V krvi je imel kar 3.4 g nikotina.

Pa vendar … kljub temu, da zaradi alkohola trpi prenekateri član te družbe, da je alkohol pogosto prisoten tako pri nasilništvu doma, kot tudi drugje, da so vse prevečkrat povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola, da alkohol povzroča kopico zdravstvenih težav pivcu samemu, ne vem, če sem kjerkoli zasledil, da bi kdorkoli pomislil, da bi bilo smotrno uvesti enotno embalažo za vse pijače z vsebnostjo alkohola, nanje pa lepiti slike s cirozo jeter, raka na želodcu, pretepenih in trpinčenih žensk, ki so ubežale nasilniškemu alkoholiku, zverižene pločevine in posledic prometnih nesreč nastale zaradi alkoholiziranega voznika ter fotografije otrok s fetalnim alkoholnim sindromom, ki je posledica prevelike količine zaužitega alkohola v nosečnosti. Ker to bi bilo pa nesprejemljivo!
Alkoholu se da bržda mnogo lažje upreti in potem, ko popiješ kozarec ali dva niti slučajno ne pomisliš, da bi še enega, medtem, ko cigarete – joj, prejoj!!! Nekateri pokadijo dve že ob jutranji kavi, pa potem še kakšno in tako ves dan! Celo pred otroki.
Glede na to, da cigaretni dim nima prav nič mamljivega vonja za kateregakoli pamža, temveč mu prekleto smrdi, me bolj kot to, da bo začel kaditi pri rosnih desetih letih, skrbi, da se nihče na ministrstvu za zdravje ne obregne ob to, da se po televiziji vrtijo reklame, v katerih mama svojega otroka zbudi s poljubom na lice, potem pa mu iz čiste materinske ljubezni na kruh na debelo namaže ’zdrav lešnikov namaz’, ki na kilogram namaza vsebuje ravno eno pest lešnikov, polovica vseh sestavin pa je sladkor! Seveda smo vsi tisti, ki otrokom tega ne privoščimo – slabi in neljubeči starši. V neki drugi reklami, za nek drug produkt, a s precej podobnim pristopom in s poudarjanjem družinskih vrednot, ravno tako ljubeča in skrbna mati, otrokom ob večerji ponudi ohlajeno rdečo pločevinko sladke rjavkaste mehurčkaste pijače, ki jo na dušek rad zvrne celo sam Božiček.
In spet …
Pa vendar … kljub temu, da sladkor povzroča debelost, karies, tudi odvisnost, si niti v najbolj divjih kadilskih sanjah ne predstavljam, da bi bili na dvo kilogramskih pakiranjih žele bonbonov namesto smejočih se pomaranč in kivijev, prekopicujočih se banan in kotalečih se ananasov, portreti gnilozobih zavaljenih osnovnošolcev s pogrizenimi nohti, ker že pol ure niso nesli v usta nobenega gumijastega medvedka.

Kadilci vemo po čem posegamo. Nismo bebci, ki bi nas bilo treba strašiti s črnimi pakungami in z grozljivimi fotografijami. Zavedamo se škodljivosti tobaka. Morda zaradi tega počnemo tudi še kaj drugega poleg kajenja. Hodimo na sprehode v naravo, tečemo, obiskujemo fitnes, kolesarimo, plavamo ali pa se kakorkoli drugače ukvarjamo s športom. Nismo popolni bebci, kot tudi nismo povsem neodgovorna bitja.
Opozorila, ki nas vsakič ko sežemo po tobaku opomnijo, da kadilci umiramo mlajši in da kajenje ubija, jemljemo resno. Bolj zaskrbljujoče bi bilo, če bi na škatlicah pisalo, da smo s cigareto v ustih videti kul, da odganjajo mrčes, zmanjšujejo stres ter delujejo blagodejno na prebavo. Da bi bili napisi na njih zavajajoči in bi bila resnica povsem drugačna.
Kot na izdelkih po katerih posegajo mladi za katere bojda ministrstvo izraža tako strašno skrb, da so oni lahko potencialni bodoči dolgoletni kadilci. Po nepotrebnem.
Kajti, če bi otroci in mladina pojedli in popili vse kar je zanje menda zdravo – saj veste, sadne jogurte in sadne pijače, v katerih je komaj kaj sadja,  kosmiče, vodo v plastenkah, kokakole in nutele, vam zagotavljam, da nihče od njih ne bi postal dolgoleten kadilec. Prej bi jih potolkla sladkorna bolezen in srčni infarkt.
Če je skrb za mladino pristna in resna, in ni le nek manever s pomočjo katerega bi sprejeli nek nesmiseln zakon za polnjenje državne blagajne, potem poskrbite, da bodo imeli otroci in mladež na voljo zdravo prehrano, tako v vrtcih, šolah in fakultetah, da bodo njihovi jedilniki lahko pestri tudi doma in da ne bodo imeli nepotrebnih zdravstvenih težav. Kadar pa jih že bodo imeli, pa raje poskrbite, da ne bodo s svojimi živčnimi starši ure in ure presedeli v čakalnicah zdravstvenih ustanov, da pridejo na vrsto. Mogoče bo že zaradi tega kak kadilec manj, ko mu ne bo treba nervozno čakati in tuhtati, ali bo za njegovega otroka ustrezna poskrbljeno ali ne, ali pa bo morda treba zbirati zamaške za zdravljenje v tujini.

Pod krinko

Star gruzijski rek še iz časov, ko je po območju Azije haral Džingiskan, pravi, da se najbolj briljantne zamisli človeku porodijo, ko se z golo ritjo in s hlačami spuščenimi do gležnjev, čepeč v latrini, zazrt predse v neko namišljeno točko, med praznjenjem črevesja, prepusti toku nezavednih misli, saj med takim opravilom praviloma ne razmišljamo o trenutnem početju in je možgan nagonsko povsem indifirenten do tako banalne telesne funkcije, ki jo brez kakršnegakoli miselnega napora opravljamo od prvega vdiha dalje.
Mene ta domislica ni ravno prešinila med buljenjem v fuge kopalniških ploščic, požvižgavajoč si Smolarjevo ’Zavod za zaposlovanje’, temveč me je povsem nepripravljenega zalotila iztegnjenega nad zlizanim laminatom, slonečega na laktih in nožnih prstih, ravno nekje v poldrugi minuti, ko se telesa poloti rahla tresavica.
Nekakšno meditativno stanje, kjer ne tuhtaš o ničemer in celo tisti zvok telefonske štoparice, ki ti v začetku najeda, povsem potihne in ne prejemaš od zunanjega sveta prav nobenega dražljaja več. Tudi rahla bolečina v predelu abdomena izzveni in tiho štetje sekund v glavi, ki se praviloma ne ujema s tistim na pametni napravi, preneha.
Tak amaterski ohm, zen, odmik, ki nakazuje, da boš kmalu klecnil in da se bliža druga minuta planka, ko nenadoma zaslišim, pravzaprav niti ne slišim, bolj občutim skupek informacij, idejo, vklop varčne sijalke ali kakorkoli bi že človek to poimenoval. Nekaj, kar se potem počasi iz podzavesti, kakor sončni žarki skozi jutranjo meglico prek poljan in dobrav, prikaže kot ideja. ‘Načrt, tako zvit, ako bi ga bil s soljo posul, bi mu lahko rekel presta.’, če parafraziram pogosto izjavo desne roke Černega gada, Baldricka.

krinka

Skriti delavec!
Tako nekako kot skriti kupec, le da bi se namesto zgolj za nekaj minut pojavljal po trgovinah, bi se za en mesec pod krinko infiltriral v določeno podjetje, tam počel  kar bi se mi reklo, od mene pričakovalo in zahtevalo, hkrati pa bi si vse kar se tam dogaja in godi, šušlja in govori med ljudmi, pridno beležil, zapisoval in preverjal.
Domislek, ki terja vsaj tehten premislek, če že ne česa več. Pomislite … kot nekakšen tajni agent, vohun na misiji razkrinkanja nepravilnosti in nečednosti, bi pridno opravljal svoje delo v kakem podjetju, ki svoje umazane rabote spretno prikriva in taji, potem pa bi ugotovitve kršitev posredoval naprej, da se vidi in izve.
Tu pa nastane tisti nepotreben zaplet in nemara nepremostljiva težava. Posredovati naprej komu!? Neki višji inštanci, ki naj bi se s takimi rečmi že tako ali tako pečala in ubadala? Inšpektoratu za delo, ombudsmanu? Mogoče bi lahko nagovoril našega vrlega, smeti odvažajočega, kislo mleko pakirajočega, štumfe zlagajočega, žaklje moke prenašajočega, cegle v šajtrgi vozečega, štoke vrat farbajočega in po trdih in garaških petnajstih minutah, ko kamere televizijskih poročevalcev prenehajo brneti in se ugasnejo bliskavice fotoaparatov dopisnikov medijskih hiš in časopisja, domotožnega na ograjo z zlatom ozaljšanega dvorca slonečega precednika, z že pregovornim posluhom za ljudstvo in njegove tegobe, da kabinet Republike Slovenije vloži nekaj tisoč evrov v projekt, ki bi pokazal dejansko stanje v našem gospodarstvu. Pravzaprav ne bi bilo treba niti kaj dosti vlagati, niti odpirati kake posebne izpostave kateregakoli ministrstva že. Vse bi potekalo v strogi tajnosti, moja prava identiteta in namen ne bi bila znana vse do trenutka, ko bi vstopil v pisarno direktorja podjetja pod preiskavo in mu pokazal svoje izsledke v poročilu, na kup papirja pa bi vrgel še posebno predsednikovo pooblastilo.
To ne pomeni, da bi mu karkoli odžrl, kje pa! O, ne!
On bi se lahko še naprej nasmihal v objektive, jaz pa bi brodil po temni strani zaposlovanja. Tam kjer se dogajajo krivice. Tudi podjetja, ki se zdijo vredna preiskave, bi našel sam. Nekaj jih imam že v mislih. Tista, ki vsake dva meseca iščejo nove delavce in neumorno objavljajo ene in iste razpise za ena in ista delovna mesta pri vseh možnih agencijah, ki se jih lahko spomnite (sam sem med brskanjem po oglasih za delo, v roku slabe pol ure naštel več kot ducat kadrovskih inženiringov/operaterjev/storitev/svetovanj, upravljanj s človeškimi viri in podobnih nazivov zanje), hkrati pa tudi prek zavoda za zaposlovanje, kjer uslužbenka ob omembi, da imajo ponavljajoče se oglase, zgolj skomigne z rameni, češ: ’Hja, kaj pa naj mi storimo?’ in se ozre proti stenski uri, katere daljši kazalec se bliža bohved kateremu odmoru za kavo.
Tu pa bi nastopil jaz. Napotili bi me tja ali kamorkoli bi jim že namignil, da mi zadeva smrdi in med delom raziskoval. Po potrebi bi se izdajal, da sem denimo Gvozden Špijunović iz Sremske Mitrovice ali pa Dimče Vaginoski iz Kumanova. Morda bi se kak teden lahko pomudil tudi na enem od območnih Zavodov za zaposlovanje, kjer bi prej svojega čislanega tajnega sodelavca kaj kmalu označili za navadnega ovaduha in špiclja, ki jih je naznanil, da kaj drugega kot da nesmiselno premetavajo papirje, pravzaprav ne počnejo.

Izmišljena zgodba (ki bi lahko bila resnična) o tem kako so prijeli bika za roge oziroma šefa za kravatlc

Uspešen podjetnik s polno ritjo vsega ni postal le zato ker je imel nos za posel, temveč predvsem zaradi tega, ker je bil povsem brez obraza. Marsikomu je zabil nož v hrbet, mnogim je metal polena pod noge, a si s tem ni belil glave. Črtil je svoje zaposlene, ki po njegovem niso stali na lastnih nogah in so bili brez hrbtenice, da bi se mu zoperstavili. ‘Spravi se mi spred oči!’, je zabrusil enemu od njih, ki je hotel povišico, saj je bil v podjetju že dvajset let, vse od dne, ko je s trebuhom za kruhom prišel iz Slavonije, še vedno pa je živel iz rok v usta.
Nekega dne mu je eden od podrepnikov nesel pod nos, da nameravajo delavci spustiti vse iz rok in da ne bodo mignili niti s prstom, dokler jim ne poviša plač, saj oni na svojih ramah nosijo največje breme. Tistikrat so se mu prvič zašibila kolena.

biznismen

Konec je. Vrag je vzel šalo. Še dobro, da sem odnesel celo kožo.’, si je mislil, medtem, ko je kot lipov bog stal pred lokalom in pogledoval na uro. Izza vogala je z lahkotnim korakom, kot kak baletnik in hladen kot špricer prikorakal Ožbolt. Klical ga je, preden jo je kot podlasica iz kurnika podurhal iz pisarne.
‘Kje vraga hodiš!?, je zabevskal vanj.
Kaj se pa dereš kot jesihar?’, mu je našopirjen kot kak pav zabrusil nazaj.
‘Ne suči se tu kot mačka okrog vrele kaše. Pojdiva raje noter.’
Napet kot struna mu je sledil v notranjost lokala, kjer sta sedla za mizo.
‘Še kako minuto dlje bi ostal v fabriki pa bi te živega odrli. Oni Srbin, ki ga že leta vlečeš za nos bi te nataknil na kol, ti povem. Besen je kot ris.’
‘Kaj naj zdaj naredim? Na led ne bodo šli več.’
‘Kaj kaj!? Obljubi jim trinajsto plačo, kar češ jim natvezi, sicer boš ob glavo.’
Ožbolt je bil njegov polbrat. Ravno take sorte tič kot on. Po fotru. Tudi on je bil b’iznismen’. Kar sta videla, sta se naučila in tudi onadva nista padla daleč od drevesa.
‘Ti pa nimaš vseh ovc preštetih, a? Kaj pa če me bodo držali za besedo? In veš da me bodo!’
‘Bolje, da te držijo za besedo, kot pa za vrat. Ali pa meter nižje …’, se je zarežal in naročil dva dvojna z ledom. ‘Sploh pa beseda ni konj! Obljubi kar je treba, potem pa rep med noge in na prvi avion. Ne bom nič ‘slepomišil’ pa okrog rit v varžet … takole ne bo šlo več. Predolgo si pometal pod predpražnik, davčna te ima pod drobnogledom zaradi sive ekonomije, pol ljudi imaš na črno, vsi pa tenko piskajo in že z belimi gledajo, ko zagledajo tebe pa jim pade tema pred oči. Me čudi, da te do zdaj ni še noben na zobe. Ampak scat jih ne boš več peljal, toliko da veš.’
‘Kaj me zdaj tle kozjih molitvic učiš pa litanije poješ, kot bi bil ti kaj boljši!?
‘Oho … Sem ti na rep stopil, a? Veš kaj, v rit se zalet! Ti si mene klical, ne jaz tebe, tebi voda v grlo teče! Naredi kakor veš. Mogoče si do zdaj mislil, da si zvit kot presta, pa si kot kaže bolj ‘smotan ko kifla’, kakor bi rekli tile, ki ti po cele dneve garajo kot črna živina.’
Tudi sam je vedel, da bi moral pobrat šila in kopita že pred nekaj meseci, ko je na sestanku prodajal buče, češ da časi niso rožnati in da morajo, preden se spravijo na zeleno vejo, zlesti iz rdečih številk.
Njegov namestnik mu je pihal na dušo, da je modro govoril, ni pa se zavedal, da mu rovari za hrbtom in da mu je trn v peti, da ga želi spraviti s poti ter zasesti njegov stolček.
Plačal je zapitek, sedel v avto, vžgal motor, iz radia pa je hripavo zadonelo: ‘delam, delam, deeeelaaaam …’, ko so se na lepem odprla vrata. Štefan, močan kot bik, ga je kot deklico iz cunj potegnil iz avta in potisnil v dostavni kombi, ki je sekundo zatem kot sneta sekira odbrzel po cesti. Po ovinkih ga je premetavalo kot vrečo krompirja. Čez deset minut so se ustavili na tovarniškem dvorišču, kjer je bila zbrana vsa popoldanska izmena.
‘Došla maca na vratanca’, je slišal vzklikniti nekoga, ostali so se ob tem smejali kot pečeni mački, v tistem pa je od nekod priletela Gordana in mu pripeljala tako okrog ušes, da je videl vse zvezde.
‘Ne maži si rok, Gordi!’, so ji prigovarjale sodelavke, ona pa je v sveti jezi zarobantila:’Ma, ko bugarsku skupštinu ga bom!’
‘Mi o volku …’, je posmehljivo stopil predenj njegov namestnik, sedaj očitno vodja gonje. ‘.’Toliko o vranah, si je mislil … Ravno tisti, ki jih je vsa leta vodil žejne čez vodo, so mu sedaj nalili čistega vina.
Nekdo je rekel, da so kriminalisti že na poti. Krasno. Prej jo je tako jadrno ucvrl, da je dokumente pustil kar tam, na očeh, kaj šele, da bi jih vsaj odnesel ali celo uničil. Prišli bodo na pogrnjeno mizico in niti po krompir v žerjavico jim ne bo treba seči. Trideset let lagodnega življenja je šlo v božjo mater. Preziral je to drhal, ki ga je na koncu vendarle spravila na kolena in moral jim je priznati, da so to bitko dobili. Videti je bil ves poklapan, poln obžalovanja in resnično je obžaloval. Da so ga dobili s prsti v marmeladi namreč, ne ker je kradel kot sraka. Sam pri sebi se je nasmihal, saj se je spomnil dejstva, da je mala riba. Vse kar mora storiti je, da namoči koga drugega, ki ima več masla na glavi kot on in še preden utegneš reči ‘gospodarski kriminal’ ali pa ‘sistemska korupcija’, bo prost kot ptiček na veji.
‘Biti prvi na vasi navsezadnje ima neke svoje prednosti’, si je mislil in se zarežal kot hijena, ostali pa so ga le čukasto gledali.
Stari lisjak, čeprav je imel še kakega okostnjaka v omari, jih je imel tudi za ušesi in še kakega asa v rokavu. Potočil bo nekaj krokodiljih solz in vse bo šlo kot po maslu. Kmalu bo spet v sedlu in prej ko slej mu bo spet padla motorka v med. Taki kot je on, vedno pristanejo na nogah.

* prvi del zgodbe v frazemščini je nastal, ko so na Val202 vrgli kost za kratko zgodbo z vsaj tremi frazemi povezanimi z deli telesa, drugi del pa je nadaljevanje zgodbe. Izziv sem zagrabil kot pes ježa in se zapodil v pisanje kot svinja v buče. 

 

Logo naš vsakdanji

logo

Vsakič, ko greste iz katerekoli trgovine in nakupite karkoli, vsakič, ko oblečete kos oblačila, vsakič, ko se obujete, vsakič, ko sedete v vozilo – prav vsakič ste reklamni pano. Vrečko v kateri nesete nakupljeno, majico/pulover, ki ju navlečete nase, avto, ki ga vozite – prav vse je ozaljšano z logotipom firme.
Zadeve kupite, plačate … preplačate celo – ravno zaradi tistega našitka ali tiska na izdelku – in hodite okrog z ogromnim HH na prsih, s stilsko oblikovanim Cjem na rokavu, s prikupnim krokodilčkom nad srcem, z ogromnim napisom KANI čez cel hrbet in delate reklamo firmi, ki vam je najprej drago zaračunala svoj izdelek, vam po vsej verjetnosti zaračunala tudi vrečko v kateri ste kupljeno odnesli, na koncu pa še ponosno paradirate po ulicah in jim delate povsem brezplačno reklamo.
Kar stopite do svoje omare in najdite tri izdelke – nogavice ne štejejo!, – ki nimajo na sebi nekakšne razpoznavne oznake, pa naj bo natisnjeno, všito ali našito. V najboljšem primeru boste našli kako stegnjeno majico, ki jo imate za spanje ali pa spodnji del trenirke iz kake zakotne prodajalne, sicer pa je logotip ali pa ime firme napisano celo na elastiki gat.
Vsakdo, ki mu gre na živce, da ga razno razni prodajalci in trgovci uporabljajo kot premični reklamni pano na dveh nogah, natanko ve, koliko truda mora človek vložiti v to, da najde kak kos oblačila, ki nima napisa čez vso sprednjo stran, kaj šele, da najde recimo majico, ki je brez kakršnekoli oznake kjerkoli sploh. Praktično misija neizvedljivo. Že misliš, da si hudiča našel, da imaš pred sabo ličen in kakovosten izdelek, ki ga ne krasi nikakršen logotip, pa opaziš povsem drobčkan, centimeter krat centimeter in pol velik, malodane neopazen našitek na rami, ali pa z enako barvo všit logo na levem rokavu. Da bi bilo povsem brez, je kot bi se proizvajalec moral odreči plačilu za zadevo in boste reč lahko odnesli domov brezplačno.
Če je nismo pocahnili, vam je ne moremo računat.
Ravno tako jo bomo plačali, bemtiduš, samo, a bi se dalo za božjo voljo skleniti kompromis, da všijete le tisto strašno motečo etiketo s svojim sicer krasnim in čudovitim logotipom na zadnjo notranjo stran ovratnika? Najbrž ne, ker vedo, da jo bomo ob prvi priliki odrezali, če ne kar iztrgali, za nameček pa je prav nihče ne vidi, razen lastnika, ko pogleda a se lahko pere na 60 al se mora nujno na trideset … ker drgač logo zbledi … a veš …
Resno, koliko stvari, ki jih človek natakne nase nima nikakršnih oznak? Kakopak ne govorim o uniformah, temveč o povsem običajnih civilnih oblačilih, ki jih nosi slehernik vsakodnevno v svojem prostem času.
Mhm? Koliko? Ste pošpegali v omaro? Vrgli uč na cunje, ki jih imate na sebi ta trenutek. Če do sedaj tega niste niti opazili, boste morda vsaj naslednjo uro bolj pozorni na logotipe, ki nas obdajajo in nam podzavestno sugerirajo, da imamo opravka s kakovostjo. Da jih je vredno imeti. Pravzaprav nas nagovarjajo, snubijo in vabijo k temu, da to morate imeti. Saj veste … sublimno sugerirajo. Na nezavednem nivoju.
Naslednjič, ko boste morali nekaj kupiti, kaj pa vem … hladilnik, štedilnik, kapo, rokavice, sirup proti kašlju?, vas bo tisti mali znak, tisti napis s tako znano tipografijo – Odkod že? Kje vraga sem to že videl in zakaj mi je ostalo v spominu!? – spodbudil in spodbodel k nakupu.
Od nekod vam je znano. Tako … domače. Prebuja prijetne občutke.

Ob okrašeni smrečici, sveže stuširani in umitih zob, na sobotno jutro, sproščeni v trenirki sedite na kavču, srebate čaj, po tleh kocke in igrače vaših otrok, na televizorju gledate smučanje, v pečici se peče piščanec, v hladilniku je pripravljena francoska solata, pivo ste kupili, kasneje pride družba s prigrizki, gledali boste nogometno tekmo, žena pelje otroke gledat lučke, vam pa nikakor ne potegne zakaj vraga tuhtate o zamenjavi zavarovalnice in banke in internetnega ponudnika in koliko bencina imate v rezervoarju, hkrati pa se vam lušta kos kruha z na debelo namazano pašteto!?
Človeku pa nič jasno

Pamževa odsotnost

S sinom ne zdržim skupaj več kot dva dni. Če se zgodi, da je z mano kak dan dlje, mi je tretji dan, ko sredi noči iz svoje postelje zleze k meni in svojo desno roko položi čez moja prsi, že malodane mučno, četrti dan pa zagotovo obžalujem, da ga nisem peljal nazaj k mami že prejšnji dan, če ne celo dan poprej. Med poletnimi počitnicami je bil pri meni skoraj cel teden. Pohajkovala sva okrog, prej sva v nahrbtnik zložila pijačo, kak prigrizek, zavojček piškotov ali kaj takega, sadje – banane ali jabolka, če sva se šla kopat v jezero sem pripravil sendviče, samo s salamo ali samo s sirom, saj ne mara, da je v njem oboje, kaj šele, da bi vanj vtaknil list solate, bognedaj solato ali pa kak namaz.
Tako sva hodila po kosilu do jezera, tam pogrnila brisači, on pa je isti trenutek, ko je slekel hlače in majico, oboje zložil in postavil v vogal brisače, zatem pa je z iskrico v očeh že pogledoval od ritja krapov kalno vodo in me s pogledom vpraševal, če sme noter. Samo nasmehnil sem se in gledal za njim, ko je juhuhujal proti vodi, vstopil vanjo do pasu, se zagnal vanjo, potem pa z nerodnimi zamahi ohranjal svoje telo nad gladino. Zvil sem si cigareto in ga med kajenjem motril, on pa je vsakič počakal, da sem pokadil in čik ugasnil v kovinsko škatlico, ki sem jo nosil s seboj, potem pa me je vabil k sebi. Snel sem si očala, jih pospravil in se mu pridružil v vodi. Čofotal je okrog mene, se potapljal za ne več kot tri sekunde, potem pa si brisal kaplje z obraza in sopihal kot bi pod vodo preplaval celo dolžino bazena in ne le tistih treh metrov, kolikor si jih je zadal, da je priplaval do mene. Iz vode ga je bilo treba vedno znova skoraj izvleči, vendar je potem, ko se mi je zdelo, da je bil v vodi več kot dovolj in sem pričel šteti ‘ena … dve … ‘, že lezel ven, čeprav nerad. Nikoli mi ni bilo treba šteti dlje kot do dve, tako, da niti ne vem, koliko sekund ima sploh na voljo, kadar mu strogo očetovsko zabičam, da naj s čim preneha ali pa pride k meni. Pogosto mi niti šteti ni treba. Stisnem roke v pest, stegnem palec, zatem kazalec in že preneha. Nejevoljno pride iz vode, v vogal brisače si obriše obraz, potem roke, jo poravna in sede poleg mene. To, da je hud, ga kmalu mine, ko mu zagotovim, da bo smel kasneje še v vodo. ‘Bova šla skupaj?’ Odgovorim mu, da potem, ko si malo odpočije od plavanja in nabiranja raznoraznih kamenčkov, ki jih vneto pobira z dna in jih ob WOW! okliče za zaklad. Pomalica sendvič, jabolko mu z zložljivim nožičem narežem na krhlje, vmes odnese vrečko in papir v koš za odpadke. Z bosimi nogami hodi po kamenčkih in se kremži ker ga pikajo v podplate. Nekaj časa nemirno poseda pri meni, potem se umiri in za nekaj minut celo leže na brisačo. Zaklade znova preveri in jih večino enega za drugim zaluča nazaj v vodo, nekaj najdragocenejših pa še vedno hrani. Igrava se kaladont in se reživa kadar komu ne uspe nadaljevati. Besede ga zabavajo. Rad jih ima. Vsako jutro me, še preden vstaneva, sprašuje, če bova brala. Še ves zliman od spanca vzamem v roko knjigo, ki jo prinese s police in mu berem. Sedemintridesetič Kozlovsko sodbo, sedmič Velikega dobrodušnega velikana, triindvajsetič Kolja in zmaj, … karkoli. Da mu le berem, se vmes afnam z glasovi junakov, on pa naslonjen na mojo desno ramo gleda ilustracije, me čoha po betici ali pa se s hrbtom stisne k meni in je obrnjen proč.
Praviloma grem ponj v petek popoldan, nazaj ga peljem v nedeljo. Spotoma greva v trgovino, kupiva kak priboljšek. Pogosto se na poti nazaj še kje ustaviva. Ob tistem neuglednem ‘živalskem vrtu’, kjer kozice pridejo k ograji in mulijo travo, ki jim jo moli skozi rešetke, na Trubarjevi domačiji, kjer popije jabolčni sok, čeprav je hotel ledeni čaj, vendar ne ugovarja niti se zaradi tega ne meče ob tla, ali pa se ustaviva le na turjaškem parkirišču in se sprehodiva toliko, da še malo podaljšam najin čas skupaj, čeprav ga včasih kadar me njegova prisotnost že skoraj spravlja v obup, spodim pred televizor gledat risanko, ali pa mu dam kopijo iz pobarvanke za odrasle, kjer potem premišljeno izbira barve za vzorce viteza bojevnika, pod čigar podobo je zapisal rumeno vijolični trubadur, čeprav ga je sprva poimenoval z neko skovanko, ki jo je žal pozabil, jaz, teslo pa si je nisem zapisal. Tako kot nešteto drugih duhovitih in iskrivih domislic, ki so se porodile v njegovem otroškem umu. Trudim se, da bi večkrat počela kaj zanimivega,  se denimo odpravila v gozd raziskovat, čeprav povsem zadošča – vsaj upam –  to, da sva skupaj. Ne kupujem mu dragih daril, ne vozim ga na ne vem kake lokacije, v zabavišča. Razveseli se že kakijev, datljev, zajtrka, ki ga pripraviva skupaj, piknika z mini lubenico kar natepihu, ker nama je načrte prekrižal dež, če na kocke nareže kruh za nadev za kuro ali pa če razžvrklja in posoli jajca za omleto. Vesel je novega bloka za risanje in barvic, jenge. Včasih mi, kar na lepem blekne:’ Hvala ti, ker si mi skopiral pobarvanko.’ Ali pa: ‘Hvala za mikado. Zdaj mi ne bo treba pisat računov, da bom vadil seštevanje.’ Iger, ki bi jih kak drug pamž staršu zalučal v glavo, se razveseli in se zanje celo zahvali. Eh, kot da bi mu sam, če bi to mogel, ne kupoval dragih lego kompletov. Seveda bi mu jih. Ne bi ga peljal iskat le polža, od katerega so se njega dni Višnjanje čednosti učili … Peljal bi ga v legoland, gardaland, disneyland. Pa bi bil zato kaj boljši oče? Vraga … Le občutek bi imel, da kadar pride na obisk, pride zato, ker ve, da bo dobil kaj, s čimer se bo lahko bahal ali pa vsaj postavljal pred sošolci. No, vsaj to mozganje mi je prihranjeno. Spred televizorja pride po manj kot pol ure, potrka na vrata, pokuka noter, se mi nasmehne. ‘Očka … bova kaj brala?’ Izbere knjigo, mi jo pomoli in se stisne obme. Zmorem uro. Uro in pol. Potem spet potrebujem predah. Včasih se mi zdi, da začuti in sam reče, če gre lahko mal tja, čez čas pa spet pride. Se pofočkat ali preverit če je z mano vse v redu? Bemti …
Lep čas, se mi je dogajalo, da sem bil že v nedeljo dopoldan siten in zoprn, da sem ga okregal za kaj kar sploh ni bilo potrebno … hotel sem se mu vsaj malo zameriti, da bi mu ne bilo prehudo, ker mora nazaj … nekaj časa je namreč vsakič, ko sem po kosilu napovedal skorajšnji odhod, pričel jokat in se upirat, da noče it. Zdaj se je očitno navadil, da vsake štirinajst dni pridem ponj, je tisti vikend z menoj, če so počitnice dan ali dva dlje, potem pa hajd nazaj. On se je že. Fotr se ni. Dlje časa, ko je z mano, dlje časa rabim, da pridem k sebi. Nekako tako, kot bi šel na žur, se tam imenitno zabaval, hkrati pa natanko vem, da dlje, ko bo zabava trajala, več časa bom rabil, da pridem k sebi. Ob slovesu ga objamem, poljubim. ‘Priden bod, fajn se mej.’ Prikima. Se nasmehne. Mi pomaha. Odidem k avtu, se odpeljem. Odleže mi, da sem ga vrnil, saj vem, da če bi bil še z mano – ne vem, en mesec –  in bi ga peljal nazaj, bi najbrž zaradi solz, ki bi se mi nabrale v očeh zapeljal s ceste ali pa bi sploh ne zmogel odpeljati. Ustavim se pri živalicah, si zvijem čik in gledam skozi ograjo, ob kateri se je pred nekaj urami gromko smejal, ko se je puran oglašal na moje oponašanje, on pa me je medtem, ko se je držal za trebuh, rotil naj neham. ‘Ne morem, ne morem več …’, se je smejal in me gledal s tistimi svojimi očmi, ki so kot dve skodelici močne turške kave.
Vmes ga pokličem le redko, če pa že, to storim v sredo pred petkom, ko grem ponj, pa še takrat me tisti njegov ‘Živjo.’ in pričakovani odgovor na kaj počne, ‘S tabo se pogovarjam.’, zareže v srce kot kirurško jeklo.
Ja. Peljem ga nazaj. Nazaj. Vrnem ga. Kot nekaj kar mi je dovoljeno vsakih štirinajst dni vzeti na izposojo in v upanju, da mu življenje bogatim vsaj pol toliko kot ga on meni, da me čas z njim pomirja in osrečuje, me vsakič, ko me prešine, da so nama ti trenutki odmerjeni, pahne v neko brezno iz katerega se včasih komaj uspem skobacati. Njegovo posteljo, takrat, ko ga ni, uporabljam za odlaganje svojih oblačil, nanjo polagam svoj zdelan računalnik, slušalke, kabel za polnjenje telefona, miško, knjige iz knjižnice in nahrbtnik, svoje knjige, medtem pa sta njegova Padingtona skupaj z volkom, krokodilom, žirafo in tjulnjem za njegovo zloženo pernico in vzglavnikom. Kot bi hotel samega sebe čim manj vznemirjati z opominjanjem na to, da njegova postelja sameva, da je prazna in da vse tiste dni, ko ga ni v njej, spi doma. S ‘stene pošasti’ ves čas vame zreta dve njegovi risbi. Prikupna oranžna enooka pošast in moj portret. S police pa iz malega duplo okvirčka, ki sva ga skupaj s fotografijama dobila v dar od prijatelja fotografa, njegov tako nasmejan obraz, da spominja na  malega kitajčka, na drugi strani pa grdo gleda spod čela. Prav tako nasmejan. Kadar me  – tako kot zdaj – tare njegova odsotnost in ga pogrešam, si pogledam obe podobi, se nasmehnem, pomislim, da bi okvirček dal nekam spred oči, a se znova zagledam v tisti njegov navihan obrazček, kar v naslednjih dvanajstih dneh, preden se odpravim znova ponj, naredim ničkolikokrat.

pomol

Revoz iz drugega zornega kota

V preteklih dneh sem s skorajda takšnim začudenjem, kot ga je ob obisku novomeške tovarne za proizvodnjo vozil znamke Renault izrazil premier vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, prebral več člankov o tem kako Revoz na vse pretege išče delavce, a teh nikakor ne uspe dobiti, kljub visoki brezposelnosti v regiji, obljubljeni plači 910 evrov bruto, plačanih nadurah kot tudi izplačilu regresa. S to razliko, da se je on čudil, zakaj ljudje ne pograbijo te edinstvene priložnosti za delo, sam pa sem ostrmel ob številki 910, kolikor naj bi znašala bruto plača. Čeprav je bilo moč prvotni znesek slišati tudi na predstavitvi o možnostih zaposlitve v podjetju, ki so ga predstavniki agencije za zaposlovanje organizirali v prostorih Urada za delo, se je kasneje izkazalo, da se do teh vrtoglavih devetstodesetih evrov pride z dodatki za popoldansko in nočno delo ter z ‘nagrado’ za celomesečno prisotnost, sicer pa osnovna bruto plača delavca v proizvodnji znaša, reci – piši, natanko 793,09 EUR. Kar presega zakonsko določeno minimalno plačo za 2,36 evra. Kajpada bruto.
Da temu ni povsem tako, izveš po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu ter po ravno tako uspešno opravljenem preizkusu ročnih spretnosti, na celodnevnem uvodnem seminarju v samem podjetju, kjer te seznanijo z načinom dela, skrbjo za kakovost in z varnostjo pri delu ter o vsem ostalem kar pritiče k samemu proizvodnemu procesu in s čimer mora biti bodoči sodelavec v uspešnem mednarodnem podjetju pač seznanjen. Omenijo tudi razne ugodnosti kot so organiziran prevoz na delo in z dela, toplo malico z različnimi meniji v tovarniški menzi in ti zatorej ni treba skrbeti za to, da si doma pripraviš sendvič in jogurt, kot češnjo na vrhu torte pa navržejo še popust, ki so ga deležni vsi zaposleni, če se odločijo za nakup novega Clia ali Twinga.

twingo

Čez teden ali dva – nekoga prej, drugega kasneje – pokličejo iz Direkcije človeških virov, da se uskladijo glede pričetka dela, nakar v zaposlitveni agenciji pripravijo pogodbo o zaposlitvi za delo pri drugem delodajalcu. Po podpisu si nared za delo. Delo poteka v dveh izmenah, dopoldanska od 6ih do 14ih, popoldanska od 14ih do 22ih. Delavski avtobus te po dobri uri vožnje pred fabriko pripelje dvajset minut prej, kar je ravno prav, da se preoblečeš in pravočasno prideš na delovno mesto. Linija se v osmih delovnih urah ustavi trikrat. Enkrat za malico (pol ure) in dvakrat za pet minut, ki komaj zadoščajo, da prideš do stranišča in nazaj. To nista ‘čik pavzi’. Kajenje je na celotnem območju tovarne strogo prepovedano. Varnostniki redno preverjajo wcje iščoč kršitelje prepovedi. Kazen je stroga in te užge, kjer najbolj boli. Po žepu. To je pavza za opravljanje najosnovnejših človeških potreb. Izven teh okvirjev odhajanje na stranišče ni zaželeno. Če nimaš ravno kakih zdravstvenih težav. Po petih minutah se trak znova vklopi in teče. Trak ne čaka nikogar.  Če se vmes zgodi zastoj je ta zaradi človeške napake. Na vsakodnevnih nekaj minutnih animacijah po malici, nadrejeni na svojem oddelku delavce seznani s številom spodrsljajev prejšnjega dne, na katerem delovnem mestu je bila napaka storjena in kakšne so njene posledice. Sleherna napaka se beleži prek računalniškega sistema, ta natančno lokacijo in vrsto napake sporoči odklanjalcu na pager, ki je vezan na telefonsko omrežje. ‘Stroški so ogromni!’, pove preddelavec. Ne le, da si odgovoren za napako, zaradi katere je stala cela linija in zaradi katere si spravil v dobesedni tek nekaj ljudi v haljah, ki hitijo popraviti tisto, kar si ti zašuštral in se trudijo, da bo delovni proces v najkrajšem možnem času znova normalno stekel, s tem si povzročil tudi gospodarsko škodo podjetju, nepotreben strošek in izpad dohodka. Tu ne gre za minute. Za sekunde in stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj kot bi lahko bilo, kar podjetju predstavlja izgubo dobička. Krivda je tvoja. Peči bi te morala slaba vest, moral bi imeti občutek krivde in odgovornosti za slabo opravljeno delo, v najslabšem primeru lahko avto zavrnejo ali še huje,  lahko ga kdo kupi in se z njim zaradi tvoje površnosti in malomarnosti ubije. Ker si prepočasen. Ker ne zmoreš norme. Ker izgubljaš dragoceni čas s tem, da si ne namestiš drugega vijaka že med vijačenjem prvega, tretjega med vijačenjem drugega vijaka, četrtega med vijačenjem tretjega. Delaš nepotrebne gibe, odvečne korake. Šteje vsaka stotinka, ki jo izgubiš s tem, ko ne delaš z obema rokama hkrati. Medtem, ko imaš vijačnik v eni roki in z njim odvijaš vijak, si moraš z drugo roko že pripraviti kabel z maso, ki nanj sodi, saj ti v nasprotnem primeru zmanjka časa, na kar te prične opozarjati semafor, ki posveti najprej oranžno in oddaja kratke piske, potem pa sveti rdeče in piska še hitreje, še glasneje in bolj predirljivo kot prej.
Dela ne moreš dokončati, saj se trak ustavi, vijačnik zablokira, priganja te novo vozilo, za nameček pa si naslednjemu delavcu v procesu proizvodnje v napoto in ne more opraviti svojega dela.

v5qzuu

Delo je naporno, zahtevno in izčrpavajoče. Tako fizično kot psihično. Terja pozornost, zbranost, natančnost, hitrost. Vzdušje na delovnem mestu je vse prej kot sproščeno, pogoji dela pa nikakor ugodni. Nad njimi se pritožujejo tudi delavci z večletnimi izkušnjami, norma je visoka. Marsikdo od prišlekov ne zdrži več kot dan ali dva, nekateri odidejo že po nekaj urah. Mnogim po enem mesecu ne podaljšajo pogodbe. Že na uvodnem seminarju kandidate seznanijo s tem, da je v podjetju vse natanko izmerjeno, preštudirano in v nulo prekalkulirano za doseganje optimalnih rezultatov in da se vse da, če se le hoče in če se dovolj potrudiš. Se pravi, če ne zmoreš in nisi sposoben držati tempa, ki so ga določili za to usposobljeni strokovnjaki iz tujine, to ne pomeni, da oni niso predvideli menjave baterije na vijačniku, da niso upoštevali, da je navoj kakega vijaka slabo vrezan, da kak kos ne sede ‘kot ata na mamo’, da je morda kdaj kaj zvito, odlomljeno, narobe ukrivljeno, da se niso ozirali na to, da deset minut do desetih zvečer koncentracija delavca ni enaka tisti ob pol treh popoldan, in da njihova težnja k temu, da bi dosegli, da je vsaka operacija že prvič opravljena brezhibno in kakovostno ter ne rabi popravljanja, včasih preprosto neizvedljiva zaradi nepredvidljivih faktorjev, temveč pomeni to, da se ne potrudiš dovolj. Ali pa nisi primeren za tovrstno delo. ‘Ni vsak za vse. Morda vam bo šlo kje drugje delo bolje od rok …’ z nasmehom pove eden od predavateljev na seminarju.

Nekaj dni po tistem, ko število vozil z 42 povečajo na 45 vozil na uro, šef, na obveznih minutah za animacijo, svojim delavkam in delavcem, ki sedijo za mizo pred njegovo pisarno, s povsem resnim izrazom na obrazu reče:’ Uvedli smo še eno delovno mesto, se pravi je vmes zdaj še en človek, dela imate manj kot prej, napak pa je vedno več. Statistike so ka – ta – stro – fal – ne! Ne vem kako to … Smo se mal’ polenil, a’l kaku?’ V proizvodni hali se prižgejo luči, trak se avtomatsko zažene. Sklonjenih glav, ponižani, osramočeni ali pa zgolj jezni odidejo na svoja delovna mesta, si nataknejo rokavice in nadaljujejo z delom.

Dva dni pred iztekom enomesečne poskusne dobe te seznanijo z dokončno odločitvijo, da ti pogodbe ne bodo podaljšali, kar nekako pričakuješ, saj si imel teden poprej s šefom pomenek o tem, da se boš moral malo obrniti, če hočeš ostati. Da sicer delaš dobro, z malo napak in kvalitetno, a ti vseeno manjka še malo. Čisto malo, pa vendarle preveč. Takrat te je namreč ocenil, da opraviš nekako 90 odstotkov zadanega, a jih je od svojega nadrejenega slišal, ker ni vzel v ozir neizogibnega povišanja norme in je zategadelj podal nerealno oceno delavca. Naslednji dan prejmeš odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z utemeljitvijo nedoseganja časa cikla, potrebnega za nemoteno delovanje. Delavec je opravil približno 85% operacij v času cikla. Nekoliko razočaran, hkrati pa z olajšanjem, izprazniš garderobno omarico, ključ vrneš šefu. Legitimacijsko kartico potem, ko  se ob izhodu še zadnjič štempljaš, pustiš pri varnostniku na recepciji. Za delovne hlače, kratke majice in delovne čevlje ti je rečeno naj jih kar zalučaš v smeti, češ da nimajo z njimi kaj počet. ‘Lahko pa jih neseš tudi domov zaradi mene. Vseeno mi je. Hvala za sodelovanje in srečno!’
Hja, zakaj pa pravzaprav ne? Avtomobili se prodajajo, delavcem plačujejo minimalno plačo za maksimalno delo, za povrh pa je premier podjetju obljubil še nadaljnjo podporo vlade pri novih projektih, za katere s(m)o – kakor piše v sporočilu za javnost na spletni strani Vlade Republike Slovenije – od leta 1998 Revozu skupaj namenili 85,6 mio EUR pomoči. Razumljivo je torej, da taki firmi kot je Revoz, en ubog par proč vrženih čevljev ne povzroči ravno finančne luknje, kot je ne naredi niti zdravstveni pregled, ki za vsakega delavca stane nekje okrog sto evrov, pa naj ta dela teden, mesec ali leto. Po krajšem premisleku je jasna tudi zaskrbljenost gospoda Cerarja glede težkega zadovoljevanja ustrezne delovne sile, saj bi to lahko pomenilo, da ljudje niso več pripravljeni sprejeti vsakršnega dela za mizerno plačilo in ne zaupajo več delodajalcu, ki jim sprva obljublja zaposlitev za nedoločen čas, ko trgu zagotovi potrebna vozila pa preprosto ukine polovično nočno izmeno, s tem pa delavcem prenehati veljati pogodba, kot se je to zgodilo marca 2015 in je brez zaposlitve ostalo 450 agencijskih delavcev. Mnoge je Zveza Renault-Nissan letos spet vabila, a se ti niso odzvali. Zatorej ne preseneča, da je Direkcija za človeške vire, te dodobra izčrpala in izpraznila, ter da nima več kje zajemati gonilne sile, ki bi poganjala njihov dobičkonosni stroj, delavec pa naj bi se zadovoljil z drobtinami in bil celo v prostem času venomer dosegljiv na svoj mobilnik, če bi ga slučajno klicali iz službe, da mora priti nadomeščati koga iz druge izmene, ki je zbolel in je sporočil, da ne more priti v službo. Marsikdo tega ni sposoben, če pa kdo od vas meni, da bi zmogel, pa naj le brž napiše vlogo za delo in izkoristi to izvrstno priložnost, ki nikakor ni enkratna. Ko se bo število naročil povečalo, vas bodo zagotovo spet klicali.

Nice. Not!

Če bi človek slepo zaupal osrednjim medijem in njihovim nepopolnim zgodbam, si dogodek v Nici predstavlja nekako takole … Sredi veselega praznovanja državnega praznika, kot strela z jasnega in od nikoder prihrumi zlovešč črn tovornjak. Za njegovim volanom sedi dolgobrad muđahedin, ohomotan v rdečečrn shemagh, z ukrivljenim nožem med zobmi, vpije Đihad! in Allah akbar!, prebije najprej eno varnostno ograjo, trske, železje in deske letijo naokrog, pnevmatike predrejo položene jeklene bodice, da ostanejo le še kosci razcefrane gume na platiščih, vendar nadaljuje z vožnjo kar na njih, iskre se krešejo ob trenju asfalta in feltn, prebije še drugo varnostno ograjo, podre pripadnike policije in varnostnih organov, ki streljajo nanj in potem gazi vse pred seboj, dokler ga vestni in predani policisti – ki so bili pozorni na najmanjši znak, ki bi bil na kakršenkoli način sumljiv in so že prej do potankosti prečesali okolico, da bi jim še tako neznatna grožnja ne ušla – ne ustavijo.
Toda tega samomorilskega napadalca, ki se je vzel od nikoder pa res ni bilo moč predvideti. A temu ni povsem tako. Tako bo morda čez nekaj let videti holivudska uprizoritev te današnje tragedije.

ghosttruck

Resnica je, da bi se dalo ta bizaren in grotesken napad z lahkoto preprečiti, če bi kurčeva francoska žandarmerija, možakarju, ki je že devet ur prej pod pretvezo, da je na prizorišče večernega slavja dostavil sladoled, preprosto in povsem v skladu z visoko pripravljenostjo zaradi dosedanjih terorističnih napadov rekla:’ Vozniško in prometno!’, kakorkoli že to zveni po francosko. Namesto še ene tragične novice, ki so postale del vsakdana in na katere odreagirajo le še tisti najbolj empatični in srčni ljudje, bi bila le obrobna novička, da se je nek bedak, ki je že star znanec policije, s polnim tovornjakom orožja, streliva in celo granate – bemti sveca! česa se ti teroristi vse ne domislijo – hotel vtihotapiti na ulico, ki bo zvečer polna ljudi ter upal, da ga ne bodo že pri prvi barikadi ustavili, legitimirali, preverili dokumentov, podatkov in vsebine samega tovornjaka.

Na naslovnicah ne bi bile pol stranske fotografije razmesarjenih trupel, niti ne bi bilo razglasitve tridnevnega žalovanja, temveč bi bila nekje na tretji strani novička z naslovom: C’est vraiment stupide de faire une chose pareille!, pod njo pa majcena sličica z dvema nasmejanima policistoma, saj jima vsaj napredovanje, če ne celo odlikovanje ne uide. Vsak od njiju bi za eno roko držala vklenjenega cepca, ki je mislil, da bo kljub vsej tej silni pripravljenosti – a se je izkazala, da ni vredna niti počenega groša, kaj šele bogsigavedi koliko denarja francoskih  davkoplačevalcev – res prišel na sam kraj in celo uspel izpeljati svoj bebav načrt. Ki ga je, poglej ga zlomka in kdo bi si mislil, več kot uspešno v njegovi zblojeni betici tudi res zaključil!
Staremu znancu policije je ratalo priti mimo policistov, se parkirati in tam čakati debelih devet ur, ne da bi ga kdo od tistih, ki so ga spustili mimo, pobaral: ‘mon ami, da se ti ne bo stopil sladoled, hehe …’
Sicer slaba tolažba za vse tiste, ki so v tem napadu izgubili svojce, žene, otroke in prijatelje, že bolj jalova za tiste, ki so izgubili življenja je ta, da bo za tak kiks varnostnih organov zagotovo kdo odgovarjal.
Potihem kakopak.
Ker nisem nikjer zasledil, da bi kdorkoli rekel, da so zajebali na celi črti. Da se ti takole, na tak brezvezen način nekdo prikrade na bojda zavarovano območje, sacredieu in potem izvede totalen masaker, je karierni madež, ki se ga  zlepa ne da sprati. Da o slabi vesti, ki bo upam, da do konca življenja pestila idiota, ki ga je spustil mimo in ga bo sredi noči vsega potnega sredi spanca metala pokonci, niti ne govorim. Disciplinsko bi rajtam fasal že nekdo, ki ni šel pred koncertom Modrijanov pokukati, če se ni kdo morda skril pod tribune, ne pa nekdo, ki je dejansko odgovoren za smrt več kot osemdesetih ljudi.
Jebeš tako pripravljenost. In oni bi se šli nek boj proti organiziranemu terorizmu!? Ha!
‘Ni kazal znakov ekstremizma, niti ga niso imeli na seznamu …’ Ma nemoj! Pa majke jim ga blesave … mar mislijo, da so vsi simpatizerji skrajnega Islama videti kot kurčev Osama bin Laden!? To bi bilo pa nekoliko prelahko, kenede?
Skoraj tako enostavno kot modelu, ki trdi da ima dostavo, reči: A lahko vidim naročilnico ali potni nalog, s’il vous plaît.
Papki.

Dodajam.
Tukaj sploh ni šlo za fanatizem. Vsaj ne verski. Šlo je za izolirano dejanje enega zblojenca. Zdaj bi nam ga radi prikazali kot slabega Muslimana, ki ni hodil v mošejo, ki je popival, se drogiral in pretepal ženo. Ampak, da je kljub vsemu temu še vedno Musliman. Torej islamist. Terorist.
Vseeno pa poanta tega zapisa ostaja nespremenjena.
Zadevo bi se dalo preprečiti.

Literarna žehta

perilo

Je tole, o čemer je te dni moč brati v skorajda vseh publikacijah in o čemer šepečejo po vseh pisateljskih, literarnih in kulturniških kuloarjih, se zgražajo in obsojajo dejanje, ki ga je storil Evald Flisar, sporno ‘samo’ moralno, ali tudi zakonsko?

Ako gre v dotičnem primeru za kršenje kakega zakona, za spolno nadlegovanje, krivdno prekinitev pogodbe, nemara zlorabo položaja ali kaj sličnega, predlagam, da se zadevo uredi prek nadležnih organov, kot sta policija in sodstvo, ker tale rekla – kazala, kjer novinar napiše članek o neprimernem in obsojanju vrednem ravnanju omenjenega, on odgovori novinarju, zaenkrat še neomenjena mlada kritičarka potem njemu, pa ravno tako neomenjeni novinar njemu, pa on – omenjeni pisatelj –  obema, pa oba neomenjena njemu in tako dalje in tako naprej, zgleda nekam senzacionalistično, nedoraslo in žurnalistično.

Sploh, ko se v to vmeša še zračna balerina (v svojih mehkih plesnih copatkih pravičnosti, čeprav na trenutek deluje, da gre za gojzarje revanšizma in oportunizma), ki slovi po svoji strašni korektnosti in nikakršnem nepotizmu ter bog obvarji, da bi ponesreči, kaj šele nalašč!, na natečajih podeljevali nagrade svojim rednim sodelavcem, ter objavi peticijo za odstop Evalda Flisarja s predsedniškega položaja PEN-a, ki jo je podpisalo kar precej ljudi, mnogo med njimi s predoznako dr.

/vmesni preblisk/ Nikoli mi ni bila jasna potreba po tem, da pred svoje ime devlješ dr., ing., mag. in podobno razen:
– na vratih svoje pisarne ali ordinacije
– na poslovnih posetnicah
– na listinah, izvidih in načrtih, kjer je omemba izobrazbe potrebna zaradi večje verodostojnosti, da se ve, da te ni pregledal nek mazač, da ti ni bajte zrisal nekdo, ki zna uporabljati dva geo trikotnika hkrati in ima v lasti tehnični svinčnik
Nikakor pa ne razumem tistih, ki imajo pridobljene nazive pred imeni na vratih svojih stanovanj, poštnih nabiralnikov ali pa v spletnih peticijah. Šteje njihov glas za dva? Je njihovo mnenje vredno več? Doktorji česa so? /vmesni preblisk/

Slovenska literarna scena je kot kaže gnila. Navznoter in navzven. Tak podalpski durian. Videti je zanimivo, ima te, da bi poskusil grižljaj, ker je pač nenavaden, nekoliko nedosegljiv plod, a brž, ko zasadiš zobe v meso, ki spominja na sila omedeno, zdrizasto in kašasto tepko, pa vendar kompaktno kot kak kos masla ter začutiš sladkoben okus po mangu in ananasu, ti kaj kmalu v nosnice udari vonj, ki še najbolj ustreza ponošenim plesnivim nogavicam, ki si jih imel vso noč na nogah zaradi zateklega gležnja, na katerega si položil na drobno nasekljano čebulo, ki zdaj zaudarja po postanem. Posvečeni pišejo in objavljajo članke/kolumne/kritike povsod. Od časnikov, časopisov, do spletnih literarnih revij. Domnevajmo, da zato, ker so tako presneto dobri pri tem početju in ne zaradi tega, ker se znajo udinjati, nasmihati, prilizovati, prisloniti poljubček na pravo zadnjico ali pa se preprosto sučejo v pravih krogih in občasno (s)prejmejo ‘kompliment’ od kakega urednika/nadrejenega, ki pač ni pisatelj v jeseni svojega življenja, temveč čeden in postaven sodelavec z bisernim nasmehom.  Ampak to gre skozi, ker ni niti pol tako odvratno kot, če se ti po elektronski pošti slini nekoliko starejši gospod.
Če so do sedaj vse ali pa vsaj večino zadev urejali znotraj svojih krogov ter obzidij iz knjižnih opek, ne vidim razloga zakaj bi bilo sedaj drugače in bi svoje umazano perilo prali vsem na očem. Pa, ko bi ga vsaj prali, ga obesili na vrv za sušenje ter pustili vraga, da veter opravi svoje. Ne … žehto vsakič znova, še mokro tlačijo nazaj v pralno korito in drgnejo in drgnejo in drgnejo pri tem pa si z zunanjo platjo dlani otirajo pot s čela, češ poglejte kako mamo! A prej, ko ste svinjali in flekali sedaj zapacane rjuhe pa nismo smeli imeti vpogleda, jel? Zdaj, ko je smrad neznosen in se ne da več lagodno ležati na njih, mora pa vsa dežela vedeti o tem?

Matr! Nikar mi ne recite, da je to prvi tak primer!?
Al’ se je končno našel en zadosti star in sluzav pa na dovolj visokem položaju, da se splača opozorit na seksistične, mačistične in šovinistične izjave, ki so jih avtorice tako ali tako menda deležne vsakodnevno, vendar ne (le) od ostarelih pisateljev, temveč (tudi) od takih ob katerih jim ne gre ravno na kozlanje ob misli, da bi se morale tako ali drugače pomuditi z njim. Čeprav vam iz prve roke ne znam povedati nikakršnega tehtnega primera, si vseeno upam trditi z dobršno mero gotovosti, da si je zagotovo kaka mlada nadobudna, vzpenjajoča se avtorica vzela čas za kakega eminentnega gospoda, ki bi ji bil z lahkoto oče, da ne rečem ded, in se odzvala povabilu na čaj ali obed, saj je bil pač dobra duša in ji je dal priložnost objavljanja, a ker je bil le neškodljiv starček z bujno domišljijo in brez dlake na jeziku, je njegove dovtipe o njeni mladostniški privlačnosti in kaj bi (ji) počel, ako bi bil nekaj desetletij mlajši, gladko preslišala, se nasmehnila in mu dejala:’ Vi ste pa od hudiča, ane?’ in ga malodane uščipnila v z žilami prepredeno lice, kakor nagajivega pobalina, ki si je nekoliko preveč dovolil.

Ko končajo s Flisarjem, predlagam, da se lotijo kakšnega hujšega in nevarnejšega predatorja, ki se loteva mnogo bolj nemočnih in ranljivih oseb, kakor pa so kritičarke, ki pišejo v feministično queer maniri, kakor sem nekje zasledil njeno lastno oznako. Takega, ki denimo preži na malo deco in ne na domnevno najbolj ostro slovensko kritičarko kar jo slovenski literarni prostor premore, ne zmore pa enega samega osivelega pisatelja postaviti na svoje mesto, brez da bi pri tem zagnala vik in krik in angažirala vseh možnih občil, čeprav se brez bojazni lastnoročno loti kar celotne komisije za podelitev Stritarjeve nagrade in se jim postavi po robu, ker po njenem niso dovolj dobro utemeljili svojega izbora letošnjega prejemnika Stritarjeve nagrade za mlade in objektivne kritike, ter utemeljitev zakaj je izbrani nagrajenec ravno on – ravno tako neimenovani mladi kritik – napiše kar sama namesto njih.

Menda niso ostale kolegice tega dopuščale prej, ko še ni bil star in zguban!? :O Ali pa jim ni odpovedoval pogodb? Ker pač niso rekle, da se jim ton ne dopade. Ne vem … Prašam se. Prašam se tudi, če bi tole prišlo na dan, če tega ne bi storil. Žal se prašam še koliko je v sami zgodb resnic, polresnic, izpostavljanja za eno in drugo stran najbolj primernih izsekov iz njune konverzacije, ki ji lahko sledimo dan in noč, kot bi šlo za nekakšen literarni resničnostni šov, ki ga lahko spremljamo, in ki nam dovoljuje na kupe različnih scenarijev in interpretacij. Sploh, ko z vsakim dnem prihajajo na dan nove podrobnosti in je – vsaj moje – mnenje o tem, da je zadeva napihnjena, pretirana in mestoma privlečena za lase, kar je fakin žalostno.
Žalostno pa zato, ker če se izkaže, da je kritičarka hotela s tem doseči vse kaj drugega kot pa ustaviti ‘starega slinastega pohotneža’, kakor se ga prikazuje sedaj, potem bo storjena strašna krivica vsem ženskam, ki se dejansko spopadajo s seksističnimi izjavami in spolnim nasiljem, ker si ne bodo upale obelodaniti svojega primera, da bi ne bile deležne opazke in komentarja:’ Daj ne bod’ no taka Radaljac!’

Zjeban zen

ohmm

Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak. 😀
V trenutku, ko me je zabolelo sem pomislil, da sem tisti dan s tekom okrog jezera in s preskakovanjem kolebnice nemara nekoliko pretiraval, pa tudi plavanje v še ne  povsem ogretem jezeru najbrž ni bila ravno neka bistroumna odločitev, ko pa ni in ni hotelo nehati sem bil skorajda prepričan, da je slepič.
Mesto je že pravo … al ni? Ma je, jebemu! Kaj če se mi je razlil? Ma ja, vraga … Mišico sem si pretegnil, bedak! Odkrevsam do bajte, grem v kopalnico, se ponovno uščijem, si z mrzlo vodo sperem obraz in vrat ter se pogledam v zrcalo. Bled. Niti dobro ne pridem do vrat sobe, ko me spet prime scat. Obrnem se in ubogam klic narave. Spustim nekaj kapljic, bolečina pa spet butne, tokrat še močneje. Pograbim ključe od avta, se obujem in se mukoma odpeljem do ambulante. Parkiram pred urgenco in že medtem, ko med zaklepanjem utripnejo luči avtomobila, dežurni ekipi, ki sedi na klopi pred vhodom opišem kje me boli.
Napotijo me v ordinacijo, ležem na posteljo, zdravnica mi v žilo stisne iglo in namesti kanilo skozi katerega se kasneje polagoma steka nekaj proti bolečinam. Izmerijo mi telesno temperaturo. Normalna. Po pregledu presodi, da bom moral v bolnico saj ni prepričana ali gre za slepič, ledvični kamen ali kaj tretjega. Medtem mi nekontrolirano pričnejo šklepetati zobje. Zebe me kot Kamerunca na Grenlandiji. Potožim nad mrazom, sestra me pokrije z nečim, jaz pa v položaju zarodka drhtim kot premočen potepuški psiček ujet v nočnem nalivu. Ponovno mi z elektronskim termometrom posveti v čelo. V slabi uri je telesna temperatura narasla za stopinjo in pol.
Ko zdravilo prime, se skobacam s postelje in se v primerjavi s prej, počutim kot prerojen. Nikakršne bolečine, stojim vzravnano, niti otrdelosti v tistem predelu na otip ni več čutiti. Skoraj predlagam reševalcu, da bi še enega pokadila preden sedem v reševalno vozilo, vendar raje ne rečem ničesar. Spomnim se da imam v avtu torbo z nekaj rezervnimi majicami, gatami in zobno ščetko, še od prejšnjega vikenda, ko sem bil na preživetvenem vikendu v gmajni. Stopim ponjo in sedem spredaj k reševalcu, po slabih petnajstih minutah vožnje pa me spet prične bolet in me oblivat mrzel pot. Voznik ustavi nekje ob cesti, postane mi slabo, tišči me na stran, vendar mi ne eno ne drugo, razen nekaj pljunkov in nekaj malodane iztisnjenih kapljic, ne uspe.

Zlezem zadaj, uležem se na levi bok, bolničar pa me pripne in sede za volan. Telefon spusti zvok sporočila. Matr, kot zanalašč. Resda sem rekel, če me ne bo gor, naj mi pošlje sms, ampak mislil sem bolj, če bom kaj bral ali gledal film, ne pa da se bom zvijaje v rešilcu peljal v bolnico. Ne čutim se ravno zmožnega tipkat, zato pokličem in zjecljam, da me je nekaj zvilo, nek napad, da me peljejo v bolnico v Novo mesto in naj ne skrbi. Šofer zapelje čez progo, da skoraj zatulim od bolečine. Kdor meni, da so slovenske ceste slabe, polne lukenj, da so razdrapane in v katastrofalno pošastnem stanju, si niti predstavljati ne more kako prekleto prav ima, dokler se ni z neznosnimi bolečinami peljal leže v rešilcu. Čutiš vsako fliko, vsak kanalizacijski pokrov, vsako udrtino in grbino, sili te na kozlanje. Bolečina je vedno hujša, tiščim zobe, preklinjam in stokam, nagibam se nad vrečko in se davim s kašljem. V glavo sklonjeno čez rob postelje mi butne vročina, čutim, da sem zaripel. Slišim utripanje smernega kazalca, sklepam, da sva se ustavila pred semaforjem.
‘Bova kmalu?’, izdavim skozi zobe.
‘Pet minut.’
Na zadnjem ovinku pred bolnico kipnem v vrečko. Odleže mi za tisti kratek trenutek, boli pa me še vedno kot bi bil vpet v kako srednjeveško mučilno napravo. Odpre vrata, mi pomaga ven, opotečem se in vstopim skozi drsna vrata k okencu. Skozenj potisnem zdravstveno kartico, hkrati se oziram po stranišču. Povem, da grem na skret in pokrivljen oddrsam proč. Spet telefon.
‘V novomeško te peljejo? Napiši samo ja ali ne.’  Hja, saj ni čudno, da me ni razumela … Pritrdim. Spet ne opravim nič, čeprav čutim kot bi imel popolnoma poln mehur. Sperem si usta in popijem požirek vode. Zdravniku na hitro opišem bolečino, povem kdaj me je začelo boleti, reševalec medtem prinese mojo torbo in odide.
‘Hvala! Živjo …’, mu nakažem s prikimavanjem in rahlim dvigom roke. Dohtar me odpelje v štirico, karkoli že je to, pač neka soba na urgentnem bloku, kjer mi v že od prej vstavljeno kanilo nastavijo infuzijo. Vzamejo mi vzorec krvi, zdravnik me pazljivo pretipa, postavlja cel kup vprašanj, odgovarjam prijazno, čeprav komaj gledam in bi najraje padel skupaj.  Vpraša me kako zelo me boli na lestvici od ena do deset. Po krajšem premisleku odgovorim: ‘Osem.’ Prihranim si še dve enoti, če bi slučajno postalo res neznosno. Kaj pa vem kako močno zna še boleti. Jebemti, da kaj takega še nisem čutil v življenju, pa sem že vtaknil palec v aparat za točkovno varjenje, ki je ujeti prst nekaj časa celo ‘švasal’, saj sem moral (nezavarovano) pedalo pohoditi še enkrat, da  me je hudič sakramenski sploh izpustil,  si pri tem prizadejal odprt zlom, nakar je bilo treba s šmirastega palca odstraniti še noht, bil neštetokrat šivan, med drugim tudi na ustnici, nosu in celo na veki desnega očesa, da kakšnih bolj delikatnih krpanj niti ne omenjam, pa še kako tistikrat peklensko bolečino bi lahko naštel, a se mi v primerjavi s temle zdaj, zdi kot le neprijeten nebodigatreba.

Pošljejo me na rentgen. Komaj stojim, zadržati moram sapo. Če tole speljem, sem zmagal. ‘Počakajte zunaj.’ Čez kaj vem koliko časa, ni pa trajalo prav dolgo, mi prinese rentgensko sliko, ki jo dam tehniku. Skobacam se na posteljo in hropem kot starec pri triinosemdesetih, ki še vedno pokadi dve škatli in pol ta starih 57 dnevno.
Tehnik mi pomaga vstati, mi v roko potisne lonček in mi pove, da bi nujno potrebovali vzorec urina, da ve kako hudo me boli, vendar ne gre drugače. Vsaj pol lončka, če se bo dalo. ‘Dobite kolikor bom lahko.’ Stopim skozi vrata, zunaj na klopi pa sedi Ona in me nepremično, brezizrazno gleda. Zmorem kisel nasmeh in odkrevsam do veceja. Prinesem zahtevano količino in se zleknem nazaj na posteljo izmučen kot bi pretekel maraton po puščavi, ne pa prehodil par metrov in se uscal v plastičen kozarec. Vzamem telefon in ji napišem SMS. ‘Trapa’ Niti pomislil nisem, da bo tu. Nisem pa presenečen, da je. Lepo se mi zdi od nje. Ne bi ji bilo treba biti tu. ‘Drži se ti tam notr.’, mi odgovori.
Ko sem mislil, da sem iz hudega ven, je užgalo še močneje. Dejansko se držim tam noter za ogrodje postelje, zvijam se, kričim, med bolečinskim blodnjami na uho ujamem predvidevanje, da gre bržda za ledvične kamne in da me bodo namestili na oddelek, dokler ne pogruntajo kaj jim je storiti, tulim, malodane hlipam … umiram. Pajade! V bolnišnici si, tepec. Skačejo okrog tebe, vedo kje te boli, če je slepič, ti ga bodo izrezali, če je kamen, ga bodo zbezali ven, če je kaj drugega pa bodo ravno tako ugotovili v čem je težava. Si na najbolj primernem prostoru, kjer bi ob takih tegobah lahko bil. Budi Miran Rudan.
Ker še vedno niso prepričani kaj natanko me daje, me odpeljejo na CT, bolečina je sedaj nekje na sedmici, še vedno pa boli, ko sam vrag. Komajda uspem sleči majico. S postelje na kolesih se prestavim na drugo, tisto pa potisnejo v tunel. Slišim kovinski glas, ki pravi:‘Vdihnite. Zadržite … dih.’, naprava se premakne in mi čez trebuh pomakne zelen – vsaj mislim, da je bil zelen žarek. Isti nenaraven glas:‘Lahko … dihate.’ Medtem se vrnem nazaj na osem. Osebje me hoče premakniti, vendar mi je vsak dotik odveč, počasi se me loteva nejevolja, zato siknem ‘Bom sam!’ in se s sklenjenimi zobmi premaknem nazaj na posteljo s katero so me pripeljali in obležim na levem boku kot obstreljen avstroogrski vojak, ki ga čaka amputacija. Pokrčim kolena, jih tiščim k sebi, diham skozi stisnjene zobe, spet me začenja mrazit.

V žilo mi teče že tretja doza protibolečinskega koktejla. Popolna jebena blaženost. Predstavljam si da je ob rob infuzije zataknjena rezina ananasa ali pa da v njej plava oliva na zobotrebcu. Kot bi pretaknil stikalo me obide nekontroliran smeh. Režim se. Krohotam se kot kreten. Dohtarja pobaram, če je to normalna reakcija ali se mi je morda odpeljalo. Potolaži me, da ob takih bolečinah in ob vsem kar sem dobil je kvečjemu čudno, da se me ni smeh polotil že prej. Na vozičku me odpeljejo iz ordinacije, na podlakti začutim nežen dotik. Ona. Nasmehne se mi. ‘Kaj je ti?’ Pričnem pripovedovati kaj in kako in vse vmes ter se zraven režim kot pečen maček. ‘Zadetek en …’, mi navrže in me pogladi po roki. Primem jo za zapestje, si ponesem njeno roko k ustom in ji poljubim prste. Njen izraz na obrazu je drugačen kot prej, ko sem odkrevsal mimo nje.

%d bloggers like this: