ali begunska pravljica ali Ljubo doma ali Ne joči za menoj …

‘Ne skrbi’, reče Pan svoji sestrici Anji, ki neutolažljivo joče, ko morski valovi neusmiljeno bičajo ladjo s katero potujejo v tuje kraje daleč onkraj domačih logov.
Po dolgem potovanju končno prispejo.
S starši si ustvarijo nov dom in se privadijo novega okolja, vendar živijo po starih navadah iz njihove domovine, mama kuha njune najljubše jedi in si jih drzne celo ponujati sosedom, ki so več kot potrpežljivi do prišlekov, ki ne sprejmejo njihovega načina življenja in navad.
Pan in Anja očku večkrat povesta, da ju sošolci zasmehujejo zaradi njunega močnega naglasa, saj starša vztrajata, da morata čimveč govoriti v materinščini ter se družiti z vrstniki iz domovine in da večkrat omenijo, kako čudaški se jim zdi njun oče, ko sedi pred hišo, naglas posluša plošče iz očetnjave, pri tem pa kadi svojo pipo in brez posluha prepeva v tistem nerazumljivem jeziku.

A očeta to ni ganilo. Na glavo si je poveznil svoj tradicionalni klobuk, ki ga je nosil že njegov oče in oče njegovega očeta ter odšel na sestanek z ostalimi rojaki, ki so se preselili tjakaj. Zdelo se jim je, da imajo pravico govoriti svoj jezik, jezik svojih dedov in da jim tega nihče ne more preprečiti.

Ustanovili so celo svoj radio, začeli izdajati časopis in mnogi med njimi so bili lastniki trgovinic, kjer so prodajali izdelke iz domovine, v svojih pekarnah so pekli pekovske izdelke po receptih svojih babic, v gostilnah z za tiste kraje nenavadnimi imeni pa so pripravljali obare, čorbe in prikuhe ob katerih so odrasli v strumne, pokončne in ponosne ljudi.

Domačini niso prenesli, da se neki tujci, pritepenci tako obnašajo, zato so jim nagajali, čečkali po fasadah njihovih hiš in prodajaln, jih ustrahovali in včasih koga tudi pretepli.
Pan je odraščal, na bogoslužju je spoznal lepo Niko, hčer očetovega prijatelja, prav tako trdovratnega in trmastega rojaka, ki se ni želel prilagoditi navadam krajev, kamor so se pritepli, čeprav doma ni bilo več vojne in je vztrajal pri običajih iz stare dežele.

Sčasoma sta se Pan in Nika poročila in ugotovila, da ne sodita v te kraje.
Da bosta, ako ostaneta tu, vedno in za vedno – tujca.

Z zgolj dvema kovčkoma sta se vkrcala na letalo. Ob vzletu je Pan prijel dlan svoje izvoljenke in zroč skozi okno na pokrajino, šepnil: ‘Ne joči za menoj Argentina.’
Na glavo si je poveznil očetov klobuk, iz prsnega žepa očetovega lovskega površnika je izvlekel zbledelo sliko domačije in oko se mu je od veselja orosilo, srce vztrepetalo in iz prsi se mu je skorajda izvil glasen jujujuhuhu.

‘Končno bova doma’, je pomislil, ‘med domačimi ljudmi, na svoji zemlji’, ko mu je solza kanila na enosmerno vozovnico z napisom ‘Letalisce Jozeta Pucnika, Lubiana, Slovenia’.