Golob

Menim, da bi lahko
kot izraz prebolevanja
preobilice zaužitega
alkohola
poleg standardnega
‘mačka’,
ko naslednji dan preležiš
in napol predremaš,
lahko uvedli še stopnjo
‘golob’.
.
.
.

golob

.
.
.
Ko ti le stežka uspe
narediti kak korak,
ne da bi se
vsaj malo usral.

Advertisements

Hmmm …

kedu

Javno povabilo

vabljeni

Nedavni dogodki so v meni vzbudili revolucionarnega duha, ki mi narekuje, da je treba opozoriti na stvari, ki me kot osebo z nekakim estetskim čutom, z občutkom za besedo in navsezadnje kot človeka, ki se zavzema za spodbujanje dobrega ter zatiranje slabega, povzdignem svoj glas ter ljudi, ki v srcih in želodcu enako čutijo, pozovem, da se mi pridružijo pri uresničitvi zamisli, ki mi je šinila v glavo kot odgovor na zažiganje knjige ‘Prvi predsednik’ , pred hišo Milana Kučana.

Somišljeniki in morebitni soudeleženci bi se za legitimacijo in legitimnost dogodka po lastni presoji včlanili v eno od spodaj omenjenih organizacij.
Najbrž bi za samo registracijo potrebovali nekakšen statut oziroma listino s pravili in členi ter vsem ostalim kar temu pritiče, o tem se bo treba še naknadno pozanimati, a bo za začetek dovolj to, da se nas za samo ustanovitev nabere zadostno število.
Naj predstavim idejno zasnovo:

– Zveza slovenskih besedoljubov
Člani bi poudarjali dobre lastnosti vseh mogočih pisarij vsepovsod, hkrati pa bi argumentirano grajali slabe in površne, s čimer bi pripomogli k dvigu kakovosti in vpadu količine slabih.

-Združenje za boj proti topoglavosti
Bitka je, pa naj si priznamo ali ne, sodeč po razširjenosti pojava, tako rekoč vnaprej izgubljena, a vsaka še tako neznatna zmaga nad katerokoli obliko topoglavosti je nov korak na poti k strpnejši in potemtakem boljši družbi.

– Društvo za dvig in okrepitev samokritičnosti
Čeprav bi lahko obenem skušali samokritičnost pri nekaterih tudi omiliti, bi bil poudarek bolj na tem, da se jo pri tistih, ki jo premorejo premalo, okrepi in dvigne na neko želeno raven, kjer bi tiste, ki bi jo z izdatno pomočjo dosegli, spodbujali k temu, da kritičen samovpogled tudi ohranijo.

Ko bi bile vse tri organizacije registrirane in potrjene, vsa potrebna dokumentacija in papirji ožigosani in pravno ter formalno overovljeni, bi se z združenimi močmi lotili prvega javnega manifesta, ki bi glasil približno takole:

Zveza slovenskih besedoljubov, Združenje za boj proti topoglavosti ter Društvo za dvig in okrepitev samokritičnosti obveščajo in pozivajo vse člane in nečlane, da se udeležijo prvega javnega zborovanja/protestnega shoda s katerim bomo opozorili na vsesplošno abotnost, ki med prebivalstvom vsakodnevno narašča.
Zbrali se bomo pred hišo Urške Čepin, kjer bomo z branjem odlomkov iz njene knjige ‘Prekletstvo v zlati kletki’, sami nad seboj, posledično pa žal tudi nad mimoidočimi, ki bi kak del na glas prebranega besedila utegnili slišati, izvajali mehki verbalni terorizem.
Z aktivnostjo bomo, ako bode psihofizična moč dopuščala tovrstno izživljanje nad lastnimi organizmi, isti dan nadaljevali tudi pred domovanjem Damjana Murka, kjer bomo brali odlomke iz njegove knjige ‘Srečen, ker sem moški’.
Prizorišče bomo primerno zavarovali z opozorili, da gre vzlic temu, da sta obe knjigi dosegli visoko prodajanost(bestseller), pravzaprav za izjemno pogrošno literaturo, s čimer se bomo izognili kakim neljubim posledicam.

Vabljeni vsi, ki se čutite dovolj močne.

*Za tople napitke, prigrizek in nudenje prve pomoči bo poskrbljeno.

kill it with fire

tako ceneno in poceni, da niti za podkurt ni

Datum in vse ostale podrobnosti, bi bilo potrebno doreči na skupnem sestanku vseh treh organizacij, sicer pa menim, da bi znal takle pristop nemara obroditi sadove in bi bila vsa tri društva v svojih dejavnostih uspešna.

Predlogi za boljše delovanje so vsekakor zaželeni in dobrodošli.
Prav tako lahko namignete katero čtivo bi lahko uporabili na shodih.
V poštev pridejo tudi kake druge vrste izvajanja in opozarjanja, vendar bodite prosim zmerni in skušajte obdržati neko zdravo mero!
Ena od simpatizerk zamisli je namreč predlagala, da bi namesto transparentov uporabili kar slike iz Murkovega ‘sexy’ koledarja, kar pa se mi zdi že rahlo neokusno in proti zamišljenim načelom delovanja vseh treh združenj!
Ne morem pa trditi, da se ne bomo za dokazovanje in opozarjanje na alarmantno stanje v družbi zatekli tudi k takim drastičnim ukrepom …

vkolikor bi vas članstvo v katerikoli od omenjenih združb utegnila zanimati, prosim, če to izrazite v komentarju, obenem pa pripišete v kateri.

Hvala

Lepo vas pozdravljam,

pobudnik in idejni oče projekta

kostin mozeg

Trek wars

space

darth-vader

resistance

good day

friend

TEA

beam

phasers

shields

engage

CA.Star Wars1.0124.4.$

 

Zbogom

Prijatelj stari.
Oba veva koliko je ura. Ura odhoda je. Napočil je čas, ko bo treba slovo jemati in se raziti. Predolgo si zasedal tisti zatohel in temačen del mojega možganovja, v katerem si mrko ždel in se kot ozemlje izbranega ljudstva, počasi in vztrajno širil, puščajoč za seboj kaos in pogorišče, solze in trpljenje.
Lahko odideš mirno, zapustiš svoje prostore, se posloviva kot druga in zaželiva en drugemu dobro in boljše, lahko pa tudi protestiraš, vendar vedi, da nisi več dobrodošel. Odrekam ti gostoljubje, ne bom te več hranil in napajal, ne bom te več poslušal. Ne boš mi več narekoval ne besed, ne dejanj. Najino sodelovanje je prišlo h koncu.
Preveč si se razpasel. Zavzemaš preveč prostora. Prostora, ki ga v sebi, v svojem umu – zahtevam zase. Tvoj temačni kot, nišo mrakobe in puščobe bom prevetril, prezračil, spustil vanjo toploto in svetlobo, podrl bom zidove, ki si jih vedno bolj pomikal v notranjost in širil svoje temno kraljestvo, stiskajoč me v kot. Tvoj objem je utesnjujoč in zadušljiv, jemlje mi dih in stiska pljuča. S tem, ko sem krmil tebe, sem izgladoval sebe.
Naj bodo vsi tvoji nareki ter tvoje projekcije opomnik na čas, ko sem kot vkopan in paraliziran stal na robu pečine in zrl v globel, ko sem opazoval vrtinčenje motne, kalne vode in obupaval.
Nekje je most. In če ga ni, ga bom naredil. Iz materiala s katerim sem okoli sebe zidal prepreke. Tudi tistim, ki so ob njih čakali, da padejo. Ki so mi prigovarjali, naj jih spustim bližje, jaz pa sem trmasto podpiral branike in jih ojačeval. Nekje je voda bistra in njena globina ni varljiva, rastlinje v njej pa ni zahrbtno in se ti ne ovije okoli gležnjev ter te ne potegne na dno v mulj.
Zanimivo je, da si bitje senc in teme pa vendar sem ti zaupal. To zaupanje je pošlo. Ne verjamem ti več in mislim, da tudi nikdar ni bil tvoj pravi namen biti le gost, biti zgolj občasni pripovedovalec. Prišel si se me polastiti in prevzeti vajeti.
Nikoli se nisem najbolje sprejemal, vedno sem bil krut do sebe, trdosrčen in neizprosen, ti pa si mi dajal občutek, da je tako tudi prav. Pa ni prav … Gledanje skozi temo, v temo ali iz teme, ne more biti pravi pogled. Pravzaprav NI pravi pogled. Nisem rojen namrgoden, niti ni moje čelo zgubano od nekdaj. Vsake toliko bi se lahko nasmehnil. Dokler imam še vse zobe. Menda mi nasmeh celo bolj pristoji kot konstantna zlovoljnost.
Ludvik …  Sončni kralj. Ti prevarant, ti. A pustiva to … Kot sem rekel – čas je da greš.
Ne bom te vrgel ven, te deložiral, te pahnil skozi vrata ali skozi okno. Preprosto te ne bom več upošteval. Ni te. Nikoli nisi niti zares bil. Si lik, ki sem ga ustvaril. Najmočnejši, najošabnejši, najtemačnejši, najnevarnejši lik, ki sem ga sproduciral, a kljub temu tako zelo ranljiv in nemočen.
Svetloba, upanje, zavedanje, da ni vse tako črno, da zmorem tudi brez tebe, da zmorem celo več, bolje in lažje, te bo – v kolikor ne odideš sam – ugonobilo počasi.
Ves mršav boš hiral, onemogel boš, posušil se boš, vse dokler ne bo v malem drobnem kotičku ostalo le nekaj drobnih zbledelih koščic in prgišče pepela, ki ga bo odpihnil nov in svež veter, dokler ne bo sonce napolnilo prav vsake špranje in vsakega drobnega delca mojega bitja.

sun

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Tone Pavček

Tv razvedrilo

tv

Drage državljanke, spoštovani državljani.
Slovenke in Slovenci.

Marsikomu ob ogledu sinočnjih soočenj na nacionalki, vsaj na začetku, ni bilo v celoti jasno ali gre za povsem resno, politično, ideološko soočenje med zagovorniki zakona na eni strani, ovešenih z broškami ‘čas je ZA’ in med pobudniki referenduma, polepljenimi z rumenimi nalepkami PROTI na drugi strani, od katerih naj bi vsaka s svojimi trdnimi stališči in argumenti prepričali volivce in volivke, naj na referendumu obkrožijo bodisi za, bodisi proti, ali pa gre za odličen približek nadrealističnim prijemom, nemara celo nov projekt članov kulturnega gibanja Novi primitivizam, ki so v trenutni situaciji videli odlično priložnost za obuditev nadrealističnega satiričnega politično nekorektnega humorja, ki bi mu sledila tedenska oddaja z novimi perečimi temami ob katerih bi se zabavali tako tisti, ki tega ne razumejo in bi mislili, da gre za resnične ljudi, ki vse izgovorjeno povedo in tudi resno mislijo, kot tudi tisti, ki bi povedano jemali kot del scenarija, ki je nastal v glavah peščice genialcev, ki bi radi opozorili na nepravilnosti in nepoštenosti današnje družbe, kjer so mnogi odrinjeni ob rob.
Za večjo verodostojnost in bolj pristen ter verjeten zaplet bi namesto pravih igralcev vloge odigrali kakopak naturščki. Običajni ljudje,malce počasni, nekoliko omejeni, kakršnih smo vajeni iz ‘pogovornih oddaj’ nekdanjega politika, kasneje pa voditelja, kjer smo lahko videli različne konfrontacije, mnogo prepiskanega kletja, prepirov in preprečenih pretepov, vse za zabavo množic pred televizijskimi ekrani.
Ko sem že pomislil, kako krasen koncept večerne sprostitve bi bila taka oddaja, kak silen doprinos televizijskemu programu, me prešine, da je moja umišljena nadrealnost žal navadna realnost,Novi primitivizam pa povsem običajen, dobri stari primitivizem.

Tisti z močnejšimi živci ali pa z močno poudarjeno noto do samotrpinčenja smo se uspeli prebiti skozi celo oddajo.
Sicer z vmesnimi prekinitvami, da bi med pavzo dojel slišano, potem, ko mi je odleglo, da ne dojamem in ne razumem vse te na strahu, nerazumevanju, paranoji, laži in zlobi temelječi argumentaciji, a vendarle do bridkega konca.
Le malokdaj se zgodi, da smo na javni televiziji priča tako absolutni abotnosti. Sploh tisti, ki televizijo le redko gledamo, nismo vajeni takega televizijskega razvedrila, kdo drugi, ki programe pogosteje spremlja, bi nemara utegnil povedati, da tudi sicer kakovost ni kaj dosti boljša in bi kot ultimativno potrditev svoje teze predočil oddajo ene od komercialnih televizij, katere shema sloni na tem, da lahko gledalci s svojih domačih kavčev in naslanjačev spremljajo oddajo v kateri neki drugi gledalci s svojih domačih kavčev in naslanjačev spremljajo neko drugo oddajo ter komentirajo videno.
Kdo je snovalec tega genialnega koncepta!?
Kdo si je rekel ‘dajmo ljudem priložnost biti sneman med ogledom resničnostnega šova Straniščna školjka išče rit, kjer bodo lahko šinfali tiste na ekranu, tisti ki bodo potem to gledali doma pa lahko šinfajo čez te, ki doma šinfajo tiste, ki jih gledajo na svojem ekranu!
Oddajajmo oddajo v oddaji!’
To je zrelo za podelitev zlate ketne čez hrbet, al pa s swarowsky kristali posuto bejzbolko po betici.
Kljub strašni priljubljenosti so tudi temu šovi šteti dnevi, vsaj tako je slišati ,oziroma prebrati po maloumnih kotih internetja.

Bilo je kar nekaj trenutkov, ob katerih sem obnemel, ostrmel ali osupnil, jih pa ne bi rad zbnova obujal. Bodi dovelj. Me je pa iznenadilo in obenem razveselilo, da sem končno dočakal dan, ko gospa ravnateljica iz imena izpusti C, ter ne uporablja več pomanjševalnice, kot takrat, ko je gulila šolske klopi z Ivanom Tavčarjem.

Čeprav radi trdimo kako smo strpni, si moramo priznati, da je bilo kar nekaj dokaj nestrpnih reakcij, že ob nekaj minutnem cvetoberu izjav, ob ogledu celotne oddaje pa se te bržda potrojijo.
Nehajmo se slepomišiti, nič boljši nismo, tudi mi pijemo vodo s hormonskimi motilci in jemo koruzo. Pomislite na to, ko vas bo po roki, ki bo dišala po hrani, polizal domači pes ali mačka.
Preden pa jih označite za nestrpne homophobe, ki sejejo sovraštvo pomislite slednje …
tudi oni niso sami krivi, da so, kar so. Ni njihova krivda, da se njihovim davnim prednikom, ko se jim je ljubilo, ni ljubilo preplezati hriba ali pa odpešačiti v sosednjo vas.
Ne jezite se in ne obsojajte.
Zbrali so svoje najmočnejše, najboljše in najostrejše retorike. Dali so vse od sebe.

Flatline

Čeljust. Zobje. Sence. Tilnik. Sinusi. Bolečina. Glavobol. Premalo pijem. Premalo jem. Slabo spim. Čutim, kot bi imel glavo stisnjeno v primež lastnih strahov, blodenj, zablod, nesigurnosti. Odveč sem. Povsod. Vsem. Vsiljivec. Ne sodim nikamor.
Nelagodje ob komunikaciji s komerkoli mi zavrta v možgane. Paralizira me. Kot prašiča pred zakolom. Počutim se kot debilček, ki bi rad izrazil svoje misli, občutke, a ima za kaj takega preskromno besedišče in obstane le pri strinjanju. Vem. Prav. V redu.
Ne uspe mi odgnati misli, da povsod pričakujem nekaj, upam na nekaj, kar mi ne pripada. Česar si ne zaslužim. Za kar premalo naredim. Se ne potrudim dovolj. Ne pokažem zadosti vneme. Vneme, ki je kaj kmalu lahko dojeta kot vsiljivost. Nadlegovanje.
Pokrijem se do vratu, glavo potisnem pod pernico. Vonj po znoju in neopranem lasišču. Moral bi zamenjati posteljnino. Primež ne popušča. Tišči, stiska. Začuda me ne skrbi. Vseeno mi je. Ravno. Kot črta elektrokardiograma. Bilo bi čisto. Preprosto. Tuptup. Tuptup. Tuptuptuptuptuptup… tup … tp. Tptptptptp. T_________________

ravno

Nobenega pospravljanja, ugotavljanja. Nikakršnih komplikacij.
Glavobol neha? Skrbi? Dvom? Je potem bolje? Lažje? Ali vso večnost buljiš v leseno desko nad seboj in tuhtaš. Tuhtaš kje si zajebal. Tako kot sedaj buljim v strop, pred očmi pa se mi bliska in utripa. Rdeče. Zeleno. Rdeče.Tema. Bela.
Preseka me bolečina kot bi me kdo treščil s sekiro. Ali z macolo. Ali oboje. Čemu se trpinčim? Zakaj ne zaspim? Ne morem. Ne morem ne spati, ne jesti. Čeprav sem zaspan. Vsaj mislim. Nekatere potrebe skušam potlačiti. Jih izničiti. Ne dajati jim nikakršne veljave. Nepotrebne potrebe. Potreben. Pogreben. Odvečen. Odvlečen. Večen. Blodim. Na kozlanje mi gre.
Kopalniška luč brli nad mojim upognjenim hrbtom, medtem ko s svojim praznim pritajenim riganjem zvenim kot osamljen tjulenj.
Zasičen sem. Poln. Izpraznjen. Votel. Odprem pipo. Glavo potisnem pod curek mrzle vode. Umijem si obraz. Vame strmi bled, sivo poraščen ksiht z upadlimi lici, podočnjaki in praznimi, ugaslimi očmi.

Strahopetec si. Obupanec, ki bi rad bil nekdo.
Nihče si! Nič! Niče! Niko i ništa.
Lezi v banjo natoči vodo cccck en poteg glej kako se voda obarva rdeče končaj to burko ta popoln nesmisel vztrajanja pri ničemer z ničemer nečimrnež.

Kislo se nasmehnem, skoraj neopazno. Zdaj vem zakaj se izogibam lastnemu odsevu. Prepričuje me v nekaj česar ne želim. Več, ko je v meni raztresenih drobtin dvoma, glasneje kljuva, se hrani in kraka.
Najraje pride ponoči in mi prigovarja. Glas. Kadar pa gledam v ogledalo, vem, da sem tisti glas – jaz.
Odkrevsam nazaj v sobo, ura na displeju oranžno sveti. 03:42. Na stežaj odprem okno in se naslonim na polico. Hladen veter veje. Prične me zebsti. Zaprem in se uležem nazaj. Tiščim veke skupaj. Glavobol ne pojenja. Slabo mi je. Kar bo, bo. Sprijaznjen sem.
Dobro bi mi delo naspati se. Odpočiti si možgane.
Čeprav imam vso posteljo zase, ležim na robu. Roka mi binglja čezenj. Povsem neuporaben sem. Za nobeno rabo nisem.
Kdaj sem postal tak zagrenjen starec, ki ga niti lastni cinizmi ne pripravijo do nasmeha? Zakaj verjamem tistim, ki me dajejo v nič? Imajo prav? Mora biti življenje res trd, neizprosen boj za preživetje?

Dimna zavesa

dim

Kadilnica je bila tako zakajena, da niti tega nisem razločil kdo sedi nasproti čez mizo. Šnops in kuhano vino sem odločno zavračal, ker mi niti na misel ni prišlo, da bi vase vlival alkohol že pred sedmo zjutraj, kot so to počeli ostali sodelavci, ki so bili naravnost navdušeni, da so v službi, da ne počnejo nič, da se iz radia razlegajo domače viže, da se je dan komaj začel in vse kar morajo storiti je oditi na malico, do nje ne biti videti povsem opiti, po njej pa zopet po starem tja do pol dveh, ko se bodo šli preobleč in bodo lahko odšli domov.
Čemu so se sploh preoblačili v delovna oblačila mi ostaja neznanka, saj so na celotnem oddelku delali morda trije ali štirje, pa še tisti z zategnjeno zavoro, saj so imeli dela komaj za kako uro ali dve.
Pokadil sem cigareto, se spustil po stopnicah v proizvodnjo in opazoval samevajoče stroje, na katerih so se vse leto točile barve v najrazličnejšo embalažo od dveh in pol decilitrov do petih litrov, poslušal zvonki odmev trkanja po praznih rezervoarjih v katerih so v zgornjem nadstropju običajno mešali odtenke premazov, spodaj pa je nekdo na kovinske hoboke lepil samolepilne etikete in jih polnil z barvo, drugi jih je zapiral s pokrovi in vsakega posebej vstavljal v kartonaste škatle, jih zapakiral in zlagal na paleto.
Včasih, če se je točilo kako redko barvo, ki je lepo tekla in se filtrirna vrečka ni prepogosto zabasala, se je pridružil tretji, ki je le zlagal škatle. Takrat mu je kak šaljivec podtaknil prazno škatlo brez hoboka, da je skladatelj ( tisti, ki sklada na paleto), ko je dvignil paket brez dvajset kilogramskega bremena, skoraj poletel čez paleto, onadva pa sta se krohotala kot bi sam Podokničar razdrl kako žaltavo.Nenavadno je bilo opazovati mrtvilo proizvodne hale, pomita tla brez barvnih madežev in zloščene stroje, ki so šele zdaj, očiščeni, namazani in spolirani kazali svojo pravo barvo. Bolj so mi bili všeč, kadar so bili mavrični, hreščeči, cvileči in se je okoli njih trlo delavcev, kakor pa takole molčeči, sivi in pozabljeni.

Šel sem do konca oddelka, kjer je ravno tako pozabljena stala ‘moja’ mašina. Še enkrat sem trak našprical z wdejem, poravnal že tako zložene kartone, spod palete z ruskimi dozami izvlekel ročni paletni viličar, ki sem ga prejšnji dan zdrgnil s cunjo namočeno v topilo, in se postavil nanj kot na skiro. Odrival sem se z desno nogo, da sem dobil hitrost in drvel proti zunanjim vratom, kjer so bile ob steni zložene prazne palete, jih kakega pol ducata zmetal na drug kup, ostale pa odvlekel na delovno mesto.
Spet sem zajahal paletarja in brzel še po ostale, da bi jih peljal k sosednjemu stroju, da bodo imeli pripravljene za takrat, ko bo spet delo. Slišal sem kako so se odprla avtomatska vrata iz trde plastike, skoznje pa mi je na pot stopil preddelavec. Zavrl sem, tako, da sem naglo zasukal balanco in se ustavil tik ob njem. Odmajal je z glavo in se pritajeno nasmehnil.
‘Kaj pa se ti greš? Skor si me podrl!’, se je razkoračil predme in če bi ne bil za dve glavi manjši, bi nedvomno zviška zrl name in se trudil biti strog.
‘Po palete sem šel. Če bo kak dew slučajn. Maš kkšen nalog?’, sem mu pojasnil igraje se z ročko paletarja.
Na glas se je zarežal in odkimal.
‘Hefe, daj ti men listek napiši, grem kar domov.’
‘Daj nekaj delaj, pa je.’
‘Kaj pa ‘nekaj’?’
‘Ne vem, delaj se, da delaš!’
‘Hefe … Če se delam, da delam mam dvakrat dew. A bom tud dve plače dubu? Daj mi kaj za delat al pa me dam spust.’
‘Ne bod trapast. Gor pejt, used se pa gmh daj. Dela ni in ga rajtam tud ne bo.’
‘Nobenga dela ne bo dons?’
Bolščal je vame, kot bi mu ne bilo nič jasno, v resnici pa ni bilo nič jasno meni.
‘Kaj, a cel teden ne bo nbenga dela?’
‘Ta mesec! Cel mesec ne bo nbenga dela! Daj Kosta, ne me jebat pa sprav se gor! Če češ pa res kaj delat pa loh pometeš, pomiješ po tleh al pa greš mašino sp…’
‘Ni več kaj pomest hefe! Jest se da s tal, če grem pa mašino še enkrat pucat, se pa bojim, da bom predrgnil pleh.’
‘Pejva pogledat.’
‘Listek mi napiši.’
‘Pej …’
‘Listek!’
‘Parkiraj tega hudiča ke pa prid k men v pisarno.’
Zapeljal sem se k paletam, parkiral hudiča in stopil za njim. Dovolilnico mi je molel že od daleč.
‘Hvala lepa Franci.’, sem se z rahlim pretiravanjem zahvalil. ‘Daj mi povej, kolk mam jaz še kaj dopusta?’
Odprl je v mapo, iz nje izvlekel nek seznam in kratko izdavil: ‘Zadost.’
‘Piši mi torej dopust.’
Spotoma sem s police s tesnili vzel za moško podlaket široko okroglo dihtngo(okrogla so vsa tesnila, ja, vendar je bilo to tesnilo tudi drugače okroglo – cevasto in ne ploščato), mu jo pokazal, da ne bo mislil, da sem jo izmaknil in odšel v garderobo. Preoblekel sem se, stopil do kadilnice, odprl vrata in v napev: ‘če bi bila ti kobila, ti kobila jaz pa konj, bi midva na naše njive vkup vozila gnoj…’,  ki je hrumel iz radijskih zvočnikov, dodal:’Fantje po pamet, da vas ne bo ciroza zjebala! Se vid’mo drug let!’
Zaprl sem vrata, še zadnjič tisto leto vrgel pogled na prazen obrat in na kot banana rumenega paletarja, dihtngo uporabil namesto gumice za lase, si na glavo poveznil kapo, na vhodu v fabriko vratarju izročil dovolilnico za predčasni izhod in jo mahnil proti glavni cesti.

paletar

Sneg je rahlo naletaval medtem, ko sem štopal proti Kamniku, a sem vseeno dokaj kmalu dobil prevoz. Doma sem bil še pred deseto zjutraj. Nekaj sem pojedel – mar bi šel na šihtu na malico, toda kaj, ko sem bil ironično vsega sit in sem se raje čimprej spokal – potem pa sem jo mahnil v Bazo in naročil svoje prvo dopoldansko pivo v tistem decembru. Tako sem potem nadaljeval ves teden, le da sem šel včasih vmes tudi domov in se vrnil spet zvečer, včasih sem šel šele pozno popoldan od doma, saj sem se domov primajal ob zgodnjih jutranjih urah in sem večji del dneva prespal. Svarilo, ki sem ga navrgel sodelavcem bi lahko veljalo tudi meni.

Nek večer smo Rafl, Siso, Borza in jaz zatem, ko nam je gazda odklenil, da smo lokal sploh lahko zapustili, saj smo ostali tam še krepko čez obratovalni čas in popivali za šankom, oštir pa je na računalniku igral šah, drsaje po sveže zapadlem snegu ugledali, da so prav vsi koši na Šutni prevrnjeni, smeti pa raztresene po tleh. Kaj prida vzorni državljani,  vsaj kar se pretiranega pitja, občasnega uživanja prepovedanih substanc, ali pa onegavljenja s srednješolkami tiče, resda nismo bili, ni bil pa nihče med nami nagnjen k vandalizmu. Vsaj tako sem mislil do trenutka, ko je Siso kar na lepem edini smetnjak, ki mu je uspelo obdržati svoje mesto na drogu, brcnil, ta pa je zgrmel po tleh. Najbrž sem zaradi mešanice alkoholnega opoja in hašišarskega mirovništva pričel bentiti čezenj, češ, da mu tega res ne bi bilo treba storiti, da sedaj zaradi njegove objestnosti tudi mi trije nismo nič boljši od njega, on pa ni v biti nič boljši od tistih, ki so zasmetili celo mesto. Mahali smo jo nizdol po Ljubljanski, ko se iznenada pred nami ob pločniku ustavi kibla.
Še preden sem dobro dojel, se odpro drsna vrata, iz notranjosti pa proti meni plane policist in me z gumijevko pripali čez hrbet, ki sem ga avtomatsko obrnil proti njemu, da jih ne bi dobil po ksihtu.
Ne vem, ali mi je rima ‘o gospod policist, lepo vas pros’m sam ne po fris’, švignila skozi možgane že takrat, ko me je zvrnil po tleh in kričal name, naj se ne obračam, naj gledam v tla in suval vame z  nogo, naj mu dam dokument, ali šele kasneje, ko zaradi bolečine nisem mogel spati na hrbtu in sem v postelji ležal na desnem boku ali pa na trebuhu, tako kot takrat, ko sem bil popisan leže v snegu.
Prihod domov je bil sila klavrn, saj sem besen klical na postajo, da smo bili napadeni, da so nas pretepli. V bistvu sem podal prijavo na policijo zoper policijo. Šel pa sem tudi k zdravniku, čez kak dan pa je prijatelj še poslikal podplutbe, ki jih je pustil pendrek.
Ob prihodu domov sta se prebudila tudi starša, za nameček pa sem dobil še opazko od očeta, da kaj mamo pa za iskat zunaj ob pol treh ponoči. Kar niti ni bilo tako zelo šokantno, vsaj ne v primerjavi s tem, da sem to isto kasneje slišal od sodnice h kateri sem bil primoran priti zaradi – pazi zdaj to – kršenja javnega reda in miru!
Ne spomnim pa se več ali zaradi tiste presnete kante, ki jo je moj pivski drug vrgel po tleh zaradi česar so sklepali, da smo bili mi tisti, ki so razdejali mesto ali pa sem bil nemara preglasen, ko je Skok udrihal po meni s svojo gumijevko, ki jo je baje, kakor sem izvedel pozneje, sila rad vihtel.
Gospe sodnici sem ob tem njenem vprašanju zabrusil, če smo mogoče policijska država, če obstaja ura po kateri se moramo držati doma in nas imajo policaji pravico mlatiti, nas lasati, pri grabljenju za lase prek kape, mu je uspelo izpuliti en tanjši, pa vendar cel dred iz mojega takrat bujnega lasišča, obenem pa sem ji na njeno mizo – čeprav me je prepričevala naj sedem in se umirim, polagal fotografije mojega marogastega hrbta, rame, in leve nadlakti.

pooblastila

Kazni sicer nisem dobil, niti je ni dobil kdo drug, je pa ostal nek grenak priokus, sploh ker sem za incident krivil Sisota, ki je prevrnil tisto kanto in bi le s težavo lahko vztrajal pri trditvi, da nihče od nas ni naredil ničesar napačnega, ker kurc, eno kanto pa je eden od nas vendarle vrgel po tleh.
A razlog za tepež sploh ni bil v tem, temveč je služil kot izgovor tistemu poniglavemu policaju, ki je imel že prej precej putra na glavi. O njem so pisali tudi časopisi, da je precej bolj brutalno obračunal s fantom svojega bivšega dekleta, tokrat pa je vzrok izživljanja tičal v tem, da so imeli ostali kolegi kolektivno zabavo, on in še dva pa so imeli pač dežurstvo. Ko so prejeli klic, da nekdo razbija vzdolž cele Šutne se je bilo treba spraviti ven v hlad in oditi v mrzlo noč in ker smo bili mi edini, ki so jih srečali, najbrž pa smo se tudi opotekali in šli iz smeri dogodka, smo bili deležni obravnave in lekcije, ki je še lep čas nismo pozabili. Nekaj dni sem sicer malo slabše spal, goltal tablete proti bolečinam, potem pa sem jih zabrisal v predal in šel zvečer na pivo. Vrnil sem se (spet) proti jutru, legel in zaspal kot angelček. Pijan, zadet in podplut angelček z zadahom po alkoholu in marihuani. Dandanes takega večdnevnega, da ne rečem štirinajst dnevnega pijančevanja gotovo ne bi preživel.

angelce

Jebemti kakšni časi so bili to. Venomer na glavo. Direkt!
Imeli smo šihte, plača je bila petnajstega, sploh ni bilo vprašanje ali bo nakazana ali ne, ker je vedno bila, brez pomislekov si kupil kar si potreboval … in česar nisi potreboval. Imeli smo denar za alkohole – veliko alkoholov. Imeli smo denar za mamile, travo si kupil od frenda ali znanca, ne pa od kakega nevarnega tipa, sicer pa ne vem kako je s tem danes.Vem pa kako je z drugimi stvarmi.
Danes nas na prijateljev rojstni dan opomni cukerberg, takrat je nanj spomnil kar slavljenec sam, ker te je povabil na pijačo in je dal za rundo, dve, tri, ali pa se jih je zbralo nekaj, ki so imeli rojstni dan v istem mesecu in se je najelo kočo na Vel’ki in smo se postavljali na glavo ves vikend, ali pa smo za nekaj dni okupirali jaso malce ven iz mesta in se že za prvega maja metali v poldrugi meter globoko Nevljico. Kakopak – na glavo.
Takrat smo točno vedeli, kje je bil kdo na počitnicah, ker smo bili po vsej verjetnosti skupaj. Najpogosteje v Fiesi s spalko ali pa celo brez nje, v Umagu v prikolici od prijateljevih staršev ali pa na Nadiži s šotorom v katerega se nas je nagnetlo tudi pet, če je bilo treba.
Nismo merili (internetnih) tičev z instagram objavami fotografij iz Berlina, Toronta, Dubaja, Pariza, New Yorka, … Ker instagrama pač ni bilo. Niti ni bilo kaj dosti frendov, ki so šli tja. Tisti, ki pa so šli kam, so fotografije prinesli pokazat. Lično i personalno.
Če smo že merili tiče potem smo jih merili s hojo po žerjavici ob Bistrici, z vlivanjem podmornic v Tenisu, kdo bo šel spat po sončnem vzhodu ali šele ob naslednjem zahodu, kdo se bo pustil ostriči na balin na placu, … ali pa smo jih na kakem žuru dejansko vrgli na mizo. Kar tako. Za brez veze. Čeprav je bilo to pred komaj dvajsetimi leti in še nekaj, se zdi kot jebena večnost.
Vse se je spremenilo. Mi smo se spremenili. Družba se je spremenila. Stanje se je spremenilo. Od takrat smo pridobili kapitalizem, kredite, pleše, bivše žene in može, trebuhe, viseče joške, kilograme, alimente in občasne stike s potomci, pridobili smo sposobnost hlinjenja in pretvarjanja, da se imamo vsaj tako prekleto fajn kot takrat, ko nam je bila ena od skrbi al bomo za žur nabavili hašiš al travo, al pivo, vino in vodko, al pivo, vino in jegra.
Na koncu se je kupilo vse. Tudi pokadilo, požrlo in spilo se je vse. Kupilo pa se je v trgovini, ki nam je prva prišla naproti. Ni bilo diskontnih štacun. Po meso za piknik smo šli k mesarju. Ima se, može se.
‘Mladi ste bili, bolel vas je kurac …’
A zdaj pa ni mladih!? Gredo lahko danes s svojimi plačami ali z denarjem, ki ga zaslužijo prek študenta mirno nabavit futr, pijačo, alkohol in še ganjo al karkol se že danes konzumira, troši ali kadi, brez da bi karkol pomislili? Dvomim.
Saj sem bil tudi zdaj na kakem žuru, pa se mi zdi, da je vse skupaj precej bolj skromno, če že ne skromno pa z mnogo večjimi razlikami.
Nekje se donfa ceneno vino iz tetrapaka, ki se ga meša s kako brezimensko oranžado, ali pa diskontni đin z diskontnim tonikom ter per za osemdeset centov in smrdljiva skuna, spet drugje so v igri koktajli, draga vina in butična piva, bržda sodi zraven še kak gramček koke.
Ni to objokovanje starih dobrih časov, žeja me je močno popustila, štiri piva so maksimum, nazadnje ko sem naredil en sam samcat dim, sem bil še naslednji dan ves matast, konec koncev pa smo imeli takrat vsak zase najbrž dobre razloge za (pre)pogosto omamo, vsak svoje demone, ki so hoteli na plan, pa smo jih raje utopili in jim otežili delovanje z dimno zaveso, pa vendar …
Če bi takrat vedel, da bo svet postal kakršen je sedaj … bi se odrekel malodane vsakodnevnemu pijančevanju in zakajanju, metanju proč talentov in potencialov, bi se posvetil raje dokončanju šolanja, si pridobil kako izobrazbo, premoženje, stanovanje … ali bi si rekel ‘ A to …’, kazajoč s prstom v prihodnost, današnjo sedanjost:’  TO bo prinesel krasni novi svet!?’, naročil krigl piva, vanj potopil šilce vekije, naredil izdaten požirek, da bi se mi žganjica pomešana s pirom pocedila po bradi, izvlekel iz žepa rizle in mrvo ter si zvil eno debelo jebeno baklo pa naj gre vse u tri pizde materne …

Velikanu

Danes bi praznoval svoj dvestopetnajsti rojstni dan.
Če bi bil križanec med grškim bogom in galapagoško želvo.

velikan

%d bloggers like this: