Kadilnica je bila tako zakajena, da niti tega nisem razločil kdo sedi nasproti čez mizo. Šnops in kuhano vino sem odločno zavračal, ker mi niti na misel ni prišlo, da bi vase vlival alkohol že pred sedmo zjutraj, kot so to počeli ostali sodelavci, ki so bili naravnost navdušeni, da so v službi, da ne počnejo nič, da se iz radia razlegajo domače viže, da se je dan komaj začel in vse kar morajo storiti je oditi na malico, do nje ne biti videti povsem opiti, po njej pa zopet po starem tja do pol dveh, ko se bodo šli preobleč in bodo lahko odšli domov.
Čemu so se sploh preoblačili v delovna oblačila mi ostaja neznanka, saj so na celotnem oddelku delali morda trije ali štirje, pa še tisti z zategnjeno zavoro, saj so imeli dela komaj za kako uro ali dve.
Pokadil sem cigareto, se spustil po stopnicah v proizvodnjo in opazoval samevajoče stroje, na katerih so se vse leto točile barve v najrazličnejšo embalažo od dveh in pol decilitrov do petih litrov, poslušal zvonki odmev trkanja po praznih rezervoarjih v katerih so v zgornjem nadstropju običajno mešali odtenke premazov, spodaj pa je nekdo na kovinske hoboke lepil samolepilne etikete in jih polnil z barvo, drugi jih je zapiral s pokrovi in vsakega posebej vstavljal v kartonaste škatle, jih zapakiral in zlagal na paleto.
Včasih, če se je točilo kako redko barvo, ki je lepo tekla in se filtrirna vrečka ni prepogosto zabasala, se je pridružil tretji, ki je le zlagal škatle. Takrat mu je kak šaljivec podtaknil prazno škatlo brez hoboka, da je skladatelj ( tisti, ki sklada na paleto), ko je dvignil paket brez dvajset kilogramskega bremena, skoraj poletel čez paleto, onadva pa sta se krohotala kot bi sam Podokničar razdrl kako žaltavo.Nenavadno je bilo opazovati mrtvilo proizvodne hale, pomita tla brez barvnih madežev in zloščene stroje, ki so šele zdaj, očiščeni, namazani in spolirani kazali svojo pravo barvo. Bolj so mi bili všeč, kadar so bili mavrični, hreščeči, cvileči in se je okoli njih trlo delavcev, kakor pa takole molčeči, sivi in pozabljeni.

Šel sem do konca oddelka, kjer je ravno tako pozabljena stala ‘moja’ mašina. Še enkrat sem trak našprical z wdejem, poravnal že tako zložene kartone, spod palete z ruskimi dozami izvlekel ročni paletni viličar, ki sem ga prejšnji dan zdrgnil s cunjo namočeno v topilo, in se postavil nanj kot na skiro. Odrival sem se z desno nogo, da sem dobil hitrost in drvel proti zunanjim vratom, kjer so bile ob steni zložene prazne palete, jih kakega pol ducata zmetal na drug kup, ostale pa odvlekel na delovno mesto.
Spet sem zajahal paletarja in brzel še po ostale, da bi jih peljal k sosednjemu stroju, da bodo imeli pripravljene za takrat, ko bo spet delo. Slišal sem kako so se odprla avtomatska vrata iz trde plastike, skoznje pa mi je na pot stopil preddelavec. Zavrl sem, tako, da sem naglo zasukal balanco in se ustavil tik ob njem. Odmajal je z glavo in se pritajeno nasmehnil.
‘Kaj pa se ti greš? Skor si me podrl!’, se je razkoračil predme in če bi ne bil za dve glavi manjši, bi nedvomno zviška zrl name in se trudil biti strog.
‘Po palete sem šel. Če bo kak dew slučajn. Maš kkšen nalog?’, sem mu pojasnil igraje se z ročko paletarja.
Na glas se je zarežal in odkimal.
‘Hefe, daj ti men listek napiši, grem kar domov.’
‘Daj nekaj delaj, pa je.’
‘Kaj pa ‘nekaj’?’
‘Ne vem, delaj se, da delaš!’
‘Hefe … Če se delam, da delam mam dvakrat dew. A bom tud dve plače dubu? Daj mi kaj za delat al pa me dam spust.’
‘Ne bod trapast. Gor pejt, used se pa gmh daj. Dela ni in ga rajtam tud ne bo.’
‘Nobenga dela ne bo dons?’
Bolščal je vame, kot bi mu ne bilo nič jasno, v resnici pa ni bilo nič jasno meni.
‘Kaj, a cel teden ne bo nbenga dela?’
‘Ta mesec! Cel mesec ne bo nbenga dela! Daj Kosta, ne me jebat pa sprav se gor! Če češ pa res kaj delat pa loh pometeš, pomiješ po tleh al pa greš mašino sp…’
‘Ni več kaj pomest hefe! Jest se da s tal, če grem pa mašino še enkrat pucat, se pa bojim, da bom predrgnil pleh.’
‘Pejva pogledat.’
‘Listek mi napiši.’
‘Pej …’
‘Listek!’
‘Parkiraj tega hudiča ke pa prid k men v pisarno.’
Zapeljal sem se k paletam, parkiral hudiča in stopil za njim. Dovolilnico mi je molel že od daleč.
‘Hvala lepa Franci.’, sem se z rahlim pretiravanjem zahvalil. ‘Daj mi povej, kolk mam jaz še kaj dopusta?’
Odprl je v mapo, iz nje izvlekel nek seznam in kratko izdavil: ‘Zadost.’
‘Piši mi torej dopust.’
Spotoma sem s police s tesnili vzel za moško podlaket široko okroglo dihtngo(okrogla so vsa tesnila, ja, vendar je bilo to tesnilo tudi drugače okroglo – cevasto in ne ploščato), mu jo pokazal, da ne bo mislil, da sem jo izmaknil in odšel v garderobo. Preoblekel sem se, stopil do kadilnice, odprl vrata in v napev: ‘če bi bila ti kobila, ti kobila jaz pa konj, bi midva na naše njive vkup vozila gnoj…’,  ki je hrumel iz radijskih zvočnikov, dodal:’Fantje po pamet, da vas ne bo ciroza zjebala! Se vid’mo drug let!’
Zaprl sem vrata, še zadnjič tisto leto vrgel pogled na prazen obrat in na kot banana rumenega paletarja, dihtngo uporabil namesto gumice za lase, si na glavo poveznil kapo, na vhodu v fabriko vratarju izročil dovolilnico za predčasni izhod in jo mahnil proti glavni cesti.

Sneg je rahlo naletaval medtem, ko sem štopal proti Kamniku, a sem vseeno dokaj kmalu dobil prevoz. Doma sem bil še pred deseto zjutraj. Nekaj sem pojedel – mar bi šel na šihtu na malico, toda kaj, ko sem bil ironično vsega sit in sem se raje čimprej spokal – potem pa sem jo mahnil v Bazo in naročil svoje prvo dopoldansko pivo v tistem decembru. Tako sem potem nadaljeval ves teden, le da sem šel včasih vmes tudi domov in se vrnil spet zvečer, včasih sem šel šele pozno popoldan od doma, saj sem se domov primajal ob zgodnjih jutranjih urah in sem večji del dneva prespal. Svarilo, ki sem ga navrgel sodelavcem bi lahko veljalo tudi meni.

Nek večer smo Rafl, Siso, Borza in jaz zatem, ko nam je gazda odklenil, da smo lokal sploh lahko zapustili, saj smo ostali tam še krepko čez obratovalni čas in popivali za šankom, oštir pa je na računalniku igral šah, drsaje po sveže zapadlem snegu ugledali, da so prav vsi koši na Šutni prevrnjeni, smeti pa raztresene po tleh. Kaj prida vzorni državljani,  vsaj kar se pretiranega pitja, občasnega uživanja prepovedanih substanc, ali pa onegavljenja s srednješolkami tiče, resda nismo bili, ni bil pa nihče med nami nagnjen k vandalizmu. Vsaj tako sem mislil do trenutka, ko je Siso kar na lepem edini smetnjak, ki mu je uspelo obdržati svoje mesto na drogu, brcnil, ta pa je zgrmel po tleh. Najbrž sem zaradi mešanice alkoholnega opoja in hašišarskega mirovništva pričel bentiti čezenj, češ, da mu tega res ne bi bilo treba storiti, da sedaj zaradi njegove objestnosti tudi mi trije nismo nič boljši od njega, on pa ni v biti nič boljši od tistih, ki so zasmetili celo mesto. Mahali smo jo nizdol po Ljubljanski, ko se iznenada pred nami ob pločniku ustavi kibla.
Še preden sem dobro dojel, se odpro drsna vrata, iz notranjosti pa proti meni plane policist in me z gumijevko pripali čez hrbet, ki sem ga avtomatsko obrnil proti njemu, da jih ne bi dobil po ksihtu.
Ne vem, ali mi je rima ‘o gospod policist, lepo vas pros’m sam ne po fris’, švignila skozi možgane že takrat, ko me je zvrnil po tleh in kričal name, naj se ne obračam, naj gledam v tla in suval vame z  nogo, naj mu dam dokument, ali šele kasneje, ko zaradi bolečine nisem mogel spati na hrbtu in sem v postelji ležal na desnem boku ali pa na trebuhu, tako kot takrat, ko sem bil popisan leže v snegu.
Prihod domov je bil sila klavrn, saj sem besen klical na postajo, da smo bili napadeni, da so nas pretepli. V bistvu sem podal prijavo na policijo zoper policijo. Šel pa sem tudi k zdravniku, čez kak dan pa je prijatelj še poslikal podplutbe, ki jih je pustil pendrek.
Ob prihodu domov sta se prebudila tudi starša, za nameček pa sem dobil še opazko od očeta, da kaj mamo pa za iskat zunaj ob pol treh ponoči. Kar niti ni bilo tako zelo šokantno, vsaj ne v primerjavi s tem, da sem to isto kasneje slišal od sodnice h kateri sem bil primoran priti zaradi – pazi zdaj to – kršenja javnega reda in miru!
Ne spomnim pa se več ali zaradi tiste presnete kante, ki jo je moj pivski drug vrgel po tleh zaradi česar so sklepali, da smo bili mi tisti, ki so razdejali mesto ali pa sem bil nemara preglasen, ko je Skok udrihal po meni s svojo gumijevko, ki jo je baje, kakor sem izvedel pozneje, sila rad vihtel.
Gospe sodnici sem ob tem njenem vprašanju zabrusil, če smo mogoče policijska država, če obstaja ura po kateri se moramo držati doma in nas imajo policaji pravico mlatiti, nas lasati, pri grabljenju za lase prek kape, mu je uspelo izpuliti en tanjši, pa vendar cel dred iz mojega takrat bujnega lasišča, obenem pa sem ji na njeno mizo – čeprav me je prepričevala naj sedem in se umirim, polagal fotografije mojega marogastega hrbta, rame, in leve nadlakti.

Kazni sicer nisem dobil, niti je ni dobil kdo drug, je pa ostal nek grenak priokus, sploh ker sem za incident krivil Sisota, ki je prevrnil tisto kanto in bi le s težavo lahko vztrajal pri trditvi, da nihče od nas ni naredil ničesar napačnega, ker kurc, eno kanto pa je eden od nas vendarle vrgel po tleh.
A razlog za tepež sploh ni bil v tem, temveč je služil kot izgovor tistemu poniglavemu policaju, ki je imel že prej precej putra na glavi. O njem so pisali tudi časopisi, da je precej bolj brutalno obračunal s fantom svojega bivšega dekleta, tokrat pa je vzrok izživljanja tičal v tem, da so imeli ostali kolegi kolektivno zabavo, on in še dva pa so imeli pač dežurstvo. Ko so prejeli klic, da nekdo razbija vzdolž cele Šutne se je bilo treba spraviti ven v hlad in oditi v mrzlo noč in ker smo bili mi edini, ki so jih srečali, najbrž pa smo se tudi opotekali in šli iz smeri dogodka, smo bili deležni obravnave in lekcije, ki je še lep čas nismo pozabili. Nekaj dni sem sicer malo slabše spal, goltal tablete proti bolečinam, potem pa sem jih zabrisal v predal in šel zvečer na pivo. Vrnil sem se (spet) proti jutru, legel in zaspal kot angelček. Pijan, zadet in podplut angelček z zadahom po alkoholu in marihuani. Dandanes takega večdnevnega, da ne rečem štirinajst dnevnega pijančevanja gotovo ne bi preživel.

Jebemti kakšni časi so bili to. Venomer na glavo. Direkt!
Imeli smo šihte, plača je bila petnajstega, sploh ni bilo vprašanje ali bo nakazana ali ne, ker je vedno bila, brez pomislekov si kupil kar si potreboval … in česar nisi potreboval. Imeli smo denar za alkohole – veliko alkoholov. Imeli smo denar za mamile, travo si kupil od frenda ali znanca, ne pa od kakega nevarnega tipa, sicer pa ne vem kako je s tem danes.Vem pa kako je z drugimi stvarmi.
Danes nas na prijateljev rojstni dan opomni cukerberg, takrat je nanj spomnil kar slavljenec sam, ker te je povabil na pijačo in je dal za rundo, dve, tri, ali pa se jih je zbralo nekaj, ki so imeli rojstni dan v istem mesecu in se je najelo kočo na Vel’ki in smo se postavljali na glavo ves vikend, ali pa smo za nekaj dni okupirali jaso malce ven iz mesta in se že za prvega maja metali v poldrugi meter globoko Nevljico. Kakopak – na glavo.
Takrat smo točno vedeli, kje je bil kdo na počitnicah, ker smo bili po vsej verjetnosti skupaj. Najpogosteje v Fiesi s spalko ali pa celo brez nje, v Umagu v prikolici od prijateljevih staršev ali pa na Nadiži s šotorom v katerega se nas je nagnetlo tudi pet, če je bilo treba.
Nismo merili (internetnih) tičev z instagram objavami fotografij iz Berlina, Toronta, Dubaja, Pariza, New Yorka, … Ker instagrama pač ni bilo. Niti ni bilo kaj dosti frendov, ki so šli tja. Tisti, ki pa so šli kam, so fotografije prinesli pokazat. Lično i personalno.
Če smo že merili tiče potem smo jih merili s hojo po žerjavici ob Bistrici, z vlivanjem podmornic v Tenisu, kdo bo šel spat po sončnem vzhodu ali šele ob naslednjem zahodu, kdo se bo pustil ostriči na balin na placu, … ali pa smo jih na kakem žuru dejansko vrgli na mizo. Kar tako. Za brez veze. Čeprav je bilo to pred komaj dvajsetimi leti in še nekaj, se zdi kot jebena večnost.
Vse se je spremenilo. Mi smo se spremenili. Družba se je spremenila. Stanje se je spremenilo. Od takrat smo pridobili kapitalizem, kredite, pleše, bivše žene in može, trebuhe, viseče joške, kilograme, alimente in občasne stike s potomci, pridobili smo sposobnost hlinjenja in pretvarjanja, da se imamo vsaj tako prekleto fajn kot takrat, ko nam je bila ena od skrbi al bomo za žur nabavili hašiš al travo, al pivo, vino in vodko, al pivo, vino in jegra.
Na koncu se je kupilo vse. Tudi pokadilo, požrlo in spilo se je vse. Kupilo pa se je v trgovini, ki nam je prva prišla naproti. Ni bilo diskontnih štacun. Po meso za piknik smo šli k mesarju. Ima se, može se.
‘Mladi ste bili, bolel vas je kurac …’
A zdaj pa ni mladih!? Gredo lahko danes s svojimi plačami ali z denarjem, ki ga zaslužijo prek študenta mirno nabavit futr, pijačo, alkohol in še ganjo al karkol se že danes konzumira, troši ali kadi, brez da bi karkol pomislili? Dvomim.
Saj sem bil tudi zdaj na kakem žuru, pa se mi zdi, da je vse skupaj precej bolj skromno, če že ne skromno pa z mnogo večjimi razlikami.
Nekje se donfa ceneno vino iz tetrapaka, ki se ga meša s kako brezimensko oranžado, ali pa diskontni đin z diskontnim tonikom ter per za osemdeset centov in smrdljiva skuna, spet drugje so v igri koktajli, draga vina in butična piva, bržda sodi zraven še kak gramček koke.
Ni to objokovanje starih dobrih časov, žeja me je močno popustila, štiri piva so maksimum, nazadnje ko sem naredil en sam samcat dim, sem bil še naslednji dan ves matast, konec koncev pa smo imeli takrat vsak zase najbrž dobre razloge za (pre)pogosto omamo, vsak svoje demone, ki so hoteli na plan, pa smo jih raje utopili in jim otežili delovanje z dimno zaveso, pa vendar …
Če bi takrat vedel, da bo svet postal kakršen je sedaj … bi se odrekel malodane vsakodnevnemu pijančevanju in zakajanju, metanju proč talentov in potencialov, bi se posvetil raje dokončanju šolanja, si pridobil kako izobrazbo, premoženje, stanovanje … ali bi si rekel ‘ A to …’, kazajoč s prstom v prihodnost, današnjo sedanjost:’  TO bo prinesel krasni novi svet!?’, naročil krigl piva, vanj potopil šilce vekije, naredil izdaten požirek, da bi se mi žganjica pomešana s pirom pocedila po bradi, izvlekel iz žepa rizle in mrvo ter si zvil eno debelo jebeno baklo pa naj gre vse u tri pizde materne …