Pokop (Ludvik) IX.

Ljudje si trgajo od ust za pogreb. Za žaro, za trugo, za venec, tišino in pevce in vse kar še pritiče tej žalni kolobociji. Listajo po katalogih in izbirajo med medenino, mahagonijem, hrastom ter češnjo in kombinirajo dodatke, kot bi šlo za manšetne gumbe pri srajci za poroko ali pa obletnico mature. Da bodo vsaj kot mrlič deležni lepih besed, lepega poslovilnega govora. Da bo lep pokop.
Že poskrbeti za to, da bi imeli lepo življenje je prekleto težko, ti pa se obremenjujejo, kaj bo z njimi, ko umrejo.
Že pred časom se je odločil, da mu je za posmrtne ostanke vseeno …
Povsem ravnodušen je kaj bodo storili s to lupino v kateri tičijo njegovo srce in možgani, jetra, ledvica in ostala drobovina, njegova razmišljanja, dojemanja, tuhtanja, spoznanja.
Tisti kadaver, lahko mirno zabrišejo v gozd. Naj ga požro ujede in ostali mrhovinarji. Naj bo koristen.
A tega ne bodo storili. Ne spodobi se. Ni civilizirano.
Vendarle si človek – vsak človek – zasluži dostojen pogreb.
Zagrebsti nekoga, potem ko ga deneš v drago rakev, je seveda bolj dostojno, kot če bi ga zakopali v iz desk obiti kišti, pa četudi je na ogled le nekaj minut med žalno slovesnostjo.
Vsaj pogreb imejte dostojen, če že življenja nimate. Privoščite si.
Velik, kičast marmornat nagrobnik z angeli s harfo in veliki pozlačenimi črkami, kjer bo pisalo karkoli si že izmislijo, da bi vas najbolj(š)e prikazalo rodovom za vami. To definira kdo je bil pokopani.
Jaza – tistega pravega jaza– telo ne pogojuje.
Je le naprava, ki jo zvečer dajemo k počitku, zjutraj jo iztrebimo, da lahko vanjo vnašamo nova sranja, ji umijemo zobe, da ni zaznati vonja in zadaha po vnešenem in z njo kolovratimo po svetu.
Toliko dela si damo z videzom, da pozabljamo na notranjost.
Pomembno je da smo lepi, privlačni, nasmejani, očesu prijazni, da vidimo lepe stvari okoli sebe, da imamo polne omare oblek in čevljev in ogrlic, da smo urejeni, nadišavljeni in vedrega pogleda.
Vse skupaj pa je en kurac.
En navaden krmežljav, povešen, mlahav, naguban otepač s kapavico, ki ga niti najbolj ogabna capajdra, ki obdeluje najbolj zanikrne doke najbolj nagravžnega pristanišča v največjem zakotju sveta, ne bi nesla v usta.
Živo rdeč dišeč prezervativ z okusom jagode, nataknjen na ta grozljiv ud služi kot zaščita. Tako kot maska, ki jo nosijo ljudje.
Je le kulisa, Potemkinova vas za tisto kar je v človeku samem.
Če si Človek, se ne rabiš pretvarjati in se dan za dnem truditi ugajati ljudem, ki ti gredo nekje globoko v sebi, resnici na ljubo, na živce.
To počne večina. Ogromno truda vloži v to, da je všeč ljudem, ki ji niso všeč. Oni pa počnejo natanko isto. Nismo si všeč in ne maramo se. Zlagani nasmehi, ki padejo takoj zatem, ko izginemo za vogalom.
Ker se bojimo, da bi nas take, kakršne v resnici smo, sploh ne sprejeli. Kakšni pa v resnici sploh smo? Vemo? Ne … ne vemo.
Ker si damo preveč dela s tem, da bi bili takšni, kakršni domnevamo, da bi morali biti … Takih je na pretek.
Tako to počnejo vse življenje, če se kakopak ne pripeti, da se nekega dne pogledajo v zrcalo in frisa, ki zre v njih ne prepoznajo, potem pa neznancem z istimi simptomi razlagajo, kako jih utruja ves čas igrati nekaj kar niso in kako jim tlačiti samega sebe postaja neznosno.
Še takrat pa je ena prvih opazk:’Danes nisi videti najbolje …’
‘Da. Nisem si nadel maske.’
Ali pa jih vloga povsem prevzame, ustrezajo standardom, so neoporečni in sprejeti, vsi jih imajo radi … Ali pa tudi ne, življenje pa mine. Vsem …
Pogibel je nekaj čemur se ne da uteči. Vse nas požrejo črvi. Strohnimo. Zgnijemo, razpademo. Za nami ostanejo bele kosti. Za nekaterimi ostanejo milijoni, nepremičnine, za njimi se vije ogromen sprevod, oziroma za tistim kar je od njih ostalo. Za drugimi ostanejo spomini, čenče, govorice.
Pokopališča so mu odveč. Ne mara jih. Prisostvoval ni niti enemu samemu pogrebu. Britofi  ga dušijo. Sploh ob tistem opevanem prazniku, ki mu nekateri pravijo dan mrtvih.
Dan spomina na mrtve je tisti dan, ko se v krznenih plaščih in z novimi pričeskami ter v zloščenih avtomobilih in čevljih, svojci pridejo pokazat ostalim, ki se ravno tako pridejo pokazat. Promenada preživelih na parcelah pokojnikov.
Tisti, ki se jim zdi to ravnanje malomeščansko pa pridejo dan prej.
Da lično urejeni grobovi in sveže cvetje govorijo namesto njih, kako boljši so od teh, ki so tam danes, saj si niti ne zaslužijo, da bi smeli uzreti njih podobo.
Licemerstvo, nadutost, ošabnost, spektakel.
Malo mu je mar, kje in na kak način bo končalo njegovo truplo. Na smetišču specializirano za razgradnjo človeških trupel. Ličnejša je embalaža, bolj je pogreb lep. Lepši ko je, prijetnejše in udobnejše bo bivanje v onostranstvu.

Vsi bi šli radi v nebesa, nihče pa noče umreti.

kra

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Vasja Belšak

     /  julij 4, 2013

    Veliko resnic si napisal v ta tekst … in prav zato jaz ne maram tega sveta … neskončno pokvarjen in butast je!

    Odgovori
  2. Tatjana

     /  november 1, 2013

    Hehe, pa še res je tako, kot si napisal.

    Odgovori
  3. Mister

     /  oktober 28, 2015

    na Jesenicama so zrihtal posip pepela tko da bom komunalo prkrajšov za plačilo letne članarine za grob 🙂

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: