Že več dni je deževalo brez prestanka, regljanje žab, ki se je vsako noč stopnjevalo, ga je spravljalo ob živce, da se je ob že tako motenem spancu zbujal še pogosteje kot ponavadi, ko so ga zbujale čudne ponavljajoče se sanje.
Prebudil se je okrog osme ure zjutraj, skozi gosto kopreno so se prebijali sončni žarki pospremljeni s ščebetom ptic, ki je zvenel kot oddaljen vrišč otrok, ki na ekskurziji vzhičeno izstopajo z avtobusa, kadar ta ustavi ob slaščičarni, v kateri nameravajo zapraviti ves denar, ki so jim ga starši dali za nakup bedastih magnetnih spominkov, ki so jih brezglavo kopičili na vratih prevelikih hladilnikov.
Nejevoljno je vstal, si površno očistil zobe, se iztrebil, pljunil na govno, potegnil vodo, si umil roke in obraz z ledenico, na hitro vrgel oko na svoj čemeren obraz in se v hipu odločil.
‘Vrgel se bom v jezero.’
Če je njegovo predvidevanje pravilno, na pomolu ne bo nikogar. Voda je premrzla za običajne kopalce, ki drgetajo še takrat, kadar ima skoraj dvajset stopinj, glede na močne padavine pa jih tisti dan ni mogla imeti več kot petnajst ali šestnajst.
‘Kdor bi se danes namakal, zagotovo ni pri pravi.’, je prhnil med obuvanjem čevljev in že stopal skozi vrata, ovešen z nahrbtnikom, v katerem je imel že dlje časa pripravljeno vse potrebno. Na poti tja je nemarno kadil cigareto, pljuval predse in skopo odzdravljal redkim mimoidočim sprehajalcem.

Že od daleč je začul vpijoč moški glas.
“Kam si mislil it’!?” A? Kam si hotel it’!?” Ponovil je še trikrat, štirikrat.
Ko je prišel čez griček je ugledal možaka v počepu ponavljajoč: “Kam si mislil it’!?”
Zrl mu je naravnost v oči in ga ponovno pobaral. Počasi.
“Kaaam … si mislil … iti?”
Ni mu odgovoril. Najbrž je imel slabo vest. Ali pa mu je bilo nerodno. Morda pa so zasliševalca v zavetišču naplahtali in v resnici ni posvojil govorečega psa. Ubogo pseto. Ubogi človek.

Na pomolih ni bilo nikogar. Slekel se je in obotavljaje se stopal v vodo. Skoraj se je že bil pognal vanjo, čeprav je bila hladna kakor dojka matere neželenega otroka, ko je izza bližnjih grmov slišal vedno bolj razločne glasove. Bila sta dva. Prikazala se je majhna in okrogla pojava razmršenih las potrebnih vnovičnega barvanja, na kar je opominjal vsaj deset centimetrski narastek. Ženska je stopicala naravnost proti pomolu in za roko vlekla svojo počasno hčerko, ki je kazala nedoločljivo število let.
Obraz je imela kot bi kdo prekopiral materinega, ga nekoliko pomanjšal, vrisal vanj rahlo bebavost, s posebno radirko pa bi z njega zbrisal tegobe, ki so bile tako vidno včrtane v izmučen ksiht njene matere.
Medtem, ko sta se približevali si je bil nadel majico in si prižgal novo cigareto.
‘Dokončal bom kar sem začel.’, si je rekel, segel v ruzak in iz njega izvlekel proti domu ozirajočega se angela. Trudoma se je prebijal skozi vrstice, saj je le s težavo ostajal zbran. Pomanjšana kopija je izvirniku ves čas neumorno prigovarjala, da naj ji dovoli v vodo, ta pa ji je z ravno tako vnemo odrekala dovoljenje, a je po kratkem pregovarjanju vendarle popustila.
‘Grem la – hkooo?’- ‘Ne!’
‘Daj nooo!’- Ne!’
‘Prooo – siiiim …?’ – ‘Sem rekla ne!’
‘Samo malo.’- ‘Koliko?’
‘Pet minut.’ – ‘Prav.’
Smrklja, ravno tako okrogla kot njena mati, se je mahoma sezula in otresla pisanega spodnjega dela trenirke, obstala v stegnjenih spodnjicah, iz torbe pa je začela vleči napihljiv obroč. Pihala in sopihala je, ko je mukoma vpihovala vanj zrak, ter si z dlanjo brisala slino pomešano z drobtinami rogljička, ki ga je med pregovarjanjem z materjo pridno mlela s svojimi zanemarjenimi razmetanimi škrbinami. Vsa zaripla se je zbasala v obroč, ki se ji je prilegal kot poročni prstan nosečnici z otečenimi prsti in se brez obotavljanja pognala v vodo. Mati jo je vsake toliko le ošvrknila z očesom. Za varnost sedaj skrbita tanka plast umetnega materiala in vpihan zrak njene potomke.

Pomislil je, česa vse si ljudje ne izmislimo zato, da pri življenju ohranjamo šibke člene in anomalije. Narava, ki jo tako radi opevamo, njen izbor, naravna selekcija v živalskem svetu za mladiče, kakršna je tale premaknjena plavalka, poskrbi sama. Kruto in brez milosti.
Materinski nagon človeka žene, da skrbi za izrodke, ki bi pri kaki drugi vrsti končali med zobmi plenilcev, ali pa bi jo ugonobila kar samica sama kaj kmalu po tistem, ko bi zavohala, da bo ovirala tako njo kot preostale mladiče iz legla. Le ljudje v neki svoji ošabni brižnosti skrbimo zanje in jih negujemo, ali pa jih denemo v oskrbo v eno izmed institucij, kamor ob praznikih in vikendih hodimo ponje, jih peljemo na izlet in kosilo med katerim jim gobova juha curlja po bradi in jim kaplja na novo srajco, potem pa jih vrnemo, kjer se do naslednjega obiska slinijo po spranih in ponošenih cunjah, ki jim jih perejo v zavodski pralnici skupaj s poflekanimi cunjami in ponečedeno posteljnino ostalih varovancev.

Med tem, ko se je trudil brati, se je iz plitvine razlegalo vreščanje in pljuskanje, ki je na lepem, zgolj za trenutek, popolnoma potihnilo in se kmalu zatem nadaljevalo v komaj razumevajoče zloge namenjene vrstnici na robu pomola.
‘Neee, grem na drugo šolo! Eno tako – posebno! Spet v petega, ja! Matematika mi ni šla … pa angleščina … pa slovenščina tud’ ne.’, je skozi šklepetajoče zobe in pomodrele ustnice skoraj navdušeno odgovarjala.
Kar ni pravzaprav nič nenavadnega …
Dandanes se otroke vzgaja v prepričanju, da je vsak nekaj posebnega. Razen posebnih. Njih se prepričuje, da so povsem običajni.

Mami, ki je prej zdolgočaseno opazovala za zrakom hlastajočo, pljuvajočo in kašljajočo edinko, je prekipelo. ‘Dost’ je blo! Pridi ven!’, je odločno zahtevala, nakar se je vnel prepir ter vnovično pregovarjanje, le da tokrat za ven iz vode.
Za njegovim hrbtom, ko se je oddaljeval od obale, vračaje se domov, se je trušč postopoma polegel, ni pa si mogel kaj, da ni pomislil, ali jo je zvabila iz vode, ker je minilo dogovorjenih pet minut, zaradi zadrege, v katero jo je spravljala, zaradi sramu pred ljudmi, ki so prišli posedat na pomol, ali ker se je zbala za zdravje svojega otroka.

Mimo njega je z opletajočim jezikom in mahedravimi ušesi pritekel znan psič iz soseščine, ki se ni kaj dosti oziral na kričanje svojega gospodarja.
’Nazaj! Takoj! Kaj sem rekel!? ‘Kam si šel spet, jebo ti pas mater!?’
Odgovora, tudi tokrat, ni bilo …