Razsvetljenje, licemerje, bulšit in še kaj in ne nujno v tem vrstnem redu

Vstopivši v drugo tromesečje četrte dekade svojega življenja, na točki, ki je bližja smrti kakor rojstvu, ob trpkem zavedanju svoje minljivosti, opažam, da se mnogo pogosteje oziram vase in v sebi vzpostavljam nek dialog s samim seboj, s svojim notranjim jazom, se usklajujem znotraj sebe in v svojih mislih, uglašujem svoje vibracije z Vesoljem, skušam doseči ubranost z okolico, težim k temu, da bi dosegel notranji mir, ki bi se izražal tudi navzven in bi postal poduhovljeno bitje, ki resonira z vsemi živimi bitji v čudoviti evfoniji, ki pa še ne dosega evforije, temveč je ravno pravšnja in me privzdigne le toliko, da sem nekoliko nad ostalimi povprečneži, vendar ne tako zelo, da bi si morali izpahniti vratove, če bi hoteli pogledati v moje razsvetljeno obličje, vseeno pa na tolikšno raven, da bi lahko še vedno pokroviteljsko sral po njih in bi bili ob tej blaženosti, ki so jo deležni, da smejo mojo verbalno diarejo vsrkavati, hvaležni.
A tega ne moreš storiti ne da bi prevzel neke miselnosti, nekakšne ustaljene forme, neke že uveljavljene religije, ki je ljudem blizu, ki jo poznajo, jo sprejemajo zaradi njenih načel, principov in vsesplošne dobrobiti za človeštvo, obenem pa mora biti tvoj pristop k temu in posledično tudi podajanje svoje nadduhovnosti nekoliko inovativno in vsaj malo izven konteksta, z dodanim prgiščem ekscentričnosti, s ščepcem mističnosti in tako kot se za vse dobre in prepričljive retorike, guruje, senseije in ostale mentorje, ki slehernike pripeljejo do spoznanj, do katerih s svojimi omejenimi percepcijami ne bi zmogli priti sami, spodobi, tudi kanček duhovitosti.
Kajti, kaj ti bo notranji mir in vsa poduhovljenost, če je ne moreš širiti, kazati in se z njo konec koncev tudi pobahati, pri tem pa ljudem narisati nasmeha na obraz, medtem ko ti odobravajoče kimajo in polnijo mošnjiček?

Osebna rast in religije

Odločitev, da bom torej postal boljši človek, je padla. Vendar katero izbrati? Krščanstvu so dnevi šteti. Ne bom se obregal ob njihove zablode in hinavščino, to me namreč lahko kaj hitro potegne nazaj na stara pota s katerih bi rad sestopil, temveč bom izbiral kot pohleven potrošnik. Dandanes je tisto kar človeka-kupca pritegne lična embalaža z vpadljivim in všečnim logotipom. In ta njihov je slab, potreben prenove in posodobitve. Presušen, trpeč, krvaveč, shiran možakar upadlih lic, ovit v plenico, pribit na križ pač ni nekaj kar bi privabljalo nove vernike.
Njuejđerske fore so izpete in se vanje niti ne nameravam poglabljati, kaj šele, da bi resno pomislil o prevzemanju njihovih mavričnih verovanj, delno zato ker bi se kvinoje in petja pesmi okoli ognja kaj kmalu naveličal, vesoljna entiteta, spiritualno bitje ali neka višja Zavest onkraj našega dojemanja, ki bi se odločila uporabiti moje telo za kanaliziranje, pa utegne povzročiti dogodek, čigar krvave in brutalne posledice, bi še dolgo odmevale širom Vesolja.
Budizem – ta pa je všečen. Vsaj logotip. V primerjavi s tistim na razpelu je videti precej bolj zadovoljen sam s seboj in s situacijo v kateri je. Vitalen, gibčen, nasmejan in več kot očitno razsvetjen! Po nekaj googlanja ugotovim, da se nekateri namesto v oranžno odevajo tudi v vijolično, kar bi bilo še bolj kul. Kul je namreč poglavitnega pomena, če hočeš uspešno bulšitat.

buda

Bulšit

Kakopak je treba za pitanje z njim najti primerne odjemalce, ki jih v današnjih časih -bodimo nadvse odkriti – ne manjka. Ljudje si želijo neke instant potešitve svojih potreb po navideznem razsvetljenju, katarzo pa bi radi dosegli na načine, ki bi jim vzeli čim manj časa in energije, z minimalno vloženega truda, po možnosti s kakim preverjenim pristopom, ki ga opeva tudi kakšna cenjena oseba iz sveta šovbiznisa, blišča in estrade ter je po merilih naše družbe v raznoraznih registrih navedena kot dobičkonosen igralec, uspešen podjetnik in hitro vzpenjajoč se posameznik po lestvici slavnih in bogatih, ki brez kakršnihkoli zavor, če jih le kdo povpraša o tem, z največjim veseljem delijo svoja izkustva o soočanju s strahovi, z depresijo, z nespečnostjo, neješčostjo, debelostjo, izgubo bližnjega, s peko borovničevih kolačkov ali pa mnenja o ploščatosti našega planeta ter o tem kako se vesti, kaj jesti in kak Človek biti, da bo naše bivanje na Zemlji znosnejše, lepše in karseda prijetno ter kako skupaj ustvariti čudovit Svet.

Krasni novi svet

Za nekatere vsekakor je. Predvsem za  tiste, ki znajo leporečiti, se hinavsko smehljati, govoriti eno, delati drugo, se prikladno obračati po vetru, biti pri tem lepi in prijazni, všečni in nadvse pozitivni, sprejemljivi ter družbeno odgovorni, ko pa odstraniš fasado in ves pomp pa presenečeno ugotoviš, da gre za krinko pod katero se skriva nič kaj lepa slika, ki ni nikakor v skladu z njihovim blebetanjem in bleščečim nasmehom.
En tak primer je najbogatejša Slovenka, ki ustanavlja dobrodelne fundacije, ki se ukvarjajo z nepremičninami, odpira slamnata podjetja, hčerinske družbe in se poslužuje optimizacije davkov potem pa brezposelnim gospodinjam v šlafrokih in z viklerji v laseh pamet soli kako živeti, da bo svet boljši.
»Denar je le vmesna valuta za neki izdelek ali storitev, ki smo jo izvedli. Denar sam po sebi ne pomeni nič, pomembno je, kaj zanj dobimo.«, je izjavila za revijo Zarja in utajila nekaj trijiavžentov evrov.
Zna Talking Tom reči: ‘Prekleta pizda prevarantska dvolična!’ ?
Da stika z realnostjo tale uš nima, nazorno kaže njena zadnja izjava v članku, ki je malodane primerljiva s tisto od Mariah Carey, ki je podhranjenim Etiopijkam zavidala njihove šlang postave, ali pa tisti, ki jo je domnevno izustila Marija Antoinetta, ‘naj pa brioše jedo …’, katere zali privilegirani obrazek so podložniki zadnjič uzrli, ko je glavico pod giljotino dela.

žiljotina

Zaradi podobnega odmika od dimenzije navadnih državljanov jih je po gobcu skorajda dobil tudi direktor LTH, ko je delavcem, ki niso prejeli plač, v upanju, da bo deloval prizemljeno in povezovalno, bleknil, da natanko ve kako je, če človek nima soldov in gre v štacuno po špecerijo pa je račun na blagajni eins, zwei dvesto evrov …
Ko pomislim malo bolje tile še zdaleč niso edini primer totalne hipokrizije, ki kar bode v oči, temveč je teh že toliko, da jih niti ne opazimo več, če že jih, pa gredo mimo nas kot tokijski ekspresni vlak. Švigne, nam razkuštra lase, dvigne prah in že ga ni več.
Se spomnite ganljivega govora o podnebnih spremembah ob prejetju Oskarja? Če ste ga videli, se gotovo ga. Ne vem pa če ste videli in brali članek, ki je razkril, da DiCaprio po nebu leta s svojim privatnim aeroplanom in je en navaden Hinko.
Tudi pop diva in avtorica uspešnic kot so ‘Indepent women’, ‘Bills, Bills, Bills’ in ‘Beautiful Liar’ lahko mirno sede poleg Stevea Jobsa na vagonček rezerviran za licemerne in izkoriščevalske Jenkije, ki v državah tretjega sveta na plečih zgaranih delavcev gradijo svoje gigantske imperije v Ameriki, dajejo intervjuje za prestižne revije in se smehljajo z njihovih naslovnic.
Sicer  ni znano ali bodo šivilje v šrilanških švic fabrikah, kjer izdelujejo Beyoncine cuje za fitness, poleg rednih izplačil, ki znašajo vrtoglavih 21 000 rupij, kar je okroglih 131 evrov, odslej prejemale tudi dodatke in nagrade za svoje delo,  bi jim pa gospodarica lahko podarila svojo singlco ‘Survivor’, vsekakor pa si poleg Grammyja zasluži tudi nagrado za najbolj licemersko delodajalko.

Licemerje

Enote za merjenje ‘obraza’ žal nimamo, se mi pa nekako dozdeva, da četudi bi si jo kdo izmislil in kasneje zasnoval še aparat ali nekakšen merilec, bi kazalci kaj kmalu zmedeno pričeli opletati okrog, saj je pogosto tako, da so tisti, ki so ‘brezobrazni’ tudi dvolični ali pa imajo celo več obrazov in nikoli pravzaprav ne veš natanko kateri je tisti pravi obraz, kot ti ni jasno niti to ali ga sploh imajo. Vsekakor pa vedno poskrbijo, da je  – kateregakoli si že nadenejo – všečen, še posebej tistim, ki jim želijo ugajati in bi se jim neradi zamerili.
Težava nastopi takrat, ko tisti, ki menja obraze kakor mestne gospe klobučke za nedeljski špancir do cerkve, tega sploh ne prepoznava kot licemerstvo, temveč to pojmuje kot prilagodljivost, to svojo zmožnost prilagajanja pa ima za vrlino in ne za pomanjkljivost integritete, hrbtenice in jajc.

lice

Jajca

Ne zadošča, če premoreš toliko mod, da izjaviš karkoli se ti sprdne, s tem pljuneš v obraz kopici ljudi, jih ponižaš in jim daš vedeti, da so v tvojih očeh navadna ničeta, nevredni dihanja untermenschi, katerih obstoj je nepomemben, temveč je treba imeti toliko jajc, da priznaš svoj lasten zajeb. Saj ni treba, da misliš resno. Se pač malce pokesaš, hliniš obžalovanje in reč je pozabljena.

Seveda se da k stvari pristopiti tudi drugače. Ko se ti zazdi, da se je v tvojo podlost uprlo preveč pogledov, preprosto preusmeriš pozornost na nekaj drugega, zaženeš vik in krik, kažeš s prstom na tisto, pozoveš ljudi naj ukrepajo tudi oni, jih združiš v skupnem boju zoper nekaj kar se je zdelo narobe tebi in tako se pozabi stvari, ki so ravno tako pereče in boleče ter si jih zakrivil ti.
Dopuščam kakopak tudi možnost, da je moje dojemanje in dognanje napačno in sem se pri vsem skupaj uštel bolj kot snubec, ki je poštirkano predmestno deklino iz dostojne krščanske familije na prvi zmenek peljal na ogled predstave ‘The aristocrats’.
Človek bi se najraje umaknil v kak tajski budistični tempelj, v miru meditiral, božal tigre in se igral z njihovimi mladički, a kaj, ko pri vseh teh silnih turistih in vsiljivih oblasteh menihi najbrž niso kaj prida naklonjeni prišlekom, ko pa ne morejo niti v miru prekupčevati z zvarki za dvig potence iz rogov ogroženih vrst in kuhati zmrznjenih trupelc za pripravo tigrove masti.

 

Men je Rog potekel …

Iskreno rečeno sem nad argumentacijo in retoriko precej razočaran. Prazne floskule, nič konkretnega, otipljivega. ‘se strinjamo s tem in delamo to kar je tukaj …’ Resno? To je največ kar zmorejo?
Celo N’toko, ki je v svojih kolumnah v Mladini precej luciden in pronicljiv ne spravi ničesar prepričljivega iz sebe. Očitno je denar, ki ga prejme tam boljša motivacija od teh ‘dejavnosti, ki jih opravlja tukaj zunaj institucij’.
Zgolj na čustven naboj s solzavostjo ne moreš špilat in kako so tam povezani, pa skupna kreativnost in brez tekmovalnosti. Tudi historičen haklc je mal švoh. Niti mi ne užgejo suze na oko, zato k je tam skupina ljudi, ki je ne morš razpustit … al je tam delovala večja skupina ljudi. Je bla fabrika. Pa so jo razpustil. Tako, da ta ‘ ne moreš’ ni ravno kredibilen.

Sploh se mi pa zdi, da vsi kar mal na pamet opletamo. Naj se predstavi prostorski načrt, plani rušenja, plani zidanja in tako dalje. To da so pa zastonj vlagali tja noter pa – ja jebi ga! A niso vedeli, da bodo nekega dne prišli bagri? So, so …

Če je tam toliko tega, kar je omembe in občudovanja vrednega … zakaj tega nihče ne omeni? Pokaže? Razloži? Samo blebečejo pa še to ne prepričljivo.
Slabo opremljeni se v bitko podajajo. Predstavnik MOLa je predstavnika Roga v Odmevih sesul v sončni prah. Žal. A koga bolj spretnega pri takih soočanjih nimajo? Če njim ni nerodno nastopat v takih zadevah, jih je meni definitivno nerodno gledat.
Pa vsak mulc zna bolje predstaviti svoj izdelek pri tehničnem pouku, kot pa so tile predstavili desetletno delovanje. Bruke.
Saj jih je veliko na strani Rogovcev, ki so javnega nastopanja vajeni. Ki pa so? Majo druge obveznosti, kjer bodo padle šuške in gredo raje tja, kakor pa da bi naredili nekaj za stvar?

https://www.youtube.com/watch?v=3GtNCLG-Tko

Celo, ko spodbudiš zagovornike k temu naj ti za božjo voljo povedo ZAKAJ je Rog tako zelo pomemben, odgovorov ne dobiš.
Dobiš pa poziv ‘pejt jim pomagat!’, vprašanje ‘kolikokrat si bil pa sploh tam?’ ter očitek ‘pojma nimaš o čem govoriš’.

Da bi pa kdo povedal in neposvečenemu pojasnil nepogrešljivost Roga kot takega in ne denimo obnovljenega pa jok bre brate!

So pa na hitro pripravili razstavo v podporo Rogu … zdaj pa ne vem – a naj bi to ljudi in oblasti prepričalo, koliko se je tam dogajalo, ali je rahel poskus iz obupa, da bi pokazali kolikšno podporo imajo? Da ne bo to bolj ‘kasno Marko na Kosovo dodje’.
Se pa vprašam koliko je med sodelujočimi umetniki dejansko samih Rogovcev …
Po celodnevnem nesmiselnem preklanju in pripravljenostjo biti razsvetljen, skrušen in poražen priznam, da ne mogu više.

Hvala svima za nekonstruktivne debate, neutemeljene odgovore in argumente osnovane na ničemer.
Prav tako se zahvaljujem za ignorantski odnos in zavzemanje vzvišene pozicije, ko ni več česa povedati, čeprav bi od ljudi, ki se imajo za razgledane, izobražene, stvari vedo in zavzemajo položaje v samem vrhu ene od cerkva in je celo varuh piskra in svete ponve, pričakoval več.

Vedno bolj se mi pa dozdeva, da so in ta cerkev in ta center in ti anarhisti ena navadna parodija in karikatura tistega, kar se v svetu i šire smatra za ustvarjalno bazo, valilnico idej in kjer bi bil konstruktiven dialog možen, da bi samonikli projekti tudi kaj obrodili, pa ne le za uporabnike temveč tudi za zajednicu.

Ajd živeli!

sluk.gif

Pihanje v isti rog

rog

Očitno sem eden redkih intelektualnih počasnetov, ki mu situacija z Rogom ni kristalno jasna in se težko odloči h kateri struji bo pristopil in prevzel kolektivno zavest ter že izoblikovana mnenja, ki so pripravljena za posvojitev ter nadaljnje širjenje med ostale ljudi.
V ljubi nam deželi smo že vrsto let vajeni, da so stvari ali pravilne ali napačne. Črne ali bele. Lahko si le za ali proti. Si z njimi ali pa si proti njim. Greš ali dol ali gor. Si pristaš ali pa si sovražnik. Vmesne ni!
Al pihaš v isti rog, al pa ga pihneš mimo.
Lahko se priključiš tistim, ki trdijo, da so v Rogu le klošarji in odvisniki in da je tam leglo bolezni, dekadence in sprijenosti, hepatitis pa fašeš že, če se pelješ mimo s kolesom, kaj šele, da bi zašel za same zidove nekdanje tovarne in tam na kakšnem koncertu popil pivo.
Ta mnenja so za moj okus pretirana, zaplankana, nestrpna in jim težko verjamem, čeprav bi parola ‘Nad bagro z bagri!’ v želji po očiščenju  sodrge iz ‘najlepšega mesta na svetu’.
– priznajte – zvenela zelo bojevito in pravičniško, da kreativne note ter besedne igre nkar ne omenjam.

Prav tako težko pogoltnem romantične zapise predvsem novinark, ki nam neposvečenim, ki Roga ne poznamo, ki z njim ne dihamo, nam srce ne bije v ritmu marsejeze in internacionale, ter bi nam – no ali pa vsaj meni – za oblikovanje lastnega mnenja prišel prav še kak podatek, reči si upam celo – kako dejstvo in potrditev o umetniškem ustvarjanju Rogovcev, s čimer bi tudi takoj ovrgli namige nasprotnega pola.
Vendar ne … Berem te propagandne pamflete o svobodi, o ustvarjanju, o avtonomnosti in alternativnem načinu življenja in mi gre ob nekaterih vsiljenih literarnih slikarijah na smeh. Ma kaj smeh!? Krohot!
Bager z napisom Cat, kot simbol korporativizma, uničenja in smrti sredi noči privrši nad nič hudega sluteče prebivalce Roga in jim želi podreti njihova domovanja. Plehko in populistično. Bi bilo kaj bolje, če bi na bagru pisalo JCB? Je britansko poduzeće manj sporno od ameriškega? Idi bre begaj …  Namen enega ali drugega bi ostal enak. Prišel je rušit. Sicer osem dni prekmalu, pa vendar. Bodo sedaj čez en teden Rogovci nared za odhod, kot je dogovorjeno? Bodo alernativci povezali culice in sprejeli alternativo, ki jim jo ponuja Janković? Bodo vraga. Tam so se naselili, tam bivajo in živijo, čeprav je bilo dorečeno in dogovorjeno, da tam ne bo bival nihče! Odkod torej vsi ti ljudje, ki so jih varnostniki ob tretji in pol zjutraj davili in mlatili? So v mesečini okopavali in zalivali bio paradižnik?
Saj ne rečem, da je Jankovićev način pravšnji. Ni! Vendar, če bi bil Rog res tisto, kar opisujejo več kot očitno naklonjene novinarke, pri katerih ni zaslediti niti kančka dvoma o tem, da tudi Rogovci niso povsem brez madežni, bi sredi noči tam ne bilo nikogar. Ali pa gre morebiti za nespeče umetniške duše, slikarje in kiparje ki vihtijo svoje čopiče in z dleti klešejo kipe v kamen ponoči v soju zvezd in ob zvoku škržatov? Dvomim.
Zdi se mi, da je med to peščico umetnikov, ki tam dejansko nekaj počne in ustvarja, tudi nekaj takih, ki bi se jim lahko mirno reklo, naj poberejo šila in kopita, ker glede na dogovor sklenjen med občino in uporabniki tam nimajo kaj početi.
Človek ne rabi biti strokovnjak, da bi ugotovil, da so stavbe dotrajane, niti ni treba nekega posebnega merjenja statike, ki bi dokazoval, da se utegne vse skupaj nekega dne sesuti samo vase, ob tem pa morda podreti celo kako stavbo, ki je takole na oko videti varna.
Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti torej želel na vse kriplje ostati v nevarnem območju, ki je – po ogledu Odmevov in razlagi predstavnika mestne občine – za povrh še ekološko nevarna, saj so pod objekti še bazeni polni kemikalij in ostanki nekdanje galvane?
Naj me vrag, če mi je jasno.
Rogovci območje sedaj stražijo in če bi imeli dejansko kako pravico do vztrajanja, bi zagotovo kričali ‘Tujega nočemo, svojega ne damo!’, težava pa je v tem, da vztrajajo na tujem, še vedno pa vztrajajo tudi pri svojem, da Roga ne bodo zapustili.
Ni mi jasno, kaj jim ni jasno. Kot mi tudi ni jasno, da pri vseh možnih vnetih zagovornikih Roga niso našli nekoga, ki bi prišel na Odmeve in bi vsaj dostojno pariral sogovorniku, če že ne bolj prepričljivo podal argumente zakaj Roga NE rušiti. Pri vsej silni podpori z vseh strani, se ni našel nekdo z nekaj več retoričnimi sposobnostmi.
Ja porkaduš no … Žalostno!
Še tisto priložnost, ki so jo imeli, da bi ljudstvu, ki jim je pripravljeno prisluhniti in jih, ako bi jim na pravi način predstavili svoje argumente, svoje videnje, svoj prav in MOLov napak, nemara celo podprli, so zapravili. Tisto kar je bilo rečeno in povedano je bilo skorajda bolj klavrno od videza same tovarne znotraj zidov in na ravno tako trhlih temeljih, ali pa mi je estetika grdega nedojemljiva reč, saj se je predstavnik Rogovcev obregnil ob to, da bi MOL rad naredil lepe fasade in lepe kavarne, kot bi bilo to nekaj naravnost nesprejemljivega za sam center glavnega mesta neke države. Glavnega mesta, s katerim so se dogovorili, da bodo zgolj začasni uporabniki, sedaj ko je ta začasnost potekla, pa postavijo barikade in obnove ne dovolijo.
Rog je brez elektrike in brez vode. Koliko časa pa mislijo, da lahko zdržijo na ta način? Bodo z zaseženim, na rožnato prebarvanim bagrom skopali vodnjak pod češnjo ali pa bodo obupali in ugotovili, da njihov upor nima smisla? Niti ni prav, če si nekoliko izposodim besede iz skorajda poetičnega zapisa o Rogu ene od zagovornic svobodnih ljudi, kulture in umetnosti.
Sit sem tega večnega sklicevanja na kulturo. Na umetnost. Na kreativnost. Multikulturnost.
Vsak jeben growlarski koncert še ni kultura. Vsaka na hitro nasprejana parola ali pa s šablono narejen grafit še ni umetnost. Vsaka nesmiselna in neuporabna sešvasana inštalacija ne pomeni nujno kreativnosti, kot tudi uporabniki različnih narodnosti in z vseh vetrov, ki ne morejo skleniti skupnega dogovora znotraj lastnih dogajanj, ne pomeni multikulturnosti.
Večno grajanje kapitalizma in kapitala, profitne naravnanosti in mainstreama hkrati pa so vsi prebrani članki izšli pri časopisnih hišah, ki so avtorjem zagotovo namenile honorar za njihove prispevke, v katerih jasno zavzemajo stališča v podporo Rogovcem, čeprav je očitno, da imajo tudi oni precej masla na čelu, da vztrajajo pri nesmiselnem in da se očitno bojijo tega, da bo marsikdo od njih kasneje ostal na situ in se ne bo mogel vrniti v obnovljene prostore, saj nima ničesar pokazati. Zagotovo niso vsi uporabniki Roga đankiji in đabalebaroši, prepričan pa sem, da tudi vsi niso nujno umetniki in ustvarjalci. Lahko so preprosto dobri bleferji.
Kot tudi vsak, ki mu objavijo fotografije poleg objavljenega članka ni nujno ravno fotograf. Lahko je preprosto v žlahti s piscem. Kar pa žal pisca pahne v rahlo neugoden položaj, sploh, če ima prej povedati zoper nepotizem in prirejene razpise.

Sploh ne štekam čemu tak halo okrog tega, da iz neke dotrajane in nevarne stavbe, ki je bila že v štartu predvidena za rušenje in je bilo dogovorjeno, da so tam le začasno in da bodo imeli tam lahko le delavnice in ateljeje, mečejo ljudi, ki nimajo nikakršne lastniške pravice, ko pa so pred slabim mesecem na Obali deložirali družino iz njihovega lastnega stanovanja pa se ni zganil nihče.
Sedaj pa horuk, mat vola, tega ne moremo in ne smemo dovoliti! Svoboda! Avtonomija! Fašizem! Samovolja! Podprimo jih v njihovem boju!
Kavsnite se v rit s svojimi tofu sendviči in plastenkami vode. Ne moreš uleteti nekam za par ur, se malo osončiti na prijetnem junijskem soncu potem pa, ko se ti zazdi, da si za to sezono opravil zadosti prostovoljnih ur aktivizma, spletel nekaj prisrčnih vezi, ki ti utegnejo priti prav v nadaljnjem kulturniškem udejstvovanju in pridobil zadosti materiala za udaren članek naravnost z okopov, si morda nakopal celo kako prasko, ko si na kup pločevine zadegal prometni znak ali pa videl pretečega varnostnika z razdalje nekaj metrov, ravno prav, da ti je nekoliko zavrela kri v žilah, kapnila kaka kapljica znoja na pregreta tla in prebudilo uporništvo v tebi, pa jo lepo popihaš domov, stopiš pod vroč tuš, si naročiš pico z dodatnimi feferoni, da še bolj podžge tvojega revolucionarnega duha, odpreš steklenico ne ravno poceni rdečega vina, prižgeš klimo, da se stanovanje ohladi medtem ko čakaš na dostavo, ti pa na balkončku gledaš proti osvetljenemu ljubljanskemu gradu, iz pecljatega kozarca srčeš kabernet sauvignon, pokadiš enega ali dva marliča in zmagoslavno sam pri sebi skleneš, da je bil danes dober dan za kulturo in svobodo in avtonomijo in da imaš izvrstno temo za pogovore v literarnih krogih z ostalimi salonskimi revolucionarji z občutkom večvrednosti ter brez občutka za lastno licemerstvo.