Bolgar

Skoraj vsak večer, okrog sedme ali osme, se je prikazal skozi vrata lokala, v pozdrav prikimal lastniku in sedel pred računalnik v kotu prostora. Le redko je kaj naročil.
Vedno sem ga opazil, zdel se je dobrodušen, neškodljiv,osamljen.
Sklepal sem, da je Poljak, Slovak ali Čeh.

Nekega večera je ravno tako vstopil in sedel k računalniku. V desni roki je držal vrečko z napisom v cirilici.
Pa je šla moja teorija po zlu. Po prebranem sodeč je bil Bolgar.

Minilo je nekaj dni, kadil sem pred lokalom, ko se je prikazal izza vogala.
Ogovoril sem ga v makedonščini. (Pred leti sem med ogledom nekega dokumentarca o pravoslavnih samostanih ugotovil, da se jezika bore malo razlikujeta in po tem sklepal, da se bova že sporazumela.)

Skoraj brez začudenja mi je odzdravil. V pogovoru mi je povedal, da dela v neki tovarni, da ni preveč zadovoljen, a da vsaj ima delo.

Kljub temu, daje bil daleč proč od družine je imel na obrazu nasmeh. Čez minuto bo z ženo govoril po skypu. Jaz pa sem ga zadrževal …

Sedaj kadar pride pozdravi tudi mene.

Ljudje ne znamo več ceniti prijaznosti, človečnosti.
On jo je znal. A nisem ga ogovoril, ker bi bil nek humanitarec ali pa dobričina.

V njem sem videl sebe, ko sem se počutil samega, ko sem si želel, da bi mi kdo namenil kako besedo.

Piran- Pirano

Čeprav me njen fotr ni maral – kdo pa mara tipa, ki ti razdeviči hči, medtem ko ti naskrivaj lokaš pivo v kuhinji in ne veš, ali bi šel gor in prekinil to barbarsko dejanje, ki se ga izvaja nad tvojo prvorojenko ali bi požlampal še enega preden pride baba iz popoldanske smene.
Smene – točno tako je govoril, pes gorenjski zaplankan, ves ponosen na svoje slovenske korenine. Izmene se reče!
No, torej, čeprav me ni maral – delno zaradi mojih dredov, delno zaradi mojih južnih korenin, delno pa zaradi tega, ker ni maral nikogar – naju je odpeljal na morje.
V Piran oziroma v Fieso, kjer sva prek njene mat dobila v najem apartmajček za ves teden.

Polpenzion, fruštek, večerja.
Fukfest 1995!
Ne bo mi treba paziti, da ne nabijam preveč in se sliši v sobo k njeni sestri, niti mi ne bo treba gledati Axla z ruto na čelu s plakata na steni.
Mirno jo bom pustil tuliti, ko ji bo prihajalo in ji ne bom dajal roke na usta.
Skozi okno bo slišati kraval smrdljivih pankurjev iz Fiese, dišalo bo po tistih pinijah al’ kaj so že.
Kresala se bova cel teden!

“Greva na plažo?” mi je bolj povedala kot vprašala, že preoblečena v kopalke in brez ličil.
Zatorej tudi brez obrvi in trepalnic.
S tistimi prašičjimi učkami mi je dajala vedeti, naj se tudi sam preoblečem v kopalke, ker se mudi, mudi, mudi.
Kot da bo morje presahnilo do jutri.

“A se ne bi preden greva … malo …?”
“Ma daj, saj imava cel teden!” me je zavrnila in poljubila.
“Bova zvečer …”

Navlekel sem si kopalke, obul šlape, pobasal še cigarete in hajd na plažo.
Na plaži pa …

” A bova tukaj?” se je navdušila nad prvo prosto betonsko ploščo.
“U, a greva raje tjale? Sam tam bo kmal’ senca. Ampak je bližje do morja.”
“Lej, poč’va se dol. Bližje morju kot na kurčevi plaži v Fiesi ne moreš biti, razen, če hočeš, da ti grem na štant po čolnič in ti ga napihnem, pa si lahko na suhem in v morju hkrati.”
“A si mal siten?”
“Ne! Nisem ‘mal’ siten, ampak sem siten.”
“A ker nisva šla takoj fukat, a ne?”
“Ma neee, sam eno uro pa pol s tvojim fotrom v avtu je rahlo utrudljivo, sploh ker do zdaj nisva bla dlje kot pet minut v istem prostoru.”

Drek hribovski. Me je imelo, da bi ga povabil na en per in ga potem gledat kako se zvija in cinca ‘pa bi, pa ne bi’, čeprav vem, da bi rekel ne, ker mora še nazaj peljat.
Najbrž bo zavil v prvo oštarijo …

Jebite se in ti in tvoj fotr in morje in šiptar, ki te je prej gledal v rit in galebi in terasa band.

“Na en perček grem, boš ti kaj?”
“Ne ni treba hvala.”
“Te namažem?”
“Se bom sama!”

Prav se daj pa sama, zaboli me uvo.
Šel sem v tisto ‘slastičarno’ pri jezeru, kjer je bil mimohod nonstop in si ogledoval ljudi. Jebeni zavaljeni Italijani z dvajset let mlajšimi babami, za katere sem si govoril, da so ziher njihove hčerke, a sem dobro vedel, da jih porivajo.
Usedel sem se nasproti nekih dveh češpelj, ki sta pila cocktaile z vsemi rabotami; ananasom, slamico in tistimi trapastimi dežnički, ki sta jih zbirali na kup poleg pepelnika.
Angležinji. Zafnani ali pa pijani do boga.
Kurc ju gleda.

Spil sem še eno pivo, plačal in šel v apartma po novo škatlo čikov.
Ko sem prišel do Klare je ležala na hrbtu, brez modrca z dlanmi položenimi na tla.
Če bi pljunil na trapo zmešano bi zacvrčalo.
Sonce jo je povsem opeklo.

‘Fukfest 1995 je zaradi tvoje avše zmešane, ki je pozabila, da je bolj bleda od tiste mrtve pičke iz Twin Peaks odpovedan.’

Namesto vsakodnevnega fuka vsaj dvakrat trikrat, sem jo moral nežno, nežno mazat s kremo, ki ji jo je napisal dežurni dohtar v Piranu.
Zvečer pa sem skozi odprto okno poslušal par iz sosednjega apartmaja kako se daje dol.

In njen jok.
Krivdne solze so ji tekle po opečenem frisu.

februar 2011

07.02.2011, o novem Šerlocku
Just saw this new Sherlock Holmes  and I’m surprised how they managed to find someone just as unpleasant as previous Sherlocks were. But if it’s suppose to be ‘appening in present time- for the love of God- what’s with the ‘aircut?

13.02.2011, o valentinovem
Kako radi opevamo/jo slovensko kulturo in običaje ter stare šege in navade. A ajde da se kladimo u deset konvertibilnih maraka, da bo jutri zagotovo  prodano več bonbonier in ostalega šmorna ter, da bo gneča v cvetličarnah vsaj dvakrat večja kot za Gregorjevo, ko se ptički ženijo. Kajneda, bando amerikanizovana?

22.02.2011, o naravnih nesrečah
Da ima neko mesto dve tako močni varovalki v imenu samem, kot sta Christ  in Church pa se mu zgodi taka katastrofa pomeni lahko le, da Boga ni, da je en okruten muthafucka, ali pa da je pač izbrano napačno božje  ime…ali pa, da so gradili na peščenih tleh pod katerimi je podtalnica.
Surprise!? Tako kot tisti, ki si zgradijo hišo na parceli pod bregom in potem vekajo, ko jim bajto plaz odnese. Je bila pa poceni parcela…

23.02.2011, o prehladu
My nose is running. Somebody stop the fucker.

24.02.2011, o sezonah
Pri teh serijah z več sezonami sem malo zadržan in jih ponavadi začnem  gledat, ko imajo nekateri že šesto sezono sneto z neta. Californication. Hank Moody- Hank Chinaski- Charles Bukowski. Zanimivo, pa da na imdbju  nič ne piše, da je lik zasnovan na njem. Vse lepo in prav, samo igralec  je premalo grd, premalo pije in bruha, pa preveč fuka. Ampak – hey dude, it’s Hollywood.

27.02.2011, o usklajevanju
V končni fazi smo pušnl vsi. Tisti, ki so mladost prežurali in se postavljali na glavo in nimajo zdaj kaj pokazat ter se sprašujejo čemu mi je tega treba bilo? Prav tako pa tisti, ki so čepeli med stenami in vsrkavali znanje ter imajo izobrazbo in se zavedajo, da so pa leta minila. Malo pa je tistih, ki so oboje nekako uskladili in so zdaj zadovoljni.

28.02.2011, o zavedanju
Žalostno je  če človek še pred tridesetim letom postane nergač, nezadovoljen s svetom in okolico, razočaran nad življenjem samim in skoraj vsem kar je
prineslo in odneslo.
Še bolj žalostno je, da kljub tehtnemu premisleku ugotovi da ima prav in da si ne domišlja.

28.02.2011, o spodobnosti
Da ne bom vedno bela vrana sem si danes kupil en spodoben črn mantil in se že veselim njegove nošnje.

Zamurc prosim

Sinoči sem si na vašem programu ogledal film Playaz court, čigar naslov ni bil preveden. Gre namreč za besedno igro, “court” kot igrišče (tenis court, basketball court) in “court” kot sodišče.

V filmu se v telovadnici zgodi oboje.

Nekje na sredini filma, sem postal pozoren na vedno pogostejše napake pri prevodu, oziroma na prevajalčevo nepoznavanje črnskega geto slenga, ki ga je bilo v tem filmu kar precej. Dogaja se namreč v Inglewoodu, enem najbolj neizprosnih in nevarnih črnskih getov v Los Angelesu. Zaradi tega je prišlo do kar nekaj totalnih in nedopustnih kiksov, zaradi katerih so mi šle kar kocine pokonci.

Naj navedem le nekaj primerov:
– Ko eden od njih, na povabilo na večerjo odvrne:” I’ll bring some forties …”, prevajalec to tolmači kot da bo na večerjo s seboj prinesel “komade iz 40.ih”, v resnici pa gre za med črnskim prebivalstvom v getu, sila priljubljeno ceneno pivo v litrskih plastenkah z visoko vsebnostjo alkohola.

-Pred začetkom košarkaškega spopada se pogovarjajo o tem da “loser has to wash the winners dirty drawers”, kar prevede da “poraženec bo moral zmagovalcu oprati umazane predale”. čeprav gre v angleščini za enak zapis besede “drawers”, v tem primeru to niso predali, temveč spodnjice oziroma gate.

-Omenjajo tudi prihod policije in najlbolj besen med njimi se razhudi ter reče: ” when the five-o shows up …”, “five-o” je v urbanem črnskem besedišču izraz za policijo nasplošno in ne pomeni petih policistov, ko t se zapiše v prevodu.

-Pojavi se tudi fraza ” I’m gonna hook you up”. To prevajalec prevede kot “obesil te bom na klin”!! Pomeni pa da bo zanj nekaj uredil, lahko bi se tudi reklo da mu bo nekaj zrihtal oziroma spedenal, saj gre navsezadnje za nižje pogovorni jezik in ne za dramo Williama Shakespeare-ja!

– “hood” je krajša oblika za “neighbourhood”, kar je soseska, soseščina in ne ulica.

– Pri sojenju obtoženec omeni da je videl vstopiti ogromnega možakarja, eden od zasliševalcev pa vpraša:” so who was this Fat Albert looking dude?”. Prevede očitno zgolj “fat dude ” kot debeluh, čeprav je “Fat Albert” navseazadnje res samo debeluh, a je bil v 70ih letih tudi lik iz nedeljske risanke, ki je bila popularna skoraj tako kot Sesame street.

– Fant, ki pogleduje skozi režo v telovadnico se obrne k prijatelju in reče: “they’re gonna kill this cracker”. Prevod se glasi: ” ubili bodo tega počenca”. Cracker je žaljivka, ki jo uporabljajo črnci za belce in je rasistična vsaj toliko kot “nigga”.

Če se že odločite za predvajanje takšnih filmov, si priskrbite prevajalce, ki jim je tovrstno izražanje znano in vedo o čem liki v filmu govorijo, ne pa da podajajo neke približke oziroma povsem napačne prevode, ki so tistim, ki razumejo moteči., tistim, ki jezika ne razumejo pa podajajo vsebino, ki to sploh ni.

Ne mislite, da se to dogaja , le na vaši televiziji – dogaja se domala pri vseh prevodih filmov, ki se ubadajo s takšno tematiko, saj prevajalci le redko poznajo izrazoslovje.
Vkolkor bi kdaj potrebovali nekoga, ki se na to le malo bolj spozna, me lahko tudi kontaktirate.

Pogled (Ludvik) IV.

Še vedno ga je držalo. Bil je slabovoljen, apatičen, brez teka. Ni bilo znaka, ki ga ne bi imel in kazal na očitno, kot lovski pes na sklateno raco s prestreljeno perutjo. Vseeno pa mu kljub prigovarjanju prijatelja niti na misel ni prišlo, da bi šel k psihiatru.
Prej bi si moral urediti obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav je redno plačeval dodatno zavarovanje. Ena redkih stvari, ki jih je počel redno. Poleg spanja. In drkanja. Brez kakršnegakoli zadovoljstva. Kot bi si stisnil nadležen mozolj.
Ni redno jedel, ni se redno bril, tuširal, menjal posteljnine, niti zob si ni umival redno. Če se pa že je spravil pod tuš in se oprhal, je to storil z vročo vodo. Da je zmil svinjarijo s sebe. Tiste v sebi ni mogel. Kopalnico je napolnila para, ogledalo se je zameglilo. Ovil si je brisačo okrog pasu in opazoval meglico na steklu skozi katero so se kazali le obrisi njegovega ksihta. Nagonsko je stegnil roko, da bi obrisal ogledalo, vendar je skrčil dlan v pest in skoraj treščil z njo v površino po kateri so že polzele kaplje. Ni se hotel niti pogledati, tako na živce si je šel.
Pofukan psihiater. Spet vprašanja, na katera ne bo mogel odgovoriti.
Sploh pa imajo tudi ti preveč polne roke dela z reševanjem težav petičnežev, ki na seansah zleknjeni v naslanjač tarnajo o ceni priveza za jahto, o razdvojenosti med ljubico in ženo ter podobnih prestrašnih tegobah, ki tarejo ljudi njihove baže.
Kimal mu bo in mu na koncu rekel, da se mora s tem spopasti sam. Kar je tako ali tako že počel. Sprejel je svoje stanje in skušal živeti z njim. Iz njega izvleči kar največ.
Ni mu šlo v račun zakaj depresija je bolezen, evforija pa ne?
Tisti prekleti pozitivci, ki v vsaki stvari vidijo žarek upanja, se veselijo slehernega sončnega vzhoda, luči v hladilniku, pojedenih kosmičev pred iztekom roka in mačjega prdca, so se mu zdeli bolj bolni od njega. On nima realne slike?
On, ki gleda svet, držeč se za rob brezna, hudič pa mu liže jajca in ga vabi v globel garjavih gnusob, ki pa so še vedno manj groteskne od angelčkov, vilinskih metuljčic in samorogov, ki jih vidijo ti sanjači navdahnjeni s čarobno energijo kozmosa in privlačnosti, prepričani, da se jim ne more zgoditi nič slabega, so bili s svojim videnjem sveta bližje realnosti kot on?
So svet in družba in to malomarno mestece, v katerem je životaril in dneve prebijal v knjižnici, da mu ne bi bilo treba gledati mame, ki vsa vzhičena bulji v bedaste bolivijske telenovele, infantilne indijske nadaljevanke in plete pasji puloverček, res tako prekrasni in čudoviti, kot majhna modra perlica na vrhu prikupne poslastice iz rahlega biskvita oblita s stepeno sladko smetano ali pa je masten, smrdljiv in sluzast kot kitajske kroglice v pizdi paragvajske prostitutke, ki se zaveda, da bo tisti dan, tako kot dan poprej in vse dneve pred njim zopet pretepena, vprašanje je le ali jo bo premikastila sadistična stranka ali pa ji bo kakšno vzgojno pripeljal njen zvodnik.
Bi moral tudi on, tako kot vedno večja množica bebcev, začeti gledati na svet skozi rožnata očala, čutiti to milino in lepoto in čarobnost trenutkov, si zvečer napisati sladkobno sporočilce na z rožicami in  z metuljčki in s srčki prepreden dišeč listič ter zjutraj hliniti presenečenje nad prebrano modrostjo prepisano iz kake bukle polne motivacijskih citatov, ki so jih izrekli slavni in manj slavni, vendar bolj uspešni?
Iti na travnik, leči med cvetoče travne bilke, se posuti s sončničnimi semeni in upati, da bo nanj sedla sinička in zobala z njegove betice?
Si na gozdni jasi zgraditi bivak iz vej in mahovja, sesti predenj po turško s prekrižanimi nogami, vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta ter med ponavljanjem tega prisluhniti spevom škratov, ki se skrivajo v podrasti gozda?
Svet je postajal vedno bolj črno – bel. Na oni strani le angeli, metuljčki in dobre vile, na njegovi strani pa demoni, strahovi, krokarji.
Popolnoma porušeno ravnovesje. Enim zgolj dobro, drugim le slabo …
Če bi srečal enega od teh samooklicanih gurujev; ki ob govoričenju o zakonitostih vesolja, da kar oddajaš tudi sprejemaš, da tvoje osredotočanje na določene stvari ravno te tudi prinese in obenem prodaja ubogim param še motivacijske cdje in knjige in karte, in trdi, da si za vse kar se ti zgodi kriv sam in nihče drug; bi mu pred vsemi tistimi bedaki z opranimi možgani iztrgal drobovje in ga zadavil z njegovimi lastnimi črevi.
Plamen v očeh bi mu ugasnil, ko bi prek usten izdihnil še zadnjo sapo iz svojih čistih, s tobakom neomadeževanih pljuč, njegov vedno bister in radosten pogled bi postal zmeden, vprašujoč.
“Očitno nisi oddajal pravih vibracij …”

Morda pa nekoč …

Mirno stojita en ob drugem.
Prerasel ju bo bršljan.

Oba sta del zgodovine.
Opomnika.

Polpretekla zgodovina?
Da.

Ker ji ne pustimo
preteči do konca.

Biblioteka

Močno se moram brzdat, da ne vstanem
ne ozmerjam te sedemnajstletne smrklje
z meterdvajset dolgimi nogami
perfektnim makeupom, uhani
oprijetimi “lavis” kavbojkami
in ponaredkom modne torbice,
ki se niti v knjižnici ne zna obnašat
kaj šele kje drugje.

Knjižnica eeeej!
V knjižnici si!
Hram kulture!
Ljudje berejo!
Pišejo!
Kdo bo tebe poslušal,
kdo te je lajkal,
kok je una huda,
kok je ta Lep!

Ravno ko misliš,
da bo končno mir,
ker je le opazila,
da si jo nekajkrat prebodel z očmi
se pojavijo trije hmmm …
korektno se jim reče Romi,
a oni se obnašajo kot cigani!
Še čips so si prinesli,
da bodo ob poslušanju
Ekrema na youtubu
malce prigriznili.

So vakeres?

Takla mamo

svet

Predstavljam si svet brez lakote,
brez  poplav, podkožnih zajedalcev,
brez epidemij, pedofilov,
bolezni, posiljevalcev,
brez naftnih madežev,
brez letalskih in prometnih nesreč,
brez trgovine z belim blagom,
brez sadistov in požarov,
brez golšavosti in plazov,
brez 4chana in politikantstva,
brez ozonske luknje in navijačev,
brez jutranje gneče in hrupa,
brez prevarantov, nestrpnosti in
pokozlanih pijancev, brez nasilja,
brez orožja, brez spletk, zarot
in kriminalcev, brez verstev,
brez jedrskega oboroževanja,
brez bacilov, splavov …

Potem pa pomislim
na vse gasilce, ortopede,
zavarovalniške agente,
duhovnike, kiropraktike,
policiste, kriminaliste,
vojake, bankirje,
reševalce, člane greenpeaca,
člane skupin za samopomoč,
psihologe in negovalce,
psihiatre, diktatorje,
inženirje v tovarnah orožja,
paznike in advokate,
na sodnike in uradnike,
motivatorje in terapevte,
na socialne delavce,
na ministre in prostitutke,
na člane upravnih odborov,
kirurge in pridigarje,
lekarnarje, farmacevte,
in grobarje.

Kaj bi vsi ti ljudje počeli, če vsega tega ne bi bilo?

S čim bi se pečala Angelca Likovič?
Charlton Heston?
Damjan Murko in Al Gore?
Dr.Phil, Oprah in LaToya?

Vsi pač ne moremo biti
slaščičarji, poeti,
učitelji in pianisti,
vrhunski atleti,
vrtnarji in peki,
frizerji, pedikerji,
maserji in krajinarji,
izvajalci zvočnih kopeli,
vzgojitelji in čebelarji,
prodajalci sadja,
stilisti in slikarji,
modeli za spodnje perilo,
vozniki šolskega avtobusa,
pravljičarji in aranžerji ter
kuharski mojstri …

Nekateri morajo tud’ spucat drek
pa prefukat drhal …

Da pa to lahko naredijo –
moramo in drek in drhal imet.

Lakota

Sred noči sem vstal,
odtaval v kuhinjo
in pričel glodat.

Nevedoč, kaj mi sploh diši,
sem grabil vse po vrsti.
Dateljne, slane palčke,
preste, gumijaste medvedke, …
nekaj napolitank.

Ko sem v usta zbasal
pest postanih kokic,
ugriznil v rahlo kiselkasto
čokoladno bananico,
mi je kapnilo, kaj je tisto,
česar se mi lušta …

eeeeh!
Šel sem nazaj spat.

lakota

Strpnost my ass

Naj še jaz pristavim piskerček, če ima že vsak (kolikor toliko pismen) pravico, da ne rečem že skoraj dolžnosti, zagovarjati nekega svojega videnja nastale, joj prejoj žešće zajebane situacije.
Nek sore fuckin looser, ki ne more pogoltniti pušione, ki jih je doletela, je spisal svoje dojemanje.
Ljudje, ki so to brali so skočili iz spanca in smuknili iz pižam v jebene trenirke (jebale vas trenirke, da vas jebu …) in leteli na shod.

“Pa s kom tale bizgec sploh drži?”, se morda sprašuješ in si misliš:” Se bo že še zjasnil …”
No stvar je taka, da ne boste ne eni ne drugi čakali, h komu bom pristopil; naj povem kar kojci in precéj.

Če moram bit neolikano tele, zagovedan, zaplankan, ozkogled majhen kimajoč, bolj v strahu pred busancem kot pa boga boječ človeček, da bi si lahko – pazi to, hahaha – s ponosom lahko rekel Slovenec, me lahko mirno kušnete v rit, ker pogojev ne sprejmem.
T velkboghlonej, ampak raj’ ne bi …

Če moram biti na Ceco poskakujoč, za vratom plus ali pol mesec noseč trenirkar, L poudarjajoč in rokovanja željan čovek, ki komaj čaka 13.januar, da bo lahko iz svoje Zastave opalio nekoliko puta, ki je za nekoga samo zato, ker je kobajagi naš – me lahko tudi mirno poljubite u dupe – neću vala, pa grom da me strefi!

Poznam primerke ene in druge podvrste in z nobeno od njih nočem biti povezovan.

To, da je šele ta dogodek odprl tole vrečko prepajcanga dreka, me kratkomalo preseneča.

Nestrpnost je v tejh krajih prisotna od kar pomnim!
Vedno pa je bil v njej prisoten paradoks!

Najbolj goreči skini so pred leti prihajali iz Ljubljane in krajev severno od nje.
Najmanjši med njimi je imel židovsko zveneč priimek, najmočnejši očitno južnjaškega, najbolj mrk med njimi pa je bil zagotovo v nekem tretjem kolenu potomec Džingiskana.
Predvidevam, da so najprej obračunali z domačimi …

Green Dragonsi so vzklikali desno obarvane parole in bodrili igralce Olimpije ter se veselili zmag.
A ono na igralištu sve naši … Še vodja navijačev je bil od doL.

Najlbolj glasni zagovorniki polnjenja vlakovnih kompozicij za smer ‘Ljubljana – Zidani Most – Zagreb – za naprej nas boli kurac, sam’ da ste preko Kolpe’, so ponosni Slovenci, samooklicani domoljubi, ki jih najbolj moti, da jih bo vodil neGdo, ki ni čistokrven.
Za ta G bi jaz predlagal razrez dokumentov na licu mesta!
Čistokrven!? Na tem prostoru!?
Kaj pa ti veš s kom je tvoja praprapranona prisilno ali pa prostovoljno občevala med vsemi temi tranzicijami narodov?

Vas nič ne boli, da nekdo, ki je potomec priseljencev, govori bolje slovensko od vas?
Vas ne pogreje, ko vas tako zmene popravlja, ker ne znate tesla uporabljat rodilnika? Ali pa dvojine, s katero se tako radi bahate?

O, vas, vas. Sem na lastni koži skusil.
Pa ko greste na veselico gasilskega društva. .. kako za vraga pogoltnete tiste čevapćiće?
Pa pleskavice s kajmakom in pasulj?

Poleg dejstva, da niti na vaški veselici ni toliko tiste opevane slovenske narodne zavednosti, da ne poprosite, če bi se dalo morebiti vsaj ob tej priliki pojesti jote ali pa kranjske klobase z zeljem in matevžem, če že ne krvavice, ker ni pač sezona takrat zanje.
Kadar zaslišite nekaj kar bi utegnilo biti podobno bosanščini(kugha pa vi véste ka je hrvatski pa srbjansk al pa kej drujga?) vas kar zmrazi in začnete pihat.

“Gdaj se bo pa tala poj tla sluvensk nauču ghovort?”
hahahaha- Pa menda ti runkelj hribovski ne misliš, da je tole kar govoriš ti slovenščina!?
Pa bodi zadosti …

Tudi tile toboženaši niso ravno biseri in perle in so bržkone še bolj nestrpni.
V drugo smer. Do Slovencev.
Kolikokrat sem bil priča, ko se norčujejo iz slovenščine … hecno pa je, da ravno takrat govorijo, kot bi morali sicer.
Me pa bolj podraži dejstvo, da velikokrat slišim mulce, neka tretja generacija najbrž, ko se lomijo med pogovorom v enem od dialektov bivše srbohrvaščine. Joj muke!

Revše ne zna niti slovensko, niti bosansko ali hrvaško ali pak srbsko.
Povsod kamor gre je tujec.
Če bi jim kaj rekel, pa le reda radi, če bi šlo mogoče bolj potiho, bo takoj užaljen.

“A da sem sLovenc mi ne bi nć reku, a?”
Pa med njimi ni neke solidarnosti pa lojalnosti, da ne boste mislili … Pravoslavci drkajo muslimane z raznimi pritlehnimi popevkami v katerih jim ponujajo slanino s četniškega podstrešja, ti pa jim vračajo s svojo verzijo, kjer si s tremi prsti nosijo fekalije v usta.
Bolanija.

Najbolj preprosta rešitev – za ove druge seveda je – asimilacija. Ne moreš nekje gon’t svoje iz nekega kurčevega inata.
Pa ne le pri nas! V svetu! Nasplo h…
Pride Eskim v Afriko, zabundan, neće pa neče da se skine, to mu je jarane kultura!

“Whatever, mistah, but you die of hotness …”

Če ga preteram u pičku lepu materinu kakopak…
Če pa … saj to bi se pa dalo!
Narediti vsesplošni preizkus znanja za slehernega državljana Slovenije!
Tudi za tiste, ki so doli spodaj (v Avstraliji, ne v Banatu) ostali brez volilnih lističev.

Nekaj slovenskega jezika, narek, malo o kulturi, pa o znamenitostih, o zgodovini in geografiji pa da se loči kdo je kdo in ko je ko ter kdo je kaj in ko je šta!

Aha!
No, ob tem sem se spomnil še prebivalcev anglosaksonskega porekla, ki že leeeta in leeeta živijo v Sloveniji in ‘don’t speak a word of Slovenian’ razen kava pa pivo ker, kot pravijo sami: “Everybody speaks perfect English.”
To sicer ponavadi pravijo Američani, ker če bi bilo to res, bi jenki doodle dandy potrebovali prevajalca.
In kaj mislite, ali to Janeza Novaka (kao John Doe, če slučajno bere kak gospod Janez Novak, se opravičujem – Nothing personal, dude) moti?

A ne, nikakor ne. Potrudil se bo in bo govoril z njim po njegovo, čeprav z močnim slovanskim naglasom in bo le s težavo spravil vkup polsmiselen stavek, nikakor pa ne bo z busancem govoril po čefursk- no way, no how.

I am Borg. Prepare to be assimilated. Resistance is futille.