Silvester

Zagotovo najbolj realističen prikaz dočeka nove godine v literaturi je tisti iz knjige Moj boj.
Greš po alkohol, se organiziraš, spiješ par perov na dušek, pol zadeva že skoraj pade v vodo, na koncu premražen le prispeš na Zabavo, tam pa folk gricka čipi čips, uliva vase in čaka 00.00, nakar na mrazu gledaš spektakularen ognjemet, ki se spremeni v pepel, vonj po smodniku in petardne konfete, na koncu pa rigneš žočl v sneg in greš spat z zadahom po prejšnjem letu, po pivu in po francoski solati.

Človek stremi predaleč. Želi si preveč.
Še preden je odkril ogenj, se je že oziral k zvezdam. E, pa ne gre to tako zlahka.
Tudi pričakuje preveč. Od vseh,  (žal) pa še najmanj pa od sebe. Previsoko cilja. Premamijo ga v višavah leteči mavrični pozoji, a ima premalo odriva.
Ko pa se res odžene, ne pogleda kam skače in se, ako mu je sreča mila, prekucne zgolj v jarek, ob nenaklonjenosti muhave Fortune se zakotali v kako globljo globel, med padcem pa končno ugleda drobne pisane metulje, ki mu jih prej ni bilo mar, sedaj pa uvidi, da bi bilo mnogo bolj smotrno – če že kaj – lovljenje njih, kakor pa nesmiselno zasledovanje nečesa nedosegljivega.
Kdor visoko leta, je Ikar, ki se je precenil in si zadal preveč oddaljene cilje. O tem, da znata biti vedoželjnost in vztrajnost nevarni pa priča pripovedka o zavrženem dojenclju, ki sicer visoko pripleza, a si na kraju ipak jebe mater.

Vedi svoje zmožnosti, Človek. Na srečo igrajo kvartopirci in stare nonke na tomboli. Ciljaj nižje, boš vsaj našel puščico, če zgrešiš.
Spusti svoja pričakovanja.
Nižje.
E.

Zdaj pa globok vzdih in izdih.
Človek ne rabi brezmejne ljubezni. Nuca že zmerna toleranca.
Tolerirajmo se.

Ne delaj letnih inventur.
Ne kopiči navlake, odnašaj smeti in briši prah – sproti.
Če čutiš, da maš slab oprijem, če te že mal žge in švigajo iskre, zaradi katerih ne vidiš več najbolje – spusti.
Še bolje, če zalučaš nekam stran še preden poči, po možnosti nekam, kjer ne bo naredilo škode nikomur.
Če si pameten si namesto topovskega udara raje izbereš prskalico, saj je mnogo manj drame, ne piska ti v ušesih, niti ti ne bo utrgalo prstov.

Enako je tudi z ljudmi, ki jih spuščaš v bližino.
Tisti najbolj bleščeči, v najbolj načičkani pakungi naredijo največ škode.
Ne rabiš ognjemeta, dost je luštno prasketanje v temi.

Fajn je zakorakat v novo leto z optimizmom, še bolje je stopiti previdno, da v poniglavi pozitivnosti, zroč nekam pod oblake ne stopiš naravnost v drek. ki bi ga, ako bi pogled usmeril kamor si namenjen, nedvomno ugledal.

Zatorej …

Namesto zlajnanega Silvesterskega poljuba, si drevi ob 23.58 in 27 sekund zavrtite skladbo ‘Prijatelju’, ki jo izvaja priljubljeni črnogorski kantavtor Antonije Pušić aka RASMC oziroma množicam bolje znan kot Rambo Amadeus, in boste natanko ob polnoči slišali prvi ‘marš u pizdu materinu!’, ki ga bo leto 2019 vsakomur od nas nedvomno namenilo še nekajkrat, le da bomo nekateri nanj pripravljeni, kdo drug, ki misli, da bo prihajajoče leto zgolj potica in mošt pa bo zgolj čukasto gledal.

Pripravite rokavčke, splave in konzerve hrane, kajti bogsigavedi kaj nam utegne prinesti.

Srečno in zdravo novo leto!
Predvsem pa vsakomur posebej, kdorkoli naj si bo že, želim natanko tisto kar želi ostalim.

Posted by kostin mozeg on 31 decembra, 2018

https://kostinmozeg.wordpress.com/2018/12/31/silvester/