‘Begunce je lažje stauhat, kakor pa nafutrat.’

Skesan, s sklonjeno glavo in s težkim srcem priznam, da se mi je, ko sem po radiu slišal novico o vnovični tragediji nekje na odprtem morju med obalo Afrike in varnim pristanom Evrope, namesto solze utrnila misel, ki je sprožila, da sem prhnil prek volana, poškropil vetrobransko steklo, tik za tem pa mi je telo preplavil sram …
V upanju, da bom z enim gibom levega kazalca odpravil posledico svojega črno humornega uma, zaradi katerega sem poškropil šajbo, zatem pa prasnil v smeh, sem vklopil brisalca, da bi zabrisal sled svoje nizkotnosti. Zaman.
Umazanije od znotraj ne moreš odstraniti s čiščenjem zunanjosti.
Pike posušene sline se še vedno poznajo in me opominjajo na mojo reakcijo, ki je bila in je, bolj, ko razmišljam o njej, povsem upravičena.

V letu gospodovem 2015, v obdobju, kjer naš korak budno spremljajo mestne nadzorne kamere, cestne prekrške snemajo kamere nameščene na nadvozih, podvozih, viaduktih, v tunelih, krožnih križiščih, ko ima sleherni mobilni telefon dokaj zmogljiv fotoaparat s katerim lahko ali fotografiramo ali snemamo, vsak malce večji tehnični zanesenjak (da o kakšni lokalni televiziji niti ne govorim), premore visoko ločljivo kamero nameščeno na dron, vsako podjetje in skladišče, vsaka stavba uprave in poslovno poslopje pa ima na vsakem vogalu in v vsakem kotu pisarn, hodnikov in parkirišč ovešeno kamero, ki štiriindvajset ur na dan spremlja kaj se godi znotraj ograje varovanega območja, ki ga ponekod tudi fizično varuje varnostnik, ki nosi vsaj voki toki, če že ne strelnega orožja, naj bi verjel, da tam nekje na robu črne celine iz pristanišča ali od koderkoli že, ogromna ladja nabasana s stotinami beguncev izpluje v mednarodne vode povsem neopažena!?

Kljub obalnim stražam, helikopterjem, letalom, patruljnim čolnom, vojskam in mornaricam opremljenim z najsodobnejšo tehnologijo (vojaško tehnologijo, ki je še nekoliko bolj napredna od tiste ki je svetu vobče znana), z radarji, s sonarji, s senzorji gibanja, z napravami za zaznavanje telesne temperature, z night vision kamerami in bogsigavedi s kakšno opremo vse, ki jo sicer s pridom uporabljajo za boj proti terorizmu, za odkrivanje talibanskih votlin, naftnih vrtin ter za preštevanje potencialnih hudobcev!?

Ne. Me. Jebat.
Ne kupim!

Bolj se mi zdi, da se prav celemu svetu gladko jebe za tiste nesrečnike, ki bi radi dosegli obalo Evrope. No, ali pa vsaj tistim, ki bi lahko tako tragedijo preprečili.
To, da se jebe tihotapcem je jasno kot beli dan. Sicer bi jim pustili vsaj kako plastenko vode ali nekaj hrane.
Celo pregovor, da ljudje na istem čolnu (praviloma) držijo skupaj, pade v vodo, saj so pri enem od prejšnjih ‘valu beguncev’ tisti, ki verjamejo v enega izmišljenega bradača, pometali v morje tiste, ki verjamejo drugega.
Jebe se tudi politikom in oblastem, ki ne storijo kaj dosti, da bi tem ljudem stopili na prste, brž, ko se v Sredozemlju iznenada in nepričakovano poveča število človeških črnih boj, pa pošljejo svoje enote pobirat plavajoča trupla.

tauh
Namesto, da bi storili kaj, da ljudem v prvi vrsti niti ne bi bilo treba tvegat življenj in igrati rusko ruleto z morjem, s tihotapci in z razčlovečenimi politikanti, ki jim ni niti malo mar za tistih tavžent zamorcev, ki ne dosežejo svojih sila nizko letečih sanj, se tile svetovni voditelji raje posvetijo ‘reševanju’ tistih nekaj preživelih.

Brezčutnost, čustvena otopelost in nečloveškost teh world leaderjev, vtkana v preprosto preračunljivost in ekonomsko računico privede do sila preprostega in krutega spoznanja …
Tisoč, deset tisoč ali sto tisoč rakev košta mnogo manj kot tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč parov čevljev, hlač, majic, dnevnih obrokov hrane, odej, postelj, nastanitev, političnih/ekonomskih/karšnihkoli že azilov in birokratskih zapletov.

Če bi ne bilo tako prekleto tragično, bi bilo malodane smešno. Sploh vpletanja male kokoške v špile, ki jih igrajo velike ujede.
Skoraj tako, kot zapleti s tisto ubogo somalijsko deklico, ki je leto in pol čakala, da je smela priti k sestri v Maribor, za pomoč pri reševanju utopljencev pa so tokrat nemudoma ponudili dobršen del flote in se bodo, če ne pripluje kakopak prepozno, preživeli smeli povzpeti na Triglav.

Advertisements

Prvi april – praznik puhloglavih cepcev

Ob tem prazniku šaljivcev vijem roke v zrak kot kakšna bogaboječa tercialka in pojem hvalo Vesolju, da mi v vsej svoji vsevednosti in dobrodušnosti ni namenilo prijateljev in znancev, ki bi že od prejšnjega praznika dalje, ko so svoji roditeljici podarili šopek ali pa cvetočo lončnico, med goltanjem svoje najljubše enolončnice, ki jo je skuhala najboljša mama na svetu (kot bi dejansko vedeli kakšne so ostale mame tega sveta), kovali in snovali prvoaprilsko šalo, ki jo bodo razdrli že zarana, in kakega sodelavca ob jutranji kavi spravili na rob solz s svojo šegavo domislico.

Največ kar zmorejo stuhtati je ponavadi kaka kisla ali pa neslana, s katero te za trenutek prestrašijo, saj te skušajo naplahtati, da ti je pajek odpeljal avto, ali pa da ti je medved raztrgal psa, njihov domislek pa je tako generičen, da skušajo foro prodati celo tistemu, ki se vozi z avtobusom, poseduje zgolj žoltega kanarca in zavistno opazuje sosedovega puhastega chow chowa.

Šale, ki zadevajo osebo, na katero se obračajo, so ponavadi že skoraj zlobne, če ne celo škodoželjne, medtem ko iz tistih napol resnobnih izjav na lasten račun, da se denimo ločujejo, da pričakujejo naraščaj, ali pa da so zadeli petico na euro jackpotu, lahko zaslutimo, da nam je šaljivec zaupal svoje najbolj skrite želje, ki brbotajo nekje v nezavednem delu možgana.
Tako tiho željo je tvitnila tudi turbo Tina, ko je zapisala, da ji je njena tekmica Anna Feninnger šepnila, da bo prenehala tekmovati, a so njeni sledilci – bes jih plentaj!– brž spregledali, da gre za šalo.

Prvi april se zdi kot enodnevna bitka, kjer se na eno stran bojišča ozaljšani s pisanimi pokrivali ter s piščalkami postavijo neizživeti komedijanti, šankerski štoserji, vaški humoristi in ostali heckoti vseh sort, ki ta praznik norčavosti naravnost obožujejo – dokler so oni tisti, ki se norčujejo, kajpada – in svoje (ne)posrečene štose streljajo v paranoike, skeptike, cinike in nejeverne Tomaže ter ostale zagrenjence brez kančka humorja v katerikoli koščici svojega telesa, na drugi strani.

haha

Hudomušneži, čigar vrste so okrepljene še s piarovci in pisci oglasnih sporočil, se prav izborno zabavajo, ako jim le uspe koga naplahtati, tile drugi pa črtijo njihove smele poskuse duhovičenja, saj jim že vsakodnevni dežurni šaljivci presedajo, ta dan pa je, kot bi Centralni komite zabavljaškega odbora za zbijanje šal, burkežem izročil štiriindvajset urno dovoljenje za klatenje bedarij in puhlogavih hecev, čeprav ima prvi april z duhovitostjo ali bognedaj s komedijo, opraviti toliko, kot imata močeradovec in šmarnica skupnega s kulturo pitja.

Po vsej verjetnosti bi se dalo vsem tem pavlihastim posameznikom še izogniti, a kaj, ko se tudi sleherni medij čuti dolžnega, da z nami deli kako potegavščino, ki so jo bili naumili v uredništvu, ter jo zagodli bodisi komu iz ekipe, bodisi so skupaj napletli kako zgodbo za bralce oziroma poslušalce, in jo kot kukavičje jajce podtaknili med ostale bolj ali manj verjetne novice tistega dne.

Naslednji dan se izkaže, da je vse premnogo ljudi upalo, da je kakšna izmed njih resnična, a je bila žal zgolj potegavščina. Za tiste najbolj očitne in slaboumne med njimi pa se vedno najde kak bistroumnež, ki pod novico zapiše ‘hahahaha, prvi april’ in s svojo pronicljivostjo odpravi še tako neznaten dvom o verodostojnosti informacije.

Nekaj gnilega je v dolini šentflorjanski, da si ob očitno prvoaprilskih šalah želimo, da bi bile resnične, ker so bolj logične in verjetne od vsakodnevnih nategov, ki jih srečujemo na obcestnih plakatih, ki nam ponujajo ačalp sesik otva (avto ki se splača), v oglasih pa nas govoreči hipo prepričuje o hipnih stanovanjskih kreditih nižjih od najemnine, ob katerih pa začuda nihče ne pomisli, da reč ni tako preprosta, kot je preprosto ciljno poslušalstvo, ki bi, če bi bilo kakopak kreditno sposobno najbrž trumoma drlo skozi vrata bank in jemalo posojila za nakup stanovanja, ki je za razliko od najemniškega bržda tako brez hladilnika, kot tudi brez kuhinjskih omaric in zgaranega kavča, ki ga je najemodajalec velikodušno pustil v fletu.
Vendar pa je to že stvar drobnega tiska, ki ga tako ali tako nihče ne bere, prav vseeno pa je četudi bi pisalo s fontom 18 in zlatimi črkami na črni podlagi, saj večini kojci, ko jim omenijo prihranek, pade tema pred oči in je prvi april zgolj še en dan v letu, ko se pustijo nategniti.

Velikonočna

zajec

Noben zajec
ne nategne
toliko zajkelj,
kolikor
velikonočni zajček
nategne
potrošnikov.

%d bloggers like this: