Dotik profesionalca

Glasba je donela po parkirišču, čeprav so bila okna najetega prostora za rojstnodnevno praznovanje tesno zaprta.
Prišel sem med zadnjimi, tako da sem že vstopajoč skozi hodnik zaznal dve vitki ženski silhueti, ki sta plesali na masivni leseni mizi, obuti v visoke petke in se zvijali ob zvokih neke technodance muzike.

Voščil sem slavljencu, ta mi je natočil šilce jegra, pivo pa sem si na njegovo pobudo kar sam postregel iz hladilnika.
Zadebatiral sem se z nekimi ljudmi, ki sem jih videl prvič v življenju, a mi tema pogovora nekako ni ustrezala, zato sem se hkrati z očmi sprehajal po zvijajočima se plesalkama, njunih ritih v oprijetih kavbojkah, podzavestno pa sem čutil poglede nekoga drugega na sebi.

Ko je ena od teh dveh prištorkljala mimo v majici z napisom ‘Do you want to be my lover?’, pod njim pa podanimi možnimi odgovori ‘yes’, ‘maybe’ in ‘no’, slednji na njeni desni joški, negotov odgovor v sredini, pritdilen pa na levi, sem jo dregnil, če je ta anketa še aktualna in ali se odgovor nanjo poda ustno ali z dotikom, sem dobil od nje, da me itak ne sliši, ker muzka tok seka.

Pokazal sem na napis maybe, nasmehnila se je in odpeketala naprej.
Pogledi, ki sem jih čutil na sebi, so končno dobili glas in lik.

‘Prvič te vidim, si slavljenčev prijatelj?’
‘Res je, pa ti?’
‘Midva se poznava že dolgo,dolgo časa. Nekako izgubljeno mi deluješ, kot bi se dolgočasil, ne sodiš v tole družbo.’, mi je dejal ta suhljat možakar, ki pa je izžareval nek poseben vibe.

Pogovarjala sva se ves večer o vsem mogočem.
Kadar je šel po pivo, ga je prinesel tudi meni in kadar sem šel ponj jaz, sem prav tako vzel dve steklenici.

Med pogovorom sva skoraj istočasno segla v žep, izvlekla mobilnik in en drugemu rekla za številko.
————————————-
Čez nekaj dni sem ga poklical.
Povabil me je k sebi.

Ko sem prihajal po ulici, me je pričakal pred hišo. Segla sva si v dlan, on pa me je prijel za ramo, rekoč, da ni mislil, da ga bom poklical, še manj, da bom prišel.

Vstopila sva v lično urejen prostor z dišečimi svečkami on pa mi je rekel, naj se slečem in da pride takoj.
‘Kar takoj ali kaj!?’, sem pomislil, a sem se vseeno slekel do pasu in ostal v cargo kratkih hlačah, saj sem sezono že začel.

Ko seje vrnil, mi je zopet kar naravnost velel: ‘Ulezi se!’, potem pa nadaljeval:’Prvič, kajne?’
‘Res je.’, sem mu odgovoril.

Ležal sem na trebuhu, in v pričakovanju tuhtal, če je res tako dobro kot pravijo.
Mirno vam lahko povem, da je bilo božansko.
Njegove krepke roke so drsele po mojem naoljenem telesu, od podplatov do vratu, čez hrbet in nazaj.
Povsem sem se sprostil …

Res ne vem zakaj nisem že prej šel na masažo.

Advertisements

Kar vprašaj! A pazi. Utegneš dobiti odgovor …

Pri ljudeh najbolj cenim in občudujem izvirnost in iskrenost.
Ker je oboje v teh časih težko, saj nas ukalupljajo, da bi bili vsi enaki in en drugemu podobni, tako po videzu kot tudi po razmišljanju, se morda ravno zaradi tega navdušim nad ljudmi, ki odstopajo od zapovedanih standardov in so po mnenju teh klonov čudaški, nenavadni, svojeglavi, ekscentrični in pač taki, da se jim je bolje izogniti. No, jaz se jim nalašč ne.

Ker so zanimivi, razgledani, s svojim pogledom na svet, nevodljivi in prijetni sogovorniki. Prijetni v smislu, da je debata dejansko debata, z izmenjavo mnenj in z obveznim nestrinjanjem. Če bi hotel, da mi nekdo kima, bi si kupil tistega psička, ki ga nalepiš na armaturno ploščo.
Pogovori o nogometu, politiki in podobnih bedarijah me iritirajo in dolgočasijo do obisti, zato se jim, če se le da, pa se skorajda ne da, izognem.

Včasih se da človeka presoditi že po tonu pozdrava in prvih nekaj besedah. Nekajkrat se mi je že zgodilo, ali pa se je zgodilo onemu drugemu?, da sem odreagiral drugače kot je bilo pričakovati.
Lep čas se me je držalo, da sem ob srečanju na vprašanje ‘Kako?’, odgovarjal z ‘Udzad!’, kar je izpraševalca najprej malce vrglo, potem pa tako zabavalo, da mi ga je zastavljal vsakič znova. To se še vedno zgodi in vedno odgovorim enako.
‘Kako?’
‘Od zadaj!’

Najde se pa tudi kdo, ki se me loti z nadgradnjo tega in dobim postreženo ‘Kako si?’.
Odzovem se z: » Za en kurac, hvala.« ali pa z »Nikako, fala na pitanju.«, kadar pa se počutim dokaj v redu in sem potem tudi videti sprejemljivo vizualnim receptorjem odgovorim:»Tako kot zgledam.«
To ponavadi sproži izsiljen kompliment, ‘zgledaš dobro’ ali pa ‘videti si v redu’, ki mi ali godi ali pa mi je zanj malo mar, v obeh primerih pa se odzovem neprimerno.
Se pravi ne vrnem komplimenta, ali pa prhnem suhoparen ‘hvala’.

Zakaj ne odgovorim resno, oziroma zakaj ne odgovorim človeku, ki me vprašuje po počutju, tako kot se spodobi?
Ker ga v resnici ne zanima.
Za frazo gre! Mašilo!
Premostitev začetne zadrege, uvod v brezvezen pogovor ali pa bežen pozdrav.

Sicer sem poln pitalic in sem bil že nekajkrat upravičeno označen za zasliševalca, a ne zato, ker bi firbcal. Sprašujem, kadar bi rad prek odgovorov na zastavljena vprašanja, zaslišanega bolje spoznal.
Čeprav jim ne svetim v oči z namizno svetilko, se ne nagibam preteče prek mize, niti jim v obraz ne pljuskam kozarcev ledenice, to vzamejo kot neko pretnjo, v bistvu gre pa za kompliment, ki ga ni deležen ravno vsak. Ker me vsakdo še zdaleč ne zanima.

Sprašujem ljudi ki me zanimajo.
Ki so mi zagonetni, od katerih menim, da utegnem izvedeti kaj novega, da mi znajo odpreti neke nove percepcije in drugačne poglede na svet. Čeprav se nekomu morda zdi, da je omembe vreden pogovor, če z nekom izmenjaš nekaj predvidljivih in vljudnostnih fraz, je meni škoda vsake izrečene besede in sape, ki sem jo bil potrošil za izgovorjeno.

‘Kako si?
‘V redu. Ti?’
‘Bo. Gre.’

Aaaaaaarm … Kaj!?

Kaj za vraga je v redu!?
Kaj to pomeni? Da je dobro, a da bi bilo lahko boljše pa vendarle, da le ne bi bilo slabše?
Kaj ta v ‘redu’ pravzaprav pomeni? Ali pa ‘bo’? ‘gre’!?
Kaj je tisto kar bo, kaj je tisto kar gre in kam hudiča gre?

No to pa jaz vem. Gre v maloro. Vse skupaj. Vem tudi zakaj.
Ker se ne znamo pogovarjati, ker nismo iskreni v lastnih mislih v lastnih glavah in bi bilo zaslepljujoče pričakovati, da bomo potemtakem iskreni do drugih. Naslednjič, ko me bo kdo vprašal kako da sem, ga bom posedel za debeli dve uri nekam na kako škarpo in mu do potankosti razložil kako sem.

To ga bo izučilo postavljati vprašanja, na katera noče odgovora.

Globočina uma dveletnika

“Kaj je tole?”
“Uja.”
“Ura je, ja.”
“Kaj pa kaže ura?”
“Uja kaze zobe!”

Prozni mnogoboj: polfinale 2013

t’ma, led, snih

Poročilo:

Bolj kot mnogoboj, je bila srhljiva in razburljiva pot sama.
Tema, led, sneg.
Moji sopotnici čvekata, še sam kako pripomnim in s povprečno hitrostjo 43 km na uro prispemo v LokalPatriot-a, kjer povezovalec ob vrčku piva odstranjuje sledi mrtvega otroka.
Iz neke zgodbe, ki jo je pisal za igričarsko mesečno občilo, da ne bo kake neljube posledice.

Organizator že pobira prjave za branje.
Podpišem se kot prvi in oddam list.
Podajalec lista prebere ime, me pogleda in v meni prepozna ‘posiljevalca’ z lanskega finala.
‘Kosta!’

Po zgodbi ‘Petdeset odtenkov njive’, spod tolstih prstov povezovalca, v kateri gospod Sivec, svojo preljubo Ano spravi v ekstazo s šinfanjem njenih domestičnih skilzov, se na oder povzpnem jaz in oddrdram prometno bentenje, za menoj pa možak z ročno spisano zgodbo o obisku koncerta s tragičnim koncem.

Taisti zmaga, jaz pa se uvrstim na zagotovljeno drugo mesto, saj je bil letošnji mnogoboj v LokalPatriot-u zgolj duel.
Žrtev nobenih.Nobenega poraženca. Tokrat tista, da smo vsi zmagovalci skorajda obvelja.

Sledi podelitev knjižnih nagrad (čemu nam podarijo knjige? imajo občutek, da premalo breremo!?), stiski rok in težnja po zadovoljitvi nikotinski potrebi.
Le to umirimo v zaodrju ob klepetu o psevdonimih.
Da ne povem česa, kar bi ne smel, bom celotno vsebino pogovora raje zamolčal.

Nazaj peljem še bolj previdno kot tja, kar se izkaže za dobro.
Obe srnici, ki nam prečkata pot, odskakljata naprej v hostovje.

Maj 2012


01.05. 2012, o vseh
Vsi drugačni, vsi jezni in nestrpni.

02.05.2012, o čakanju
Zakaj za predvajanje filma ‘Ne čakaj na maj’, čakajo na maj?

03.05.2012, o dognanjih
Revni so zoprni n negativni!? Matr, le zakaj je temu tako, kaj ?

06.05.2012, o slojih
Ne moreš biti jet set, če ne znaš držat preklemanega vinskega kozarca.

07.05.2012, o vedenju
Vsi vemo, da pes, ki laja ne grize …
Ampak … Ali ve to tudi pes?
In ali potem to drži le za psa ali tudi za kuzlo?

08.05.2012, o jeziku
Če bi bila slovenščina lahka, je ne bi govorilo le dva milijona ljudi, pa še to ne vsi kot bi se spodobilo …

08.05.2012, o prestopanju
Oti Roš predlagam prestop na tv Golico. Tam bo lahko brala navadna slovenska imena. Tile tuji priimki jo fukajo k Ron Jeremy.

09.05.2012, o usmerjenosti
Fuckin’ shit. Po večini danih normativov sem totalen buzerant.

09.05.2012, o razlikah
Razlike med kmetom in kmetavzem, ter med švedom in šveđaninom marsikomu niso jasne.

10.05.2012, o (ne)usklajenosti
Telo bi spalo, možgan pa ne psti. Fucker.

10.05.2012, o potrebah
Ženitni oglas:
popravek.
paritveni oglas:
Iščem privlačno rdečelasko, pegavost ni nujna po vsem telesu. Ostali atributi naj bodo na mestu.
hahahahahahahaha
Ne. Resno.

11.05.2012, o papanju
Marsikaj kar se da pobožat, se da tud popapat.

12.05.2012, o pomanjkanju
Keša primanjkuje vsem. Pa naj bo za futr, benz, ganđo, položnice al pa križarjenje.

13.05.2012, o pocenitvi
Cene nepremičnin so drastično padle. Zdaj je za kvadratni meter potrebno odšteti le eno mesečno plačo.

13.05.2012, o talentih
X factor. Vse zgleda kool.
Oder. Koreografija. Nastop. Spedenal so jih. Plesalke, plesalci. Luči. Ena A.
Le nekaj me moti. Večina jih zveni za en kurac. Pa če so jim omogočili plesnega učitelja in učitelja petja in dihanja, bi lahko še kako prfokso angleščine nekje snel’, k tale ‘slovanska’ izgovorjava makes my ear bleed.
Pa S.W.A.G. – sexy wit a lil bit o gangsta? Za punčare, k majo še zobke na okroglo in jih je večina mladoletnih?

14.05.2012, o kitajskografiji
‘Jutri opolnoči so vsi dvorjani vabljeni v zlato dvorano na cesarski banket … Kdor se ne bo udeležil, bo usmrčen.’
Žal banket odpade zaradi cesarjeve samozastrupitve, cesaričinega umora, nesrečne smrti prestolonaslednika ter enotedenskega žalovanja po vsem cesarstvu.

15.05.2012, o škotizmu
Doez anyone now where I could get meself a kilt?

16.05.2012, o avstrijščini
Usterajhiše ist šleht dojč.

16.05.2012, o proslavi
Učna ura zgodovine. V živo. Niti odkimavat ni pametno.

17.05.2012, o apetitu
Z lahkoto sem prav zverinsko ugonobil kar nekaj ljudi. Pospravil in počedil sem kot bi se nič ne zgodilo. Jetrca mi dišijo.

18.05.2012, o navijanju
Za nikogar ne navijam, zaradi nobenega kluba se ne žrem. Žogobrci so preplačani, šport je industrija, igralce se kupuje in prodaja kot melone.

19.05.2012, o sklepanju
Odlomek iz slikanice: ‘Naslednjega dne se mu je na glavo zrušila veja. Povezali so mu jo s povojem.’ Še ne štiriletnika vprašam: ‘Kaj so mu povezali?’
‘Vejo!’
Po temle sodeč bo že tako.

20.05.2012, o mošusu
Po nekih trditvah, dec ni dec, če nima zadaha po čebuli, ne dehti po postanem potu, ne riga, prdi in ne gleda nogometa. Pol pa preberem teorijo enga k b vode, da desci z utakmice prihajajo domov z napol trdimi tiči, ker jih to – kako že? – ‘nervnolingvistično’ spominja na koitus, gol pa na vulvo. Wtf? Jebo vas fudbaL.

20.05.2012, o #1
Broj jedan je osnovao pakao. Drži 84 posto dionica.

20.05.2012, o obljubah
Strojani so edini v tej državi, ki oblast držijo za besedo, zahtevajo obljubljeno in se postavijo po robu. Če bi bla Elka na čelu kakega sindikata bi iztržila dvig plač. Bojzapravice

21.05.2012, o videnju
Moje videnje samega sebe je iluzorno.
Nisem vedel, da sem maščevalen, preračunljiv, zahrbten, manipulativen in nerazumevajoč.
Glavobol od nalitega poliča čistega vina.
Ermm. Med ostalim sem tudi dolgočasen, provokatorski in izsiljevalski. Eno priznam.

21.05.2012, o počlovečenju
Že to da dajemo kapitalizmu človeške lastnosti in govorimo o njem kot osebi, je dokaz, da je ta fantazma presegla vse meje zdravega razuma.

22.05.2012, o čustvu
Love is blind … and def and dumb.

22.05.2012, o brihtnosti
Pišem knjigo. Za inteligentne. Kdor je ne bo kupil je bedak.

22.05.2012, o težavah
Hrvaški duhovnik, ki je potolkel politika ni imel le tetovaž in uhana. Imel je tudi težave s sluhom.
‘Ljubi’, ne ‘ubij’ bližnjega svoga.

23.05.2012, o dobroti
Moja šibka točka je predvsem, da sem dober k kruh. Ampak tud ta rata trd. In prej ostri zobje se začnejo majati.

23.05.2012, o Palestincih
Si pa dovolijo, ja. Kam pridemo, ko vojak nobene avtoritete več nima in ga lahko vsak kamenja?!

23.05.2012, o dvomu
NLB – trusted brand. Ma nemoj?

24.05.2012, o transformatorstvu
Jaz in Ludvik greva spat. Jutr bova orala in rahljala možganske brazde. On bo povedal, mene bo izrabil za prenos podatkov. Človek v vlogi zvočnika.

25.05.2012, o praznovanju
Vsem štoparjem in štoparkam želim srečen in uspešen dan brisače. Naj vam bo vesolje naklonjeno.

26.05.2012, o geopolitiki
Moram obnoviti svoje znanje geografije. Za kar nekaj držav na Evroviziji sem bil namreč prepričan, da niso v Evropi.
Še se mamo radi z bivšimi bratskimi republikami po glasovanju sodeč. Tako kot se imajo ostali radi s sosedi. Ali pa s tistimi s podobnimi znaki na zastavah. Kaka točka pade, da ni zamere, kakšna pa morda celo zaradi glasbe. Politricks

27.05.2012, o pritegnitvi
Pr sosedovih tud X faktor gledajo. Sem slišal med Matijevim nastopom njihovega cucka cviliti.

28.05.2012, o izjemah
Niso vsi krščanski duhovniki pedofili.
Nekaj jih je tudi prevarantov in goljufov.

28.05.2012, o sklepanju
Torej se lahko vrnemo k paradoksalnemu posploševanju in zaključimo, da so samske kadilke nad 45 let ljudomrznice in hudičeve neveste.

29.05.2012, o opažanjih
Narod pita. Zvezde Granda. Sponzori in ya face. Em za mršavenje, pa za nameštaj, sLadoLed. Vmes klici provincialcev po mozgu. Čak iz Ciriha ili Beča. Balkanska posla.
AMPAK – pojejo pa vsi bolje od kateregakoli udeleženca X factorja. Pa tudi od kakega tobože profija na tej naši sceni, kjer je Werner car.
Aja, pa Milico bi razvalio ko dete zvečku. A bogami i Nikolinu.

30.05.2012, o otopelosti
Oprosti ljudstvu, draga vlada, če ne sočustvuje ob klofuti, ki ti jo je primazala Evropa.
Ga preveč rit peče od sodomiziranja, ki ga izvajaš.

30.05.2012, o U. S. of A
Ah, Amerika!
Dežela verskih ločin, zavaljenih ljudi, najstniških nosečnosti, oboroženih milic in mlečnozobih misic.

31.05.2012, o fetišizmu
Dobronamerno davljenje z zlonamernim izidom.

Šparat je treba! Šparat!

V zadnjih nekaj letih mi je z odrekanjem in samodisciplino, uspelo privarčevati ogromno!
Potovanja v tropske dežele, na eksotične lokacije in v mondena ter ekskluzivna luksuzna letovišča sem odmislil in pozabil nanje. Nisem si privoščil ne jadranja, ne kajtanja, ne surfanja, ne smučanja, ne nočnega sankanja, niti obiskov kopališč, toplic, wellness centrov in nakupovalnih centrov.
Nisem bil ne na zimskih, ne na letnih, ne na prvomajskih ali bognedaj pomladanskih ali jesenskih počitnicah, niti na kakem krajšem oddihu vmes ne.
Držal sem se celo slogana ene od naših, nekdaj sila uspešnih fabrik, ki vlaga povrtnine in ostalo zelenjad, ki se glasi ‘prihrani pri hrani’ in kupoval ceneno, manj kakovostno in uvoženo blago, saj živeti zdravo ter jesti dobro, domače in kvalitetno, ni za tiste, ki varčujejo. Kupil si nisem ničesar, česar nisem nujno potreboval. Še tistega, kar sem potreboval si nisem kupoval.
Nisem sledil modnim trendom in najnovejšim smernicam, ki zapovedujejo kaj je chic, kaj je in, kaj se nosi to pomlad ali poletje, saj tega nisem spremljal niti lani in mi sploh ni bilo težko, ko si nisem kupil niti majice, puloverja, jakne ali plašča, saj se da, če imaš količkaj stila in čuta za estetiko, obleči prav zanimivo in atraktivno, tudi z oblačili iz prejšnjih sezon. Še bolj retro, hip in kul celo.
Priznam pa ,da sem si kupil ene dolge črne hlače v trgovini z rabljenimi oblačili za borih šest evrov in pol, kar bi sicer, če se ne bi odrekel tudi posedanju po gostilnah, kavarnah in ostalih birtijah in oštarijah, sfrčkal v dobrih dveh urah, tako pa bom te hlače nosil še vrsto let.
Nekaj puloverjev in majic, ki jih nisem kaj dosti nosil sem celo prodal, tistih nekaj deset evrov pa brž potrošil na bencinskem servisu in natočil pol rezervoarja goriva v moje skromno vozilo potrebno servisa in menjave olja, a ker šparam, bom skušal to opraviti s pomočjo vrlega znanca, ki se na te reči spozna in na ta način zopet prihranil stotaka.
Po vsem tem, bi človek bržkone sklepal, da zidam hišo ali pa kopičim na tisoče evrov nekje na nekem računu, pa vendar temu ni tako …
A kako, da ne? Preprosto!
Če ne potrošiš denarja, ki ga tako ali tako nimaš, to ni varčevanje!
Zatorej mi to opevano varčevanje, ki se ga gremo na državnem nivoju, nikakor ne gre v mojo trdo balkansko betico.
‘Ima se – može se!’
Če nimaš, nimaš česa spravljati v štumf ali pa pod povšter!
O kakem presnetem varčevanju nam torej govorijo, ko pa smo zapufani do pravnukov in še dlje?
Če si nekdo sposodi jurja pri nekom, ne more dati tega jurja na banko, ga vezati za deset let in čakati neke nesmiselne obresti, ko pa ne ve ali bo taista banka jutri sploh še delovala ali ne, od upnika pa pričakovati, da mu bo posodil še jurja, ker on pač varčuje!
Namesto da varčujemo z imaginarnim, neoprijemljivim denarjem, ki ga sploh imeli nismo, raje prenehajmo varčevati z možgansko kapaciteto … ali pa nekateri, ki naj bi jo imeli in so sila pametni pri uvajanju reform in podobnih zadevščin, varčujejo ravno tako z nečim, česar v resnici nimajo?
‘We need time’ v korelaciji s ‘čas je denar’, je slaba zamislica in iz  te moke ne bo kruha, ker nam voda ne gre na naš mlin.
Ker vedno bolj dvomim v zmožnost pametne presoje ljudi, ki ženejo shirano žrebe, ki vleče ta zmajan voz proti prepadu, bom poskusil še z eno preprosto primerjavo, ki jo bode – vsaj smatram tako – razumel tudi tisti najbolj pregovorno počasen politikant.
Gospodinjstvo, kjer gospa spečejo ducat rahlih flancatov, ne more pojesti dvajset flancatov, jih deti deset v skrinjo, nekaj pa jih pozobati še ob kavi s sosedi.

pocket

prazen varžet

Kratek stik

Grem od doma, pa me oblaja sosed, ki je ravno kosil trato, da kolikokrat sem do zdaj daroval kri, (v petek sva se namreč srečala na krvodajalski) in v njegovi dikciji prepoznam, da je že kar pošteno potrjen, na kratko mu odgovarjam, se poslovim in odpeketam dalje.
Čez slab kilometer pogruntam, da pošteno vleče in da znam vračaje se ob mrzlem vetru obžalovati, da sem odšel le v kratkih rokavih, zato se obrnem in si grem iskat nekaj za obleči.

‘Si že nazaj?’, me začudeno pogleda.
‘Že!? … Saj sem šel ja pred dvema urama mimo …’

Njegov pogled na skorajda nič pokošenega v dveh urah in tisti ogromen nevidni vprašaj, ki se je posvetil nad njegovo betico, mi nista dopustila, da ga poleg alkohola v mozak takole jebem še jaz.

‘Ne, ne … nekaj sem pozabil …’
‘Saj sem vedel, vedel sem!’, zmagoslavno vzklikne, naredi požirek piva in ponovno zažene kosilnico.

%d bloggers like this: