Tragikus

27. maj 1991
Pred petindvajsetimi leti
za isto mizo istočasno
sedijo Igor Bavčar,
Dimitrij Rupel in
Janez Ivan Janša …

potresa, požara, povodnji
ali kakršnekoli katastrofe
pa od nikoder  – bog ne obstaja!

Advertisements

Bojim se …

Poskusi si zamisliti, da nečesa kar uporabljaš skorajda vsak dan, ni več. Predstavljaj si, da tole pomagalo, prek katerega izlivam svoje (za)misli, in ki ga vsakdo med nami pridno koristi v različne svrhe, tako poslovne in službene, kot tudi zasebne, za ohranjanje raznoraznih stikov, za pošiljanje podatkov, iskanje informacij, prebiranje časopisov, gledanja filmov in vsega ostalega, kar so nekoč pokrivali časopisi, radio in televizija, ter navsezadnje tudi kinematografi, nenadoma, takole čez noč, preprosto ugasne.
Mrk internetov!
Poskusimo si vsi skupaj za trenutek predstavljati nepredstavljivo.
Vem, vem … Prvotna reakcija bi bila: ‘OMFG! Kako bomo živeli odslej naprej, to je konec sveta, družbe, gospodarstva! Konec razvoja in napredka, konec neke ere! Vrnite nam internete!’ Scenarij za srhljivko enaindvajsetega stoletja.
Kaos, panika, kolaps, pizdarija živa. Nedvomno. Pa vendar? A bi se ne dalo živeti brez kurčevega googla? Facebooka? Elektronske pošte? Twitterja, Instagrama in bogsigavedi česa boga vsega še!? Seveda bi se dalo!
No … nekaj časa bi bili malo izgubljeni in zbegani, a na koncu bi zopet posegli po svinčniku in listih iz tiskalnika, ki bi nam odslej služil kot pručka, razen, če je mutifunkcijska naprava in bi ga imeli pač za fotokopirni stroj. Namesto pred računalniškim zaslonom bi sedeli ob dobrem starem časopisju in buklah, kar niti ni nujno tako slabo, kajne? Jebo te KindŁe. Kaj kmalu bi zadeve normalno stekle in marsikdo bi si zagotovo vsaj sam pri sebi rekel:’good riddance.’
Sem pa prepričan, da bi določen segment ljudi, ki preljubo nam medmrežje uporabljajo v druge namene kot običajni ljudje, prizadelo bolj, kakor pa, če bi jim odrezal roko ali nogo. Preprosto pohabljeni bi bili. Internet je namreč prekrasna pogruntavščina za vse tiste bedake, fanatike, zblojence in obskurneže, ki prek zmožnosti interneta, da dosega sleheren kotiček zemeljske oble, širi svoje idiotizme, strahove, predsodke, kretenizme in nebuloze med preostalo zabito sodrgo z inteligenčnim količnikom, ki komajda presega njihovo številko čevljev.

Zdaj, ko ti je uspelo orisati si situacijo ter ta krasni novi svet v katerem bi se dejansko dalo živet, četudi bi nam izklopili net, si bržda ugotovil, da niti ne bi bilo tako strašno slabo, si poskusi pred oči predočiti stisko in brezup zgoraj omenjenih ubožcev.
Njihovo neizmerno bol, zavolj nezmožnosti širjenja svojih bolanij v obliki amaterskih filmčkov, neostrih fotografij in z logiko ter s pametjo skreganih teorij v obliki slaboumnih spisov polnih domnevnih dokazov med ostale labilne in naivne bebce, ki komaj čakajo, da jim nekdo razkrije kako najnovejšo zaroto – pardon resnico!, za katero stojijo zionisti, satanistične srednjeveške združbe, gejevski lobi, prostozidarji, CIA, pripadniki NWO, murgeljski lobi, feministke, iluminati, komunisti, priseljenci, begunci in vsi ostali bavbavi, ki prebivajo v njihovih praznih beticah, kjer zagotovo ne čutijo nikakršne utesnjenosti, temveč se po prostranstvih brezumja sprehajajo kot Rothschild po svojem posestvu.

Vsakič, ko naletim na kakšno takšno vest, jo prebiram s široko razprtimi očmi, pobešeno čeljustjo in napredujočim glavobolom ter se sprašujem, kaj za vraga bi storili TI ljudje!? Potem pa me prešine! Aber naturlich! Saj je menda jasno! Toda …
Bi si ti pametnjakoviči, napredneži in vseznalci, po vzoru Speakers cornerja iz londonskega Hyde Parka, kjer je tema potem odprta za javno diskusijo, drznili poslužiti se javnega nastopanja vsem na očem na govorniškem odru, kjer obstaja možnost, da mu nekdo prav tako javno pove, da je malce trčen ali pa se med zbranimi najde kdo, ki bi njegove nore teorije ovrgel ter ga izpostavil javnemu posmehu in obmetavanju z gnilimi paradižniki ali pa nekje iz ozadja dobro umerjen kamen zalučan v tisto votlo lobanjo?
Bi si drznili pleteničiti o tem, da je zemlja ravna, v njenem osrčju pa v skrivnih, tehnološko visoko naprednih podzemnih bazah, ki so jih predvidevam zgradili že takrat, ko so po Zemlji lomastili dinozavri, živijo nezemeljska bitja, ki so nekakšen hibrid med človekom in kuščarjem, jedo majhne otroke, pijejo kri in vladajo svetu, saj zmorejo prevzeti človeško obliko in zavzemajo najbolj pomembne položaje v svetovni politiki!?

alpha draconian

Alpha Draconians – ena od šestih nezemeljskih vrst, ki se za prevlado nad nad Zemljo bore

Res, srčno rad bi videl nekoga, ki premore toliko korajže – norosti mu zagotovo ne primanjkuje – da bi se povzpel na oder in tvegal, da postane ponosen lastnik modne bele jakne z nekonvencionalnim zapenjanjem zadaj, za nameček pa bi prejel še nekaj brezplačnih nočitev v oblazinjeni sobi brez oken, ki jih tako ali tako ne potrebuje, saj ima svojo burno domišljijo.
Ali pa bi hudič frdaman nalašč oznanil svojo resnico, potem pa bi bolničarje, ki bi ga kar od daleč naciljali s puščico za pomiritev, kot kako nevarno zverino, obtožil, da so pravzaprav uslužbenci drakonijancev, ki bi ga radi utišali preden jih on lično in personalno razkrinka pred celotnim svetovnim občestvom in nas tako reši te nadloge.

Vse skupaj, resnici na ljubo zveni bizarno. In smešno. In neverjetno in pomilovanja vredno bitjece moraš biti, da vse skupaj verjameš, a na žalost je takih posameznikov precej in več kot jih je – bolj nevarni so.
Se ne bi dalo proti vsem tem teoretikom zarote nekako ukrepati? Saj vem – svoboda govora in te bedarije … kaj pa moja svoboda do tega, da nočem bit izpostavljen neumnostim? Da me je strah ljudi, ki so videti povsem običajno, doma pa prebirajo na stotine strani neke babure, ki je samooklican kanal, ki sodeluje z Bitji Svetlobnega Vnebovzetstva in Bitji luči, hodijo na njena predavanja in kimajo sleherni izrečeni besedi. Tako nastajajo sekte, krščenduš! Take se formirajo ločine, ki so za svoj prav pripravljene storiti marsikaj.
Tuhtajoč o tem, da se neumnih ljudi dejansko bojim, se spomnim, da je pred njimi opozarjal že (vsaj) eden pred mano. E, moj Carline … Zaman.

neumn

Nikdar ne podcenjuj moči, velikih skupin neumnih ljudi.

 

2082/I.

Obzorje je zabrisano. Prazno. Opustošenje, izničenje in eksplozije so pogled s hriba na katerem sem nekoč tako rad posedal v travi s travno bilko med zobmi, poslušal spev čričkov in gledal utripajoče luči mesta, kako kot majhne žareče bucike prebadajo noč, spremenile v povsem novo tesnobo vzbujajoče doživetje.
Prostor, ki so ga še pred nekaj meseci zavzemale poslovne stavbe, stolpnice, hiše, domovi ljudi, ulice in ceste, je le še pogorišče. Prevrnjeni električni drogi so kakor razsute paličice mikada posejani vsepovsod. Z debelo plastjo ruševin in pepela pokrito mesto je uničeno. Nikoli si ne bo opomoglo. Mrtvo je in nemo.
Vsi tisti zvoki, ki sem jih do nedavnega doživljal kot povsem običajen utrip mesta, zvok semaforja, ko se prižge zelena luč za pešce in piskanje pred tem, trušč avtomobilov in mestnih avtobusov, topotanje čevljev ob trotoar, nerazumljivi pogovori mimoidočih v vrvežu, vsi ti majhni glasovi, ki so tvorili celoto in sem jih imel za samoumevne, so popolnoma potihnili.

2082

Vsake toliko je slišati zvok sirene, ki nesmiselno opozarja na nevarnost, krik, osamljen strel, ki odjekne nekje v daljavi in izzveni v prazno, potem pa spet tišina. Tišina, ki para gost megleni zrak, poln dima in saj. Skozenj pronica vonj po krvi, ogaben duh ožganih kadavrov živali zoološkega vrta in trohnečih človeških trupel, ki so razmesarjeni ležali po mestu. Boji, ki so potekali med Cecilijanci in Belisti, so postajali vedno pogostejši in vsakič silovitejši.
Niti Razumniki, skupina intelektualcev, mislecev, znanstvenikov in strokovnjakov z različnih področij, fizike, psihologije, nevrokirurgije, ki se je formirala za zaustavitev vseh oblik nasilja, jih nikakor ni mogla prepričati, naj prenehajo z vojskovanjem, saj ne ena ne druga stran ni hotela o tem nič slišati. V človeku se je znova prebudila ubijalska sla, ki je desetletja nekje v notranjosti počivala, si nabirala moči in čakala, da privre na plano kot uničijoč hudournik, ki ruši in odnaša vse kar se znajde na njegovi poti.
Skoraj sedem desetletij staro medmrežno nasprotovanje se je v eni sami noči sprevrglo v dve nasprotujoči si tolpi, ki sta pričeli z obračunavanji z drugače mislečimi, vse skupaj pa se je stopnjevalo do globalne vojne in vseobsegajočega uničenja.
Zgodovinske čitanke pričajo o tem, da so nekdaj ob zavzetju območja, zmagovalci na drog obesili svojo zastavo, sedaj pa je venomer plapolala ista zastava, ista razcapana črtasta cunja, saj je bil spor med obema vojskama ‘le’ v tem, da jo vidijo v različnih barvnih kombinacijah.
Neznan, več kot očitno zelo usposobljen računalniški heker, je vdrl v strogo varovano območje interneta, kamor so Razumniki shranili vse razprtije, ki so nastale od Pojava dalje in so bile močno varovane, a kot kaže ne dovolj.
Ugibalo se je, če se ni mednje vtihotapil posameznik, ki je sedanjo vojno zanetil ravno zato, da bi človeštvu in Razumnikom – ki so storili vse, da bi zavarovali obstoj človeške rase pred njo samo, skrili določene podatke, ki bi lahko zanetili nove težave in  nove vojne – dokazal, kako nevredno obstoja je, saj je arhivski primer 73510DD zgovoren pokazatelj glede česa vse se je človek pripravljen sporeči, dokazovati svoj prav in navsezadnje za dosego obveljave njegovega prav, celo poseči po orožju in hladnokrvno ubijati.
Morija, ki se je pričela s spopadi po zakotnih ulicah Novega Berlina se je razširila na vse konce mesta, kasneje pa na vso Celino.
Tolpe, oborožene z ukradenimi strelniki iz zaplombiranih vojaških baz in utrdb iz prejšnje vojne, so ustavljale naključne ljudi, jim uperile v obraz cev, mahajoč z reproduciranim kosom tkanine ter jim zastavljale eno samo samcato vprašanje.
‘Kakšne barve je!?’
Kakršnekoli odgovor, komerkoli že, te je obsodil na smrt. Smrt te je v svoj zatohel objem stisnila točno takrat in tam, ali pa kasneje, v vrstah tistih katerim si podal ‘pravi’ odgovor. Tako eni kot drugi so za boj rekrutirali vse moške starejše od petnajst let, praviloma pa so se še isti dan znašli v spopadu z drugimi.
Ironija vsega je, da jih mnogo ni bilo pripravljenih ubijati zaradi tako nesmiselnega vzroka, še večja ironija pa je bila, da jih še več zaradi tako nesmiselnega vzroka ni bilo pripravljenih umreti.
Zato so ob prvi priložnosti poskusili zbežati, s tem tvegali, da v hrbet dobijo enega od dragocenih nabojev in se vkolikor bo njihov beg uspešen, zatečejo v hribe in gozdove, kjer so Razumniki, v taborih zavarovanih z močnim obrambnim poljem, zbirali preživele.
Čeprav smo bili vsi podvrženi preizkusom, testom in preiskavam, smo bili ne ravno veseli, a vsaj zadovoljni, da nismo del klanja, ki se je odvijal spodaj v mestih.
David, ki mu je med eno od Cecilijanskih racij uspelo pobegniti, je pojasnil naše dosedanje domneve.
‘Če so te ustavili Cecilijanci in si odgovoril ‘zlato belo’, so te ustrelili na mestu. Če si odgovoril ‘črno modro’, so te sprejeli medse. Nekaterim so celo dovolili oditi domov, da bi pripeljali še svoje domače, a kaj, ko vsi domači niso nujno videli enako kot ti in bi jih s tem obsodil na strel v zatilje.
Zgodilo se je tudi, da je koga zatem zajela patrulja Belistov, ki pa je od tebe želela povsem drugačen odgovor. Ljudje so v zmešnjavi, ki je nastala, odgovarjali tako kot so mislili, da morajo, ne da bi košček tkanine sploh dobro pogledali in jo skupili zaradi površnosti.’
Fanatizem je ponovno udaril, tokrat v povsem novi različici. Še bolj prismojeni, nevarnejši in mnogo bolj uničujoči kot katerakoli oblika fanatičnega verovanja v zapisani zgodovini.
Odprava vseh religij, relikvij in ikon, kaznovanje vsakršnega malikovanja z zaprtjem v Podzemlje, je sicer ustavilo Četrto vojno, jo zatrla v kali in pognala najbolj vztrajne netilce v ilegalo in jim s kodiranjem komunikacijskih kanalov onemogočila nadaljnje delovanje ter ščuvanje k Spreobrnitvi, vendar tudi Razumniki niso mogli predvideti vdora v Temnico, kjer so hranili najbolj nemogoče osnove za množične prepire, ki so bili grožnja za ponovitev napak iz preteklosti.
Vsakodnevna satelitska poročila so kazala, da jih je po vsem svetu le še nekaj deset tisoč, ki brezglavo vztrajajo v boju, zaloge orožja in streliva jim kopnijo, prav tako, pa se je okrepil tudi Odpor znotraj samih enot Cecilijancev in Belistov.
Rekrutirani so enega za drugim uspeli prepričati, da je povsem vseeno kakšna je zastava, da ne igra nobene vloge in da smo si vsi enaki, četudi bi kdo nemara videl črtasto zastavo kot rdeče zeleno. Vse redkejše streljanje in vedno manj detonacij je dajalo upanje, da gre ena najbolj razdiralnih vojn h koncu.
Preverjeni posamezniki, združeni v redih Razumnikov, obdani z varovalno membrano so se namenili proti zdesetkanim premraženim tolpam, pripravljeni da ponovno zgradijo svoja mesta in vzpostavijo nekdanji red, ter se vrnejo k svojim življenjem, kakršnakoli že so …

nemška učinkovitost

Če bi Švabi,
ko so haral’
po Balkanu
kdaj pogledal
pod kakšen most,
ki so ga prečkali,
bi nas podjarmili
v štirih mesecih.

Es ist nicht
ein Vogel!
Zwei banditen
mit Kinder sind
ünter die Brucke!

brücke

Peristaltika

Zakaj bi na tešče pil razne actimele
za uravnavanje črevesne flore in favne,
se silil s probiotičnimi jogurti
z aktivnimi bakterijami,
si pripravljal očiščevalne smutije
iz špinače, kosmulj in avokada,
vse jutro po požirkih srebal
nesladkan bokal mlačne vode
s sokom polovice bio/eko limete,
ko pa isto dosežem, če na prazen želodec
kuj, ko vstanem, pokadim en cigaret?

cig

Čin!

Te daje neutolažljiva žeja, pa so tvoji kameradi same pičke, ki ne upajo sred tedna pit, ti pa nerad piješ sam, saj nisi pijanec, bemtiduš!?
Tu je Nageeb – pivski drug, ki mu ni nikoli odveč zvrniti šilca ali dveh in te ne bo nikdar pustil na cedilu. 
Nageeb ni le nekdo, s katerim se ga lahko opiješ! Ne! On je več kot to!
Je izvrsten poslušalec, saj ima vgrajen snemalnik in si boš lahko naslednji dan svoje pijanske izlive ter nebuloze, ko boš z mokro krpo na čelu zleknjen na kavču pestoval mačka, lahko poslušal, kake izpade imaš v opitosti in morda ti bo takrat jasno, zakaj se te vsi izogibajo. 

Toda ne skrbi. Še vedno je tu Nageeb! 
On je pravi prijatelj!
Natoči vsakemu po enega, trčita kot se za dva desca spodobi ter ga ruknita!

Na zdravje Nageeb!



– tri baterije AA so priložene, omaga le, ko se izpraznijo.
Vse kar Nageeb nagne, se zbira v priročni posodi pod njegovim goltom in ne gre v nič kot pri kakih drugih pivcih.

Opozorilo: prekomerno pitje lahko škoduje zdravju!
*seveda le v primeru da v škodljivost alkohola verjameš, (nikjer ni namreč zabeleženo, da bi cirozo jeter fasal kdo, ki v to medicinsko trditev NE verjame). Sicer pa ima lahko tudi blagodejne učinke kot so večja sproščenost, nenadni dar govora, odpravlja težave s spancem in podobno …

Delni povzetek dnevnih novic

Z lahkoto bi se lahko obregnil ob pretcednikovo pakiranje tamponov in človeka na njegovem položaju neprimerno označil z vulgarnim poimenovanjem za predel kjer se higienski tamponi uporabljajo ter logično zaključil da on in tamponi še kako sodijo skupaj. Taisto oznako bi lahko uporabil tudi kot sinonim za  njegov brezhrbtenični značaj, pa ne bom …
Prav tako, bi se lahko spotaknil ob že zlajnano vižo ‘vsako delo je častno’, ki nam jo radi guslajo nesposobni funkcionarji udobno zleknjeni v svoje z usnjem tapecirane stolčke, se pa ne zavzamejo za delavce, ki ta častna dela opravljajo vsakodnevno, kaj šele da bi prejeli tudi častne plače, pa se ravno tako ne bom, saj gre skorajda za tračarske novice nevredne časa, ki jim je bil dodeljen v osrednji informativni oddaji, a kot kaže je v Deželi vse v najlepšem redu in ni ničesar bolj pomembnega o čemer bi lahko mediji poročali, zato bom novici pokomentiral na način na kakršen sta bili tudi podani, in če človek dvakrat pomisli ni z udejstvovanjem pretcednika in premiroerja pravzaprav nič narobe, celo povsem sprejemljivo je, kajti Želva konec koncev daje delo težje zaposljivim osebam, tudi takšnim z različnimi osebnostnimi in duševnimi motnjami. Borat temu profilu ustreza.
Cmerarjeva vožnja s triciklom pa je kot kaže postopno privajanje na vedno manj koles in se bo kaj kmalu vozil z monociklom, kot se za klovna tudi spodobi.
Več kot hilariozno je tudi ubadanje s tuhinjskim domnevnim skrajnim islamskim teroristom, zasliševanje sosedov v njegovi rojstni vasici pod kamniškimi Alpami, ter tuhtanje o tem, ali naj ga izročijo italijanskim oblastem, ker naj bi tam ne bil deležen objektivnega sojenja. O ježešna no!
A kadar gre za grupe bosonogih in razcapanih beguncev, med katerimi bi se morebiti v Slovenijo lahko pretihotapil tudi kak skrajnež, zaženemo vso kmetijsko mehanizacijo in organiziramo protest s transparenti in s harmoniko, katere blagozvočne melodije bi bile morda lahko vzrok, da je klen slovenski pob najprej prestopil v islam potem pa se celo boril v Siriji, kadar gre pa za fanta, ki je naše Menine planine list, pa ne zadošča niti njegovo odkrito priznanje?
‘Rok pa Boštjan, k sta bla tla rujena pa res ne morta bt đihatista! To so ghun k so Muhamed pa Ibrahim pa Abdulah!’
Seveda … in četudi se izkaže, da sta slovenske matere sinova res delovala kot islamska borca, se bo še vedno našel kdo, ki bo zato obdolžil une ‘t ubrezane’, da so jima dal kšno drogo v čaj ali pa da banda makaronarska išče žrtveno jagnje, ki ga bo darovalo mednarodnim inštitucijam zadolženim za boj zoper terorizem. Morda jim Žavbijev uhka svetuje kako to naredijo, da bo halal.
Nkarte ga izročiti Italiji! Sodi naj se mu v Sloveniji! Tukaj imamo več kot kompetentno in objektivno sodstvo. Zadosten dokaz za to je Kristjan Kamenik, ki so ga te dni s petdesetimi kilogrami kokaina v vrednosti dveh milijonov evrov (spet!) aretirali, tokrat v Italiji, čeprav bi moral biti na hladnem zaradi pravnomočne sodbe za umor na Tekačevem.
Mat kurja … da je roka pravice v mili nam domovini ne le kratka, temveč tudi zlomljena, je z imobilizirano desnico nazorno in ironično prikazal magister pravosodni minister Goran Klemenčič, čigar besede so šle mimo mene saj se je kostin mozeg ob vsej tej blaznici nekoliko utrudil.
Je bilo pa lepo slišati, da  je zelenica na razpadajočem Plečnikovem stadionu lično pokošena. Sedaj je treba pokositi le še s šavjem in plevelom zaraščene tribune.

stadion

Obsedenost

Ljudje na splošno nimamo nekih nebroj skupnih karakteristik, ki bi nas družile in bi se o njih brezkompromisno strinjali, obstaja pa nedvomno ena stvar, ki nam je vsem skupna ter jo iz dna srca, duše predvsem pa iz dna želodca prav vsi črtimo do obisti. Prejemanje nasvetov za katere nismo prosili.
Prav gotovo se je vsakomur od nas zgodilo, da ti je kdo nadvse dobrohotno svetoval, kaj moraš nemudoma ukreniti glede določene situacije, ki je sploh nisi označil kot težavne, temveč jo kot tako vidi samooklicani svetovalec, ki ti je samoiniciativno priskočil na pomoč. Najprej ti seveda pove kaj bi on naredil v podobnem primeru, oziroma kako je njemu določena sprememba spremenila življenje.
Ponavadi gre za primerke, ki se nekega življenjskega sloga oprimejo in se ga držijo kot klop pasjih jajc, ter ga promovirajo kot edino možno, pravo in resnično najbolj izpopolnjujočo varianto življenja nasploh. Sprva so prijazni in nasmejani, ustrežljivi in niti ne uvidiš, da to kar počnejo sploh ni neko prijateljsko svetovanje ali poskus, da bi ti pomagal, temveč navadno prepričevanje, da življenje, ki ga živiš in si z njim kolikor toliko zadovoljen, ni vredno piškavega lešnika in da moraš svoj slog nemudoma iz ovih stopa spremeniti.
Taktike teh odrešenikov so sila inovativne.
Neko zimo pred kakimi petimi leti sem nekoliko uležan in knedlast dobil povabilo na brezplačno rekreacijo v telovadnico ene od okoliških šol. V ruzak pobašem majico, kratke hlače, superge, plastenko z vodo ter se odpeljem tja. Pred garderobo me ustavi neka ženska, mi izreče dobrodošlico  – bodite pozorni na besedo Dobrodošel, ker je ponavadi prvi znak, da nekaj ne štima! – in zapiše moje ime, priimek ter telefonsko. Seveda le zaradi evidence. Da se ve, kdo je bil in tako. Za šolo. Kaaaao! Preoblečem se, si zavežem superge in stopim v telovadnico. Nakar se sredi dvorane postavita vaditelj in vaditeljica, ki oznanita ogrevanje. Raztezanje. Tek! Poskoki! Hop, hop, hop! Dajmo, dajmo! Spodbujanje ‘dajmo, ne se ustavljat, če ne moreš teči – hodi!’
Daj drill sergeant Blowme, oladi!
Nisem na usposabljanju za himalajskega vodnika ampak sem si prišel pretegnit noge in hrbet, zato mu namenim pogled na silo osedlanega konja, ki namerava nekoga brcniti v ksiht in se grem usest na klop ob steni. Naredim nekaj požirkov vode iz svoje navadne plastenke, ki je ležala med nekimi flašami z informirano vodo in ostalimi profesionalnimi športnimi flaski al kakorkoli se že reče tem sifonom s karbonskimi filtri in kaj vem čem. Sedim tam, lovim sapo, ko mišičnjak v majici iz Baby centra zaploska in zahteva pozornost.
‘Tako! Zdaj se bomo razdelili na dve skupini! Vlekli bomo vrv! Vi na to stran, vi na ono! Jaz bom vodil vas, ona njih! Mi bomo Tigri!’
Kaj – u božjo – mater – se tukaj – dogaja!?

Obsedel sem tam in strmel v te odrasle ljudi, ki se gredo nek tim bilding, kričijo, se napihujejo, skandirajo in si padajo v objem, ko jim uspe potegniti Medvede čez črto!
‘Super ste bili. Vsi ste zmagovalci! (Drugi znak!) Pejte se preoblečt, potem pa pridte v malo telovadnico na predstavitev! Tretji znak!
Ajde, če sem bil do zdaj … Grem pa do konca! Tisti, ki mu je že jasno koliko je ura, naj potrpi, tako kot sem jaz … Hvala. Oni napihnjenec je povedal, kako je še pred tremi meseci čutil bolečino v križu, imel 34 kilogramov več kot danes, kako se je upehal že ko je šel po stopnicah v prvo nadstropje, sedaj pa prekolesari dvajset kilometrov na dan in jih prav toliko tudi preteče, vse to pa zahvaljujoč napitkom in žitnim tablicam, ki so samo še ta teden na voljo po prav posebnih ekskluzivno akcijskih cenah samo za nas, ki smo danes prišli tja, za povrh pa dobimo še majico, obesek za ključe in plastenko za vodo, v katero si bomo lahko mešali praške z okusom limone, gozdnih sadežev ali marakuje. Se spomniš tiste ženske z začetka prigode in telefonske za evidenco? E … Fowget bout it! Itak, da so me klicali s promocijsko ponudbo.
Fuck off!

feck off

Druga stvar, ki nam je vsem skupna in je ne prebavimo najbolje je ta, da nas dobijo na limanice pod pretvezo nečesa drugega. Primer je takole novačenje v sektaške grupe, ki oznanjajo zdravo življenje in ti potem prodajajo produkte, ki jih poveličujejo in hvalijo ter oznanjajo njihovo čudotvornost, ter sebe navajajo kot primer zdravja, dasiravno ti posušeni polenovki podobna petinštirideset kilska prekla v zgodnjih tridesetih z ritko petletnika in obrazom šestdesetletnice, ne deluje ravno kot najbolj reprezentativen primer koristnosti izdelkov tvrtke herbalife, katere logo krasi nahrbtnik te koščene babure. Človek, ki je videti bolan, je bled in daje videz nekoga, ki bi potreboval infuzijo, me pač ne more prepričati v zveličavnost načina življenja, pa naj mu še tako ustreza.
Teraj guske! Ne kupim, ne verjamem in ne nasedem!
Tako kot ne nasedem na vabila na brezplačne seminarje, izobraževanja in ostale poskuse novačenja v katerekoli vrste, pa naj bodo to verski fanatiki, Amway s svojimi diamanti in rubini ali pa katerikoli drugi obsedenci s čimerkoli, ki skušajo medse zvabiti nove privržence, sledilce, oznanjevalce in zagovornike njihove življenjske odločitve, ‘ki bo dobra tudi zate, boš videl, povsem drugače boš potem gledal na svet!’
Odjebi! Očitno je moje videnje sveta že zdaj drugačno od tvojega in ne bom pristopil k tvoji kimajoči, poskakujoči čredi, ki zviška gleda na vse ostale, ki ne počnejo stvari, tako kot vaša ločina, ki ne verjame v vaše malike, ki ne misli tako kot vi, ki se ne prehranjuje tako kot vi. Zavrnjeni je kar naenkrat na smrt užaljen, postane pokroviteljski, nesramen, omalovažujoč in se do tebe začne vesti, kot do retardiranca, ki da ne razume poslanstva, s katerim je prišel do tebe in s katerim ti želi pokazati Pot odrešitve, po kateri moraš le stopiti in zakorakati v dolino miru, mleka in medu, ti izgubljeno jagnje grehov polno.
Obsedenec deluje tako, kot da mu je tvoja Spreobrnitev najpomembnejša stvar na svetu. Loti se te temeljito in ti je – ako si preveč trmast in trdobučen – pripravljen zadevo razložiti tudi bolj preprosto in z enostavnimi primerjavami.
Denimo, če vzamemo za primer nekoga, ki te želi vpeljati v svet veganstva, ti bo povedal kako odklonsko in nenaravno je tvoje obnašanje, potem bo potrkal še na tvojo vest s prikupnimi fotografijami račk, backov in teličkov, če to ne zaleže, te bo označil za morilca, na koncu pa bo tvoje gurmansko uživanje ob hrustljavo zapečeni skorjici odojka označil kot prežvekovanje živalskih kadavrov. Padla pa bo tudi kaka sila neprimerna primerjava s čim, kar ni le moralno sporno, temveč je preprosto bolno, sprijeno, kaznivo in ponekod to rešujejo s kemično kastracijo.
Mar jim res ne potegne, da s tem s svojim agresivnim mirovništvom ne bodo prepričali prav nikogar in da bodo prej dosegli ravno obratno? Komu pri zdravi pameti pa je do tega, da bi postal veganski obsedenec, ki prepričuje nevegane, naj ne jedo mesa, jih zmerja in jim soli pamet?
Star internetni pregovor pravi, da vegana spoznaš tako, da ti sam pove da je vegan. Poglej ga zlomka, da to še kako drži. Pa ne le za njih. Za vse obsedence drži. Svojo glavno življenjsko preokupacijo ti bodo prej ali slej takole mimogrede navrgli in če tega ne ustaviš takoj, si pečen. Razen če naletiš na presnojedca …
V tem primeru te bo skušal prepričati, da odkar niti vode za čaj ne pogreje in zoba le oreške ovite v liste ohrovta, ima toliko energije, da bi zmogel odpeljati zvrhano samokolnico drv.
Nizdol. Ne navkreber.

Naravna ‘selekcija’

Pred dobrima dvema desetletjema sem sedel v mali predavalnici območne enote Rdečega križa, kjer nam je izvajalec tečaja prve pomoči nazorno in brez olepševanj razlagal podrobnosti primerov poškodb, ki jim je bil v svoji dolgoletni praksi priča. Pripovedoval jih je skoraj kot anekdote, zabavne nezgode preprostih ljudi,  kot bi hotel potrditi tisto o Vesolju in človeški neumnosti.
Najbolj v spominu mi je ostala zgodba o možakarju, ki je vsako jutro iz garaže potegnil svoj mali motorček, predstavljal sem si Tomosovega avtomatika ali apn6, se z njim spustil po klancu in ga nekje vmes zakurblal, le da mu tisti dan ni in ni hotel vžgati. Sestopil je z njega, ga varno postavil na štender in preveril količino goriva v rezervoarju. Z vžigalnikom. Woooof! No … pa mu ga je le uspelo vžgati.
Iznajdljivec je utrpel hude opekline po vsem telesu, zahvaljujoč čeladi –  saj je varnost na prvem mestu – pa je obvaroval vsaj glavo v kateri se je utrnila ta veličastna zamisel. Namesto z motorjem na šiht, se je tisti dan peljal z rešilcem v bolnico.

woof

Že takrat sem se vprašal, kako nekdo, ki v nekem obdobju svojega življenja naredi tako genialno glupost, ni česa podobno bistroumno usodnega storil že prej, ter kako vraga mu je  s tako primarno pametjo uspelo preživeti do svojega dvajsetega leta in se ni recimo že kot otrok zadušil med igro s polivinilasto vrečko, ali pa med žvečenjem lastnega nožnega palca. Pri teh bizarnih štorijah, ko bolščiš v pripovedovalca ali pa v medij, kjer vest zaslediš, začudenju sledi nejevera, saj težko verjameš, da je nekdo lahko tako prekleto neumen, potem pomisliš, da gre za izmišljotino in te ima nekdo za bebca, nakar te prešine, da si slišal že za uspešne tožbe, ko je kak brihtol po sebi polil vročo kavo in iztožil kup denarja, ker na lončku ni bilo opozorila, da je vsebina vroča.
Sicer gre za zgodbe onkraj luže, kjer bi dejali, ‘every cloud has a silver lining’, pri nas pa temu rečemu ‘po vsakem dežju posije sonce’ in takrat prebivalec tega dela sveta smukne v škornje, v žep pipec dene, v prtljažnik avtomobila košaro ter ilustriran gobarski priročnik zadega in se poda – ah, ta ironija! – po gobe.
Sedaj me določene ‘žrtve’ zastrupitve z gobami, pa naj se poberejo ali pak če jih pobere in svoj bridki konec vzamejo, sploh ne presenečajo več. Prej bi rekel, da jih celo pričakujem. Samozavest serijsko zna biti včasih tudi sila nerodna reč in zamah z roko, češ ‘ eeh, kaj če pa bit?’, zna gospej Usodi zveneti kot izziv ali pa priložnost, da pametnjakoviča poduči, da ni le mušnica tista, ki je neužitna.
Mati Narava že ve kaj dela, kot se ji najbrž kar dobro svita, zakaj to dela. Če ne bi hotela poskrbeti za to, da na Zemlji ostanejo bolj razmišljujoči, previdnejši in preudarnejši – se pravi za nadaljevanje vrste primernejši primerki – ne bi ustvarila dveh tako podobnih si rastlin kot sta čemaž in šmarnica, ter ju, kako prikladno in naravnost nesramno, umestila v enako okolje. Resda je Narava kruta, ni pa nepravična. Za lažje razpoznavanje razlike med obema, ima čemaž, ki mu pravijo tudi gozdni česen (kako presunljivo!) vonj po česnu.

Vsako teslo, ki se opoteče v urgenco, ali pa ga tjakaj privlečejo svojci, ki niso iz povsem enakega testa in ne jedo domačega čemaževega pesta, pač ne bi smel biti obravnavan. Če je tako prepričan vase, da ve kaj počne, mu ni treba riniti cevi v želodec, temveč mu je treba dati priložnost, da se zliže sam. Vso pravico ima, da dokaže, da se šmarnico lahko zaužije in da je enako kot bi zamenjal mestnik in orodnik. Nekolikanj nerodno in trapasto, nemarno in butasto, nepazljivo in površno, ni pa smrtonosno.
Krasen primer naravne selekcije, ki jo je zopet preprečil Človek s svojo tehnologijo in pripomočki, kot bi hotel zapeti tisto Ježkovo ‘nenenenenenenenenenenenenene! Darwin nima prav!’, je bilo letošnje vmešavanje v več kot očitno dobro pretuhtano odločitev, da je sprehod konec januarja, pri nekaj stopinjah nad ničlo povsem običajno in kakopak primerno nedeljsko razvedrilo. Kar vsekakor je … vendar okoli in ne prek Koseškega bajerja. Poročanje o nesreči bi bilo, če bi se jim udrla tla pod nogami in ne taleč se led.
Vendar ker živimo v družbi, kjer je treba pomagati tudi takim, so opazovalci klicali gasilce , ti pa so prihiteli in rešili dan. Juhej! Prepričan pa sem, da je marsikdo vsaj pri sebi in potihem izrekel ‘budalo! in bi ga namesto izvlekel na kopno, raje potolkel kot tjulna.

Z razvojem medicine in zdravstvene oskrbe smo v nekaterih pogledih naredili precej napak. Sam smatram, naj zveni še tako brezčutno in okrutno, da so take nagode zgolj pokazatelj tistega, kar je trdil Darwin in da ne gre za nič drugega kot za naravni izbor. Z vsemi temi posegi v integriteto nekoga, ki je zaverovan vase kot Napoleon pred Moskvo, pa drezamo v naravni krogotek, kar se nam utegne vrniti v glavo kot bumerang, saj s tem spodbujamo, da je med nami vedno več takih, ki jih po pravilih narave ne bi smelo biti.
Recimo bobu bob in ne označujmo vsakega neljubega dogodka za nesrečo, saj gre velikokrat za navadno človeško neumnost ali malomarnost in praviloma strelni rani v čelu ne botruje nadnaravna sila, ki je nabila in sprožila varno pospravljeno puško v zaklenjeni omari, temveč je za zevajočo luknjo v lobanji odgovoren neumen bedak, ki je, držeč puško za petelina, pogledal v cev.

Bam! He4d shot!

Praznik dela

marenda

Prvomajski prazniki, klavrni kakršni so bili za večino, pa ne le zavolj vremena, se počasi iztekajo. Drugi maj je bil in ostal praznik, čeprav so pred nekaj leti naši vrli parlamentarci v predlogu o uravnoteženju javnih financ razglabljali o tem, da bi ga ukinili.
Saj veste … to naj bi vplivalo na povečanje produktivnosti, gospodarska rast bi zaradi tega delovnega dne segla v višave in bi si v nekaj letih povsem opomogli, rešili vsa zavožena podjetja, propadle banke in bi izničili ostale malverzacije in nečednosti, ki so nas do sem pripeljale. Seveda ne gre pozabiti tudi tega, da bi imeli delodajalci nekaj manj stroškov … oziroma nekaj več dobička, saj bi bili na delovnem mestu in bi pridno delali, ne pa ležali doma.
Modro in preudarno, kakor znajo le oni, so se  – naj jim bo stokrat poplačano, tako na zemlji kot na nebu –  odločili, da ta en dan, potem ko so ukinili drugi januar, svojim podl … eeerm … državljanom velikodušno pustijo. Ob tako ljubeznivi gesti, polni dobrote in razumevanja človek skorajda pozabi, da situacija spominja na zakon, kjer glava družine grozi, da bo izklopil elektriko in zaprl gretje, nakar misel opusti, celotno gospodinjstvo pa je prepričano, da si tako ljubečega kapota ne zasluži.
Hvala! Hvala! Stokrat hvala! Hvaležnost ljudstva je brezmejna! Vsi zaposleni prek avtorskih ali podjemnih pogodb, brez pravic do povračila stroškov za prevoz in malico, brez pravic do dopusta in regresa, neupravičeni do bolniškega staleža se vam iz dna srca zahvaljujejo:
vsi, ki delajo najbolj težaška dela v proizvodnji in skladišču prek študentskih napotnic, vsi samozaposleni, ki ne vedo kje in kdaj bodo padli v nov projekt, vsi samostojni podjetniki, ki jih je delodajalec prisilil v odprtje espeja, da lahko strežejo v lokalu ali pa plačujejo najem pisarniške mize ter prenosnega računalnika na katerem za ugledno novinarsko hišo štancajo članke v različne publikacije, vsi pripravniki, ki jih nehumano izkoriščajo in jim obljubljajo službo, vsi tisti delavci, ki prek agencij za zaposlovanje opravljajo enako delo kot redno zaposleni, a za manjše plačilo, vsi tisti, ki so zaposleni za krajši ali polovični delovni čas, opravijo pa mnogo več ur, a jih tako kot ostali, ki imajo viška ur, oziroma nadur, ne dobijo nikoli izplačane, jim propadejo ali pa jih v najboljšem primeru smejo koristiti. Kakopak, uro za uro. Ura je pač ura – šestdeset minut šteje in ne petinsedemdeset minut ali koliko že pravi mit, da je nadurna ura več vredna od običajne?
Seveda ne smemo pozabiti na hordo brezposelnih, ki iz dneva v dan pošilja(mo) vloge, prijave in prošnje na različne naslove objavljene na raznoraznih portalih in straneh, se takole spotoma, ker pač pametnejšega dela nimamo, ukvarjamo še z detektivskimi in preiskovalnimi zadevščinami, saj je treba preveriti, ali nima nemara Na –Teg d.o.o. blokiranih računov, ali posluje po predpisih, ali je na črni listi neplačnikov, ali delujejo legalno ali ne in kar je še takih podrobnosti, ki bi morale biti urejene in preverjene od pristojnih inštitucij in inšpektoratov, vendar pustimo malenkosti.
Če greš delat nekam, ne da bi prej preučil njihovo likvidnost si pozabil na pregovorno previdnost, si si sam kriv! Tega, da bo take reči preveril denimo Zavod za zaposlovanje res ne moremo pričakovati. Oni imajo pri armeji brezposelnih, ki jih vsakodnevno gnjavimo s podatki o morebitnih tečajih, izobraževanjih in usposabljanjih, ki bi nam morda lahko pomagali k večji in boljši konkurenčnosti na trgu delovne sile, pa s potrdili za knjižnico, da ne plačujemo članarine – banda brezdelna, preprosto prepolne roke in ne utegnejo narediti še tega!
Veseli bodimo, da nismo eden od tistih, ki je pridno delal in ostal brez plačila. Ali pa je delodajalcu celo dolžan najemnino za pograd, s katerega je vrgel svojega kolega, s katerim sta izmenjaje ravnala hrbtenico na trdem jogiju po deset, dvanajst ali več urnem delovniku na delovišču v tujini, kamor so ga zvabili z obljubami o poštenem plačilu.
Veselimo se že odgovora o neizbranem kandidatu, saj nam s tem vsaj nekako potrdijo naš obstoj in nam razblinijo dvom, da vsa naša elektronska pošta roma v črno luknjo medmrežja, poslane kuverte pa jim koristijo za prižiganje cigar. Veseli bodimo vsakega povabila na razgovor, dasiravno gre za podjetje, ki vabi v svoje piramidne vrste nove pajace, ki so pripravljeni vplačati 50 evrov, da sploh lahko začnejo delati, ali pa novačijo nove neizprosne in brezčutne prodajalce sesalcev, s poslovno žilico, ki bi iz človeka iztisnili zadnji cent. Prav tako je treba biti vsaj vesel, če ne že vzhičen, če ti na razgovoru v agenciji zaupajo ime podjetja za katerega iščejo kader.
Tako mentaliteto si je treba vgraditi v naše trde nezadovoljne betice, če hočemo v življenju kaj doseči. En drugemu smo konkurenca! Zato si moramo metati polena pod noge, si nagajati, biti nevoščljivi tistim, ki dobijo plačo in privoščljivo gledati na tiste, ki so se pustili opehariti, se v špecializiranih skupinah prerekati z ostalimi iskalci zaposlitve in biti en drugemu trn v peti. Le to nas bo pripravilo na morebitno zaposlitev, na ta način bomo dobili trdo kožo in ne bomo podlegli pritiskom, mobingu, ustrahovanju in ostalim radostim zaposlitve že v prvem tednu.
Kakšna enotnost nekaj!? Kakšno tovarištvo? Pozabite tisto ‘Delu čast in oblast!’. Pozabite ‘Živel prvi maj, praznik dela!’
Tovariši in tovarišice, prekarci, prekarke, podplačani izkoriščani delavci, obubožani upokojenci, zaposleni za določen čas z  možnostjo podaljšanja, brezposelni konkurenti na trgu dela in ostali … Ne druži nas skupen boj.
Druži nas negotovost. Negotovost kaj bo jutri, kaj naslednji mesec … to nas dela žive. Večno vpraševanje in skrb sta olje in gorivo naših motorjev, ki bodo morali še dolgo brneti za tovarnarja in polnjenje njegovega žepa, za kapitalistovo nikoli sito žrelo in za  ustrežljivo gospodo, ki nam pravico do dela blagohotno podaljšuje do sedeminšestdesetega leta.

Prvi maj je mrtev! Naj živi prvi maj!

%d bloggers like this: