Gravžarija nagravžna

ako bi me ugrabil
kak krut sadist
mi dal na izbiro

prisilno pogoltniti
zvrhano jušno žlico
kuhane kurje kože

pošteno ovonjati
nekaj dni nošene
gate elke strojan

oblizniti pazduho
martina strela
ko zleze iz zidanice

bi bržda kolebal
med zadnjima
dvema opcijama

kuhana kura

Advertisements

Vam na uslugo

Ker sem po pričevanju prijateljev in znancev menda strašansko fotogeničen in sem pred objektivom popolnoma sproščen in naraven, ponujam in dajem na razpolago svoj obraz, glas ter stas vsem političnim strankam, podjetjem in ostalim organizacijam v zameno za docela uveljavljeno plačilno sredstvo – evro, sprejemam pa tudi ostale svetovne valute kot so ameriški dolar, hrvaška kuna ali bosanska konvertibilna marka, kot plačilo pa vzamem tudi bone, kupone, voucherje ali pa se naselim v kako prazno državno stanovanje, ki bi ga uporabljal za simbolično najemnino.

Poziram lahko v zdelanem pisarniškem stolu kot razmišljujoč brezposelni diplomant katerekoli od fakultet, pretentan in užaloščen gradbeni delavec, visoko usposobljen strokovnjak česarkoli z dolgoletnim stažem na zavodu za zaposlovanje ali pa kot nevrotičen, ciničen in zagrenjen pripadnik izumirajočega srednjega sloja, z uporabo nekaj stilskih rekvizitov pa se z lahkoto prelevim v denimo lastnika visokogorske kmetije (delovni kombinezon in vile priskrbim sam).
Prav prepričljiv bi bil videti tudi v beli halji in ovešen s stetoskopom, mirno pa se lahko predstavljam tudi kot inženir strojništva, voznik tovornjaka, gostilničar in natakar, akademski slikar, hišnik na osnovni šoli, poklicni trener golfa/smučanja/tenisa, znanstvenik na inštitutu Jožef Štefan, oskrbnik planinske koče, vodja razvoja v kemični tovarni, kot reševalec iz vode, učitelj telesne vadbe ali karkoli bi že bilo potrebno.
Vživim se lahko v malodane kogarkoli!

Moje kameleonstvo bi se dalo še bolje izkoristiti, če bi se ekipi pridružila še  frizerka ali brivec, ki bi mi naročilu primerno pristrigel brado, jo povsem pobril ali pa vkolikor bi ciljali na določeno skupino ljudi po potrebi pobarval. Lahko si pustim tudi rasti lase ali pa si nadenem nasmešek. Tak drastičen poseg v mojo intimo bi sicer terjal nekoliko večji strošek, a bi se zagotovo izplačalo, saj bi imel po končani akciji zopet zaraščen obraz in bi me le težko povezali z likom iz vaše kampanje.
Za vse nastale peršone in fotografije sem si pripravljen izmisliti tudi izvirno in verjetno zgodbo, ki bo vaše stranke, kupce ali volivce prepričala v verodostojnost in resničnost prebranega ter videnega.

Kot primer dodajam reprezentativni vzorec zgodbe, primeren recimo za volivce SDS ali NSI.  /zgodba je pisana v prvi osebi, saj menim, da je prvoosebno pripovedovanje bolj pristno, bolj domače in iskrenejše/

farmer
Srečko, 44, kmetovalec in ključavničar

‘Čeprav je vsakodnevno delo v gozdu in upravljanje ekološke kmetije naporno, sva z ženo zelo vesela, da živiva v tej prekrasni deželi, kjer se ob nedeljah po bogoslužju skupaj zberemo za mizo in se pogovorimo o postorjenem v preteklem tednu ter o načrtih in željah za prihodnje dni.
Najini štirje otroci Magda(6), Domen(11), Aljaž(13) in Urh(14) so nama v veliko pomoč in uteho, dajejo pa nama tudi upanje in zagon, da se še naprej trudiva in vztrajava pri najinem delu v odročnih pohorskih hribih. Po dolgoletni zaposlitvi v eni od mariborskih tovarn sem zaradi svojih nazorov in vedno več priseljeniške delovne sile s katero nisem našel skupnega jezika, delovno mesto odpovedal in prevzel kmetijo svojih starih staršev, ki sedaj uživata nebeški mir.
Od tedaj se naša domačija nenehno razvije in širi, pričeli smo z ekološko pridelavo in rejo perutnine, razmišljamo tudi o kmetiji odprtih vrat in kmečkem turizmu. V ta namen z najstarejšim sinom obnavljava star opuščen toplar. Vse otroke učiva delovnih navad in tudi najmlajša vsak teden spremlja mamo na tržnico, kjer prodajata zelenjavo in zelišča. Rad prebiram Družino, poslušam slovenske skupine in ansamble, vsako leto pa nekaj dni letujemo v Strunjanu, kjer se naužijemo morskega zraka in se sprostimo.’

Če vas je moja ponudba prepričala mi pišite na elektronski naslov:
kostinmozeg@gmail.com s pripisom, ‘odličje za obličje’.

Vam na uslugo, Kostin shutterstock.
Od začetka do konca. Celostno. Ekskluzivno. Kakovostno.

Lep pozdrav

Služba pa taka …

Naj dvigne potrdilo o neprištevnosti tisti, ki je svojih zadnjih nekaj plač posodil znancu, ki živi občutno bolje, v lastniški hiši z vrtom, vozi drag avtomobil in počitnikuje na eksotičnih lokacijah, ve pa tudi, da ni edini, ki mu posoja denar in tako kot ostalim upnikom, tudi njemu ne kaže, da bo sposojeno dobil vrnjeno.
Ga ni takega!? Odlično!

Naj potemtakem dvigne v zrak sveženj neplačanih položnic in obvestilo o izklopu elektrike tisti, ki že nekaj mesecev vztrajno hodi v ‘službo’, delodajalec pa mu ne plača opravljenega dela, a se vseeno vsako jutro odpravi na šiht, saj se boji, da bo sicer izgubil službo, ki to pravzaprav ni, saj služba pomeni biti za svoje delo plačan, drugače pa je lahko poimenovano zgolj kot prostovoljno delo ali pa sužnjelastniško razmerje, le da so imeli sužnji vsaj streho nad glavo pri svojem gospodu in so dnevno prejeli tudi kak obrok na račun gospodarja in jim ni bilo treba tavati po pakete rdečega križa.

Sedaj pa naj dvignejo nad glavo svojo pionirsko čepico tisti, ki so kdaj počitnikovali v kakem od sindikalnih domov ali pa v prikolici in se spomnijo, da je regres pravzaprav dodatek za letni dopust in ne za poplačilo dolgov ali nakup drv ali ozimnice, za kar ga nameni precej zaposlenih, ki imajo to srečo, da omenjeni izredni dohodek sploh prejmejo, saj je večina zadovoljna že s tem, da sploh dobi plačo pa čeprav zapoznelo in brez obresti, da tistih, ki ostanejo z dolgim nosom pred zaprtimi vrati fabrike, ko le ta končno pade v neizogibni stečaj, niti ne omenjam.

Ustaviti proizvodnjo po nekaj mesecih neizplačanih dohodkov, pa še to zgolj za eno uro in poimenovati zaustavitev kot opozorilno stavko, je – oprostite dragi moji nasmoljenci – milo rečeno premalo in prepozno.

stavka

Ob prvi nenakazani plači in neplačanih prispevkih bi morali zagnati vik in krik. Takoj in precej!
Sploh si ne predstavljam kako za vraga nekomu, ki je več mesecev brez slehernega prihodka, uspe vsak dan priti v službo, opravljati svoje delo in biti ves čas pod stresom, spraševaje se ali bo naslednji mesec pa morda le prejel novce, ki mu jih je delodajalec dolžan ali pa bo spet ostal brez. S čim in na kakšen način vsak dan jedo, pijejo, se vozijo v službo, plačajo položnice, ko pa jim njihov šef/podjetje ne nakaže plač!?

‘Služba’.
Imeti jo, je očitno postala taka vrednota, nekaj tako nenavadnega, da se je ljudje oklepajo, četudi hodijo ‘v službo’ na lastne stroške in z bojaznijo ali pa celo kar z vedenjem, da petnajstega spet! ne bo plače, da bodo zopet naplahtani in da jim ne preostane drugega kot ponovno stavkati, tokrat za ves dan, vse dokler se ne pojavi eden od odgovornih, ki jih je prej nekaj mesecev gladko ignoriral, sedaj pa jim zagotovi, da naslednji mesec plače bodo, da bodo sicer nekoliko nižje, sedaj pa naj se brž odpravijo delat, saj imajo naročila in z vsako minuto, ko delo stoji, povzročajo podjetju nepopravljivo škodo in milijonsko izgubo.

Prmejdunaj … Resno!?
Je taka služba res nekaj kar si človek želi imeti!? Ali je bolje kaj postoriti tako, da dobiš denar še isti dan na roko, a ga vsaj dobiš?  Vendar se tega ne sme početi …

Vrle, ne ravno modre betice so se v teh resno ne rožnatih časih odločile, da bodo poostrile svoj boj proti sivi ekonomiji tako, da bodo z visokimi kaznimi kaznovale tiste, ki opravljajo delo na črno, čeprav to počnejo za golo preživetje in s tem nikakor ne bodo prišli na zeleno vejo, temveč se skušajo zgolj izkopati iz rdečih številk, saj že z belimi gledajo kako njihovi izvoljeni kandidati sestavljajo koalicijo, si delijo ministrstva kot maškaram bombone in z žalostjo ugotavljajo, da med njimi ni niti enega, ki bi kaj storil za obuditev gospodarstva, za odprtje novih delovnih mest ali za to, da bi morda raje kaznovali tiste!, ki delavcem ne izplačujejo zasluženih plač, temveč sprejemajo ukrepe zoper ubogo rajo, ki potrpežljivo čaka na nakazilo plače, na boljše čase, na Kralja Matjaža, na mano z neba.

Smrt klovna

Interneti so mi s poročanjem o smrti Robina Williamsa omogočili iztočnico, da izkašljam to sluzavo kepo dlak, ki se mi že nekaj časa svaljka po gobcu in mi blokira sapnik, da bi olajšano vdihnil ter si potem nekolikanj bolj sproščen prižgal enega Luckieja, ker od nečesa pač moram umreti.
Vsekakor bolje, da krepnem od čikov, mastne hrane, občasne zlorabe alkohola in mehkih mamil, s čimer malce omilim pretirano mozganje o tem kako sfukan je svet, namesto, da bi v vsem iskal lepe stvari, kakor pa,  da tako kot premnogi heckoti, ki druge spravljajo v smeh, pod masko klovna pa jočejo, nekega dne vzamem preveliko dozo pomirjeval. Ampak bi se res lahko malce bolj potrudil …
Lahko bi svoj fokus usmeril v majcene radosti zaradi katerih je vredno živeti, se veseliti čebljanja ptic v jutranji zarji in v vsaki stvari videti kaj pozitivnega.Evo!
Začenši jutri pričnem z #100happydays ter z zavedanjem, da je toliko lepega okoli mene in vsak dan bom zaradi nečesa srečen in vesel in radosten in vzhičen in poskočen in nasmejan.
Po tistih slabih treh mesecih pa vlomim v lovsko trgovino, ukradem puško, si potisnem cev v usta in si odpihnem betico.
Pod Prešernovim spomenikom, da bo ves ofrajhan od moje nuLa+ življenske tekočine, ki mi kroži po žilah in poganja moje otožno kamnito srce.

Še vedno sem začuden nad začudenjem ljudi, vsakič, kadar kdo kloni pod težo maske klovna.

Mar res mislijo, da je ‘biti srečen’ in vesel preprosto stvar odločitve?
Ni ravno enostavno biti dobre volje dan na dan brez jebenega razloga, samo zato, ker se to od tebe pričakuje ali, da ugajaš in si priljubljen.
Kurc gleda, če v lokalni oštariji malodane vzklikajo tvoje ime, že ko stopiš skozi vrata in se počutiš kot bi bil kurčev Norm iz Cheers, čim kako blekneš pa se zaradi krohotanja , ki jim ga povzročiš s svojimi komentarji, držijo za svoje s pivom napolnjene trebuhe.
Jebeš to! Če se hočete režat pejte v pofukan cirkus.

Enkrat, ko začneš biti dežurni zabavljač si ga najebal. Potem ti dežurstvo pripada ves čas in bog te obvaruj, ako si en dan nadrkan in slabe volje.

‘Zakaj pa?’
Rabim razlog!?
Zakaj kurca nihče ne vpraša čemu si se pa prej dneve in dneve režal ko kreten, zbijal šale in duhovičil!? Ker jih boli kurac. Ker jim je ustrezalo. Ker je fajn, če jih nekdo poka. Ker jih ne zanima, ali te kaj tare, skrbi, muči. Važno, da je smeha.
E, pa dragi moji, ne gre to kar tako. Nihče ne more biti ves čas nasmejan in dobre volje. Vsakomur pride žuta minuta.
Vsi imamo svoje križe in težave in vsakomur se zdi njegov križ najtežji. Prekleto dobrodošlo je, če se imaš komu izkašljati, se zaupati in se s kom pogovoriti.

Dr. Ščuka je na svojem predavanju omenil sina Rockefellerja, ki se je s svojim zasebnim reaktivcem zaletel v neko goro, v poslovilnem pismu pa je bojda zapisal, da življenje zanj nima nobenega smisla, saj nima po čem hrepeneti. Čim se mu je pimpek dvignil za kako stvar, že jo je imel.
Oh, the horror, kajne?
Pa vendar je tako. Ne glede na status, ne glede na sliko, ki jo kažemo svetu, vsi imamo nekaj kar nas jebe.
Ene jebejo pufi, druge travme iz otroštva, tretje lokalni far, četrte propadel zakon, marsikoga vse skupaj, nekomu je za fentat se, ker mu ne uspe popoln selfie, da te pa dotolče to, da imaš prepolno rit pa je skrajno nenavadno, a tako pač je. Se zgodi. Je treba pa priznati, da bolj veličastno skoraj ne moreš odfrčat na oni svet.
Yodo –  you only die once.

Za kaj vraga se je v prvi vrsti omenjeni, z Oskarjem nagrajeni igralec skenslal, ko pa je imel lagodno življenje lepo bajto, ljubečo ženo, avto, hišo, psa, keša kot toče in vse ostalo, je pravzaprav povsem vseeno. Četudi je nedojemljivo. Njegova stvar.
Vse svoje življenje je posvetil zabavanju drugih, kakšen novodobni hipuzl bi bržda rekel, da je opravljal poslanstvo, da smo se lahko ob ogledu njegovih filmov, ob žrtju kokic in srebanju kokakole, smejali in smejali, ter da je ob tem tudi sam neizmerno užival. Kdo ve …
Tako kot za marsikoga manj znanega, ki je bil ravno tako veseljak in šaljivec, nekega dne pa se je šel guncat v gmajno, ne bomo vedeli, kaj mu je šinilo v glavo, ko pa je bil vedno tako jebeno nasmejan.

Osebno sem imel polno pizdo pretvarjanja in duhovičenja in ugajanja.
Menda sem od takrat tako neznosen in negativno nastrojen, da ljudem ni za biti ob meni. Šmrc … 😦
Včasih pa so me imeli tako radi in tako dobrodošel sem bil v vsaki družbi. Sedaj pa že s samo prisotnostjo zamorim, da se je ostalim skoraj za iti se navezat.
Zato se niti ne ubadam kaj dosti z ljudmi, tistih nekaj, ki me tolerirajo, skušam ne obremenjevati preveč, prav gotovo pa ne bom glumil gljive in se delal da je vse okej, če me nekaj žuli, niti pod razno pa mi ne pride na misel, da bi določeno tegobo pretirano tlačil vase, kajti če ne spuščaš pare sproti, utegne kotel razgnati in potem se rešujte kakor veste in znate, ker me zagotovo ne bo več popadlo, da bi se samoumoril, temveč bom …
Neeee, … pa saj ne bom.
Če ne drugega, je biti zlovoljen, zoprn, zatežen zmene, ki se pogosto pritožuje in pizdi,predvsem lažje. Prav tako mi je gledanje izpod čela ljubše, kakor pokanje šal in nedvomno sem raje kot z drevesa bingljajoč zabavljač, živ nergač.
Ja živ, jebemti! Ne, da le diham in žrem in serjem in fukam in spim, temveč, da si upam biti jaz.
Da sem lahko vesel, če imam biti za kaj, da si drznem bentiti in kurčiti se, če me kaj razpizdi, da si dovolim biti žalosten, kadar me kaj potre in da čutim vso paleto čustev, ki jo morda nekam okrnjeno še zmorem občutiti in da me ni sram, če sem sem ter tja celo jokava pička ali pa pesimistično pozitiven pizdun, ki izrablja svoje pisanje, za zlivanje žolča po nič hudega slutečem bralstvu.

Pritožuj se in preživi! Complain and stay alive!

 

Obilje

Prebiram plodove.
Prežvekujem sadeže.

Zelene, zrele, gnile.
Kisle, trpke, sočne.

Prebavljam to godljo,
zmešnjavo ponujenega.

Bera
je preobilna.

Nekatera penkala
prebogato obrodijo.

obilje

Cenitev

Strastna noč
z razuzdano
lahkoživko
je kot
milijon
prejet od
bahavega
razsipneža.

Objem
z nekom
ki črti
stiskanje
pa je kakor
deliti si vročo
enolončnico
z nekom
ki je premražen
in sestradan.

objem

%d bloggers like this: