‘Recikliranje’ po slovensko

V tej naši mali deželici je recikliranje in ponovna uporaba dosegla neslutene razsežnosti.
Ne recikliramo le stekla, papirja, plastike in zamaškov, temveč recikliramo tudi članke, zamisli, kolumne in celo skeče oziroma standup nastope, ali pa se le te preobleče v kolumno, se pod njo podpiše njen tobože avtor in jo lansira kot lastno misel, ki je zrasla na njegovem zelniku, brez da bi navedel od kod je črpal gradivo.

Eden najbolj odmevnih primerov ‘recikliranja’ – ah no, prenehajmo s sprenevedanjem in recimo bobu bob – plagiatorstva, oziroma kraje, je nedvomno Mojca Mavec, ki je prepisala celotno kolumno nekega nemškega kolumnista iz enega nemškega zeitunga, kasneje pa se je domnevalo, da se ji ta ‘napaka’, ni pripetila le enkrat samkrat, temveč so njeni zapisi v Premieri močno spominjali na kolumne iz nemškega Die Welt. Celo v njenem opravičilu za kolumno v Oni je bil opažen rahlo prirejen citat iz Ane Karenine.

Toda komu to mar? Se pač zgodi. Ukradeš avtorsko delo, intelektualno lastnino, jo prepišeš/prevedeš/prirediš, reč ozaljšaš z lastnoročnim podpisom in jo okličeš za lastno stvaritev.
Njej kaj dosti ni škodilo. Tiste bruke, ki si jih je naredila, je pozabila ob ustvarjanju oddaje Čez planke in Eko utrinki. Vodenje slednje si je bržkone prislužila zaradi svojih izkušenj z ‘recikliranjem’.
Sedaj se nam še vedno smehlja z ekranov iz oddaje Dobro jutro. Nacionalka jo ‘ma rada.

O plagiatorstvu v glasbi je bilo povedanega že toliko, da ne vem, če bi o tem zgubljal besed in dolgovezil, bom pa vseeno omenil Pop Design, Agropop ter nenadkriljivega Klinčija, ki je pred mesecem ali dvema na Val202 Karoliju razlagal, da se je to takrat pač tako počelo.
Po partizansko, diverzantsko, iz zasede. Rokenrol. Kdo ma pa cajt za te fore?

Presenetil me je pa štovani gospod Jonas Žnidaršič s svojo kolumno v Dnevniku z naslovom ‘Slovenc’. V njej na sila pronicljiv, zabaven, kritičen in piker način opisuje sebe. Jebeno dober zapis. Mestoma celo v rimah. A kaj, ko se je našel eden, ki je zapisane besede prepoznal, kot slišane v angleščini iz ust gospoda Georga Carlina ter pod članek dodal povezavo do Carlinovega ‘Modern man’.
Razkrinkan in razgaljen v svoji iznajdljivosti in ‘kreativni prilagodljivosti’, ki jo v sestavku omeni celo sam, se brž znajde in pripiše – citiram ‘ Zapis je mišljen kot hommage Georgu Carlinu in je v celoti sestavljen na novo, prevzel sem le (odlično) formo pripovedi.’

Kako že pravijo Srbi? Kasno Marko na Kosovo stiže.
Zakaj si nekdo umaže roke iz pozabljivosti, če je res bilo mišljeno kot ‘omaž’ njegovi genijalnosti, ki se ji pravi George Carlin?
Ni ta podatek ključnega pomena v poklonu nekomu? Da se navede komu? Bi djaw, da ja …

Morda bi to še šlo skozi, če bi Jonas ne bil Jonas in George Carlin ne George Carlin.
Če bi bil Jonas recimo Miki Bubulj ali pa Ranko Babič, George Carlin pa Cedric the Entertainer in bi ne šlo za ‘Modern man’ ampak za stand up, kjer Cedric razlaga kako temnopolti prevzemajo vse športe in je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo še s hokejem.
Eden od prej omenjenih, je v njunem B&B showu besedo ‘nigga’ preprosto nadomestil z besedo ‘čefur’ in zadevo nadaljeval v isti maniri.
Le da tu ni bilo dvignjenega kaj dosti prahu, ali pa sem nemara edini, ki je opazil in je ta del oddaje celo videl.
Ampak sem videl … in opazil … in povezal.

Ravno to hočem poudariti!
Zadostuje en samcat osebek, ki bo zadevo povezal. Zgolj in samo eden! Ni jih potrebno deset. Sto.
Eden je povsem dovolj.
Zato me jezi, da vsi zgoraj našteti tako zelo podcenjujejo svoje občinstvo, bralce, gledalce, opazovalce, da nas imajo za neuke, nepodučene, nerazgledane in neiznajdljive bebce.

Ne piše se leto 1988, ko so bili na voljo le TV Ljubljana, Druga mreža in TV Zagreb, v trafiki pa so nam ponujali samo Delo, Dnevnik, Borbo, Oslobođenje ter Novo Dalmacijo.

Na razpolago imamo svetovni splet z milijardomilijavžent podatki, nešteto spletnimi stranmi in četudi bi nam bil dosegljiv le youtube in vsevedni striček google, se ne da prodajati okrasnih bučk za jajčevce.

Če se komu le zazdi, da je določeno reč že nekje videl in če vtipka v brskalnik še tako bizaren iskalni niz kot je ‘porsche bus stop people waiting’ in klikne na slike, mu enaindvajseta fotografija razkrije, da odmevna in izvirna oglaševalska akcija, ki so jo bila polna vsa občila, s katero je Pristop Ljubljančane vabil na krog po Ljubljani s prestižnimi avtomobilskimi znamkami, morda le ni tako izvirna kot trdijo oni.

A vendarle, roko na srce.
Bo to kaj pomagalo, da se nekateri ‘polni samih sebe kot Fructalov sok’ (Iztok Mlakar), ne bodo posluževali takihle zvijač in vehementno trdili, da je umotvor njihov, ga nežno gladili in mu šepetali:’ My precious …’ (Gollum) in se pišmevuhovsko obračali proč, češ:’Ne čujem dobro!’ (Slobodan Milošević)?

Najbrž ne. Kar pa nam vsekakor ne preprečuje, da ne verjamemo vsega kar nam servirajo, postrežejo in nesejo pod nos.
Dvomite! Dvomite v vse! (George Carlin)

Posted by kostin mozeg on 24 januarja, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/01/24/recikliranje-po-slovensko/