Jaz sem organizator protestov v Mariboru.
Protestov v Kranju, Jesenicah, Zgornjem Kašlju, Kočevju, Murski Soboti in vsepovsod drugod po Sloveniji.
Vendar to niti ni pomembno. Pomemben je razlog zanje.
Razlog pa je vaše nespametno ravnanje, vaša pogoltnost, narcisoidnost, nerazsodnost in zaslepljenost.
Za vrelo župo, ki brbota v loncu ste si krivi sami.
Če je ne boste hoteli požreti, pa vas bomo v njej utopili.
Prisrčen pozdrav
podpis:
državljan
———————-
Razlika med slovenskimi sodišči in hrvaškimi je v koliličini šokiranih ljudi.
Na Hrvaškem je bil nad obsodbo šokiran le obtoženi, pri nas nad oprostitvijo malodane vsa dežela.
Tudi zato se ljudje zgrinjajo na ceste, ulice in trge!
————————
Je možno, da se bije tak srdit boj in dela političen škandal zaradi 3.60 € (treh evrov in šestdesetih centov)?
Tolikšen strošek namreč nastane, če vzamejo originale in nadomestijo izgubljene fotokopije z novimi.
S popustom ali pa brez davka pa še manj.
Tudi zato se ljudje zgrinjajo na ceste, ulice in trge!
———————-
V denarnici imam natanko deset takšnih ali drugačnih identifikacij. Poleg osebne izkaznice, vozniškega dovoljenja, urbane, zdravstvene in knjižnične kartice imam še pet trgovinskih (DM, Mercator, Tuš, Petrol, e’ Leclerc).
Povsod moram dokazovat, da sem jaz v resnici jaz in nihče drug, ta drugi pa ne more trditi da je on jaz, temveč je on on, jaz pa sem jaz!
Razen, kadar prideš opravljat visokošolski izpit iz nemščine. Tam pa nikogar ne zanima, bist du wirklich du oder bist du nicht.
Tudi zato se ljudje zgrinjajo na ceste, ulice in trge!
——————–
Popravite me če se motim, vendar, da človek NI VEČ karkoli že, bodisi vaterpolist, gobar ali pa debeluh, mora to najprej biti.
Torej … če nekdo ni več magister, pomeni, da je to bil?
Tale, ki zanj pravijo, da tega naziva ne sme več uporabljati pa kobajagi magister tako ali tako ni bil!
Mu mar s tem na nek način ne priznavajo, da kljub temu, da ni avtor magistrske naloge ali karkoli je že zgolj podpisal, v resnici magister bil?
Tudi zato se ljudje zgrinjajo na ceste, ulice in trge!
———————-
v sam vrh pa tole sporočilo:
S protesti ven, s protesti noter!
Ljudje so te spravili iza rešetk, pa te bodo zgleda spravili tudi nazaj za zapahe.
Gledam prvi dnevnik ob 13ih in posnetke protestov, nakar se tista sesljajoča podgana na mestu notranjega ministra oglasi, da četudi je organizator anonimen, naj nikar ne misli, da se ga ne da najti in da bodo storili vse, da ga izsledijo!
Te je ponoči obsedel duh namestnika šerifa iz Begunca!?
Pacove jedan smrdljivi – zate ve dvomilijonska množica kdo si, kje si v službi in kako zgledaš.
Nimate toliko solzivca, kolikor ima slovenski živelj požrtega gneva in besa ter potlačenega ponosa.
Ne premorete toliko policistov in konj. Tudi njih ne boste mogli v nedogled ščuvati proti njihovim sosedom, sorodnikom, sokrajanom.
Protesti so legitimen način s katerim ljudstvo izraža svojo nejevoljo.
Tako kot takrat, ko je taisto ljudstvo protestiralo zoper proces proti četverici, kar danes najbrž bridko obžaluje.
Podporo so izražali človeku, ki si je sedaj obul težke škornje in z njimi tepta dostojanstvo ljudi, ki ga je rešilo kehe in česar ga je čakalo v njej.
Vpleten je bil tudi človek, ki je bil kasneje notranji minister, tako kot tale preteči glodalec, ki se je repenčil danes.
Morda tudi on nekoč postane uspešen podjetnik in tajkun.
Do takrat pa bi očitno rad po političnem šahovskem polju še malo rinil pijone in konje, ter se skrival za trdnjavo, da zaščiti vladajoče.
Četudi so protestniki metali kamenje in bakle in žugali, so za to početje imeli razloge.
Želijo odstranitev župana, ki so ga sami izvolili. Zakaj ga torej ne bi mogli tudi vreči?!
In zakaj ta naduti samovšečen pizdun ne odstopi sam?
Imej vsaj toliko ‘obraza’ in se spravi s funkcije.
Konec koncev ti v žep od bal pokošenega sena kapne precej žoltih cekinov in res nima smisla, da bi se pečal s tako nehvaležnim delovnim mestom kot je biti župan Maribora.
Raja te ne mara.
Če bi rekel ‘prav pa grem, če me nočete’, bi protestov ne bilo. Ti si kriv in odgovoren zanje!
Lekcija, ki se jo je treba tu naučiti, pa je očitna ta, da če se spraviš protestirat, je to treba napovedati vsaj en teden prej in v organizaciji enega od sindikatov, ti pa so v funkciji blažilca, filtra, vzmeti, da je vse bolj mehko in fino ter kulturno.
Če bi se namesto barbarskega skandiranja ‘gotof si!’ slišal milozvočen, a odločen govor kakega od dobro plačanih sindikalnih zaupnikov, ki bi kakopak namesto ponedeljka zvečer, predlagal rano sobotno uro in bi se opremili z broškami, šali, kapami in svetlečimi jopiči, bi vse izpadlo precej bolj elegantno.
Tako pa policisti niso mogli vedeti, kdo je kdo. Zato so solzivec za vsak primer zalučali med vse. Med jezne in srborite, med mirne in uglajene, med ženske, upokojence, otroke- VSE.
Torej če zaplinjajo vse- je skrajni čas, da se upremo vsi.
Zbirno mesto je lahko še vedno Kongresni trg, le cilj naj bo nekaj sto metrov proč. Tam nasproti tistega velika parkirišča pred največjo slovensko banko.
Šepetaje: … pssst, pa brez sindikatov … oni so mojstri igre med dvema ognjema.
Tablete – antipsihotike in antidepresive – smo dobivali trikrat dnevno.
Zjutraj, opoldne in zvečer. Po obroku. Če se je tistemu lahko reklo obrok.
Vse je imelo enak videz, vonj in okus. Ogaben.
Vse juhe, prikuhe in čorbe so bile popolnoma enake. Vodene, neslane in zelenkasto rumene barve, da je bil krožnik pred teboj videti kot miniaturna mlakuža iz katere bo vsak čas skočila zavaljena krota, ki ti bo lenobno zaregala v od medikamentov zabuhel obraz. Vse meso je bilo suho in si imel občutek kot bi žvečil kos lesa.
Edino, kar je bilo užitno je bilo sadje. Banana ali jabolko.
Zunaj pa so ljudje na prvomajskih piknikih pekli čevapčiče, klobasice in zarebrnice, pili pivo in se zabavali. Mater jim …
Pa saj mi tudi nič ni teknilo. V tistem vikendu ne vem, če sem zaužil več kot tri grižljaje. Popil sem ogromno čaja, ki je bil ves čas na razpolago in je bil presenetljivo dober. Spominjal me je na tistega iz šolskih dni. Morda zaradi kovinskih skodelic. Še dobro, da sem bil povsem brez teka.
Bil pa sem tudi brez volje, brez cilja in brez želje po čemerkoli. Ameba.
Ves ljubi dan sem se prav počasi vlekel po hodniku, drsal s podplati po tleh, z rokami nepremično ob telesu in s sklonjeno glavo, kot bi bil namenjen na morišče, kjer mi bo rabelj s sekiro odrobil mojo zmedeno betico. Opazoval sem ostale varovance, ki so kazali še manj znakov prisebnosti in zavedanja svoje okolice in se skušal sprijazniti, da bom tu ostal. Med norci …
Eden od njih je bil ves čas privezan na posteljo in tulil nepovezanosti.
Kadar je mimo prišel strežnik, ga je z mirnim glasom in z nasmehom vprašal: »Imaš kak cigaret?«
Že naslednji trenutek pa se je metal po postelji, kolikor so mu spone dopuščale in vpil:«Daj mi en čik!«
Ko me je prvič zagledal, je za hip umolknil, potem pa zakričal:«Tiiiii! Ti si hudoben! Ne hodi sem!«
Ja, jaz sem hudoben, zvezali pa so tebe.
Nekaj jih je ždelo v »dnevni sobi« in buljilo v televizor, ki je bil nameščen pod stropom na polici. Na varnem. Tisti, ki se je dokopal daljinca, je imel v pesti vse ostale. Z enakim (ne)zanimanjem so gledali tako dirko formul, grozljivko kot reklame ali dnevnik.
Kadilnica je bila ves čas polna, cigarete so kadili kot za stavo, eno za drugo. Strmeli so predse skozi dim in čeprav je bila nasproti druga oseba, so zrli skoznjo. Zombiji … Sami brezčutni, neodzivni zombiji.
Predstavljal sem si samega sebe čez deset let, kako brez posluha mrmram ‘insane in the membrane’ in grizljam stare postane napolitanke, ki mi jih je prinesel eden od redkih, ki me pridejo obiskat. Vedno bolj apatičen sem postajal, pa čeprav sem bil tam komaj drugi dan.
Spomnim se obiska prijatelja, ki sem ga obvestil kje sem. Prišel je s svojim dekletom, vem da je bil tam, vem da sva govorila in se pogovarjala, a se nikakor ne morem spomniti niti ene izrečene besede. Ene same kurčeve besede ne!
Karkoli so mi dajali, je bilo prekleto močno.
Ob koncu dneva sem bil tako zdelan, da sem takoj po večerji in odmerku zdravil zaspal kot top in se naslednje jutro zbudil v isti pozi kakor sem bil legel, čeprav se drugače med spanjem kar pogosto premaknem.
Bil sem že tretji dan v istih gatah, neumit in nezainteresiran za karkoli. Imel sem povsem prazno betico, ene misli ni bilo v njej. Vseeno mi je bilo. Tudi jezen nase nisem bil več. Zdaj sem se samemu sebi smilil.
Še slabše. A s psihiatričnega vidika najbrž lažje obvladljivo.
Eden od bolničarjev mi je prinesel svežo pižamo in odklenil vrata kopalnice, ki je bila enako velika kot stranišče, le da je bilo v njej namesto wc školjke, kotlička in umivalnika, tik za vrati od plesni načeta plastična zavesa za katero se je skrival tuš, kjer sem se oprhal. Čeprav mi je voda dobro dela, posebne radosti nisem čutil. Umil sem se, da vsaj jaz ne bom smrdel, če že vse ostalo zaudarja.
Vrnil sem ključ bolničarju, ta pa mi je rekel, da naj bom tu, ker je prišel dežurni psihiater in me bo poklical na razgovor.
Razgovor …
Kaj bom dobil službo?
Kam pa naj bi šel, seveda bom tu. Čeprav nisem vedel, kaj jim še lahko povem, kaj me še lahko vprašajo in od mene izvedo, sem se razgovora veselil. Dan ne bo enak prejšnjemu.
Prišel sem na vrsto in vstopil sem.
»Sedite.«
Spraševal me je po počutju, po mojih težnjah, zaradi katerih sem bil sprejet in ali si še želim umreti.
»Prekleto, da ne! Že dva dneva se počutim, kot bi bil mrtev in ni mi všeč!«
»V redu!«, je rekel, »zdite se precej bolj luciden, tudi ob sprejemu ste bili bistrih misli, a sedaj so vsaj bolj spodbudne in ne tako zelo mračne kot takrat …Vas bomo prestavili na EKI. Se strinjate?«
Seveda sem se strinjal! Za v kamnolom bi podpisal, samo da se rešim te ludnice!
Tedaj me je prešinilo, da je to najbrž del taktike.
Zaprejo te med te uboge pare, med te nesrečne duše, ki blodijo po teh hodnikih, ti pa se odločiš, ali boš blodil z njimi ali pa se boš skušal rešiti …
Začutil sem kanček veselja. Trohico.
Za konec aprila je bilo sila toplo in prijeten dan je bil. Stopal sem po pločniku in ob vsakem zvoku, ki je pomenil, da se po cesti pelje težje vozilo od običajnega osebnega avtomobila, me je prešinilo, da sta potrebna le dva koraka v levo in bom imel mir. Konec.
A sem vseeno nadaljeval in prispel do Poliklinike. Povzpel sem se po stopnicah, šel v prvo ali drugo nadstropje, potrkal na vrata, kjer je pisalo psihiatrična ambulanta in vstopil. Kaj hitro sva začela s pogovorom. Je že videla, da nisem tam po pomoti.
Potožil sem ji o tem in onem, da ne vidim izhoda, da ne vem kaj narediti. Tarnal, jamral in jokal sem. Zguba. Še bolj sem bil jezen nase. Po pogovoru me je prosila, če počakam zunaj, da se bo posvetovala s kolegico.
»Kdo pa vam jamči, da bom res počakal?«
»Zaupam vam, vem da boste.«
Dobila me je na finto staro kot Jeruzalem.
Ko me je čez slabih deset minut poklicala, sem z obrazom zakopanim v dlani sedel v čakalnici. Sedaj sta bili v ordinaciji dve doktorici.
Tista preudarnejša in bolj izkušena, h kateri se je ‘moja dohtarca’ zatekla po pomoč, mi je povedala, da bi bilo nemara dobro zame, če bi šel za dan ali dva na opazovanje, ker v stanju kakršnem sem, me res ni pametno puščati v milost in nemilost samemu sebi, a da me brez mojega privoljenja ne moreta napotiti prav nikamor.
Povedala je, da je v sklopu bivše vojaške bolnice sicer bolj odprt tip ustanove, vendar se v bližini nahajata železniška proga in cesta, za nameček pa še Ljubljanica in vkolikor bi se odločil udejanjiti svoje misli, bi imel kar nekaj izbire.
Zatorej bi bilo zame v tem trenutku najbolje, če kak dan preživim v Psihiatrični bolnišnici, da se umirim in zberem, da pa tista opcija še vedno velja, a le v primeru, če ji obljubim, da se ne bom poškodoval …
Naslonil sem se na mizo kot kak kaznjenec, ki je vdan v usodo, a kljub temu skuša kazati nekaj kljubovalnosti in ji odvrnil:« Svoji ženi že šest let obljubljam. Sedaj pa vi presodite koliko je moja beseda vredna.«
Poklicala je reševalce …
Pome sta prišla moški in ženska in me spremila do vozila. Sedel sem vanj, voznica je bila že za volanom, reševalec pa me je pripel s pasom in smo šli. Smer – Polje. Studenec.
Vozili se nismo niti pet minut, taisti je odprl vrata, me odpel in spremil v stavbo.
Sestra me je odpeljala v ordinacijo in mi velela počakati.
Kaj pa sem drugega hotel.
Sedel sem na stol in si čakaje ogledoval prostor.
Lesena miza, računalnik, ob steni bolniška postelja – tista na kolesih, na daljši steni slike, akrili na platnu – abstraktni, a pomirjujoči, za menoj okno, umivalnik, nad njim ogledalo. Minilo je kakih dvajset minut. Skozi priprta vrata sem slišal glasove, a nisem razločil o čem teče beseda. Naenkrat se vrata odpro in skoznje pokuka spet neka druga sestra:« Takoj pride …«, se mi vljudno nasmehne.
»Prav.« , sem si mislil. Vdan in pohleven. Minilo je novih petnajst minut …
Kaj, me preizkušajo?
Sedaj sem že pogruntal, da če bi se odločil skočiti skozi okno, prav dosti ne bi opravil. Kletna pisarna. Lahko pa bi razbil steklo in se porezal. Ali pa ogledalo.
Če ni in eno in drugo prelepljeno s tisto folijo, ki preprečuje razbijanje.
Sedel sem na stolu, ki je bil vsak trenutek bolj neudoben, gledal namizni koledar, pripomočke po mizi. Kalkulator, ob njem nalivno pero – malokdo še uporablja nalivnik, tako da me je prav zanimalo, kako oseba, ki jo čakam, izgleda.
V kovinskem lončku so bili še barvni svinčniki, kaka dva flomastra, škarje, ravnilo, …
Škarje!?
Pa pizda vam materna neodgovorna!
Tukaj sedi človek, ki so vam ga pripeljali zaradi suicidnih misli, vi pa ga pustite samega v prostoru s škarjami, nalivnikom in ogledalom!?
Če vstanem in pogledam v predal, bom v njem našel revolver!?
Prijelo me je, da bi si v oko zaril nalivnik, s škarjami pa bi se dregnil v srce ali pa v vrat, za dobro mero pa še butnil z glavo v monitor.
Prekleti kurci!
»Ššššk,ššššk,ššššk,šššk…« se je zaslišalo.
Eden od pacientov oziroma varovancev, kot se jim korektno reče, je z nogami podrsaval po hodniku.
»Sestwa! A luhko dobim maw vode pwosm?
»Takoj vam jo bom prinesla, kar pojdite nazaj v sobo.«
»O jebem ti, kam so me porinili! V kurčevo norišnico!«, sem zalotil samega sebe izreči polglasno. Kot bi tega prej ne vedel, a sedaj me je udarilo.
Pomislil sem, da bi vstal, se žvižgajoč odpravil proti izhodu, receptorju ležerno stisnil ‘adijo’, kot da sem dostavil balon z vodo in odkorakal skozi vrata.
Kako bi jih zajebal!
»Kje pa je?« bi vprašala zdravnica, ko bi blagovolila priti.
Jaz pa bi bil že … Kje pa bi bil? Saj nimam kam! Pod kurčevo trolo, eto kje bi bil.
Morda pa bi sedaj le zbral pogum, drek brezjajčni in se dejansko zapeljal s trolo … na sprednjem odbijaču.
Vraga, saj ne bi prišel niti do ceste! Saj točno vedo kdo sem! Pa še podpisal sem, da se pustim institucionalizirat!
»Budala, kreten! Saj zato pa si tukaj!«
Potiho sem se zmerjal in se dajal v nič, ko je skozi vrata le vstopila zdravnica.
Počasi je zaprla vrata za seboj, se premaknila za mizo, nanjo položila mapo, se zazrla vame in me spoštljivo pobarala: «Kako ste?«
»Super«, sem si mislil, še ena tistih zdravnikov, ki ti zastavijo vprašanje ob katerem zgubiš vso vero vanje.
Spraševala me je isto kot prva in druga psihiatrinja, odgovarjal sem ji isto kot njima.
Potem je skozi vrata vstopil možakar, v poznih dvajsetih predvidevam, v preveliki halji, skuštran, deloval je raztresen.
Kaj je to eden od pac … pardon, varovancev, ki si domišlja, da je psihater?
A je bil očitno praktikant, saj me je začel spraševati skoraj identične stvari, kot onidve prej in pred minuto tale.
»Poglejte …«, sem izdavil z zariplim glasom, »zmatran sem, vse sem že trikrat povedal in sem vprašanj sit. Jaz rabim odgovore.«
Spogledala sta se, gospod bodoči doktor pa me je z dvigalom spremil v tretje nadstropje. Zaprti oddelek.
Tam sem se slekel do spodnjic.
To je bila edina stvar, ki sem jo smel obdržati.
Vse drugo – hlače, ključe, superge, uro, telefon, majico so spravili in mi rekli, da bom dobil vrnjeno, ko bom odpuščen.
Dali so mi bolniško pižamo. Stegnjeno, sprano, z navpičnimi črtami, z všito elastiko, brez vrvice. Lezla mi je dol.
»A lahko dobim kako drugo?« sem poprosil strežnika.
»Gospod…,« je rekel naveličano, »tamle si zberite eno.«
‘Jebi se.’, sem si mislil, zbezal iz košare ožjo, a mi je bila prekratka. Prava reč. Na noge sem nataknil dva podobna si copata in šel za njim.
Huh, morda bo tale zapis izpadel, kot bi ne imel pojma o stvari, a se pravzaprav o tem niti ne bom kaj dosti obremenjeval, saj o tem kaj dosti pojma pravzaprav res nimam.
Vem, da je jutri napovedan shod na Kongrescu, saj nam menda jemljejo socialno državo in tega kajpak ne smemo dopustiti. Resnici na ljubo – je sploh ostalo še kaj, kar nam lahko vzamejo? Pa tudi če je še kaj ostalo … svoje nestrinjanje bomo spet izražali na soboto. Resno?
To bo pa zares pokazatelj, da mislimo resno, da nam je dokončno prekipelo in da tega ne bomo več trpeli.
Česarkoli že. Brezposelnosti, slabih bank, klientelizma, nepotizma, debilizma …
V kolikšnem številu se bodo ljudje zbrali, si ne upam napovedovati niti ugibati, zdi pa se mi, da tisti, zoper katere je protest uperjen, zaradi tega ne bodo nič slabše spali.
Oni imajo v svojih spalnicah dormeo vzmetnice, vlažilce in sušilce zraka, osebne trenerje in maserje, psihiatre, prijatelje na položajih, dobre zveze, dobre avte, lepe žene in se jim za vzklikajoče gladko … jebe.
Če se dosedaj niso pokesali, se tudi sedaj ne bodo, pa če se vsi udeleženci shoda oblečejo v Topssy in imajo v rokah pojočo travico.
Po napornem protestiranju se kakopak prileže krepko kosilo, da se podmaže glasilke pa kak glaž česarkoli že. Kako prikladno, da je ravno Martinovo! Po petelinjenju na gosko, mlince in rdeče zelje.
Ali bodo morda to raje storili naslednji dan, takoj po tem, ko bodo na volilnem lističu obkrožili enega od kandidatov?
Trije se nam ponujajo, dobrikajo in prepričujejo, trije nam dvorijo in pihajo na dušo.
Dekleta inu žene imajo s tem več izkušenj … s tem, da se ti nekdo skuša prikupiti namreč.
Ampak, če se trije grebejo zate, v tem primeru za tvoj glas, pa četudi ti noben od teh treh ni povšeči, je NUJNO enega izbrati?
Z enim od njih leči? Se mu pustit nategniti, nabrisati in potem še priznati, da si bil ob izbiri povsem trezen?
Nisem spremljal kampanje, niti soočenj. Videl pa sem plakate in njihove slogane.
SKUPAJ!, pravi eden.
Drugi se nasmiha. ZA SKUPNO DOBRO!
Trtji gleda nekam v dalj, kajti on naj bi bil PREDSEDNIK, KI VIDI DLJE!
Jaoooo! A to je to? Najboljše kar ste uspeli sestaviti?
Skupaj v čem? Kam skupaj? Kaj skupaj?
Sedaj za skupno dobro? Kaj pa dosedaj in prej?
Dlje od koga? Od česa dlje?
Šumeči bonboni, pralni praški in zobne kreme nas nagovarjajo z bolj izvirnimi krilaticami.
Kandidati za predsednike šahovskega krožka in lovske družine premorejo več domišljije.
Domišljija je v bolj kot kdajkoli prej pomemben element. Predsatavljati si je treba, da bo karkoli od tega zaleglo. Da bo dejansko kaj spremenilo. Da bodo protesti prinesli neke rezultate, da bo izvoljen pravi človek.
Kdo pa je tak, ki bo povezoval tole ljustvo pod nekim skupnim imenovalcem?
Ja svet’ Martin vendar!
Ta bo vkep potegnil ljudi. Take in onake. Vsi drugačni, vsi mačkasti.
Na zdravje, Slovenija!
*spisano na hitro in brez posebnega truda. Ker se cenim
01.12.2011, o sanjah
This black guy walked in, called me a thief, I told him:’ fuck you nigga, I bought that ring fair and square.’ we sat down and had cookies at this very low table. Turns out I’m muslim and black. I guess that explains the Malcolm X tat on my chest ampak kako to, če sem pa ravnokar pil toplo rdeče pivo in v samem plašču in gatah odšepal do fotografskega stativa, ki mi je služil kot bergla? Pa nekoga bi moral nujno spravt k zdravniku pa ne vem koga …
01.12.2011, o štopanju leže
Ležim, štopam po galaksiji in se nasmiham ob modrostih manično depresivnega paranoidnega androida : ‘Življenje, naj ga že mrziš ali preziraš, rad ga ne moreš imeti.’
02.12.2011, o pogostosti
Ženšče retorike ni z’lo vešče, še dobro da se je ne poslužuje češče
02.12.2011, o slučaju smrti
ali pa te v Pamploni zgazijo biki, ko protestiraš proti krutosti nad temi plemenitimi živalmi … al pa prideš v Dutovlje na praznik terana in pršuta in jih pobaraš, če bi lahko dobil kozarec vode in na pari kuhan brokoli, pa te dajo v vinograd za strašilo in fašeš pljučnico, ker te prepiha burja …
02.12.2011, o volitvah
Greš volt pa se namesto kot volilec počutiš kot diverzant.
02.12.2011, o molku
Naj me bernardinec poščije, če ne bo jutrišnji dan bolj spokojen od božića, jebo mast. Naj lajajo še tiste 3 ure in 51 minut, tistega, ki pa jutr pisne pa parkeljnom vržt, da ga z gorjačami sodomizirajo pa s ketnami od bicikla čez hrbet vmes mlatjo.
03.12.2012, o zmedi
Če 21 letnik pritiska 16 letnico je izprijen, če 6o letnik ruka 25 letnico pa je vitalen. Zamotoviljeno jel?
03.12.2011, o biografiji
Vasilije ga je ziher opisal kot ultra jebača, ki žensko pripelje do troduplega orgazma le z bežnim pogledom zraven pa omenil, da so s tem blagoslovljeni vsi Poliči.
04.12.2011, o sprijaznjenju
Če so amerikanski kukluxklanovci in ostala white trash zalega požrli dejstvo, da imajo za predsednika zamorca s srednjim imenom Hussein, bodo prej al’ slej tudi tile naši slovenceljni pogoltnili, da bo slovenski premier nekdo, čigar priimek se končuje na ić.
Naj jim bo v tolažbo, da je njegova mati Slovenka in je potemtakem slovenske matere sin.
05.12.2011, o vodji
Eeeh, jaz se s tem bifšim državnim sovražnikom nea mislim več ukvarjat. Povsem nesmiselno že postaja ‘poleg tega pa mi jemlje tudi čas’.
07.12.2011, o naj
A me ni zmrazilo ob pogledu na seznam ‘naj 10 v slovenskih knjigarnah’. Maček Muri na 2. mestu, na vseh ostalih Smrkci. Ni se za bat kdo bo čez 15 let bral biografije Damjana Murka, La Toye in sličnih reči.
08.12.2011, o duhu
Sedim v poltemi. Mrakobnost prija. Oči spiram s kamilico, kljub temu pa mi še vedno pred očmi šibajo priskutne podobe s kičem ovešenih stojnic.
Kontrapunkt temu je bil do pasu slečen Englež ves poilustriran, ki se je basal skozi teniški lopar, okrog pa zbrana množica zijal s kapami z lučkami. Polnim nosnicam vonja po kuhančku s klinčki in ćevapih pa je pariral sedemnajst centov ovrednoten obisk javnega wcja in duh po… kuhančku s klinčki in ćevapih, ki so opravili pot skozi človečnjakov trakt.
‘cincincin-cincincin
09.12.2011, o descih
Moški smo 3p. Preprosti, plehki in potrebni.
Ne razumemo ker smo preprosti. Povejte naravnost, dajte nam jest pa fukat, pa enkrat na teden nas spustite na luft pa mate privrženca.
10.12.2011, o priročničku
Med dremežem se mi je sanjalo, da sem spisal priročnik za ženske o moških. Kratki šovinistični nasveti v stilu: ‘tvoja sreča ni nujna za njegovo srečo, fafaj, goltaj in smehljaj se’ zbrani v ličnem zvezščiču z magnetom za na hladilnik, da je vedno pri roki, so šli za med. Zbudil sem se med dogovori za drugi ponatis in o možnosti izdaje nadaljevanja. Pa ne upam nazaj zaspat, ker se bojim horde možatastih brkatih feministk zbranih pred založbo.
11.12.2011, o idealnosti
Današnji dan je ravno pravšen za ponujanje uslug od vrat do vrat.
Največ zanimanja bi bilo gotovo za brušenje nožev pa tudi kak poldrugi meter vrvi bi se dalo prodati.
12.11.2011, o dognanju
Če pizdiš si povprečen, ker pizdijo vsi, če si tiho si ovca. Če ti je slabo v lajfu si razvajen, če ti je dobro si car, da si sploh upaš reči. Če se zavedaš da gre svet v maloro odkrivaš toplo vodo.
14.12.2011, o gospodinjski pomočnici
I’d remove her glass eye and skull fuck her. Boner time
15.12.2011, o ‘visokem’ obisku
Hiltonova obkrožena z varnostniki. Obstaja resna grožnja, da ji kdo od svedrov utegne strgati novo pridobljeni junfr.
16.12.2011, o (ne)dojemanju
Kaj storiš ko prebereš Adamsov Losos dvoma?
Dojameš, da si dojel en pasji kurac na žaru z rižem, bambusovimi vršički in shitaki gobami v pekoče sladki omakci iz ličink sviloprejke ter začneš znova. Lačen much?
17.12.2011, o vremenu
Snegomrz pogleda najprej reakcije na fejsu, šele potem skozi okno.
Še dobro, da ga je ravno za en naprstnik in se ga bode dalo s sladoledno žličko odmetat.
18.12.2011, o familijarnih
A tale Lucu ma špegu počen doma, da mu tistega cofka ne rata na sredo naštelat? Mu je pa gratal, da ma in sina in ščerko uspešna. Sam da se gun vede k baba, guna ‘ne vem’ pa k dec.
19.12.2011, o vesteh
Kako resno jemati informativno oddajo, ki jo vodita K(e)rčmar in Tanko?
Članice PGD nekje so odvrgle cunje! KoleNdarji so že pošli! Pop ga seka!
20.12.2011, o nakupih
‘Mercator naj kupijo državljani.’
!?
Večina si ne more privoščiti niti kupovati v Mercatorju, ne pa da bi ga kupovali!
Me spomni na Nadrealiste … ‘Odakle nam lova frajeru, odakle nam lova?
21.12.2011, o cvičku
Ah. Hate it when I’m right. Ko bi vsaj kak lep flaškon dobo če je že vsebina za solato kisat. Zdaj sam še kak litr olivca al pa tikvinega rabš.
22.12.2011, o svetosti
My step to hollyness.
I pitty fools that should be hated or at least disliked.
‘There, there … It’s not your fault that you’re a dumb fuck.’
23.12.2011, o kompromisu
Odločil sem se da se bom prilagajal. A le toliko, kolikor ustreza meni. Za ljudi, ki menijo, da sem kreten, se bom kot kreten tudi obnašal. Za ljudi, ki me imajo za primitivca, bom natanko to. Za ljudi, ki me vidijo takega kot sem, se mi ni treba.
24.12.2011, o skoraj
Today I’m One of the few that didn’t use the word chr…
I almost went and done did it didn’t I ?
24.12.2011, o res
Ko bi se te lepe želje, ta blaženost, strpnost, razumevanje in dobrohotnost porazdelili skozi vse leto in bi ljudje res tako čutili in se ne bi ravnali le po običaju ter ker se pač spodobi, se mi ob vsej tej osladnosti ne bi obračal želodec. Keep it real
24.12.2011, o dilemi
Še vedno v dilemi. Če je bil bojda včeraj božični večer, potem zdaj ni božično jutro, čeprav je danes božič. Al kako?
25.12.2011, o prepozno
Lele, uvatila me romantika! Kr tko – iz nič. Pišem ljubavne pesme dekletom izpred petnajstih let in zardevam zraven! Wtf? Če kakšna dobi na dekliški priimek dišečo kuverto, ne odpiraj! Hahaha
26.12.2011, o programu
Hvala nacionalki za možnost učenja madžarščine, romščine in slabe nemščine. Hvala tudi za milo pokristjanjevanje in za mini maraton Metoda Pevca.
27.12.2011, o željah
Konec praznikov, idile in blagostanja. Takoj čili v oči. Benz gor, pedri dol. Za ene stvari je gnar, druge pa je treba pwačat. Pa pač jedli ne bomo, itak smo predebeli od medenih šunk in p’škotov. Dragi Dedek Mraz, šibrovko bi. Pa municijo. Pa lastno celico. Matoza ni treba, ker bi me spravil ven.
28.12.2011, o oskrbi
Intravenozno mora jemat zdravile, zato bo v bolnici ostal. Saj če bi dobil antibiotike v prašku, bi bil že doma.
29.12.2011, o premieri
Ma su razvlejkli tuo čikorjo n kafe, ku nuona tiestu za puoticu po mizi. Anke b člouk mislu de je ruska šuola filma u jgri, kukr so wotl pokazat prov vse, še dobru da nm nej blu treba ghledat ku sta djelala wotroke… ma taku na prvo woko b rjeku, da buol Tim Allenovsku deluje. Ma sta pa tudi bolj ku muož n žena zgledla ku b bil wuon njen nono.
30.12.2011, o stiLu
Vsak slog oblačenja zahteva nekaj smisla za estetiko. Očitno pa je najbolj zahtevno obleči se kot čefur/čapac, saj so pri filmu Kajmak in marmelada angažirali kot kostumografa kar Alana Hranitelja. Da ne bo kdo mislil da je bil Đuro v svojih cotah.
31.12.2011, o približku
Californication ain’t all that bad and Moody is a pertty awsum dude… BUT – Chinaski would kick his porsche driving ass to a pulp.
kostin mozeg 